Moj ljubi mož, Bog mu grehe odpusti, bi za apfelštrudl, že izraz mi je šel na živce, prodal dušo hudiču.
Bogve koliko kilometrov sem mu ga že zvila v dobrih štirih desetletjih. Nikoli mu ga ni bilo dovolj. Meni pa kaj kmalu. Najbolj pa mi je presedalo, ko sem morala kar naprej poslušati, kako ga je njemu in njegovim tovarišem vsak teden pripravila njihova partizanska kuharica Anuška in to v bunkerju v pohorskih gozdovih. Včasih bi ga bila najraje poslala k Anuški, če že ne k mami, ki je bila tako dobra, da ni nikoli položila roke nanj pa mu ne bi škodilo, ni nikoli kuhala ričeta, pa štrudla tudi ni znala delati, ha – ha. Nič ni pomagalo, da sem ga zmerjala z reakcionarjem in Avstroogrcem, tej dobroti vseh dobrot se ni hotel odpovedati. Zato je v njem zorela ideja, da si ga bo začel pripravljati sam. Srečno je dočakal penzijo in čas, ko se je začel po svojih najboljših močeh posvečati gospodinjstvu. In nekega dne je beseda meso postala.
Vračala sem se iz službe z dveh avtobusov v poletni vročini, primerno zdelana stopam po klancu, obložena s cekarjem in vrečkami. V teh so seveda moje cunje in čevlji, ker sem vsaj še dve uri stikala po mestnih trgovinah.
Že od daleč zagledam na štriku za perilo pred našo hišo nekaj čudnega, kar me še najbolj spominja na rjavo lisaste plenice, kakor jih je sušila pred 50 leti v Melju naša soseda z dojenčkom, ker je varčevala z energijo in pralnim praškom. Zaskrbljena in radovedna se približujem sumljivemu teritoriju in materiji, kar me obide spoznanje: prt, nanj prilepljeno raztegnjeno testo, od njega odstopajo in kapljajo naribana jabolka in druge sestavine ŠTRUDLA!
Primem se za glavo:
»Ja kaj si si pa mislil?!«
»Sem mislil, če se bo posušil, bo odstopil.«
Lahko si mislite, kakšno so rekli sosedje! Pravijo, da je smeh pol zdravja. Res smo bili vsi kar lep čas zdravi.
Mi je pa marsikatera soseda celo zavidala pridnega in razumevajočega moža. Ženske pač.
Uživala sem ob pripombi našega šaljivega malarja:
»Lahko njej, lahko hodi, kjer hoče, Janez ji vse napravi, mimogrede pa še kak štrudl na štrik vrže.«
Moj ljubi mož, Bog mu grehe odpusti, bi za apfelštrudl, že izraz mi je šel na živce, prodal dušo hudiču.
Bogve koliko kilometrov sem mu ga že zvila v dobrih štirih desetletjih. Nikoli mu ga ni bilo dovolj. Meni pa kaj kmalu. Najbolj pa mi je presedalo, ko sem morala kar naprej poslušati, kako ga je njemu in njegovim tovarišem vsak teden pripravila njihova partizanska kuharica Anuška in to v bunkerju v pohorskih gozdovih. Včasih bi ga bila najraje poslala k Anuški, če že ne k mami, ki je bila tako dobra, da ni nikoli položila roke nanj pa mu ne bi škodilo, ni nikoli kuhala ričeta, pa štrudla tudi ni znala delati, ha – ha. Nič ni pomagalo, da sem ga zmerjala z reakcionarjem in Avstroogrcem, tej dobroti vseh dobrot se ni hotel odpovedati. Zato je v njem zorela ideja, da si ga bo začel pripravljati sam. Srečno je dočakal penzijo in čas, ko se je začel po svojih najboljših močeh posvečati gospodinjstvu. In nekega dne je beseda meso postala.
Vračala sem se iz službe z dveh avtobusov v poletni vročini, primerno zdelana stopam po klancu, obložena s cekarjem in vrečkami. V teh so seveda moje cunje in čevlji, ker sem vsaj še dve uri stikala po mestnih trgovinah.
Že od daleč zagledam na štriku za perilo pred našo hišo nekaj čudnega, kar me še najbolj spominja na rjavo lisaste plenice, kakor jih je sušila pred 50 leti v Melju naša soseda z dojenčkom, ker je varčevala z energijo in pralnim praškom. Zaskrbljena in radovedna se približujem sumljivemu teritoriju in materiji, kar me obide spoznanje: prt, nanj prilepljeno raztegnjeno testo, od njega odstopajo in kapljajo naribana jabolka in druge sestavine ŠTRUDLA!
Primem se za glavo:
»Ja kaj si si pa mislil?!«
»Sem mislil, če se bo posušil, bo odstopil.«
Lahko si mislite, kakšno so rekli sosedje! Pravijo, da je smeh pol zdravja. Res smo bili vsi kar lep čas zdravi.
Mi je pa marsikatera soseda celo zavidala pridnega in razumevajočega moža. Ženske pač.
Uživala sem ob pripombi našega šaljivega malarja:
»Lahko njej, lahko hodi, kjer hoče, Janez ji vse napravi, mimogrede pa še kak štrudl na štrik vrže.«
