Jutro v škrlatno
se odeva in
val ljubeč v
svoj plašč me
ogrinja.
Potujem med
sivke vonj
kot plahi konj
med jato
divjih ptic.
Med trsje
v blatu in
med mokre
oljke me odnaša
veter k soncu.
LETEČI ŽERJAVI
Podolgovati oblaki
kot leteči žerjavi
režejo modri
nebesni hlad.
Spijo strehe in
ozke line. Odprta
vrata zevajo v
stolpu srčnih nad.
Trepetajoča roka
objema zrak.
Zadoni neizpeta
pesem vetra.
KOT BOGINJA
Ljubim rožnate
planote, ko
se breza odeva
v zlato.
Bukev rdečo
kot boginjo,
ki na ples
gre z nočjo.
Posute trate
z rubini in
smaragdi, ki
kažejo poti.
Tigrovo oko
svari pohode
v pravljične
jesenske dni.
UKRADENE SANJE
Nad mrtvimi
strehami molk
se dviguje in
zrak ledeni.
Otrpla noč gleda
z belim pogledom
otožni smehljaj
usahlih cvetov.
Ukrivljeni mesec
v jutru odhaja
s polnim naročjem
ukradenih sanj.
Na bledih se licih
svetloba poslavlja.
NEMO SRCE
Modre oblake,
reko in zarjo
sanjam s teboj.
Tvojo bližino
in nemo srce.
Žalost preženejo
drzne ptice, ki
se kot veter
z mano pode.
Tiho se sklonim
na belo gladino,
ki se razpre.
NAKOVALA
V neprehojen sneg
zagazim v spomine.
Skorja poka in cvetovi
beli so stopinje.
V prsih kladiva,
razvnemajo srčna
nakovala, da kri
v valovih pljuska,
čez razmočeno obalo.
Bolečina se zaljublja
v lastno senco, ki
v oblake povzdiguje
brazgotine belih ran.
SKRITE OČI
Na črnih konjih
jezdijo oblaki
čez meglo.
Grbasti s temno
grivo skrivajo
obraz v temo.
Sence v vodi
trepetajo, ko noč
razpre peruti
čez nebo.
V svilnati odeji
skrite oči
v mraku
šepetajo.
UŽALJENE POLJANE
Veter siplje
svojo jezo
čez užaljene
poljane.
Z nasmehom
luna gleda
vse premražene
črne vrane.
Misel širi
svoje roke,
me objema
do kosti.
Nežno se
dotika kože,
me z mravljinci
prepoji.
IZ DAVNINE
Čez razbrazdani
obraz vodi dolg
predor tišine.
V očeh se skriva
lesk, nosi misli
iz davnine.
Ne morem več
v noč poklekat
z blodnimi očmi.
Nočem čakat
svetlo jutro,
da me dan zbudi.
VETER BRUSI
Trka noč na temna
vrata. Veter brusi
siv pogled.
Med divjanjem
po dolini odpira
vrata hiš in streh.
Strah peščeni
sabo nosi, jezdi
prek visokih smrek.
Med zvezdne ceste
vabijo črne me poti .
V ogledalu pajčevine
lunin krajec se smeji.
Vetra sablje se
zajedajo v oči.
ŠKRLATNO
Jutro v škrlatno
se odeva in
val ljubeč v
svoj plašč me
ogrinja.
Potujem med
sivke vonj
kot plahi konj
med jato
divjih ptic.
Med trsje
v blatu in
med mokre
oljke me odnaša
veter k soncu.
LETEČI ŽERJAVI
Podolgovati oblaki
kot leteči žerjavi
režejo modri
nebesni hlad.
Spijo strehe in
ozke line. Odprta
vrata zevajo v
stolpu srčnih nad.
Trepetajoča roka
objema zrak.
Zadoni neizpeta
pesem vetra.
KOT BOGINJA
Ljubim rožnate
planote, ko
se breza odeva
v zlato.
Bukev rdečo
kot boginjo,
ki na ples
gre z nočjo.
Posute trate
z rubini in
smaragdi, ki
kažejo poti.
Tigrovo oko
svari pohode
v pravljične
jesenske dni.
UKRADENE SANJE
Nad mrtvimi
strehami molk
se dviguje in
zrak ledeni.
Otrpla noč gleda
z belim pogledom
otožni smehljaj
usahlih cvetov.
Ukrivljeni mesec
v jutru odhaja
s polnim naročjem
ukradenih sanj.
Na bledih se licih
svetloba poslavlja.
NEMO SRCE
Modre oblake,
reko in zarjo
sanjam s teboj.
Tvojo bližino
in nemo srce.
Žalost preženejo
drzne ptice, ki
se kot veter
z mano pode.
Tiho se sklonim
na belo gladino,
ki se razpre.
NAKOVALA
V neprehojen sneg
zagazim v spomine.
Skorja poka in cvetovi
beli so stopinje.
V prsih kladiva,
razvnemajo srčna
nakovala, da kri
v valovih pljuska,
čez razmočeno obalo.
Bolečina se zaljublja
v lastno senco, ki
v oblake povzdiguje
brazgotine belih ran.
SKRITE OČI
Na črnih konjih
jezdijo oblaki
čez meglo.
Grbasti s temno
grivo skrivajo
obraz v temo.
Sence v vodi
trepetajo, ko noč
razpre peruti
čez nebo.
V svilnati odeji
skrite oči
v mraku
šepetajo.
UŽALJENE POLJANE
Veter siplje
svojo jezo
čez užaljene
poljane.
Z nasmehom
luna gleda
vse premražene
črne vrane.
Misel širi
svoje roke,
me objema
do kosti.
Nežno se
dotika kože,
me z mravljinci
prepoji.
IZ DAVNINE
Čez razbrazdani
obraz vodi dolg
predor tišine.
V očeh se skriva
lesk, nosi misli
iz davnine.
Ne morem več
v noč poklekat
z blodnimi očmi.
Nočem čakat
svetlo jutro,
da me dan zbudi.
VETER BRUSI
Trka noč na temna
vrata. Veter brusi
siv pogled.
Med divjanjem
po dolini odpira
vrata hiš in streh.
Strah peščeni
sabo nosi, jezdi
prek visokih smrek.
Med zvezdne ceste
vabijo črne me poti .
V ogledalu pajčevine
lunin krajec se smeji.
Vetra sablje se
zajedajo v oči.
