»Le glej me, jedla pa me ne boš. Niso me kupili zate,« mi je govorila.
S poželjivim pogledom sem videla, kako izginjajo rezine pomaranče v njihova usta. Upala sem, da bo vsaj rezina, čisto majčkena rezina tudi zame.
Njihova hči me je večkrat izzivalno in posmehljivo pogledala, kot bi hotela reči: »Poglej, kako so dobre.«
Pomaranča se mi je hinavsko nasmejala. Široko je razpotegnila svoja usta, da sem še lepše videla njeno sočno meso, in sline so se mi pocedile.
Opazovala sem, kako je še zadnji košček izginil v njihovih ustih.
Tiho sem stala pri vratih in šlo mi je na jok in takrat me je gospodar naenkrat vprašal: »Kaj še nikoli nisi jedla pomaranče?«
Nikoli, sem tiho odgovorila.
»Drugič, ko bom šel zopet v Maribor, jo boš dobila tudi ti,« je obljubil.
Res sta šla gospodinja in gospodar v mesto. Pričakovala sem, da bom ta dan res dobila pomarančo, zlato in okroglo, ki jo bom lahko čisto sama pojedla.
Ure se nikamor niso premaknile. In začelo se je že mračiti. Gospodarjeva hči pa mi je ta dan še posebno nagajala.
Potem sem slišala, da so prišli domov. Prijela sem jo za roko in stekli sva jim naproti.
Razveselili so se je, jo dvignili visoko v zrak in se z njo zavrteli. Nato so ji morali pokazati, kaj vse je dobila.
Čakala sem, kdaj mi bodo dali oranžo, ki so mi jo obljubili. A sem ugotovila, da so na mene pozabili.
Ničesar nisem vprašala, le od razočaranja nisem mogla niti govoriti. Opravila sem svoje delo in hitro šla spat.
Zjutraj in še ves teden nisem mogla govoriti z nikomer razen z Juliko, deklo. Nisem ji povedala, zakaj mi je hudo, a sem našla pri njej uteho. Gospodinja pa me je tako ali tako imela za trmasto punčaro, ki ne ve, kako dobro ji gre.
Nisem bila njihova.
In pomaranča, okrogla, sončna in sladka, je sedla na dno duše kot listje na dno tolmuna.
Ta presneta pomaranča.
Kako zvito me je gledala, vsa zlata in zapeljiva.
»Le glej me, jedla pa me ne boš. Niso me kupili zate,« mi je govorila.
S poželjivim pogledom sem videla, kako izginjajo rezine pomaranče v njihova usta. Upala sem, da bo vsaj rezina, čisto majčkena rezina tudi zame.
Njihova hči me je večkrat izzivalno in posmehljivo pogledala, kot bi hotela reči: »Poglej, kako so dobre.«
Pomaranča se mi je hinavsko nasmejala. Široko je razpotegnila svoja usta, da sem še lepše videla njeno sočno meso, in sline so se mi pocedile.
Opazovala sem, kako je še zadnji košček izginil v njihovih ustih.
Tiho sem stala pri vratih in šlo mi je na jok in takrat me je gospodar naenkrat vprašal: »Kaj še nikoli nisi jedla pomaranče?«
Nikoli, sem tiho odgovorila.
»Drugič, ko bom šel zopet v Maribor, jo boš dobila tudi ti,« je obljubil.
Res sta šla gospodinja in gospodar v mesto. Pričakovala sem, da bom ta dan res dobila pomarančo, zlato in okroglo, ki jo bom lahko čisto sama pojedla.
Ure se nikamor niso premaknile. In začelo se je že mračiti. Gospodarjeva hči pa mi je ta dan še posebno nagajala.
Potem sem slišala, da so prišli domov. Prijela sem jo za roko in stekli sva jim naproti.
Razveselili so se je, jo dvignili visoko v zrak in se z njo zavrteli. Nato so ji morali pokazati, kaj vse je dobila.
Čakala sem, kdaj mi bodo dali oranžo, ki so mi jo obljubili. A sem ugotovila, da so na mene pozabili.
Ničesar nisem vprašala, le od razočaranja nisem mogla niti govoriti. Opravila sem svoje delo in hitro šla spat.
Zjutraj in še ves teden nisem mogla govoriti z nikomer razen z Juliko, deklo. Nisem ji povedala, zakaj mi je hudo, a sem našla pri njej uteho. Gospodinja pa me je tako ali tako imela za trmasto punčaro, ki ne ve, kako dobro ji gre.
Nisem bila njihova.
In pomaranča, okrogla, sončna in sladka, je sedla na dno duše kot listje na dno tolmuna.
