Nekoč je živel car, čigar dejanj si nihče ne more predstaviti; zbral je v svojem srcu z dobroto in dobrodelnostjo toliko milosrčnosti, da tega niti sam ni mogel izmeriti. Vročekrvnost in trdost svojega jeznega srca je umirjal z dobrotnim dihom bogaboječnosti, z radodarnostjo je tolažil vročino bolje od oblakov, ki so nosili vlago; obilni dežji, ki so padali z neba, so bili darovi, s katerimi je nagrajeval ljudi.
Strah in trepet pred njim je prevzel vse strani sveta, bolj strašen od groma se je zdel ljudem, a njegova milost in ljubezen sta bili bolj očarljivi od materinih dojk za otročička.
Temu velikemu in proslavljenemu carju je bilo ime Finez.
Imel je vezirja, čigar modrost je dosegla nebo, s svojim razumom je izmeril vzdolž in počez Zemljo, z učenostjo je proniknil v morska brezna, zračne pojave in zvezdne poti je napisal na tablo svojega srca. S krotkostjo govora je krotil boječe živali in jih napravil podobne ljudem. Po njegovem nagovoru so se skale talile kot vosek, ptice so govorile s človeškimi glasovi.
Temu vezirju je bilo ime Serdak.
Car je imel svojega vezirja zelo rad. A car ni imel na srcu niti skrbi niti žalosti, edino to ga je bolelo, da ni imel sina.
Nekoč je razdal neznansko bogastvo revežem, da bi prosili boga za sina zanj.
Car je imel evnuha, prepirljivega in vzkipljivega človeka; bil je načelnih carskih palač in je bil predan carju. Imenovali so ga Rukha. Rekel je:
– Kdo od carjev je zapravil toliko dragocenosti?
Serdak je povedal zgodbo:
HORASANSKI CAR
V Horasanu je bil velik, dober, razumen, radodaren in usmiljen car. Nekoč je oprl tri zakladnice in sklical vse svoje podanike, da bi vsakdo od njih, star in mlad, velikaš in siromak, vzel v trajanju dvanajst ur vse, kar je zmogel odnesti. Vsi so jemali iz teh treh zakladnic, a izčrpati jih niso mogli.
Tega dne je car napravil pir in je rotil svoje vezirje, naj mu povedo, če je kdo od njih slišal o carju ali ga poznal, ki bi bil podoben njemu ali ki bi ga presegel z darežljivostjo. Šest vezirjev se je zaklinjalo, da niso slišali o podobnem carju, mlajši od vezirjev pa se je zasmejal.
Car je vprašal:
»Zakaj se smejiš?«
Vezir ga je prosil, naj se zakolne, da ga ne bo ubil, in car se je zaklel za svojo glavo. Vezir je, opogumljen z obljubo, poročal:
»Na Kitajskem živi Žid po imenu Malkoz. Podrejen mu je velmož, ki mu ni bilo enakega po darežljivosti doslej in mu ne bo tudi zanaprej.«
Car je bil užaljen, a ker se je zaklel, ni mogel usmrtiti vezirja in ga je zaklenil v temnico. Snel je carske obleke, se napravil v drug plašč in se odpravil na pot, da bi videl tega velmoža. Prišel je v mesto, kjer je ta živel. Pokazalo se je, da je imel velmož takšen običaj: takoj ko je videl tujca, ga je peljal k sebi domov; mu dal umiti se in oddahniti, pogostil ga je in potem, ko ga je obdaril, odslovil.
Zgodilo se je, da je velmož taval po okolici mesta. Srečal je tega carja v preobleki berača, vzel ga je k sebi in ravnal z njim tako, kakor je običajno ravnal z drugimi. Ko so berača oblekli, je velmož videl, da pred njim ni preprost človek, temveč človek, dostojen časti in spoštovanja. Začel je spraševati, kdo je on, od kod po rodu, in ga pripravil do tega, da je vse povedal. Peljal ga je v svojo hišo, ki je ni imel niti car. Hiša je bila urejena z nenavadno razkošnostjo, preproge, zastori – vse je bilo iz brokata. Pripravil je sprejem v čast carja. Vsa posoda je bila narejena iz dragocenih kamnov. In vse to je podaril carju.
Devet dni je stregel carju. Vsak dan mu je dodeljeval vse bolj razkošne sobe, stregel z boljšim, dragocenejšim priborom, mu prirejal še bolj vesele pire in ga zasipal z darovi.
Car se je čudil veličini in radodarnosti tega človeka. Devetega dne ga je velmož povabil v sobo tako presenetljive lepote, da je tudi opisati ni bilo mogoče; preproge, zastori, mize in pohištvo – vse je bilo iz celih dragocenih kamnov. Iz so bili izrezljane čudovite podobe cvetja in drevja. Vse to je izročil carju. Podaril mu je še tri pevke; ni jim bilo enakih po lepoti in glasu. Ko je odhajal, car ni vzel nič od dragocenosti razen demantne čaše, dragokamnega pokala, cvetlice iz dragocenih kamnov in treh pevk in gospodarju izrazil zahvalo;
– Naj mi ti bog pomaga povrniti.
Car je odšel nazaj in prišel v svoje mesto. Ukazal je spustiti vizirja iz temnice, mu vrnil prejšnjo čast, in živel, se gostil in veselil.
Gospodar tega velmoža je bil čarovnik. Zvedel je o vsem, kar se je zgodilo, in se razjezil na velmoža, ujel ga je, uničil in ukazal kaznovati. Velmoža so odpeljali morišče. Ta je prosil krvnike, naj ga ne ubijejo. Velmož je skril v naramnici dragoceni kamen in si s tem kamnom kupil življenje. Ti ljudje so mu rekli:
– Ti sam veš, da je naš gospodar čarovnik in kjerkoli bi bil na površju Zemlje, bo on vseeno zvedel in bo pogubil namesto tebe nas; a glej, kaj bomo napravili …
Rablji so ga zaprli v skrinjo in ga odnesli na morišče.
Čarovnik je povedeževal, pogledal, vendar tega človeka ni bilo nikjer na zemlji. Čarovnik je verjel, da so ga kaznovali.
V tem času so se pojavile v mestu tatovi, ki niso kradli le doma, ampak niso prizanesli niti grobovom. Prišli so k tej gomili, kjer je bila skrinja, jo razbili in našli skrinjo in jo izvlekli. Videli so, da v njej sedi človek in so ga izpustili.
Ta se je odpravil na romanje, prehodil veliko dežel in nepoznan prišel v prestolnico horasanskega carja. Car je piroval na visokem balkonu in pele so mu tri pevke. Ena od njih je prepoznala v človeku, ki je šel spodaj, svojega gospodarja, zajokala in izpustila iz rok čange.1
Car jo je vprašal:
– Kaj se ti je zgodilo?
Rekla mu je, koga je videla. Začeli so iskati tega človeka in so ga našli. Okopali so ga, oblekli in mu dali, da si odpočije. Naslednjega dne je car sedel na konja, napadel čarovnika, ga ubil in vse njegovo posest dal temu človeku.
Tako se mu je oddolžil in tako je velmoža nagradil za dobroto.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal zaradi tega: nihče ne more razdati takšnih darov, kakršnih ne dajejo drugi; tudi bog ne dopušča, da bi dobro delo izginilo tjavdan. In se čudim jaz, Rukha, ko slišim od tebe takšne besede!
-------------------------------------
Minilo je nekaj časa. Bog se je usmilil in daroval carju sina, siju katerega je zavidalo sonce in petnajstdnevni mesec je prosil, da mu dodeli svetlobo. Zvezde so se čudile njegovemu žarenju. Črne obrvi, podobno kot krila lastovk, so se razprostirale po kristalnem čelu. Črnilni ribniki njegovih oči so bili obrobljeni z ahatovim trstikovjem trepalnic. Na licih so cvetele, zlivale lilije in vrtnice.
Dali so mu ime Džumber.
Ko je sin zrasel, ga je cesar peljal ven in predstavil svojemu vezirju Serdaku in svojim podanikom. Vezir ga je vzel na roke, blagoslovil in spregovoril:
– O, car, naj mu bog ohrani življenje! Naj bo tvoj sin srečen in blagoslovljen od danes na vekov veke. Naj mu bodo darovani bistrost osla, zvestoba psa in sila mravlje.
To je slišal Rukha, evnuh, se razhudil in rekel vezirju:
– Zakaj si preklel carskega sina? Vezir mora biti razumen, hladnokrven, navdihnjen v govoru, kajti carjev dvornik mora obvladati pet lastnosti:
najprej – njegov govor mora biti sladek;
drugo – mora pomirjati tistega, ki pade v jezo in ne jeziti bivajočega v veselju;
tretje – iz njegovih ust ne sme pasti zla beseda;
četrto – dolžen je govoriti pravočasno in ob pravem času;
peto – govoriti tako, da je rečeno bilo všeč vsem ljudem.
Serdak ga je pogledal in odgovoril tako:
– Vse, kar si rekel, je pravično, a kadar pri moškem odsekajo to, kar ga dela moškega, on dobi lastnosti ženske. Sodi se po tem, če ne zaradi drugega zato, ker mu po skopljenju izgine brada in brki. Evnuh mora obvladati tri lastnosti:
prva – biti sramežljiv kakor ženske
drugo – ne sme dajati svobode hudobnemu jeziku;
tretje – čuvati skrivnosti svojega gospodarja.
Sploh nisem preklel carjeviča. Če je potrebo, se boš hitro tudi ti prepričal o tem; pelji osla čez lužo tako, da se bo ujel v blatu, potem pa ukaži osušiti lužo. Če se ti ga posreči prisiliti drugič, da gre po tej isti cesti, je osel neumen.
Vzemi pri siromaku njegovega mršavega, lačnega psa in ga daj bogatemu, da bi ga zredil, tedaj bo pes – nezvesto bitje.
Ulovi mravljo, drži ga v steklenici lačno dvanajst dni, potem jo spusti. Če ne bo dvignil teže, ki go štirikrat večja kot njegova lastna, je mravlja slaba in sem lažno sodil, če pa ne, zakaj me grajaš?
Pripeljali so osla in psa, prinesli mravljo in napravili tako, kot je govoril vezir, in vse se je končalo po njegovi besedi. Car se je veselil besed vezirja in vrlinam svojega sina.
Nekoč se je ponoči sanjalo carju o prelepem mladeniču, ki je podoben po možatosti in moči levu, postaven, svetlega obraza, rdečeličen, vitek, kot cipresa. Komaj poganjajoči puh se mu je vil, kakor hiacinta, in osenčeval njegovo nevideno lepoto tako, da ga je bilo ljubo gledati.
Rekel je carju:
– Naj bog podaljša dneve tvojega sina. Če mi ga ne izročiš, je to tvoja volja, a nihče ga ne bo vzgajal bolje kot jaz. Če me boš začel iskati – me boš našel, če me ne začneš – pripiši to sebi.
Dal je v roke carju svojo podobo, narisano na pergamentu, in rekel:
– Išči me in našel me boš, zaklinjam se na tvojo glavo!
In ga ni bilo več.
Car se je prebudil in videl: v svojih rokah je imel pergament, v sobah ni bilo nikogar. Ker ni našel tega mladeniča, se je car žalostil tako, kakor če bi umrl njegov sin, in se je predal veliki žalosti. Prišel je k njemu vezir, videl, da car leži v postelji in ga razjeda težka žalost, in rekel;
– O, car, že veliko let prebivam pod tvojo streho in niti enkrat te nisem videl tako žalostnega, naj te očuva gospod pred vsako boleznijo!
Car mu je rekel:
Nisem bolan jaz, a meni se je sanjalo nekaj, zaradi česar sem zamišljen.
Vezir ni vprašal o tem, kaj se je sanjalo carju, in mu je povedal zgodbo:
POHLEPEN REVEŽ
Živel je na svetu revež, ki ni imel ničesar svojega. Sanjalo se mu je, da ima šestdeset ovac in jih hoče prodati. Prišel je nekdo in mu ponudil za vsako ovco po pet kirmaneulov2 . Lastnik ovac je zahteval po šest. V tistem času, kar sta trgovala, se je revež zbudil in v polastilo se ga je obžalovanje. Zaprl je znova oči in podal roko kupcu.
– Daj po dva kirmaneula, pa ti dam ovce, je rekel.
-------------------------------------
– Sicer kdo bi mu dal srebro ali komu in kaj je lahko on prodal? Takšne so vsake sanje. O car, ti pristoji žalostiti se za hudičevo prikazen?
Car je rekel:
– Moje sanje niso takšne.
Povedal je vizirju vse in mu podal pergament.
Vizir se je začudil lepoti mladeniča in naznanil cesarju tako:
Če ta človek ne pride sam, ga je potrebno iskati, tako kakor mi ne vemo, od kod je po rodu, tudi on ni rekel svojega imena. Kako ga lahko najdemo? Vetra se ne da zadržati z rokami, lenemu se ne da gnati za svojim pogledom. Človek se ne more ogniti usodi, ki mu jo je vnaprej določil gospod …
Vizir mu je povedal zgodbo:
SKOPI BOGATAŠ
Na svetu je živel bogat trgovec. Zbral je toliko bogastev, da niti sam ni znal števila svojih zakladnicam. Od same skrbi ni ne pil ne jedel dosita in se ni oblačil, kakor gre.
Na koncu je rekel:
– Glej, koliko sem nakopičil, zdaj pa bo sedel, gostil se bom in trošil to, kar sem pridobil.
Šel je k eni od zakladnic, bila je zaprta in je ni mogel odpreti. Šel je k drugi, k tretji, pogledal je vse zakladnice in niti ene ni mogel odpreti.
Razjezil se je in začel zmerjati. Iz zakladnice se je zaslišal glas:
– Kdo si ti, ki odpira vrata? Kaj potrebuješ?
Bogataš je rekel svoje ime.
– To je moje premoženje, želim ga trošiti …
Od tam se je slišalo:
– Če je tvoje, zakaj ga tudi sam do danes nisi uporabljal in nisi pustil uporabljati niti ženi niti otrokom? Vse to zdaj pripada tesarju Nazaru.
Trgovec se užalil in rekel:
– Napravil bom tako, da bo vse propadlo in ne bo dobil niti jaz niti on.
Vzel je dolg, ukazal zvleči skupaj množico hlodov in jih izdolbsti; položil je vanje vse zakladnice, jih zamašil in vrgel v reko Šadi. A ta tesar je bil prebivalec Bagdada, skozi katerega teče Šadi. Tesar je prišel zgodaj zjutraj na breg reke: ne pelje nekdo splav? Vidi, reka nosi tesno zbite hlode, človeka pa ni videl. Dal je denar plovcem, ti so se vrgli v vodo, izvlekli hlode in jih zavalili na tesarjevo dvorišče.
Bivši bogataš je sledil hlodom. »Zvedel bom, komu jih pošlje usoda,« je razmišljal. Prišel je k tesarju na dvorišče in vprašal:
– Kdo pa si ti?
– Jaz sem tesar Nazar, je ta odgovoril.
Bogataš je rekel tesarju:
– Vzemi hlod in ga odnesi v hišo.
Ko ga je potegnil noter, je rekel:
– Razkolji hlod s toporom, kaj je tam znotraj?
Tesar je razklal hlod – razsuli so se biseri in dragi kamni. Tesar je osupnil. Ta človek pa mu je rekel:
– Vsi hlodi so takšni kot ta, ki ga vidiš. Bog je vzel od mene in dal tebi.
– Tesar je odgovoril:
– Naj jih gospod vrne tebi! Vzemi jih nazaj.
Bogataš ni hotel vzeti.
– Vzemi vsaj polovico, vsaj četrtino.
A ta ni vzel nič.
Tesar je prosil:
– Vzemi vsaj tri hlebe na pot.
Ta se je strinjal.
Tesar je šel k ženi in rekel:
– Speci tri večje hlebe in položi vanje tri večje dragocene kamne. Morda jih bo vzel ta človek, da mu ne umrejo žena on otroci.
Žena je poslušala, spekla hlebe, zavila v platno in jih dala človeku. Ta je vzel hlebe in odšel. Na poti je videl – v puščavi je bil razprostrt šotor iz kozjih kož. Prišel je bliže in v njem je bil reven Arabec. Njegova žena je rojevala. Sosedje so odšli na letne paše, oni pa jim niso mogli slediti. Niso imeli ničesar: niti postelje niti v kaj zaviti novorojenca. Arabec se mu je zaradi bede zasmilil, dal mu je hlebe in rekel:
– Pojdi v Bagdad k tesarju, nesi mu te hlebe. To je bogoboječ človek in ti bo dal zibelko in tkanino, da boste povili novorojenca.
Bogataš je odšel. Arabec je odnesel hlebec tesarju, tesar mu je dal vse, kar je on zaprosil.
Tesar je prišel k ženi, dal ji je ta hlebe.
In povedal ženi zgodbo:
ČLOVEK Z REŠETOM
Sedel je človek na bregu reke. V rokah je imel rešeto. Potapljal je rešeto v vodo in ko se je napolnilo, je govoril:
– Komu bog daje – daje tako.
Dvigoval je rešeto in ko je voda iztekla, govoril:
– Pri kom jemlje – jemlje tako.
-------------------------------------
– Bog nam je poslal srečo k samim vratom.
-------------------------------------
– O car, če je bog namenil tebi tega človeka, ga bo pripeljal k tvojim vratom, sicer ga je najti težavno. Rukha je rekel:
– Ni niti dežja niti snega, zakaj bi nam trkal na vrata? Če mi ne vemo, kje je on, od kod on pozna našo deželo! Poslali bomo ljudi in ga poskusili najti. Je mar padala hrana komurkoli v usta brez pomoči rok, se je mar kdorkoli oblačil v obleko, ne da bi se trapil?
Povedal je Rukha zgodbo:
NEDOMISELNI PLAVALEC
Plavalca je neslo po toku. Kričal je:
– Gospod, reši me!
Tovariš mu je rekel:
– Zgani z rokami – in rešil se boš.
-------------------------------------
– Poiščem ga in najdem.
Vezir je rekel evnuhu:
– Ti si nadvse razumen človek. Če je mogoče brez božje pomoči izpeljati kakšno delo, zakaj ne poskusiš znova postati moški, ki bi se radoval in naslajeval skupaj z ženo in otroki?
Vezir je povedal zgodbo:
BOGATAŠ Z ZLO SREČO
Bil je bogat trgovec, ki ni verjel v boga. Zbral je ves razpoložljiv denar in kupil žito. »Če bo naslednje leto slabo obrodilo žito, ga bom prodal dvakrat, štirikrat dražje.«
Naslednje leto se je zgodilo, da je bila obilna letina. Spet je kupil zrno poceni v upanju, da se mu ga bo naslednje leto posrečilo prodati draže. A z vsakim letom je bila letina vedno obilnejša in obilnejša. Segnilo je njegovo zrnje in on je izgubil vse svoje imetje. Nič mu ni ostalo. Vzel je dragocenosti svoje žene in se odpravil v Francijo. Prodal jih je, zaposlil se je s trgovino in spet pridobil neštega bogastva, vendar se zaradi požrešnosti ni vrnil domov. Sedel je na ladjo in računal, da bo zaslužil še več. A razdivjala se je burja, brod se je razbil in vse njegovo imetje je šlo na dno. On sam se je rešil na nekakšni deski. Val ga je vrgel na breg.
Silno razžaloščen je prišel v neko mesto. Poiskal je vladarja te dežele in mu povedal o vsem, kar se je z njim dogajalo. Vladar mu je rekel tako:
– Če si ti, ki si bogataš, osiromašel, živi leto z nami, na mojem posestvu, napravil te bom za upravitelja, ti pa boš zaslužil še večje bogastvo, kakor si ga imel prej.
Trgovec je postal upravitelj. In takoj je ukradel pšenico in riž, ker se je bal, da bo dobil malo.
Ob koncu leta je trgovec dobil ogromno premoženje in si je rekel:
– Grdo sem ravnal.
Začel je jemati iz svoje shrambe ukradeno zrnje in ga vsipati v shrambe gospodarja. Ljudje so videli, kako je šel ponoči k shrambam svojega gospodarja, posumili na krajo in to sporočili vladarju. Ta se je razjezil, vzel pri njem pridobljeno bogastvo in ga izgnal. Jokaje se je oddaljil trgovec, prišel je na obalo morja in videl: približuje se ladja in na njem deset trgovcev.
Povedal je trgovcem o svojih nezgodah. Tedaj mu je vsakdo podaril kakšen dragoceni kamen in so se poslovili od njega. Pet dragocenih kamnov je zavil v cunje in privezal k bedru, pet pa jih je dal v usta. Na poti je srečal tri razbojnike in so ga ogovoril. Ni se odzval, ker je imel v ustih dragocene kamne. Razbojniki so ga imeli za nemega.
Eden od njih je rekel:
– Oropajmo ga!
Drugi je oporekal:
Kaj boš z njega vzel?
Tretji je rekel:
– Pregovor pravi: dvanajst je jemalo z nekega golega srajco, pa se jim ni posrečilo.
Te besede je slišal kupec, nasmejal se je in prikazala sta se v ustih dva dragocena kamna. Zgrabili so ga za grlo in mu vzeli druge tri kamne. A teh petih kamnov, ki jih je zavil v cunje, razbojniki niso našli. Razbojniki so nameravali prodati kamne in so odšli v mesto. Srečali so jih carski trgovci, uganili, da so to tatovi, jim vzeli te kamne, da bi jih predali v carsko blagajno in razbojnike obsodili na smrt.
Prišel je trgovec v mesto, izvlekel svoje kamne, da bi jih prodal. Ti isti carski ljudje so ga videli, mu vzeli kamne in ga odpeljali, da bi ga kaznovali. A pokazali so se trgovci, ki so mu podarili kamne. On jih je milo poprosil:
– Od teh deset kamnov, ki ste mi jih podarili, so mi pet vzeli razbojniki, ostalih pet – ti ljudje, in še me hočejo kaznovati.
Trgovci so se zakleli, da so mu oni podarili te kamne, niso ga kaznovali in obvestili o tem carja. Car je ukazal:
– Če je moral izkusiti toliko nesreč, ga bom postavil za načelnika mojih zakladnih čuvarjev.
Zaupali so mu blagajno.
Nekoč se je skrivil ključ zakladnice. Ni hotel porabiti dveh grošev za ključavničarja, da bi popravil ključ, sam je vzel kamen, prislonil je ključ na steno in udaril s kamnom. A izkazalo se je, da je stena narejena samo iz ene vrste opek. Porušila se je in odkrile so se sobe carskih žensk.
Prišli so evnuhi, zatožili carju, prijeli so tega človeka in mu izkopali oči.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal zato, da je, če človek brez pomoči boga z lastnimi močmi ne pride do sreče, zaman vse njegovo prizadevanje, treba je prositi za pomoč pri bogu.
Car je pritrdil:
– Povedal si odlično, kakor se spodobi takšnemu modrecu. Pri tebi in pri Rukhu lahko vedno o čem lahko pobesedujem. Zdaj pa ukaži vojakom, naj sedejo na konje, jaz bom prav tako sedel na svojega valaha, našli bomo lepa in prijetna mesta in bomo za teden na lovu.
Ko so vojaki zvedeli, da se car odpravlja na lov, se je zbrala takšna vojska, da se je pod njeno težo upogibala zemlja.
Starci so poplesovali, prav tako mladeniči:
– Izkazali smo nam čast iti skupaj s carjem!
A mladeniči so se obnašali kot zreli možje:
– Če bi le car ukazal vzeti s seboj tudi nas!
Takšna radost je obhajala vse!
Osem dni so bili na lovu. Pobili so brez števila divjadi. Vrnili so se in prišli na mesta, kjer je rasla prekrasna cipresa, pri njenih koreninah so bili vrelci, travniki so bili posejani s cvetjem, Tisti, ki je to videl, je pozabil vse žalosti.
Pod drevesom je v senci spal mladenič; tam je bil privezan osedlani konj.
Poklicali so mladeniča. Pristopil je car in ko ga je videl, je prisegel: bil je enak kot obraz, narisan na pergamentu.
Vsi so se čudili lepoti mladeniča. Mladenič je vstal, pozdravil carja, izrazil mu je veliko hvalo in poljubil roko.
Car mu je ukazal sesti na konja in ga je vzel s seboj. Začel ga je spraševati, od kod je, kdo je in kam vodi pot.
Mladenič je sporočil carju:
– Ne vem, od kod sem. Kaj si upam reči carju? Vem eno, kličejo me Leon. Moj oče je umrl, ko me je mati še nosila, mati je umrla, ko sem se rodil. Rasel sem in se potepal po svetu.
Rukha je rekel Leonu:
– Prisežem na carjevo glavo, doletela te je zelo zla usoda.
Leon ga je pogledal, razumel, da je to evnuh, in odgovoril.
– Imaš prav. Če bi me doletela srečna usoda, se danes ne bi srečal s teboj! Zato si srečnež! Če si možak, kje imaš brado in brke? Če si ženska, kje so tvoji dolgi lasje? Če si mladenič, kje je moč tvoje dlani? Če si deklica, daj mi, da se stisnem na tvoja prekrasna prsa. Če si moški, so tvoji udi izgubili moč. Če si ženska, vseeno ne moreš roditi. Zlosrečni! Ti si brezmočen, da bi izpolnil to, za kar te je določila priroda. Če se ti posreči nagovoriti žensko, jo predaš drugim. Zlosrečni! Ti ne moreš izpolniti poslanstva moškega in in naj te ne primerja gospod niti z vlačugo. Tam, kjer beseda evnuha nekaj rešuje, tam ženske niso žene svojega moža.
Leon je povedal zgodbo:
EVNUH IZ HALABA
V mestu Halaba je živel velmož in imel je zelo zvestega evnuha. Imel je tudi drugega sužnja, ki je bil po obrazu in postavi podoben evnuhu. Sužnja sta se imela zelo rada. Dogovorila sta se med seboj in evnuh se je ustavil pri ženi svojega gospodarja:
– Vem, da te želi gospod odpustiti in se oženiti z drugo. Pomisli, kako pomagati pri stvari!
Ženska je bila šibkega uma. Navedel jo je v zablodo in ljubezen do moža se je spremenila v sovraštvo.
Ženska je rekla evnuhu:
– Če mi želiš dobro, povej, kaj naj najbolje ravnam, kaj naj storim, če me mož zavrže?
– Evnuh ji je odgovoril:
– Dal ti bom lek, natri mu noge in on bo takoj umrl, imam pa prijatelja, lepega in dobrega človeka, poroči se z njim in boš gospodarica nad njim.
Ženska je podlegla skušnjavi, ubila svojega soproga, se poročila s tem človekom in mu predala vse svoje premoženje.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal, da bi pokazal, kako je vsakdo, kdor je podoben tebi, sposoben tudi za hujše, ker ne pozna strahu pred gospodarjem in nima sramu pred ljudmi.
Tedaj je vezir rekel Leonu:
– Zelo me veseli tvoj prijetni govor in očara me tvoja dobra vzgoja in tvoje obnašanje. Pa pojdiva h gospodu carju, boš vrhnji vizir, više od mene, in car te bo štel za brata.
Leon je rekel vezirju Serdaku:
Ti me nastavljaš tako kot oče ljubljenega sina, tako bom tudi storil. A poslušaj me …
In Leon je povedal zgodbo:
VEZIR INDIJSKEGA CARJA
Oče mojega očeta je bil, kakor sem slišal, starejši od petih vezirjev indijskega carja. Tega starejšega vezirja je car zelo ljubil – bolj od samega sebe. Drugi štirje vezirji so mu postali sovražniki. Govorili so:
– Kaj naj napravimo z njim, car posluša njegove besede, sledi njegovim nasvetom, nas pa že o ničemer ne sprašuje.
Sestavili so dogovor.
Komaj se je zdanilo, je prvi prišel k carju in rekel:
– Minulo noč sem videl v sanjah vašega očeta, velikega carja, poveljnika Indije. Ukazal vam je sporočiti, da se je odločil poklicati k sebi velikega vezirja. »Pri meni so zanj nekakšna dela – je rekel – kmalu jih bom uredil in ga pustim nazaj.«
Prišel je drugi vezir in povedal carju o sanjah, da je na nekem neobičajno lepem mestu videl njegovega očeta in da ta kliče k sebi vezirja s tem, da ga bo kmalu vrnil. Tretji in četrti vizir sta povedala to isto, kakor so se dogovorili med sabo.
Car se je začudil, a ni uganil njihove ubijalske zamisli. Pomislil je: »Če bi to rekel samo eden, ne bi posumil, da to ni resnica.«
Car je poklical k sebi starega vezirja in mu vse povedal. Vezir je razumel, da so to spletke njegovih sovražnikov. A kaj je lahko storil? Če bi to rekel carju, bi bilo še slabše. Odgovoril je:
– Prosim vaše veličanstvo, da mi dovoli napraviti tako, da bi pri mojem sežigu ne trudila niti tuji vol niti tuji delavec. Nočem stopiti kot grešnik pred blaženega carja. Daj mi štirideset dni časa, da bi lahko pripravil drva in vse nujno. Plačal bom za vse sam in z veseljem odidem k velikemu carju.
Dali so vezirju štirideset dni časa. Zaupal se je štirim zvestim sužnjem. Pripeljali so dva kopača. Prekopali so podzemni hodnik od vezirjevega doma do ploščadi za mestom, prebili rov na ploščad, zložili nad njim velikanski kup drv, podoben hribu, in pustili na sredi odprtino, skozi katero se je bilo mogoče spustiti v podzemlje.
Ko je minilo štirideset dni, je vezir prišel k carju in rekel:
– Naj car blagovoli pogledati na sežig svojega sužnja, ki odhaja k njegovemu očetu.
Zbrali so se k ogledu car in ves narod. Vezir se je povzpel na grmado. Navalili so naokrog trsk, polili z nafto in prižgali.
Ko se je dim dvignil visoko, je vezir zlezel v odprtino, šel po podzemnem hodniku in se vrnil na svoj dom. Drva so zgorela, pepel so razsuli, niso našli niti kosti. Vhod v podzemlje je bil do vrha zasut s pepelom. Vezir se je dvajset dni skrival v svojem domu. Potem se je oblekel v belo obleko, vzel v roko palico in se odpravil na carski dvorec. Carju so dali vedeti o njegovem prihodu. Car je skočil s postelje, odšel na dvorišče, objel in poljubil vezirja in domneval, da se je vrnil z onega sveta.
Začel je spraševati o svojem očetu in kako je vezir potoval tja in nazaj. Vezir mu je poročal o raju, nagovoril se je veliko različnih izmišljotin in njegova laž je bila veliko lepša od resnice.
Potem je rekel:
– Vse, kar je bilo nujno tvojemu očetu, sem izpolnil. In zdaj je ukazal, da pridejo tudi ti štirje vezirji – prav tako jih bo hitro odpustil, ima zanje nekakšna dela.
Če ste verjeli sanjam, kako bi ne verjeli temu, kdor se je v resničnosti vrnil z drugega sveta? Poklicali so vezirje, car jim je ukazal, da se odpravijo na pot. Niso se domislili zateči se k enaki pametni zvijači. Potisnili so jih v ogenj in zgoreli so. Sami so si izmislili, sami so plačali za svojo izmišljijo.
-------------------------------------
– To zgodbo, oče Serdak, sem povedal tebi zato, ker je vsak človek zavisten, jaz pa se bojim, da bi v okolju carjevih vezirjev ne začeli sovražiti in graditi grmade.
Carju je bila všeč prijeten govor mladeniča. Razveselil se je in mu rekel:
– Če me boš poslušal in mi sledil, ti dam vse, kar si želiš, razen mojega carstva.
Rukha je povedal zgodbo:
POBOŽNI ZLOČINEC
Živel je človek, ki je delal veliko različnega zla, a pri tem je bil velik pobožnež. V času, ko ni delal zlodejstev, je molil in jokal.
Pred njega se je postavil angel in rekel:
– Gospod ti ni dodelil raja za tvoja zlodejstva, a ti si tako pobožen, da ti da namesto raja vse, za kar poprosiš. Ta človek je rekel:
– Če mi ni dano biti v raju in če vam je volja izpolniti kakršno koli mojo prošnjo, spremeni me v takšnega velikana, da mu nihče, razen mene, ne bi mogel dati mesta v peklu.
Tega bog ni mogel napraviti in ga je spustil v raj.
-------------------------------------
– Ta mladenič je tako pretkan čarodej, potrebuje nekaj takšnega, česar ne moremo izpolniti, in zavlada v tvojem carstvu.
Leon se je zasmejal in je povedal zgodbo:
STAREC IN DEČEK
Brezzobi starec in deček sta sedela skupaj in jedla. Oba sta zajokala.
Vprašali so starca:
– Zakaj jočeš?
Starec je odgovoril:
– Nimam zob, težko je žvečiti. Ta deček je vse pojedel in jaz sem ostal lačen.
Tedaj so vprašali dečka:
– Zakaj pa ti jočeš?
On je rekel:
–Tačas ko sem žvečil, je on goltal cele kose in jaz sem ostal lačen.
Vsi so vedeli, kdo od njih ima prav, a onadva sta zvračala krivdo drug na drugega.
-------------------------------------
Podobno kot pri njiju tudi tukaj vsi vidijo, kdo od naju je hudoben in kdo dober, z božjo pomočjo bo za to zvedel tudi car.
Car je rekel Leonu:
– Zakaj je tebi težko biti pri meni?
Leon je odgovoril:
– Ta, ki je pri carju, je podoben tistemu, ki v mrazu sedi pri velikem ognju. Če sedi preblizu ognju – zgori od vročine; če se oddalji – zmrzne od mraza.
Tisti, ki je pri carju, mora obvladovati pet redkih lastnosti:
prvo – zapaziti z enim očesom več, kot je mogoče videti s stotimi očmi, drugo oko mora biti bolj slepo kot pri slepcu;
drugo – poslušati samo z enim ušesom, na drugo mora povsem oglušeti;
tretje – obvladati mora s srcem več od karavan-seraja; mora se vmešati in hraniti vse, kar je prišlo vanj skozi uho;
četrto – ne sme ponavljati vsega, kar sliši, ampak to, kar je dobro in razumno;
Nekoč je živel car, čigar dejanj si nihče ne more predstaviti; zbral je v svojem srcu z dobroto in dobrodelnostjo toliko milosrčnosti, da tega niti sam ni mogel izmeriti. Vročekrvnost in trdost svojega jeznega srca je umirjal z dobrotnim dihom bogaboječnosti, z radodarnostjo je tolažil vročino bolje od oblakov, ki so nosili vlago; obilni dežji, ki so padali z neba, so bili darovi, s katerimi je nagrajeval ljudi.
Strah in trepet pred njim je prevzel vse strani sveta, bolj strašen od groma se je zdel ljudem, a njegova milost in ljubezen sta bili bolj očarljivi od materinih dojk za otročička.
Temu velikemu in proslavljenemu carju je bilo ime Finez.
Imel je vezirja, čigar modrost je dosegla nebo, s svojim razumom je izmeril vzdolž in počez Zemljo, z učenostjo je proniknil v morska brezna, zračne pojave in zvezdne poti je napisal na tablo svojega srca. S krotkostjo govora je krotil boječe živali in jih napravil podobne ljudem. Po njegovem nagovoru so se skale talile kot vosek, ptice so govorile s človeškimi glasovi.
Temu vezirju je bilo ime Serdak.
Car je imel svojega vezirja zelo rad. A car ni imel na srcu niti skrbi niti žalosti, edino to ga je bolelo, da ni imel sina.
Nekoč je razdal neznansko bogastvo revežem, da bi prosili boga za sina zanj.
Car je imel evnuha, prepirljivega in vzkipljivega človeka; bil je načelnih carskih palač in je bil predan carju. Imenovali so ga Rukha. Rekel je:
– Kdo od carjev je zapravil toliko dragocenosti?
Serdak je povedal zgodbo:
HORASANSKI CAR
V Horasanu je bil velik, dober, razumen, radodaren in usmiljen car. Nekoč je oprl tri zakladnice in sklical vse svoje podanike, da bi vsakdo od njih, star in mlad, velikaš in siromak, vzel v trajanju dvanajst ur vse, kar je zmogel odnesti. Vsi so jemali iz teh treh zakladnic, a izčrpati jih niso mogli.
Tega dne je car napravil pir in je rotil svoje vezirje, naj mu povedo, če je kdo od njih slišal o carju ali ga poznal, ki bi bil podoben njemu ali ki bi ga presegel z darežljivostjo. Šest vezirjev se je zaklinjalo, da niso slišali o podobnem carju, mlajši od vezirjev pa se je zasmejal.
Car je vprašal:
»Zakaj se smejiš?«
Vezir ga je prosil, naj se zakolne, da ga ne bo ubil, in car se je zaklel za svojo glavo. Vezir je, opogumljen z obljubo, poročal:
»Na Kitajskem živi Žid po imenu Malkoz. Podrejen mu je velmož, ki mu ni bilo enakega po darežljivosti doslej in mu ne bo tudi zanaprej.«
Car je bil užaljen, a ker se je zaklel, ni mogel usmrtiti vezirja in ga je zaklenil v temnico. Snel je carske obleke, se napravil v drug plašč in se odpravil na pot, da bi videl tega velmoža. Prišel je v mesto, kjer je ta živel. Pokazalo se je, da je imel velmož takšen običaj: takoj ko je videl tujca, ga je peljal k sebi domov; mu dal umiti se in oddahniti, pogostil ga je in potem, ko ga je obdaril, odslovil.
Zgodilo se je, da je velmož taval po okolici mesta. Srečal je tega carja v preobleki berača, vzel ga je k sebi in ravnal z njim tako, kakor je običajno ravnal z drugimi. Ko so berača oblekli, je velmož videl, da pred njim ni preprost človek, temveč človek, dostojen časti in spoštovanja. Začel je spraševati, kdo je on, od kod po rodu, in ga pripravil do tega, da je vse povedal. Peljal ga je v svojo hišo, ki je ni imel niti car. Hiša je bila urejena z nenavadno razkošnostjo, preproge, zastori – vse je bilo iz brokata. Pripravil je sprejem v čast carja. Vsa posoda je bila narejena iz dragocenih kamnov. In vse to je podaril carju.
Devet dni je stregel carju. Vsak dan mu je dodeljeval vse bolj razkošne sobe, stregel z boljšim, dragocenejšim priborom, mu prirejal še bolj vesele pire in ga zasipal z darovi.
Car se je čudil veličini in radodarnosti tega človeka. Devetega dne ga je velmož povabil v sobo tako presenetljive lepote, da je tudi opisati ni bilo mogoče; preproge, zastori, mize in pohištvo – vse je bilo iz celih dragocenih kamnov. Iz so bili izrezljane čudovite podobe cvetja in drevja. Vse to je izročil carju. Podaril mu je še tri pevke; ni jim bilo enakih po lepoti in glasu. Ko je odhajal, car ni vzel nič od dragocenosti razen demantne čaše, dragokamnega pokala, cvetlice iz dragocenih kamnov in treh pevk in gospodarju izrazil zahvalo;
– Naj mi ti bog pomaga povrniti.
Car je odšel nazaj in prišel v svoje mesto. Ukazal je spustiti vizirja iz temnice, mu vrnil prejšnjo čast, in živel, se gostil in veselil.
Gospodar tega velmoža je bil čarovnik. Zvedel je o vsem, kar se je zgodilo, in se razjezil na velmoža, ujel ga je, uničil in ukazal kaznovati. Velmoža so odpeljali morišče. Ta je prosil krvnike, naj ga ne ubijejo. Velmož je skril v naramnici dragoceni kamen in si s tem kamnom kupil življenje. Ti ljudje so mu rekli:
– Ti sam veš, da je naš gospodar čarovnik in kjerkoli bi bil na površju Zemlje, bo on vseeno zvedel in bo pogubil namesto tebe nas; a glej, kaj bomo napravili …
Rablji so ga zaprli v skrinjo in ga odnesli na morišče.
Čarovnik je povedeževal, pogledal, vendar tega človeka ni bilo nikjer na zemlji. Čarovnik je verjel, da so ga kaznovali.
V tem času so se pojavile v mestu tatovi, ki niso kradli le doma, ampak niso prizanesli niti grobovom. Prišli so k tej gomili, kjer je bila skrinja, jo razbili in našli skrinjo in jo izvlekli. Videli so, da v njej sedi človek in so ga izpustili.
Ta se je odpravil na romanje, prehodil veliko dežel in nepoznan prišel v prestolnico horasanskega carja. Car je piroval na visokem balkonu in pele so mu tri pevke. Ena od njih je prepoznala v človeku, ki je šel spodaj, svojega gospodarja, zajokala in izpustila iz rok čange.1
Car jo je vprašal:
– Kaj se ti je zgodilo?
Rekla mu je, koga je videla. Začeli so iskati tega človeka in so ga našli. Okopali so ga, oblekli in mu dali, da si odpočije. Naslednjega dne je car sedel na konja, napadel čarovnika, ga ubil in vse njegovo posest dal temu človeku.
Tako se mu je oddolžil in tako je velmoža nagradil za dobroto.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal zaradi tega: nihče ne more razdati takšnih darov, kakršnih ne dajejo drugi; tudi bog ne dopušča, da bi dobro delo izginilo tjavdan. In se čudim jaz, Rukha, ko slišim od tebe takšne besede!
-------------------------------------
Minilo je nekaj časa. Bog se je usmilil in daroval carju sina, siju katerega je zavidalo sonce in petnajstdnevni mesec je prosil, da mu dodeli svetlobo. Zvezde so se čudile njegovemu žarenju. Črne obrvi, podobno kot krila lastovk, so se razprostirale po kristalnem čelu. Črnilni ribniki njegovih oči so bili obrobljeni z ahatovim trstikovjem trepalnic. Na licih so cvetele, zlivale lilije in vrtnice.
Dali so mu ime Džumber.
Ko je sin zrasel, ga je cesar peljal ven in predstavil svojemu vezirju Serdaku in svojim podanikom. Vezir ga je vzel na roke, blagoslovil in spregovoril:
– O, car, naj mu bog ohrani življenje! Naj bo tvoj sin srečen in blagoslovljen od danes na vekov veke. Naj mu bodo darovani bistrost osla, zvestoba psa in sila mravlje.
To je slišal Rukha, evnuh, se razhudil in rekel vezirju:
– Zakaj si preklel carskega sina? Vezir mora biti razumen, hladnokrven, navdihnjen v govoru, kajti carjev dvornik mora obvladati pet lastnosti:
najprej – njegov govor mora biti sladek;
drugo – mora pomirjati tistega, ki pade v jezo in ne jeziti bivajočega v veselju;
tretje – iz njegovih ust ne sme pasti zla beseda;
četrto – dolžen je govoriti pravočasno in ob pravem času;
peto – govoriti tako, da je rečeno bilo všeč vsem ljudem.
Serdak ga je pogledal in odgovoril tako:
– Vse, kar si rekel, je pravično, a kadar pri moškem odsekajo to, kar ga dela moškega, on dobi lastnosti ženske. Sodi se po tem, če ne zaradi drugega zato, ker mu po skopljenju izgine brada in brki. Evnuh mora obvladati tri lastnosti:
prva – biti sramežljiv kakor ženske
drugo – ne sme dajati svobode hudobnemu jeziku;
tretje – čuvati skrivnosti svojega gospodarja.
Sploh nisem preklel carjeviča. Če je potrebo, se boš hitro tudi ti prepričal o tem; pelji osla čez lužo tako, da se bo ujel v blatu, potem pa ukaži osušiti lužo. Če se ti ga posreči prisiliti drugič, da gre po tej isti cesti, je osel neumen.
Vzemi pri siromaku njegovega mršavega, lačnega psa in ga daj bogatemu, da bi ga zredil, tedaj bo pes – nezvesto bitje.
Ulovi mravljo, drži ga v steklenici lačno dvanajst dni, potem jo spusti. Če ne bo dvignil teže, ki go štirikrat večja kot njegova lastna, je mravlja slaba in sem lažno sodil, če pa ne, zakaj me grajaš?
Pripeljali so osla in psa, prinesli mravljo in napravili tako, kot je govoril vezir, in vse se je končalo po njegovi besedi. Car se je veselil besed vezirja in vrlinam svojega sina.
Nekoč se je ponoči sanjalo carju o prelepem mladeniču, ki je podoben po možatosti in moči levu, postaven, svetlega obraza, rdečeličen, vitek, kot cipresa. Komaj poganjajoči puh se mu je vil, kakor hiacinta, in osenčeval njegovo nevideno lepoto tako, da ga je bilo ljubo gledati.
Rekel je carju:
– Naj bog podaljša dneve tvojega sina. Če mi ga ne izročiš, je to tvoja volja, a nihče ga ne bo vzgajal bolje kot jaz. Če me boš začel iskati – me boš našel, če me ne začneš – pripiši to sebi.
Dal je v roke carju svojo podobo, narisano na pergamentu, in rekel:
– Išči me in našel me boš, zaklinjam se na tvojo glavo!
In ga ni bilo več.
Car se je prebudil in videl: v svojih rokah je imel pergament, v sobah ni bilo nikogar. Ker ni našel tega mladeniča, se je car žalostil tako, kakor če bi umrl njegov sin, in se je predal veliki žalosti. Prišel je k njemu vezir, videl, da car leži v postelji in ga razjeda težka žalost, in rekel;
– O, car, že veliko let prebivam pod tvojo streho in niti enkrat te nisem videl tako žalostnega, naj te očuva gospod pred vsako boleznijo!
Car mu je rekel:
Nisem bolan jaz, a meni se je sanjalo nekaj, zaradi česar sem zamišljen.
Vezir ni vprašal o tem, kaj se je sanjalo carju, in mu je povedal zgodbo:
POHLEPEN REVEŽ
Živel je na svetu revež, ki ni imel ničesar svojega. Sanjalo se mu je, da ima šestdeset ovac in jih hoče prodati. Prišel je nekdo in mu ponudil za vsako ovco po pet kirmaneulov2 . Lastnik ovac je zahteval po šest. V tistem času, kar sta trgovala, se je revež zbudil in v polastilo se ga je obžalovanje. Zaprl je znova oči in podal roko kupcu.
– Daj po dva kirmaneula, pa ti dam ovce, je rekel.
-------------------------------------
– Sicer kdo bi mu dal srebro ali komu in kaj je lahko on prodal? Takšne so vsake sanje. O car, ti pristoji žalostiti se za hudičevo prikazen?
Car je rekel:
– Moje sanje niso takšne.
Povedal je vizirju vse in mu podal pergament.
Vizir se je začudil lepoti mladeniča in naznanil cesarju tako:
Če ta človek ne pride sam, ga je potrebno iskati, tako kakor mi ne vemo, od kod je po rodu, tudi on ni rekel svojega imena. Kako ga lahko najdemo? Vetra se ne da zadržati z rokami, lenemu se ne da gnati za svojim pogledom. Človek se ne more ogniti usodi, ki mu jo je vnaprej določil gospod …
Vizir mu je povedal zgodbo:
SKOPI BOGATAŠ
Na svetu je živel bogat trgovec. Zbral je toliko bogastev, da niti sam ni znal števila svojih zakladnicam. Od same skrbi ni ne pil ne jedel dosita in se ni oblačil, kakor gre.
Na koncu je rekel:
– Glej, koliko sem nakopičil, zdaj pa bo sedel, gostil se bom in trošil to, kar sem pridobil.
Šel je k eni od zakladnic, bila je zaprta in je ni mogel odpreti. Šel je k drugi, k tretji, pogledal je vse zakladnice in niti ene ni mogel odpreti.
Razjezil se je in začel zmerjati. Iz zakladnice se je zaslišal glas:
– Kdo si ti, ki odpira vrata? Kaj potrebuješ?
Bogataš je rekel svoje ime.
– To je moje premoženje, želim ga trošiti …
Od tam se je slišalo:
– Če je tvoje, zakaj ga tudi sam do danes nisi uporabljal in nisi pustil uporabljati niti ženi niti otrokom? Vse to zdaj pripada tesarju Nazaru.
Trgovec se užalil in rekel:
– Napravil bom tako, da bo vse propadlo in ne bo dobil niti jaz niti on.
Vzel je dolg, ukazal zvleči skupaj množico hlodov in jih izdolbsti; položil je vanje vse zakladnice, jih zamašil in vrgel v reko Šadi. A ta tesar je bil prebivalec Bagdada, skozi katerega teče Šadi. Tesar je prišel zgodaj zjutraj na breg reke: ne pelje nekdo splav? Vidi, reka nosi tesno zbite hlode, človeka pa ni videl. Dal je denar plovcem, ti so se vrgli v vodo, izvlekli hlode in jih zavalili na tesarjevo dvorišče.
Bivši bogataš je sledil hlodom. »Zvedel bom, komu jih pošlje usoda,« je razmišljal. Prišel je k tesarju na dvorišče in vprašal:
– Kdo pa si ti?
– Jaz sem tesar Nazar, je ta odgovoril.
Bogataš je rekel tesarju:
– Vzemi hlod in ga odnesi v hišo.
Ko ga je potegnil noter, je rekel:
– Razkolji hlod s toporom, kaj je tam znotraj?
Tesar je razklal hlod – razsuli so se biseri in dragi kamni. Tesar je osupnil. Ta človek pa mu je rekel:
– Vsi hlodi so takšni kot ta, ki ga vidiš. Bog je vzel od mene in dal tebi.
– Tesar je odgovoril:
– Naj jih gospod vrne tebi! Vzemi jih nazaj.
Bogataš ni hotel vzeti.
– Vzemi vsaj polovico, vsaj četrtino.
A ta ni vzel nič.
Tesar je prosil:
– Vzemi vsaj tri hlebe na pot.
Ta se je strinjal.
Tesar je šel k ženi in rekel:
– Speci tri večje hlebe in položi vanje tri večje dragocene kamne. Morda jih bo vzel ta človek, da mu ne umrejo žena on otroci.
Žena je poslušala, spekla hlebe, zavila v platno in jih dala človeku. Ta je vzel hlebe in odšel. Na poti je videl – v puščavi je bil razprostrt šotor iz kozjih kož. Prišel je bliže in v njem je bil reven Arabec. Njegova žena je rojevala. Sosedje so odšli na letne paše, oni pa jim niso mogli slediti. Niso imeli ničesar: niti postelje niti v kaj zaviti novorojenca. Arabec se mu je zaradi bede zasmilil, dal mu je hlebe in rekel:
– Pojdi v Bagdad k tesarju, nesi mu te hlebe. To je bogoboječ človek in ti bo dal zibelko in tkanino, da boste povili novorojenca.
Bogataš je odšel. Arabec je odnesel hlebec tesarju, tesar mu je dal vse, kar je on zaprosil.
Tesar je prišel k ženi, dal ji je ta hlebe.
In povedal ženi zgodbo:
ČLOVEK Z REŠETOM
Sedel je človek na bregu reke. V rokah je imel rešeto. Potapljal je rešeto v vodo in ko se je napolnilo, je govoril:
– Komu bog daje – daje tako.
Dvigoval je rešeto in ko je voda iztekla, govoril:
– Pri kom jemlje – jemlje tako.
-------------------------------------
– Bog nam je poslal srečo k samim vratom.
-------------------------------------
– O car, če je bog namenil tebi tega človeka, ga bo pripeljal k tvojim vratom, sicer ga je najti težavno. Rukha je rekel:
– Ni niti dežja niti snega, zakaj bi nam trkal na vrata? Če mi ne vemo, kje je on, od kod on pozna našo deželo! Poslali bomo ljudi in ga poskusili najti. Je mar padala hrana komurkoli v usta brez pomoči rok, se je mar kdorkoli oblačil v obleko, ne da bi se trapil?
Povedal je Rukha zgodbo:
NEDOMISELNI PLAVALEC
Plavalca je neslo po toku. Kričal je:
– Gospod, reši me!
Tovariš mu je rekel:
– Zgani z rokami – in rešil se boš.
-------------------------------------
– Poiščem ga in najdem.
Vezir je rekel evnuhu:
– Ti si nadvse razumen človek. Če je mogoče brez božje pomoči izpeljati kakšno delo, zakaj ne poskusiš znova postati moški, ki bi se radoval in naslajeval skupaj z ženo in otroki?
Vezir je povedal zgodbo:
BOGATAŠ Z ZLO SREČO
Bil je bogat trgovec, ki ni verjel v boga. Zbral je ves razpoložljiv denar in kupil žito. »Če bo naslednje leto slabo obrodilo žito, ga bom prodal dvakrat, štirikrat dražje.«
Naslednje leto se je zgodilo, da je bila obilna letina. Spet je kupil zrno poceni v upanju, da se mu ga bo naslednje leto posrečilo prodati draže. A z vsakim letom je bila letina vedno obilnejša in obilnejša. Segnilo je njegovo zrnje in on je izgubil vse svoje imetje. Nič mu ni ostalo. Vzel je dragocenosti svoje žene in se odpravil v Francijo. Prodal jih je, zaposlil se je s trgovino in spet pridobil neštega bogastva, vendar se zaradi požrešnosti ni vrnil domov. Sedel je na ladjo in računal, da bo zaslužil še več. A razdivjala se je burja, brod se je razbil in vse njegovo imetje je šlo na dno. On sam se je rešil na nekakšni deski. Val ga je vrgel na breg.
Silno razžaloščen je prišel v neko mesto. Poiskal je vladarja te dežele in mu povedal o vsem, kar se je z njim dogajalo. Vladar mu je rekel tako:
– Če si ti, ki si bogataš, osiromašel, živi leto z nami, na mojem posestvu, napravil te bom za upravitelja, ti pa boš zaslužil še večje bogastvo, kakor si ga imel prej.
Trgovec je postal upravitelj. In takoj je ukradel pšenico in riž, ker se je bal, da bo dobil malo.
Ob koncu leta je trgovec dobil ogromno premoženje in si je rekel:
– Grdo sem ravnal.
Začel je jemati iz svoje shrambe ukradeno zrnje in ga vsipati v shrambe gospodarja. Ljudje so videli, kako je šel ponoči k shrambam svojega gospodarja, posumili na krajo in to sporočili vladarju. Ta se je razjezil, vzel pri njem pridobljeno bogastvo in ga izgnal. Jokaje se je oddaljil trgovec, prišel je na obalo morja in videl: približuje se ladja in na njem deset trgovcev.
Povedal je trgovcem o svojih nezgodah. Tedaj mu je vsakdo podaril kakšen dragoceni kamen in so se poslovili od njega. Pet dragocenih kamnov je zavil v cunje in privezal k bedru, pet pa jih je dal v usta. Na poti je srečal tri razbojnike in so ga ogovoril. Ni se odzval, ker je imel v ustih dragocene kamne. Razbojniki so ga imeli za nemega.
Eden od njih je rekel:
– Oropajmo ga!
Drugi je oporekal:
Kaj boš z njega vzel?
Tretji je rekel:
– Pregovor pravi: dvanajst je jemalo z nekega golega srajco, pa se jim ni posrečilo.
Te besede je slišal kupec, nasmejal se je in prikazala sta se v ustih dva dragocena kamna. Zgrabili so ga za grlo in mu vzeli druge tri kamne. A teh petih kamnov, ki jih je zavil v cunje, razbojniki niso našli. Razbojniki so nameravali prodati kamne in so odšli v mesto. Srečali so jih carski trgovci, uganili, da so to tatovi, jim vzeli te kamne, da bi jih predali v carsko blagajno in razbojnike obsodili na smrt.
Prišel je trgovec v mesto, izvlekel svoje kamne, da bi jih prodal. Ti isti carski ljudje so ga videli, mu vzeli kamne in ga odpeljali, da bi ga kaznovali. A pokazali so se trgovci, ki so mu podarili kamne. On jih je milo poprosil:
– Od teh deset kamnov, ki ste mi jih podarili, so mi pet vzeli razbojniki, ostalih pet – ti ljudje, in še me hočejo kaznovati.
Trgovci so se zakleli, da so mu oni podarili te kamne, niso ga kaznovali in obvestili o tem carja. Car je ukazal:
– Če je moral izkusiti toliko nesreč, ga bom postavil za načelnika mojih zakladnih čuvarjev.
Zaupali so mu blagajno.
Nekoč se je skrivil ključ zakladnice. Ni hotel porabiti dveh grošev za ključavničarja, da bi popravil ključ, sam je vzel kamen, prislonil je ključ na steno in udaril s kamnom. A izkazalo se je, da je stena narejena samo iz ene vrste opek. Porušila se je in odkrile so se sobe carskih žensk.
Prišli so evnuhi, zatožili carju, prijeli so tega človeka in mu izkopali oči.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal zato, da je, če človek brez pomoči boga z lastnimi močmi ne pride do sreče, zaman vse njegovo prizadevanje, treba je prositi za pomoč pri bogu.
Car je pritrdil:
– Povedal si odlično, kakor se spodobi takšnemu modrecu. Pri tebi in pri Rukhu lahko vedno o čem lahko pobesedujem. Zdaj pa ukaži vojakom, naj sedejo na konje, jaz bom prav tako sedel na svojega valaha, našli bomo lepa in prijetna mesta in bomo za teden na lovu.
Ko so vojaki zvedeli, da se car odpravlja na lov, se je zbrala takšna vojska, da se je pod njeno težo upogibala zemlja.
Starci so poplesovali, prav tako mladeniči:
– Izkazali smo nam čast iti skupaj s carjem!
A mladeniči so se obnašali kot zreli možje:
– Če bi le car ukazal vzeti s seboj tudi nas!
Takšna radost je obhajala vse!
Osem dni so bili na lovu. Pobili so brez števila divjadi. Vrnili so se in prišli na mesta, kjer je rasla prekrasna cipresa, pri njenih koreninah so bili vrelci, travniki so bili posejani s cvetjem, Tisti, ki je to videl, je pozabil vse žalosti.
Pod drevesom je v senci spal mladenič; tam je bil privezan osedlani konj.
Poklicali so mladeniča. Pristopil je car in ko ga je videl, je prisegel: bil je enak kot obraz, narisan na pergamentu.
Vsi so se čudili lepoti mladeniča. Mladenič je vstal, pozdravil carja, izrazil mu je veliko hvalo in poljubil roko.
Car mu je ukazal sesti na konja in ga je vzel s seboj. Začel ga je spraševati, od kod je, kdo je in kam vodi pot.
Mladenič je sporočil carju:
– Ne vem, od kod sem. Kaj si upam reči carju? Vem eno, kličejo me Leon. Moj oče je umrl, ko me je mati še nosila, mati je umrla, ko sem se rodil. Rasel sem in se potepal po svetu.
Rukha je rekel Leonu:
– Prisežem na carjevo glavo, doletela te je zelo zla usoda.
Leon ga je pogledal, razumel, da je to evnuh, in odgovoril.
– Imaš prav. Če bi me doletela srečna usoda, se danes ne bi srečal s teboj! Zato si srečnež! Če si možak, kje imaš brado in brke? Če si ženska, kje so tvoji dolgi lasje? Če si mladenič, kje je moč tvoje dlani? Če si deklica, daj mi, da se stisnem na tvoja prekrasna prsa. Če si moški, so tvoji udi izgubili moč. Če si ženska, vseeno ne moreš roditi. Zlosrečni! Ti si brezmočen, da bi izpolnil to, za kar te je določila priroda. Če se ti posreči nagovoriti žensko, jo predaš drugim. Zlosrečni! Ti ne moreš izpolniti poslanstva moškega in in naj te ne primerja gospod niti z vlačugo. Tam, kjer beseda evnuha nekaj rešuje, tam ženske niso žene svojega moža.
Leon je povedal zgodbo:
EVNUH IZ HALABA
V mestu Halaba je živel velmož in imel je zelo zvestega evnuha. Imel je tudi drugega sužnja, ki je bil po obrazu in postavi podoben evnuhu. Sužnja sta se imela zelo rada. Dogovorila sta se med seboj in evnuh se je ustavil pri ženi svojega gospodarja:
– Vem, da te želi gospod odpustiti in se oženiti z drugo. Pomisli, kako pomagati pri stvari!
Ženska je bila šibkega uma. Navedel jo je v zablodo in ljubezen do moža se je spremenila v sovraštvo.
Ženska je rekla evnuhu:
– Če mi želiš dobro, povej, kaj naj najbolje ravnam, kaj naj storim, če me mož zavrže?
– Evnuh ji je odgovoril:
– Dal ti bom lek, natri mu noge in on bo takoj umrl, imam pa prijatelja, lepega in dobrega človeka, poroči se z njim in boš gospodarica nad njim.
Ženska je podlegla skušnjavi, ubila svojega soproga, se poročila s tem človekom in mu predala vse svoje premoženje.
-------------------------------------
– To zgodbo sem ti povedal, da bi pokazal, kako je vsakdo, kdor je podoben tebi, sposoben tudi za hujše, ker ne pozna strahu pred gospodarjem in nima sramu pred ljudmi.
Tedaj je vezir rekel Leonu:
– Zelo me veseli tvoj prijetni govor in očara me tvoja dobra vzgoja in tvoje obnašanje. Pa pojdiva h gospodu carju, boš vrhnji vizir, više od mene, in car te bo štel za brata.
Leon je rekel vezirju Serdaku:
Ti me nastavljaš tako kot oče ljubljenega sina, tako bom tudi storil. A poslušaj me …
In Leon je povedal zgodbo:
VEZIR INDIJSKEGA CARJA
Oče mojega očeta je bil, kakor sem slišal, starejši od petih vezirjev indijskega carja. Tega starejšega vezirja je car zelo ljubil – bolj od samega sebe. Drugi štirje vezirji so mu postali sovražniki. Govorili so:
– Kaj naj napravimo z njim, car posluša njegove besede, sledi njegovim nasvetom, nas pa že o ničemer ne sprašuje.
Sestavili so dogovor.
Komaj se je zdanilo, je prvi prišel k carju in rekel:
– Minulo noč sem videl v sanjah vašega očeta, velikega carja, poveljnika Indije. Ukazal vam je sporočiti, da se je odločil poklicati k sebi velikega vezirja. »Pri meni so zanj nekakšna dela – je rekel – kmalu jih bom uredil in ga pustim nazaj.«
Prišel je drugi vezir in povedal carju o sanjah, da je na nekem neobičajno lepem mestu videl njegovega očeta in da ta kliče k sebi vezirja s tem, da ga bo kmalu vrnil. Tretji in četrti vizir sta povedala to isto, kakor so se dogovorili med sabo.
Car se je začudil, a ni uganil njihove ubijalske zamisli. Pomislil je: »Če bi to rekel samo eden, ne bi posumil, da to ni resnica.«
Car je poklical k sebi starega vezirja in mu vse povedal. Vezir je razumel, da so to spletke njegovih sovražnikov. A kaj je lahko storil? Če bi to rekel carju, bi bilo še slabše. Odgovoril je:
– Prosim vaše veličanstvo, da mi dovoli napraviti tako, da bi pri mojem sežigu ne trudila niti tuji vol niti tuji delavec. Nočem stopiti kot grešnik pred blaženega carja. Daj mi štirideset dni časa, da bi lahko pripravil drva in vse nujno. Plačal bom za vse sam in z veseljem odidem k velikemu carju.
Dali so vezirju štirideset dni časa. Zaupal se je štirim zvestim sužnjem. Pripeljali so dva kopača. Prekopali so podzemni hodnik od vezirjevega doma do ploščadi za mestom, prebili rov na ploščad, zložili nad njim velikanski kup drv, podoben hribu, in pustili na sredi odprtino, skozi katero se je bilo mogoče spustiti v podzemlje.
Ko je minilo štirideset dni, je vezir prišel k carju in rekel:
– Naj car blagovoli pogledati na sežig svojega sužnja, ki odhaja k njegovemu očetu.
Zbrali so se k ogledu car in ves narod. Vezir se je povzpel na grmado. Navalili so naokrog trsk, polili z nafto in prižgali.
Ko se je dim dvignil visoko, je vezir zlezel v odprtino, šel po podzemnem hodniku in se vrnil na svoj dom. Drva so zgorela, pepel so razsuli, niso našli niti kosti. Vhod v podzemlje je bil do vrha zasut s pepelom. Vezir se je dvajset dni skrival v svojem domu. Potem se je oblekel v belo obleko, vzel v roko palico in se odpravil na carski dvorec. Carju so dali vedeti o njegovem prihodu. Car je skočil s postelje, odšel na dvorišče, objel in poljubil vezirja in domneval, da se je vrnil z onega sveta.
Začel je spraševati o svojem očetu in kako je vezir potoval tja in nazaj. Vezir mu je poročal o raju, nagovoril se je veliko različnih izmišljotin in njegova laž je bila veliko lepša od resnice.
Potem je rekel:
– Vse, kar je bilo nujno tvojemu očetu, sem izpolnil. In zdaj je ukazal, da pridejo tudi ti štirje vezirji – prav tako jih bo hitro odpustil, ima zanje nekakšna dela.
Če ste verjeli sanjam, kako bi ne verjeli temu, kdor se je v resničnosti vrnil z drugega sveta? Poklicali so vezirje, car jim je ukazal, da se odpravijo na pot. Niso se domislili zateči se k enaki pametni zvijači. Potisnili so jih v ogenj in zgoreli so. Sami so si izmislili, sami so plačali za svojo izmišljijo.
-------------------------------------
– To zgodbo, oče Serdak, sem povedal tebi zato, ker je vsak človek zavisten, jaz pa se bojim, da bi v okolju carjevih vezirjev ne začeli sovražiti in graditi grmade.
Carju je bila všeč prijeten govor mladeniča. Razveselil se je in mu rekel:
– Če me boš poslušal in mi sledil, ti dam vse, kar si želiš, razen mojega carstva.
Rukha je povedal zgodbo:
POBOŽNI ZLOČINEC
Živel je človek, ki je delal veliko različnega zla, a pri tem je bil velik pobožnež. V času, ko ni delal zlodejstev, je molil in jokal.
Pred njega se je postavil angel in rekel:
– Gospod ti ni dodelil raja za tvoja zlodejstva, a ti si tako pobožen, da ti da namesto raja vse, za kar poprosiš. Ta človek je rekel:
– Če mi ni dano biti v raju in če vam je volja izpolniti kakršno koli mojo prošnjo, spremeni me v takšnega velikana, da mu nihče, razen mene, ne bi mogel dati mesta v peklu.
Tega bog ni mogel napraviti in ga je spustil v raj.
-------------------------------------
– Ta mladenič je tako pretkan čarodej, potrebuje nekaj takšnega, česar ne moremo izpolniti, in zavlada v tvojem carstvu.
Leon se je zasmejal in je povedal zgodbo:
STAREC IN DEČEK
Brezzobi starec in deček sta sedela skupaj in jedla. Oba sta zajokala.
Vprašali so starca:
– Zakaj jočeš?
Starec je odgovoril:
– Nimam zob, težko je žvečiti. Ta deček je vse pojedel in jaz sem ostal lačen.
Tedaj so vprašali dečka:
– Zakaj pa ti jočeš?
On je rekel:
–Tačas ko sem žvečil, je on goltal cele kose in jaz sem ostal lačen.
Vsi so vedeli, kdo od njih ima prav, a onadva sta zvračala krivdo drug na drugega.
-------------------------------------
Podobno kot pri njiju tudi tukaj vsi vidijo, kdo od naju je hudoben in kdo dober, z božjo pomočjo bo za to zvedel tudi car.
Car je rekel Leonu:
– Zakaj je tebi težko biti pri meni?
Leon je odgovoril:
– Ta, ki je pri carju, je podoben tistemu, ki v mrazu sedi pri velikem ognju. Če sedi preblizu ognju – zgori od vročine; če se oddalji – zmrzne od mraza.
Tisti, ki je pri carju, mora obvladovati pet redkih lastnosti:
prvo – zapaziti z enim očesom več, kot je mogoče videti s stotimi očmi, drugo oko mora biti bolj slepo kot pri slepcu;
drugo – poslušati samo z enim ušesom, na drugo mora povsem oglušeti;
tretje – obvladati mora s srcem več od karavan-seraja; mora se vmešati in hraniti vse, kar je prišlo vanj skozi uho;
četrto – ne sme ponavljati vsega, kar sliši, ampak to, kar je dobro in razumno;
