Zavidala sem sestri Silvi in bratu Staniju njuno zrelost in prvenstvo pri učenosti. Velikokrat sem odpirala njuni šolski torbi in občudovala njune učbenike. Zelo me je privlačil Stanijev atlas, name je deloval kar magično, saj ga nisem razumela, ampak bile so barve, velike živopisane neenakomerne zaplate, to naj bi bil svet s vsemi svojimi skrivnostmi, ki jih bom morda nekoč odkrila.
V Silvini torbi pa je tičala velika knjiga s trdimi platnicami Slovensko berilo za … razred nižje gimnazije. Na prvi strani je bila natisnjena pesem z velikim naslovom z velikimi črkami Atila in slovenska kraljica. Ta slovenska kraljica se je imenovala Vida. Pa ne da sem že znala brati! Ne vem več, tudi za njeno vsebino sem zvedela dosti pozneje. Po slovenskem berilu sem listala še in še, zdelo se mi je učbenik vseh učbenikov, poln meni še neznane lepote.
Hrepenela sem po šoli pravzaprav je moj prvi šolski dan sovpadal s prihodom v Melje. Komaj sem se malce ozrla okoli sebe, že me je mama peljala prvič v šolo. Mislim, da so vsi otroci prišli v maminem spremstvu. To je bil vsekakor veliki dan, prenesla sem ga kar pogumno. Seveda pa smo bili vsi otroci in mame radovedni in nestrpni, kam bomo prišli in kdo nas bo učil. Spadala sem v 1. a, učila me je Angela Vomer, starejša, dobra in prijazna učiteljica.
V šoli mi je šlo dobro, narisati pa nisem znala ničesar razen kake rumene škatlaste hiše z dimnikom, z okni in zavesami, preprostimi lestenci, s kakimi rožicami, travo, drevo, oblake, sonce, ampak vse brez kake posebne domišljije. Še hujša sem bila pri telovadbi, pravi »šrogn«, ne vem, od kot so se mi vzele dobre ocene.
Vendar sem doživela nekaj velikega že prve šolske dni. Na klopi me je čakala prva številka Cicibana, s tresočimi prsti sem začela listati po njem. Najprej sem naletela na sliko, ki bo za vse življenje ostala v moji glavi. Smešen, temen, majhen, okrogel človek rdečega obraza s širokim nasmehom od enega ušesa do drugega, kmečko oblečen. Španec Sančo (pa ja ne Pansa). Stal je ob krasnem drevesu z veliko okroglo krošnjo, polno zrelih pomaranč. Z eno roko je držal za vejo s pomarančami, v drugi roki pa je že ime najlepšo pomarančo, nad njim pa sonce! Seveda si jo bo privoščil, zato je tako vesel.
V šoli sem tiho uživala, zlasti pri slovenščini. Nepozaben je dan, ko sem prvič počasi in previdno povezovala pisane črke v kratke, lažje besede. Zatrepetala sem od veselja in skoraj nisem mogla verjeti, da se bom očitno tudi jaz naučila pisati in brati. Bila je brezmejna sreča.
Ampak otroci v razredu se nismo samo učili, imeli smo tudi svoje življenje, kot se temu reče. Igrali smo se, lovili, pretepali, razgrajali, vreščali, si nagajali, se ljubili in sovražili, tožarili, se zmerjali, družili , opravljali – dobro smo začeli posnemati odrasle. V tem času sem bila jaz pravzaprav precej zadržana.
Učitelji so nas dosledno klicali po priimkih, zato smo se navadili, da smo se tudi med seboj tako klicali.
Meni so sošolci kmalu prilepili fanta Trepčeja. Mogoče se je pisal Trebče. Ugotovili so, da me ima, jaz pa imam njega. Trebče in Radolič torej. Sprva nisem tega prav nič porajtala. Trebče me ni niti pogledal. Čez čas pa sem se že malo zganila in se ozrla za njim. Oblečen je bil v kratke usnjene, jodlarske hlače, bile so čudno natlačene, zdaj si mislim, da je morda še v prvem razredu nosil plenice. Imel je tudi posebno pozibavajočo, racavo hojo. Nenavadno, kar naenkrat mi je vse to postalo všeč, in kadarkoli je šel tako mimo mene in sem se ozrla v njegov mogočni zadek, me je čudno stisnilo v želodcu, zatresla so se mi kolena, noge so za hip ohromele. Kaj neki je to bilo? Trebče pa je kar hodil in hodil in se zibal, ni mi privoščil pogleda ali pa si ni upal, zato je bila ta ljubezen obsojena na propad. Očitno on mene ni imel. Njegovega obraza se sploh ne spominjam, ko pa sem sama tudi bila zaposlena samo z njegovo ritjo.
A že v prvem razredu se je kar dobro pokazal moj značaj. Bila sem sila bojazljive sorte, kakor me je nekdo postavil, tako sem stala, vse sem verjela, vsega sem se bala, učiteljice, vseh avtoritet, brez samozavesti, brez komolcev, a močno čustvena, tenkočutna in občutljiva, a tudi malce lena in neambiciozna. Za nič se nisem znala zagrebsti, pri vsem sem bila zadnja, kjer se je dalo kaj dobiti.
Nekega dne je učiteljica med odmorom prinesla v razred pladenj z narezanim kruhom in sirom. Takrat v šoli še ni bilo organizirane malice in smo si jo nosili od doma, kar je pač kdo premogel. Moja mama je bila skrbna, vedno sem imela malico, čeprav skromno.
No, kako je bilo s kruhom in sirom, ki ju je prinesla učiteljica.
Ni bilo dovolj za vse. Ves razred se je zgrnil okrog nje, komaj je obdržala po konci sebe in pladenj. Dvignila ga je visoko nad glavo in ponavljala:
»Kjer je dosti otrok, kjer je dosti otrok…«
Otroci pa so dvigovali roke in vpili:
»Tršica, štiri! Tršica, pet! Tršica, šest! Tršica, štiri!« Moral je biti presunljiv prizor. Jaz sem stala v ozadju, bilo me je sram, bolj sama sebi kot tovarišici sem dahnila:
»Tovarišica, trije.«
Seveda sem ostala brez sira, pa tudi nekaj tistih, ki so si zelo prizadevali, je ostalo praznih rok. Tako se mi je zgodilo še velikokrat v življenju.
Zavidala sem sestri Silvi in bratu Staniju njuno zrelost in prvenstvo pri učenosti. Velikokrat sem odpirala njuni šolski torbi in občudovala njune učbenike. Zelo me je privlačil Stanijev atlas, name je deloval kar magično, saj ga nisem razumela, ampak bile so barve, velike živopisane neenakomerne zaplate, to naj bi bil svet s vsemi svojimi skrivnostmi, ki jih bom morda nekoč odkrila.
V Silvini torbi pa je tičala velika knjiga s trdimi platnicami Slovensko berilo za … razred nižje gimnazije. Na prvi strani je bila natisnjena pesem z velikim naslovom z velikimi črkami Atila in slovenska kraljica. Ta slovenska kraljica se je imenovala Vida. Pa ne da sem že znala brati! Ne vem več, tudi za njeno vsebino sem zvedela dosti pozneje. Po slovenskem berilu sem listala še in še, zdelo se mi je učbenik vseh učbenikov, poln meni še neznane lepote.
Hrepenela sem po šoli pravzaprav je moj prvi šolski dan sovpadal s prihodom v Melje. Komaj sem se malce ozrla okoli sebe, že me je mama peljala prvič v šolo. Mislim, da so vsi otroci prišli v maminem spremstvu. To je bil vsekakor veliki dan, prenesla sem ga kar pogumno. Seveda pa smo bili vsi otroci in mame radovedni in nestrpni, kam bomo prišli in kdo nas bo učil. Spadala sem v 1. a, učila me je Angela Vomer, starejša, dobra in prijazna učiteljica.
V šoli mi je šlo dobro, narisati pa nisem znala ničesar razen kake rumene škatlaste hiše z dimnikom, z okni in zavesami, preprostimi lestenci, s kakimi rožicami, travo, drevo, oblake, sonce, ampak vse brez kake posebne domišljije. Še hujša sem bila pri telovadbi, pravi »šrogn«, ne vem, od kot so se mi vzele dobre ocene.
Vendar sem doživela nekaj velikega že prve šolske dni. Na klopi me je čakala prva številka Cicibana, s tresočimi prsti sem začela listati po njem. Najprej sem naletela na sliko, ki bo za vse življenje ostala v moji glavi. Smešen, temen, majhen, okrogel človek rdečega obraza s širokim nasmehom od enega ušesa do drugega, kmečko oblečen. Španec Sančo (pa ja ne Pansa). Stal je ob krasnem drevesu z veliko okroglo krošnjo, polno zrelih pomaranč. Z eno roko je držal za vejo s pomarančami, v drugi roki pa je že ime najlepšo pomarančo, nad njim pa sonce! Seveda si jo bo privoščil, zato je tako vesel.
V šoli sem tiho uživala, zlasti pri slovenščini. Nepozaben je dan, ko sem prvič počasi in previdno povezovala pisane črke v kratke, lažje besede. Zatrepetala sem od veselja in skoraj nisem mogla verjeti, da se bom očitno tudi jaz naučila pisati in brati. Bila je brezmejna sreča.
Ampak otroci v razredu se nismo samo učili, imeli smo tudi svoje življenje, kot se temu reče. Igrali smo se, lovili, pretepali, razgrajali, vreščali, si nagajali, se ljubili in sovražili, tožarili, se zmerjali, družili , opravljali – dobro smo začeli posnemati odrasle. V tem času sem bila jaz pravzaprav precej zadržana.
Učitelji so nas dosledno klicali po priimkih, zato smo se navadili, da smo se tudi med seboj tako klicali.
Meni so sošolci kmalu prilepili fanta Trepčeja. Mogoče se je pisal Trebče. Ugotovili so, da me ima, jaz pa imam njega. Trebče in Radolič torej. Sprva nisem tega prav nič porajtala. Trebče me ni niti pogledal. Čez čas pa sem se že malo zganila in se ozrla za njim. Oblečen je bil v kratke usnjene, jodlarske hlače, bile so čudno natlačene, zdaj si mislim, da je morda še v prvem razredu nosil plenice. Imel je tudi posebno pozibavajočo, racavo hojo. Nenavadno, kar naenkrat mi je vse to postalo všeč, in kadarkoli je šel tako mimo mene in sem se ozrla v njegov mogočni zadek, me je čudno stisnilo v želodcu, zatresla so se mi kolena, noge so za hip ohromele. Kaj neki je to bilo? Trebče pa je kar hodil in hodil in se zibal, ni mi privoščil pogleda ali pa si ni upal, zato je bila ta ljubezen obsojena na propad. Očitno on mene ni imel. Njegovega obraza se sploh ne spominjam, ko pa sem sama tudi bila zaposlena samo z njegovo ritjo.
A že v prvem razredu se je kar dobro pokazal moj značaj. Bila sem sila bojazljive sorte, kakor me je nekdo postavil, tako sem stala, vse sem verjela, vsega sem se bala, učiteljice, vseh avtoritet, brez samozavesti, brez komolcev, a močno čustvena, tenkočutna in občutljiva, a tudi malce lena in neambiciozna. Za nič se nisem znala zagrebsti, pri vsem sem bila zadnja, kjer se je dalo kaj dobiti.
Nekega dne je učiteljica med odmorom prinesla v razred pladenj z narezanim kruhom in sirom. Takrat v šoli še ni bilo organizirane malice in smo si jo nosili od doma, kar je pač kdo premogel. Moja mama je bila skrbna, vedno sem imela malico, čeprav skromno.
No, kako je bilo s kruhom in sirom, ki ju je prinesla učiteljica.
Ni bilo dovolj za vse. Ves razred se je zgrnil okrog nje, komaj je obdržala po konci sebe in pladenj. Dvignila ga je visoko nad glavo in ponavljala:
»Kjer je dosti otrok, kjer je dosti otrok…«
Otroci pa so dvigovali roke in vpili:
»Tršica, štiri! Tršica, pet! Tršica, šest! Tršica, štiri!« Moral je biti presunljiv prizor. Jaz sem stala v ozadju, bilo me je sram, bolj sama sebi kot tovarišici sem dahnila:
»Tovarišica, trije.«
Seveda sem ostala brez sira, pa tudi nekaj tistih, ki so si zelo prizadevali, je ostalo praznih rok. Tako se mi je zgodilo še velikokrat v življenju.
