UTRINKI ČASA Peterostišja

STOPINJE ČEZ NEBESNI LOK

Za vse,
ki so odšli
spomin kriči na glas.
Vsi glasovi so obstali,
lebdim.

Srkam
nasičen zrak,
toplino oči sanjam.
Zazrem se v bledico zvezd
noči.

Nemo
strmi obraz,
solzijo se oči.
V daljavi slišim krike
ptice.

Veter
tiho poje
svojo žalostinko.
Odsev dolge sence plava
v noč.

Za vse,
ki so odšli
polagam beli cvet.
Listje spi na bledi rosi
jutra.

Maska
tiho čepi
in zastira pogled.
Iščem svež zrak med oblaki
gneva.

Želim
poteptati
prebujen občutek.
Pod predpražnikom se skriva
ogenj.

Spanec
me zaziblje,
da brez kril poletim.
V nesmrtnost sanjavosti
padam.

Moje
zasenčeno
okno spomina spi.
Sprehajam se po meglenem
toku.

Modre
silhuete
nemih senc lovijo.
Pred pohodom bolečine
bežim.

Veter
podivjano
odnaša strahove.
Vstaja ozdravljena zarja
dneva.

Šepet
ozdravljene
duše poje pesem.
Rodim se kot odrešitelj
časa.

Misel
me ponese
na svetlo stran jutra.
Najgloblje hrepenenje se
budi.