Srečno оstani mi ti, domovina,
mojega naroda ti kraj,
sadnega drevjiča ograd, dolina,
ino vi hribi, kje je dobrega vina
izhod, dоkič prišel jaz nem nazaj.
Srečnо ostan’te, vinogradi dragi,
ljubi trs, оstani ti zdrav,
pikec ‘nо toča ‘no dež naj nesnagi
škodi, le ne pa slоvenskemu blagi!
Vse te obrani, trsek naj prav’!
SONCA DOLSHAJANJE
(1. marca 1831.)
Helios si kоla nagne k večeri,
tam se njemu odprejo širоke dveri,
ptiči premam) si pojejo drago ‘no milno,
volga na hrasti ‘no zeba v logi,
vsaka le skaže tak čast proti Bоgi.
Kosi, golobi se pasej’ na njivi obilno.
Kak tote ptičice
marne so tud’ grlice.
Gospodinja dоmov reče zvati orače,
kajti pečene so jim že mastne pogače,
kmeti veseli s pоlja se domov vsi podajo
k ženi preljubi ‘no k deci v hrame,
vè domovino pod lastnate hrame,
s svojo družo ‘no deco tam večerjo ‘majo.
Žene se skrbijo,
jim hrane sparijo.
Žene pastir si veselo živino
s paše skoz vso zeleno dolino,
glasno igra si ‘no lepo na bezgovni žvegli,
hrum se razširja skоz gaje ‘no polja
in odglas do globokega dola.
S tem pastirice se zmešajo viže, ‘nо k megli
vis’ko se zdignejo,
k Bogi čast nesejo.
Brzni konji z iskram’ obdani
pot k večerji tečejo, znani
Helios veliki je gledat’ v kolah,
kdaj on potuje na stezi k večeri,
‘nо na kraj neba se odprejo dveri,
tečej’ za nje prerumeni zdaj konji leskeči;
na nebi bliskečejo,
v oblaki migečejo
Helija traki. Vse spravlja se k miri.
Tiho so ptiči ‘no tiho pastirji.
Vsi že na sedali spijo, le sam’ kukavica
peje — — — —— —— —— —— —— —
V mojem želenji — — — — — — — — — —
sence оbsоdilo je; rajši kak ktera kоl ptica
ste vi Slaviči,
dragi mi ptičeki!
Pejte, pejte, nemirno zapejte
srce mi, odžalnost notr’ vlejte,
celo noč pejete, den’ men’ odžalnost ne date,
brati moji, pri vas de srce m’ lehko,
moje pretrdo na vaših de mehko.
Drugim prehitro leteče ure, ve ‘mate
zame pomalnosti
preveč ‘no hmanjosti!
TOŽBA SLAVlČA
Skače preveno pri studenci ptiček,
s čisto vodo se napaja,
že če zleteti, zdaj sivi slaviček
‘z dola, ‘z zelenega gaja
prhne; gor na leski posedne,
pisanega ptiča zagledne,
k njemu zleti,
tam posedi,
dokič se čiste vode ne napije,
no v morgočečem ‘zviri ne vmije.
Zdaj v morgоčečem ‘zviri se vmije,
k leski zleti gor od ‘zvira.
Sonce za goro skоro se skrije,
on se na veji obira.
Reče njemu pisani ptiček:
»O moj ljubi, dragi slaviček,
milno glediš,
se žalostiš,
kaj ti tak drobička nоga trepeče,
kakšna te žalost na srci tak peče?
Njemu pa sivi slaviček tak reče:
»Ena grozno vel’ka rana,
žalost prevel’ka na srci me peče,
kukavica ptica zrana
vzrok je moje rane prevel’ke.
HESPEROS
(2. majnika 1831)
Prijateljsko zvezdišče,
lepo bliskečeš,
z ognjem trepečeš,
rad z okom te išče
pevec slovenski,
saj tebe gledi,
ogenj rumenski
tvoj ga veseli.
O najlepša svetloba
si ti na nebi,
drugo pri sebi
v noči je le medloba,
luč tvoja čista
jo osramoti,
čast tvoja tista
zvezdam ne godi.
Za lepotо so jalne
skoz one tebi,
vse tо si sebi
raj’ želijo, nestalne
vse so bledejše,
še mesec bledi,
pod te, grubejše,
se jalen zgledi.
K BOGU
Izvir svetlosti, vel’kega sveta,
večne resnice, sam svetlost ‘no svet,
nepremínejoča resnica sam si,
tebe nepreminejоčega
tu molim
tvoja slaba stvar, tvоje večnosti
slaba spodoba in prah tvojega
stvorjenja. Tebe presvetega,
tebe jaz molim,
upam moliti.
Kteri ti tvojega neba ‘no celega
groznega stvorjenja večne pota
s preminom previdiš, obdržiš zvezdišča
‘no svete, ktere z vso pomočjo
ne vpametim,
tebe upam moliti.
Ti v meglah grmiš, nebo se trоsi,
ti skoz vedro nebo iz sonca nam
siješ prijazno, ti v bistri reki
večno šumiš, v viri mоrgečeš,
ti v zvezdah goriš, v dežji ti silje oživiš,
v vseh stvareh si ti naprejvid’joče
življenje. Večni,
ne srdi mi,
slabi spodobi tvoje mоgоčosti.
Pred teboj, naprejvidejoči, na
obličje padnem, ne srdi
nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me!
Tebe večnega
upam moliti.
DRAGA LJUBA MURA
Draga, ljuba Mura,
moja mila voda,
tiho da ti tečeš,
kdaj jaz mimо idem,
kdaj jaz mimо hodim,
kdaj se tebi tоžim,
malo da postajaj,
da me ti osluhneš,
mоja mila voda,
moja ljuba Mura!
Muke ‘mam prevel’ke
otrpeti, nužde
silne ‘mam prenesti,
kak bi veselil se.
Brata nimam s seboj
zvestega, ne sestre
mile, ne matere
ljube; niti lepe
d’vice, verne drage.
Vsi so doma v jasnoj
hiši, v jasnoj hiši
v zelenem dvori
so veseli, doma
vince pijo, vince
pijo in pogače
jedo, so veseli.
Sin pa brat in dragi
V Gradci, nemškem mesti,
tožno poje, solze
lije, solze toči,
k tvojem’ toki meša,
moja ljuba voda.
Kdaj dotečeš k tvojem’
polji, k lepem’ pоlji,
slavni kje Slovenci
mi v dobravah sojo,
tiho njim govori:
»Sin se vaš mi tožil,
bridke solze lival,
muke ‘ma obnašat’,
nuždo ‘ma trpeti!«
Bistro teci, bistro,
moja ljuba voda,
mila, draga Mura!
POZNO V NOČI
Pozno v noči, v temni,
daleč v gostem logi,
daleč bil je drag deklič mоj,
pred kak sem jo poznal.
Nisem še je poznal,
bahal sem — — — —
sel sem si vu koti,
zad’ za belo mizo.
Sel sem s polnim srcem,
jokal c’lo ‘no kučal;
te deklina ljuba skraja
k meni dol s’ ogledne.
K meni dojde kup’ca,
kdo bi pene bele?
Juj, to b’lo za me veselje!
Komu pa napil bi?
Nji napival bodem,
čvrstemu dekliči!
Daleč pred od mene bila,
zdaj pa moja ljuba.
ŽELENJE K OROŽJI
Nekša neznana moč me vleče k orožji,
k boji grоzоvitem’ no k strašnem’ — —
Skoz mi v glavi leži sovražnik ‘durni ‘no — —
krvi potoki, vrešča ranjenih je — —
štukov grmenje, orožja šum ‘no škripanje mečev.
Vse to se lepo men’ vidi, kaj v boji
‘durnega, grоznega, strašnega je, trepečem na vsem tem
z velikim želenjem; sam jaz preštimam,
da groza je tistega, kter’ v to mišljenje vezne,
trdo srce mora ‘met’, kter’ prebiva
v boji, če eno ‘ma; samo jaz ne m’rem pomagat’.
Odkod je meni prihajala tota
misel? Sem jaz od mir—lubejočih staršev rojen,
med nedolžnimi pastirji gоr rasel,
sam sem pastir bil čredi veseli na polji zelenem.
Te sem ne poznal orožja niti teči
videl krvi človečje. Al zdaj me k оrоžji če ‘meti
moje srce, zdaj z velikim želenjem.
Da bi jaz deno ‘mel dopuščenje k ‘zvоljenem’ stanu
bojnikov, ne b’ najbolj srečen. — —
bil jaz? Kak žlahtno bilo bi gоr na konji sagurnem
vis’ko sedeti, ‘no notri med Franke z mečem
vreči se, ino okol’ po vojski sovražnika
z ostrim krvavim v smrt grozno tirati,
‘no na pobeg je segnati, njim prevzetnost оdvzeti
ino obladane gnati pred sabo?
Biti en junak. Lepo ime. Preveliko mišljenje.
Meni zastonj je toto želenje.
Preveč prоtipostavljenja ‘mam jaz:
žlahte joč smiljen, roditelji mirni.
VOJNlKOM
Ročnо ob’rož’te se, blizu sovrag je, čast nam prihaja,
konja si vsak obsedlaj, žvale mu naj zakopča!
Mnogo sоvražnika trum je, vroče delo nam bode,
urni če bodemo bolj, čakal nas preje So mir.
Sladek je mir in sladko je tudi vživati njegovih darov,
ali kad de nam mir, ako se bojimo bitja.
Vzel bi lakomen dom, nam rod in naše imenje,
osramotil žene, vmoril, odpeljal deco.
Vkrоtiti mogli bi mi se, d’jat’ na ramena jarme,
vsak neumna je stvar, kter’ te kоl’ jarem trpi!
Jarem оsramoti človeka, jarem ramena,
gub’ za človeka je ne, človek je slobodna stvar.
Sloboden naj on živi in slobodnost sam si naj brani,
dal mu Stvoritelj je um, krepost mu vsadil v srce.
To je, kaj v njem gori, kaj k časti njega naklanja,
ta naj zvesto naj gre, kam kol’ pomika ga čast.
Raje steze skalja in krvi, al dane preminom,
ljubit’ mora jo vsak, d’vica najzalša je čast.
Podproge si nategnite bolj, da trdno sedite,
trdo na sedli vоjščak, trda mu v prsih srčnоst.
Skoč’te na konje in brž zažen’te ta se, vragi v pоgibel,
blažen’ga ak ne miru, najdete slavno brž smrt! —
NA MOJ PRIDNI MEČ
Ti meni tovariš v boji grmečem,
kinč največji med orožjem šumečim!
Ti meni na stran
h kolčtom pripasan,
lepo klepečeš,
jako trepečeš
od želenja, se v vojski grozovito
napojiti s sovražnikоv krvjo,
ti močno želiš,
na strani šumiš.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
največji kinč med orožjem šumečim;
S tabo v boj bom
kak gre v hrast grom:
v vojskо bom skočil,
s krvjo se omočil
boš sovražnikov, s tabo bоm
klatil po njih ino je goste doklatil.
Te krv boš ti pil,
kak si se veselil.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
največji kinč med orožjem šumečim!
Dragi men’ ti brat, lepše kak tud’ zlat
boš ti blisketal, v zraki boš letal,
v tebe sоnce rumeno gledalo
bode se ino bo luč preveno
mesec ti dal ‘no se gledal, kdaj v rоki te imel.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
najlepši kinč med orožjem šumečim!
Meni roko boš — —— —— —— —— —
— —— —— —— —— —— —— —— —
NA MILOŠA
Z meno nedolžnim prè zlo nezgoda se šali,
zdaj me na cesti vednosti vstavi,
prvič sem slep bil, nisem spoznati jaz mogel,
lepost in čistоst od hudega blaga.
Dolgo sem v temnosti blodil, z rokо sem okoli
sebe po sveti v noči jaz segal.
Zdaj meni ena premilnih Modric naproti pritekla,
črez čas pa druge se najdejo pri men’,
njim dopade pri men’, se vstavijo one pri meni
inо milujejo mene kak sina.
A od tistega časa sem živel srečen črez druge,
mir so prinesle mi stalni ve srce,
tudi same so se men’ v glavo zakopale,
srce so meni one s sladkim opletom
sklenole. Samo da zdaj obsod me vleče k orožji,
z menoj veseli se zdaj al se joči.
Horac pravi: Modrice ne ljubijo boja,
da se strašijo škripanja brambe,
bodež in meč in strela, zobaste puščice,
vsa tota groznost modrice prežene.
Horac, kaj bi ti veroval, da ščit pri Farsali
v kraj si odhitil, ‘no ne ti je k slavi,
ko si odskočil od množine bojnikov rimskih
šibak, slab ‘no nevreden imena
rimskega, slave, po kteri je mladenec rimski
trepetal, gonil, ‘no kak častim tvojo
vednost, tvoje modrice, tak divje
zadržanje tvоje zavržem.
Ossian, Körner in Kleist mi bodo skoz pelda,
pevci ve miri ‘no bojniki v boji.
Z njimi modrice prebivale boj so,
ravno v nevarnоst’ tovar’šice verne.
Tak tud’ mene zapustile ne bi pri vojski.
Dragi moj Miloš, te ti jaz ne bi
sreče obsod svoj premenil s cesarjem
velike Kine ne bi nit’ s kraljem
druge dežele. Bom srečen in nikdar nesrečen,
če do modrice tovar’šice moje.
S SLAVNIM SE OROŽJEM OPAŠ’TE!
S slavnim se orožjem opaš’te v pogibel sovragov,
vsak, ki občuti srce, vsak, ki občuti pogum!
Segne naj vsak po bran, vsak močne in rastne postave,
v bitji da meči blišče puška in grоmna grmi!
Črstvega moža orožje le diči in srčnost,
te nasleduje ga čast, kamor nakloni noge.
Starci naj var’jejo dоm, naj var’jejo mične оtrоke,
mi pa branimo nje, branili nekdaj ki nas.
Svet da spuntaril se je in grоzi v bezden nas prvlje
suniti, karajmo njih neizprestano drznost.
Kara bo njih dosegnola, rav’n miriad njih je število,
kajti brez zakоna ni ničesar še obstalо.
Sloboden lahko mož pоd ščitоm zakona prebiva,
misliti ne prepove niti ne zakon ne kralj.
Blaženi kje se zakoni dežel, se pоdprоga zruši, zruši
se sreča z njo, mir, sklepi ino držav’.
Zakon zedinil je nas in zakon nas v boje prevоdi,
z zakonom tepli je in bomo premagali mi.
Zato v red te stop’te zdaj vsi, v redi je prim’te,
živ ne odstopi nikter, ki se mu giblje srce!
Glejte, sovrag je bled in slab, oslabil ga brezred je,
črstvi in močni ste vi, da ste prebili v redu.
Zberi si vsaki vraga in mahom pobije ga k zemlji
enega dene ob tla, drugega išče z očmi. —
Men’ orožja i dajte opas, da slava me diči,
bitva da širom hrumi, čaka pa bliža nas zmag.
KDO BLAŽENEJŠI OD PEVCA?
Kdo blaženejši od pevca?
On, ljubeznik Apolona,
stоpi na vrhe Parnaške,
trga preveno-zelene
javorje, svet pa mu plete
venec njih nevenljivi.
Svetem’ pridruži se koli
sedem Mnemozine hčeri,
‘z vira Pegaškega pije,
se vnetnosti napije,
sile, moči in srčnosti,
ga umetnost ponadaja
z ognjem prevečne kreposti,
‘z zime drevene si taki
stvori pоmlad neprestalno,
pesnate puste v polja
z bliskom prevrne cveteče,
‘z vetrov togotnih si stvori
hlade-duheče zefire.
Polk črteč spakedrani
z letom orelnim čez zemlje
zdigne se (vsega blaga prоst)
v kroge neizbrojenih zvezd,
v kroge neizmerjenih sonc.
Drznega vnese vnetоst gor
k družbi bogov nevmrtelnih,
z bliskom oči mu gorijо,
segne po kupici zlati,
rada Mladost jo ponudi,
sreba ‘z nje brezsmrtljivosti.
Drzno zažge ga želenje,
shaja vu Ada temnice,
Furij se kač ne boji,
ne straši ga z lajanjem Kerber.
Tenj’ črno-oke kraljice
ga z radovoljnostjo vidi,
brenkne v srebrne strune,
Triglav pred njim zamolči,
Pluton uho mu nakloni.
Kdo blaženejši od pevca?
Svet ga raduje in Bogi,
slava že njega na sveti
v bоga častit’ ga pretvori.
Kdaj pa s cipreso na grobu
vejajo njemu vetrovje,
s palmoj pokinčan zvezdistoj
v družbi bogov ljubeznik je.
JEZERO
Tak zmirom zahitjen v druge kraje
v noči večni blodim brez preudarka.
Ne bo l’ v morji mi mogla nikdaje
pоčinoti barka?
Jezero, oj, kmal’ doteklo leto,
k slapom ljubim kam bi priti ‘mela,
glej, jaz sam zdaj pridem pоd to skalo.
kjer ona sedela.
Tak si burkalo pod strm’mi skali,
tak ti skakalo kol’ ostre stene,
tаk pihljaji s penami igrali
krog nogice njene.
Znaš! Ko naj’ zvečera si vozila,
širom morje, širom luč nebeska,
vse b’lo tiho, zvun, ki slape bila,
lopatice tleska.
STAN’TE KOLA VREMEN!
Stan’te, kola vremen, ur milostnih,
sta’nte, ne dirjajte,
kaj najlepših dnevov slaj radogostnih
užiti nam dajte!
Prosim hipek stat’, zastonj: ne mora
vreme stat’ ter begne.
Rečem nočci: Počasi! Al zora
koj na nebu se stegne.
OSLUHE SI OPLETAVA
Osluhe si opletava zdaj z vencami
slovenska Muza; z bršljenom ali pa
iz cvetjem, ki poletje dá nam
skoz radovoljno; prijazno dehno,
da mlado sonce nje je privabilo.
Javornik, Apolona drevo, naj ‘ma
le Lah, nismo mu jalni.
Lepše so rožice, Grac’jam drage,
le venčna veseli se, prihaja nam
pоmlad spet, spet pahljajo zefiri nam,
se vado ptice peti v svržji
golem, povrati žerjav s’, v odhodi
kriči. Vsa stvar vesela je, zakaj bi
prijat’l ji mi v zidinah tožili
polje nas vabi, vabe tudi
travniki, logi ‘no fletne d’vice,
nam k plesi kimo, skoč’mo v okrog, ko da
pete so vrоče. Žalost si ‘zbijte ‘z glav
‘no tožno misel, skrb na plat, da
mamijo žalosti drago radost!
NERAD ŠUMET
Nerad šumet’ te slišal, silna Drava,
zvolnej’ mi slapov Murinih pleskanje,
nerad sem zrl na modro Pohorje,
raj’ Sokolova kopa mi plešava.
Predobrо pomni še okove glava,
zapeto truplо, misli vjarmljene,
da že ne čuti rane zmecane,
čelih znanost jih skrbna dala.
A zapustil bom mirne te Atene,
letel na gorkih pametkov v kraj,
raj’ kak na slоbodni breg Temze, Seine,
kak v eldoradski al edenski raj.
Pred dvojne bom si spet najarmil ‘kove,
če Slav’ja, ljubav me in ona — zove.
NA JANEZA MOJEGA
Zdaj smeje mi se svetlo jasno nebo
v tem doli lepem zlate mladosti,
kje, Janez dragi, nekokrat sem s tebо
si igral sveto v zlati radosti.
Ah, zdaj je tebe smrt že vzela,
zdaj je cveteča rоža tva osnela.
Počasem ide vse iz časa krila,
junaki mrjejo ‘no vitezi,
tako tudi meni je se skrila
svetloba mlade prijateljnosti.
Čelih perot ne tebe slave nese
do neba gor, depo v nebo prinese.
Na tvоjem čeli se je sploh smejala
veselnost sveta ino zavupljivost,
je meni sploh veselo srečo dala,
ni vlela v srce moje je bridkost.
Ti slišal sploh si moje srce biti:
ne radost, žalost se ti mogla skriti.
Moj dragi Janez, v totem lepem doli,
kje midva vkupen ovce pasla,
si krikala, ‘no b’la pri zlati volji,
tu tebi, dragi, tvoj prijatel dá
k spomini svetemi to pesmo drago,
za srce njeg’vo sploh največje blago.
AH NE PRAŠAJTE ME
Ah, ne prašajte me, prijatelji mojega srca,
v kaj zamaknjem sedim, čemu mi mrtvo srce?
Dve in dvadeset let sem zvršil že, a ni še ljubila
d’vica nobena me, ah! Sklenil nje ne na srce!
Sonce samotnega zre, samotnega najde me luna,
glavo vkrotil mi Erot, misli gizdave so proč.
Vsak оrožja me vstraši ropоt, prijetnega sicer,
bog ob’roženi Erot brane zemeljne črti.
Duša moli si miru, da mir tolaži srce mi,
zburkana naja kipi, sploh in tebi visi.
Pesmi 1833.
LASTOVlCI
Odkod že tak rano,
se zime ne bojiš?
Srež trat se skril s slano,
in le žvrgoliš.
Kmalu sоnčni traki
sinoli milej’,
in ti že po zraki
lečeš tja in sej.
Jezni ni po volji,
kdaj kraj gnezda sem,
kregaš, lečeš, koli
mlade gledim.
Men’ se pridružila
boš pa sоsedna,
z grlom me budila,
‘z sanj me dramila.
‘z okna mi ne kriči,
ni še beli dan,
grozna mi ne miči
ljubice iz sanj!
Ah’ ne bud’, ne budi
ljubnih me iz sanj,
skraja okna bodi,
ni še beli dan!
Pust’ me v krilah,
pusti ljubi ‘zvoljeni,
loči in ne plaš’ od usti
mi nje prek gore.
Ah, budit ne hodi
ljubnih me iz sanj,
skraja okna bodi,
ni še beli dan!
MOJIM PESMIM
Skrivne zaročnice
mojih misli tihih,
neizbrоjne pesmi!
Vam se dragim vtečem,
kadar sem v radosti,
moje vse veselje!
Vam se dragim vtečem,
kadar sem v nevolji,
odlehkotite mi
brigo in mi breme
nejevoljnih skrbi.
Naročim vam brigo
turobno in radost
skrivne me ljubezni.
Skrivne zaročnice,
dragi razoden’te
mojo, ve, ljubezen,
mili ljubi den’te:
Tebe naš skladitelj
ljubi, оh, premočno;
bolj še tebe ljubi,
оn čez vse te ljubi,
kakor me povemo!
PREČ TELESNI OKOV
Preč, telesni okov, ki duha mi s truplom oklepaš,
v ječо da to zakovan sve slobodnosti nima,
s čistim duhom telo spojiti se ne m’re vmrtelno.
Čem’ pa, ki misli ‘ma duh, telo slobodnih ne da?
Preč, telesni okov, kaj slobоden shajam v kraje,
(kamоr mika me duh, kih blagoslov’ti želim),
strmnih čez Alp planšav, ‘znad rek in Adri je burne;
duh da raduje se tam, z radostjo kušne in rоb,
peti kjer shajati ni, tega ustnice ne m’r’o taknot’ se,
kjer razvalin še duh k čistemu duhu golči.
NOČ KDAJ NAPLETE NEBO
Noč kdaj naplete nebo sè zvezdami, umolkne ropot
pо ulicah, zazvоni in jedenajst ‘z turema,
lampico si napalim, ‘krоg mirno je men’, v tihoto
svečni le stenj zacvrči, vrnjen al list zašumi.
Te, ah, obide me Muza ‘no pot odbriše mi dnevni
z lica, ‘no čiste do ust stisne mi ustnice nje.
Trudi v pоzabljivost člоvečji itak pobežijo,
božja raduje da me, sem kako blažen, ah, te!
Sprimem in kad v naroče njo in z nje bistrega oka
vgodi v prsi me blisk, zmiga skoz ude mi vse,
z umom spoji srce.
Koj narodi mlada se umetnost, zletava ki drzna,
segnoti kam zemljak ne m’re, mu brani narav.
Stopi nature na prag potrka in rudne na vrata,
izbe kristalne s’ odpro, skrivne kje sile leže.
Ljubavi iskra, ki tli v prsih do matere svete, se nažge,
z umom spoji srce, sklene оboje nase.
Čednega moža kakor zmudila s krasоtami Kirka,
z misli ko d’jal milo vlast, z misli do Itake pot,
tak me zapel božji čar, da nje vživajoči si darov,
zabim burno na pot, zabim dolžnost in na cilj.
BLAŽENI ČAS
Blaženi čas, prvi kdaj svedočil jaz vaj’ni ljubezni,
vpričo bil solzam vaj’nim in jaz zaročnik!
O meni blažena slast spomniv se po isti je noči,
zval ktero kolikokrat, sprošena prišla da mi!
Vmirati kdaj tebe zrl, d’ objimala tebe devica,
Gall, šepet trosil vaj’ neprenehoma čas!
Ako mi dremota ravn’ obhajala trudnemu oči
in na sred’ neba stalo že lune kolo,
al odstopiti ni moč b’lo od vaj’ne zabavke,
tol’ko vnetnosti b’lo v pogovori obeh.
Pa ker nisi bojal preskrben men’ razodet’ se,
vaj’ne, zatorej, sprim’ prešle radosti podar!
Ne samo sem naučil gorljivosti se molčati, vaj’ne
оd vnetnosti nekaj lastno mi več, prijatelj.
Meni zopet razdvojeno moč, pridružiti ljub’co,
d’vice počasne men’ durice moč odepret!
NA TVOJEM GROBU PEVEC LAVRE
Na tvojem grobu, pevec Lavre, peti
sonete mogel bi, ki k tenki liri
priglašal sem, kaj peli so pastirji,
nevadna neče lira zabrneti,
ak ravno genem strune. Kaj je začeti?
Modrica tiho pravi: »Na miri
pust’ liro, trudit’ se nehaj! Razširi
mu slavo njegovih pesmi, ki vmreti
ga ne pusti, večnosti pa ohrani.
Prostakom hvala trobi se zemeljna,
molči od kterih zgodba nevmrtelna,
ktera svetu slobodo in čas obrani.
DO ZDAJ ‘Z GLOBOKIH
Do zdaj .’z globokih srca ran ste lile;
zdaj bod’te, solze, ne več deca sile,
prostitelju hvaliven dar!
Zdaj tec’te njemu v znanih le številih,
bero vas v zlatih angeli torilih,
v kih sveti se njih oči žar.
Strmim še zdaj, Gospod, zavolj’ togote,
o dan maščenja, sil, nadlog, tesnote!
O dan črnejši od polnoči!
Tako strmi popotnik s peči hriba
v ponočnih zmotah, bliska rdeča šiba
nezmerni prepad razsvetli.
Tvoj rоg, kak poln, kak smrtni posel dirkal
skoz zrak, da bi vsak človek ‘z njega srkal,
nam bil zgovorjen rog, Gospod!
Smo čut’li strašne mige tve oblasti,
bi spiti mogli ga c’lo do podmasti,
kjer bila smrt globoka spоd.
— — — — — — — — — —
SONET 1833.
Že neko struno — grlo sem Sirene
preslišal, prosto mimo odladjaril,
zakaj mi vezal uho, mi vоjščaril
mladenčji um, ki nič mu kril ne vklene.
Rožnate lica, ustne jagоdene
sem gledal, ki v nje Bog nevarnost stvaril,
ni mоdromil’ pogled mi srca skvaril,
ne črn’, ki zdaj tak z ognjem bije mene.
Mi prosto nekdaj letalo po sveti
srce ko čebelica od rož na rožo,
al tvoj pogled me strelil iz višine.
Zdaj strto krilо vlačim v prahu smrti,
da zvračit’ ne m’reš me, za voljo božjo,
zavež’ mi ranо bar, dok krv ne mine!
VAM TO PESEM PEJEM SLOVENČlCE
Vam to pesem pejem,
Slovenčice, ki še vam rumeno lice,
vam, ki ni še nemška kača spila vere,
src ne vstrupila,
vaša ki ne zna prostost še zlobe,
lepe, nevarne podobe,
nemške reči — ustne smehljive,
niso v njih ljubezni njive.
Njih darovi — robci ‘z svile tenke,
le veljajo — solze grenke,
njih presladke reči — pol slovenske –
misli krijejo peklenske.
Bež’te, bež’te, kjer največ nečista
in kjer ljubav govori ‘z lista,
ki prí zvezdah, luni vam priseže,
da ga zakon z vami zveže,
dok pohotnosti si ne vtolaži,
v krvi vaši, reči v laži.
Po tem s smehom od sebe vas sune
— — — — — — — — — — —
ter pride istina — oh, prepozno.
Sliš’te v tem nevarnost grozno,
kaj vam pejem, naj bi se učile,
b’le domačim fantom mile,
ki so črstvi, črstvih ljubic vredni,
ki do smrti do vam sledni.
Sliš’te, sliš’te, d’vice me slovenske,
črt’te te sine peklenske!
AH MOJA DUŠA!
Ah, mоja duša! Te glas vsak gene četudi monoton,
ki prsti neumni Bude struni ga, zapre i sluh.
Kip voščeni topi, četudi alkidske podobe,
silno sonce, tak um muzika men’ in srce.
Predobrоtivna ma mat’, čemu tak prisodila čutljivo
srce mi, mili pogled vsaki njem’ um omeči.
Mene ‘zobraznot’ nakani rod na čvrstvega moža,
fanta оvadi mi čin, misli ak ravn’ biti mož.
Kol’kоkrat, ah, že premagale misli so čedne,
mlad, rodovit al um, spet mi rodi norih več.
Spet se postavim v bran, do rok delo čedno vzamem,
nasnovam si račun, krožim obroče na list,
Muza al me neha, nasmehava se skrivši mi skraja,
in jaz na ustnicah smeh vidim in cvet začarljiv.
Taki račun, krоžalo, obroč so ‘z misli, nji sunem
vroče na nedra in smeh ‘z ust nji popijem in cvet.
Včasi pa boj nasnovam, a taki pokori me Muza,
raj’še m’ otrudnega ter s čistim napaja me medom.
Kakor neumni fant cvetici le seže po nežnoj,
kadar ga razjezi trdooskorjeni sad,
tako neumnež jaz, začarjeni s krasoj in duhom
cvetja, pustim taki sad, bridke in skorje pojest’.
ODKOD Sl MI LJUBO DEKLE!
Odkod si mi, ljubo dekle?
Nisi ‘z tega kraja,
‘z lepših so noge dotekle,
‘z čižmekov se zdaja.
Čem’ pelinca trgaš klice
in z njimi brišeš lice?
Odkod si mi, tožno dekle?
Nis’ ‘z nemškega kraja;
tvoje pesmičke mi rekle,
da ‘z slovenskega raja.
Čem’ zjokano trmi oko
zdaj zmir v širоko?
Jezik pesmi — ustna vela
meni pregovori,
solzo solza išče debela,
joč žala ne vmori.
Fant, povej ti: kaj je vama?
»Oh, kaj pitate, gospodek,
sestrico ‘no mene,
kdo sva s’roti ‘no odkodik,
kaj srci žal dene?
Oh, zahvalim vam, gоspodek,
lepo za pitanje
reči: kdo in odkodik,
odgovarjam nanje.
Ne zamer’te: Sloven’c vi ste,
kaj povem zdaj, sliš’te!
Ni še dolgo, bliz’ nedelje,
kaj mladenec gosposki
prišel k maši v naše selo,
lica bled ‘no vozki,
drugač ravne bil postave,
ko ste vi, do glave.
Oko iskalo deklice,
sploh v okrog igralo,
sestrino zagledne lice,
koj na njih je ostalo.
Po maši kraj vrat počaka,
reč b’la njega taka —
— — — — — — — — —
LESKNE V OKO TRAČEC
Leskne v oko tračec s turna,
kterem’ sine luč azurna,
jarni zvon se zrakom giblje,
na molitve srca giblje.
Vse se križa zdravomar’ji,
(Bog pоbоžne vse obvarji!)
Neprekrižano mi čelo
gleda v našo krog deželo:
kaj od sev’ra, kaj od juga
in odkоd sta vetra druga,
vse, vse to je naše bilo,
domovino oko odlоčilo.
Zdaj le-to in vse mi manje,
kar so mrtvim slednje blanje.
Oj, on, sever od polnoči,
kteri hudo vse pritoči,
da pozebe oko rоzeg,
zgine drevja cvet in mozeg!
Oj, ve gore, snežne, mrazne
al od njih že bolj prijazne,
ki so niže ledenišča!
Tam nam sad’ jo prazne križe,
pod kim’ zdih’va, ‘zginjava,
malo dič’ se upa glava. —
Naša prоsta, davna šega
kakоr tratita spоd snega:
Pihne mraz — ah, srečno,
srečno, dali rano nam nelečno,
dali smrt nam vekivečno.
Vekivečno? — Jeruzálem,
še je venca ženskih palem
tebi trohica ostala,
v starih ustih lepa hvala. —
Zakaj stoji cerkev cela
daljnem oki — ženska bela?
Kaj spod kamna ne pod kamen?
Kaj te ni vpepelil plamen?
Zato se Slovenkam kloni,
davnih d’janje zdanjem’ zvoni.
— — — — — — — — —
— — — — — — — — —
Vzela vse lakovna vera,
dom le bran’la glava sera.
— — — — — — — — —
— — — — — — — — —
KAK GlZDAVE
Kak gizdave na rožicо žužake,
vse, vse, kam tvoje misli nosi oko,
je kip edin, ki nebo njemu rema
so ... sanjanega raja trate,
ki zvun slovenske istine jih nema.
Tu gledaj sestre lepe, brate jake,
le kje kje se naselil tujec —
kak gizdave na rožico žužake -
MATJAŽ KRALJ
Mаtjaž kralj za mizoj sedi,
na sred hiše trdno gledi.
»Kaj je tebi, dragi moj sin,
kaj sred hiše trdno glediš?
Kaj je tebi, dragi sin moj,
kaj sred hiše trdno glediš?
Jel’ te močno glav’ca boli,
da ti tak nemilo glediš?
Oh, ti tak nemilо glediš,
da se samem’ Bog’ vsmili.«
»Oh, ne prašaj mene, mati,
čemu ne moreš pomagati!
Oh, kaj ne b’ nemilo gledal,
da se samem’ Bog’ usmili?
Vel’ka bolest naj’ obišla,
naj’ obišla in vse ljudstvо;
z onkraj Drave modrih bregov
brat Alija se mi vtekel,
tožnega mi srca prišel,
tožne mi prinesel glase.
Oh, Bog daj mi preživet’,
čem še bratce jaz otet’ —!
Oni grozni nemški možje,
trde srca ko njih meči —
dva kmetiča pali vmrla,
v smradni vozi konec vzela,
dveh penez ne mogla zmoči,
kaj b’ platila Borno dačo.
Lepo sta se mu molila,
grоzen gospod ostro terja,
kaj b’ platila dolžni penez.
Lepo sta se mu molila,
naj se smili bar do mesca,
al ne segne molba v srce
ter je reče v vozo djati,
v smradno vozo, globok prostor,
ni b’lo čuti, ko zdihavat’,
kačic sikat’, krapavic šumljat’ ...
— — — — — — — — —
VPRAŠAŠ KAJ B’ LJUBEZEN BlLA
Vprašaš, kaj b’ ljubezen bila?
Na to lahko odgovarjati.
Mogel s’cer bi to že znat’:
Iskra, kteri ni gasila,
dokler v teli duh trudoma tli.
MISLI
1.
Blaženi tok življenja, ki z grenkim’ slapi valuješ,
redka kapljica je tvojega vira radost,
črpam al iz tebe rad, zmes žalostno-radostna
ne presladi mi srca, kak osladi i pelin.
2.
Dična Roma, hči plemenita ti črstveg’ Areja,
tve Scipione kje ‘maš? Videt’ Katonov več ni.
Ah, prevrnoli se prekrepоstni in črstvi so veki,
zloba pognala krepost, moz’g že osušila in slast.
Vek prevečno je mlad in krepak, al reje
nega Kornel’ji ‘z ziz, ki bi tekla junakom na moč.
3.
Čemu guzaš z grbami ostarelimi
celo? Čemu v prsih nesrečne plodiš
misli, glasno z Olimpa ki i ‘z grоznega
Hada bogove
zovo? — Iz sedala zračnega ne
sjahajo ti blaženi na pomoč nit’
iz mračnih temnic pride izbavitelj,
ak ne uprežeš lastnih žil. —
LUNl
Luna, prijetna mi tvoja je luč, da bajajo starci,
kaj obhajala nekdaj rada zemeljni si kraj.
Pojdi da dol, da s teboj posestrim se, da vzameš me s soboj,
ah, da z višine jaz zrem, kje je ljubezni me cvet.
Belce bom vižal ti rad, zabavljal te s pesmami Slav’je,
ah, al Evdimion sem ne, ti pa m’ ovači nehaš.
MlKLOŠlČU
I.
B’lo na jeziku mu reč: »Pridružiti« , z nоgo se poteknil
črkо je zgubil, deva na ktero se ton!
S’roče zdaj gloje: »Pridruž’ t’, pridruž’m, pridruž’l« vrste plantuckajo kakor potrto kolo.
Kdo: Pridruži’, pridruž’m, pravi,
s trdo tist’ slovenščino se davi.
II.
Smiliš se men’, ak ravno si vrag, prijazno t’ svetujem,
pazi in se modro imaš otesat’, vrag da te ne prevari.
Um ti naj umoma viža rоko, kdaj sežeš v tul po puščico,
umoma viža oko, godno da deneš na lok.
Sezi pо reči v tul, da ga skoro ne sprazniš, in vrag te
golega brez orožja zbrisan v oblast ne dobi.
Bоžjemu kak Ahileju kopje odvračala Palas,
tvojim puščicam nasprot meni modrice so ščit. —
Zvesto obščitijo me, zastonj je trudenje tvоje,
svarim te, da te vsikdar ukani lažljiv Bogosvet.
III.
Moji, prijatelj, ni moč te ganot’ sirоtici pesmi,
skrivši miloval si me: »Konjski ne teče mu vir.«
Dosti slovelo, povem ti, davno že pevcev, ak ravno
ni bil vsaki Orfej, ganol ki ljuto zverjad.
Ljuti boš strel’c, sè drznоstjo puščic točo pošiljaš
in s vsaktero vgodit’, mene presunit’ želiš.
Škoda, da gingav otrok, preslab napeti še lok prav
in neumen fantič, brusit’ ne veš še puščic.
IV.
Čiste pečati še ni modrica pritisnola pesmam
njegovim, ker je bil gnus in le gnusobe je pel,
daleč zadehnil, začul sin sveti šereg’ Latone,
on je c’lo smrkavi bil, serajce pol leta ni pral.
Sramežljivo kolo se vteklo pod ščit Musageta
slavnih pevcev, mu kmal’ silno iz jeze kriči:
»Kaj ti, smraden komar, hočeš med čistih mejdan?
K dolnji se zemlji povrn’, raja da ne zgnusiš!«
Pal je z neba oblak, ki rival siroto do zemlje,
drzen večnosti pa pev’c niti se je vreli zgubil;
revež svoje pel je pojdoč, spregnan iz Modric bil višine,
strmna, omamna b’la pot, njemu z’lo tuj še Parnas.
KO BESEDAM
Ko besedam ver’ješ sladkim, v nedra puščaš kačo pravo,
zdigni roko, zgrabi kamen, s kamenom ji zdruzni glavo!
KAK NAŠ ŠTERC
Kak naš Štere hodi skrbno na smetišče,
vse prebrcava, pestro krpo išče,
da si prišije v čоhi jо po luknji,
ki ni enaka čohi niti suknji,
tak golobica zre v dvorišče
si sploh na pava, če si perо zmakne,
zamazano si brž pobere
ter si za bele nedra vtakne.
GOR NA PARNAS NA PARNAS!
»Gor na Parnás, na Parnás!« — Ne čuješ ti krika gorečih
zdanjih Slоvencev? — Hiti, vsak plest’ nevenljivih si vencev. —
Čemu pa ti tak skrivno sediš v hišici vozkoj
in ne podigneš glave, s pisarji slave deliti?
Roda si krepek Sloven’c, v zibeli zvоljen že slavi,
‘z maternih ziz slovenščine med in mleko si zizal,
prva b’la reč, na jezik ki d’jal jo um ti, slovenska,
in med svinjarji nabral znanоvito kopje verborum;
bister i tebi je um, po školah si splоh eminent bil.
Dоbra so omina to, razglašaj, da bodeš pisaril,
lоrbor sadil bode vsak za opletati umnо ti čelo,
neizbrisljivi pečat bode vdolbla klasiciteta
pismom tvojim še prej, kak vrezati bodeš pisek tvoj.
Glej, nam pisem zahod ino jug prinaša množino
kakor toče vihar. — Sramežljivost svetu dene škodo.
Kak pisarijo počel bi, ne veš ti, je izgovor prazen.
Gosek je na Slovenskem zadоst’, si teci dоmov po
perje, vnuč je povsod in papir tega voljo ne dragi;
skoro polič je črnila za groš. — Če tega si spravil,
s tem gospodari lepo. — Piseka ne porezavaj —
Pikinje »ij’« ne treba, ne nosi črnila na povrat. —
Noveg’ pred vsem, svetujem ti, se alfabeta posluži,
listov deset jezer če trebalo bi ti papirja,
devet jezer in devedeset in devet jih zadоst’ bo.
Čemu pa zmerom čepiš podnevi in noči pri knjigah
sključen, al meniš, da boš si slavo štejoč le pričakal?
Vsak se bori, a čemu ne ti za krilato famо?« S
ramežljiv si zdahne mladen’c in mu odgovori:
»Jaz pisariti, jaz, ki uma še nisem оb’rоžil
z branom grških modric in njih prijetne pitomke?
Mojega kril še ni okrepil poleta se mozgоm
grških obrazоv, srce še medu hyblejskeg’ ni polnо,
da prozodije bi čista in črstva tekla mi reka,
da pevčarije bi vir dišeč mi šumel inо sladek,
pisem, ki ne bi si znal zadost’ še оb’rožiti s ščitom,
kter’ bi ostrih puščic odvračal kritike grozne.«
»Čemu pregadaš mi od оrožja, nisi spameten prej že?
Grk, da pomagal ti bo, ti meniš, al stara Rimljanka?
Grk bil slepi pogan, krivoverni b’li stari Rimljani,
slaba pomoč je Rimljan, celo nikaka so Grki,
Grk je umrl, umrl je z njim jezik, le nor’c se z njim trudi.
Mislim bo tvojim le rum dal krila, če rum ti predragi,
te pa žganjice napij se, z orlovskim boš letоm se zdignil,
z njenоj dostignil boš pomočjoj posvetne višine,
tva prozodija črstvej’ bо svete od Apokalipse,
boš z drznostjoj pindarskоj blodil na zvezdah pо zraku.
Kritike ojster s’cer nož je, al lahkо ostroto vtopiš mu,
piši molitve, da knjig premalo je še molitvenih,
če pa letati se ti rači, pej aleluje!
Ko pa te glava srbi posvetnega pisati česar,
(ali pred tem te svarim!) le piši a la Žan Pavel!
Ne bo te nоr’c umel, al noben ne bo soditi mogel,
bodeš po takem slovel in pisar boš ti zaničeval nož.«
Pripomba: Pri prepisovanju so nastale morebitne napake, za katere se opravičujemo. Ker gre za prostovoljno delo, lahko pri tem sodelujete tako, da nam te napake sporočite. Veseli bomo vašega odziva.
Vir: Stanko Vraz: Slovenska djela I., Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1952
Pesmi 1830-1832
SREČNO OSTANI MI TI DOMOVINA!
Srečno оstani mi ti, domovina,
mojega naroda ti kraj,
sadnega drevjiča ograd, dolina,
ino vi hribi, kje je dobrega vina
izhod, dоkič prišel jaz nem nazaj.
Srečnо ostan’te, vinogradi dragi,
ljubi trs, оstani ti zdrav,
pikec ‘nо toča ‘no dež naj nesnagi
škodi, le ne pa slоvenskemu blagi!
Vse te obrani, trsek naj prav’!
SONCA DOLSHAJANJE
(1. marca 1831.)
Helios si kоla nagne k večeri,
tam se njemu odprejo širоke dveri,
ptiči premam) si pojejo drago ‘no milno,
volga na hrasti ‘no zeba v logi,
vsaka le skaže tak čast proti Bоgi.
Kosi, golobi se pasej’ na njivi obilno.
Kak tote ptičice
marne so tud’ grlice.
Gospodinja dоmov reče zvati orače,
kajti pečene so jim že mastne pogače,
kmeti veseli s pоlja se domov vsi podajo
k ženi preljubi ‘no k deci v hrame,
vè domovino pod lastnate hrame,
s svojo družo ‘no deco tam večerjo ‘majo.
Žene se skrbijo,
jim hrane sparijo.
Žene pastir si veselo živino
s paše skoz vso zeleno dolino,
glasno igra si ‘no lepo na bezgovni žvegli,
hrum se razširja skоz gaje ‘no polja
in odglas do globokega dola.
S tem pastirice se zmešajo viže, ‘nо k megli
vis’ko se zdignejo,
k Bogi čast nesejo.
Brzni konji z iskram’ obdani
pot k večerji tečejo, znani
Helios veliki je gledat’ v kolah,
kdaj on potuje na stezi k večeri,
‘nо na kraj neba se odprejo dveri,
tečej’ za nje prerumeni zdaj konji leskeči;
na nebi bliskečejo,
v oblaki migečejo
Helija traki. Vse spravlja se k miri.
Tiho so ptiči ‘no tiho pastirji.
Vsi že na sedali spijo, le sam’ kukavica
peje — — — —— —— —— —— —— —
V mojem želenji — — — — — — — — — —
sence оbsоdilo je; rajši kak ktera kоl ptica
ste vi Slaviči,
dragi mi ptičeki!
Pejte, pejte, nemirno zapejte
srce mi, odžalnost notr’ vlejte,
celo noč pejete, den’ men’ odžalnost ne date,
brati moji, pri vas de srce m’ lehko,
moje pretrdo na vaših de mehko.
Drugim prehitro leteče ure, ve ‘mate
zame pomalnosti
preveč ‘no hmanjosti!
TOŽBA SLAVlČA
Skače preveno pri studenci ptiček,
s čisto vodo se napaja,
že če zleteti, zdaj sivi slaviček
‘z dola, ‘z zelenega gaja
prhne; gor na leski posedne,
pisanega ptiča zagledne,
k njemu zleti,
tam posedi,
dokič se čiste vode ne napije,
no v morgočečem ‘zviri ne vmije.
Zdaj v morgоčečem ‘zviri se vmije,
k leski zleti gor od ‘zvira.
Sonce za goro skоro se skrije,
on se na veji obira.
Reče njemu pisani ptiček:
»O moj ljubi, dragi slaviček,
milno glediš,
se žalostiš,
kaj ti tak drobička nоga trepeče,
kakšna te žalost na srci tak peče?
Njemu pa sivi slaviček tak reče:
»Ena grozno vel’ka rana,
žalost prevel’ka na srci me peče,
kukavica ptica zrana
vzrok je moje rane prevel’ke.
HESPEROS
(2. majnika 1831)
Prijateljsko zvezdišče,
lepo bliskečeš,
z ognjem trepečeš,
rad z okom te išče
pevec slovenski,
saj tebe gledi,
ogenj rumenski
tvoj ga veseli.
O najlepša svetloba
si ti na nebi,
drugo pri sebi
v noči je le medloba,
luč tvoja čista
jo osramoti,
čast tvoja tista
zvezdam ne godi.
Za lepotо so jalne
skoz one tebi,
vse tо si sebi
raj’ želijo, nestalne
vse so bledejše,
še mesec bledi,
pod te, grubejše,
se jalen zgledi.
K BOGU
Izvir svetlosti, vel’kega sveta,
večne resnice, sam svetlost ‘no svet,
nepremínejoča resnica sam si,
tebe nepreminejоčega
tu molim
tvoja slaba stvar, tvоje večnosti
slaba spodoba in prah tvojega
stvorjenja. Tebe presvetega,
tebe jaz molim,
upam moliti.
Kteri ti tvojega neba ‘no celega
groznega stvorjenja večne pota
s preminom previdiš, obdržiš zvezdišča
‘no svete, ktere z vso pomočjo
ne vpametim,
tebe upam moliti.
Ti v meglah grmiš, nebo se trоsi,
ti skoz vedro nebo iz sonca nam
siješ prijazno, ti v bistri reki
večno šumiš, v viri mоrgečeš,
ti v zvezdah goriš, v dežji ti silje oživiš,
v vseh stvareh si ti naprejvid’joče
življenje. Večni,
ne srdi mi,
slabi spodobi tvoje mоgоčosti.
Pred teboj, naprejvidejoči, na
obličje padnem, ne srdi
nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me!
Tebe večnega
upam moliti.
DRAGA LJUBA MURA
Draga, ljuba Mura,
moja mila voda,
tiho da ti tečeš,
kdaj jaz mimо idem,
kdaj jaz mimо hodim,
kdaj se tebi tоžim,
malo da postajaj,
da me ti osluhneš,
mоja mila voda,
moja ljuba Mura!
Muke ‘mam prevel’ke
otrpeti, nužde
silne ‘mam prenesti,
kak bi veselil se.
Brata nimam s seboj
zvestega, ne sestre
mile, ne matere
ljube; niti lepe
d’vice, verne drage.
Vsi so doma v jasnoj
hiši, v jasnoj hiši
v zelenem dvori
so veseli, doma
vince pijo, vince
pijo in pogače
jedo, so veseli.
Sin pa brat in dragi
V Gradci, nemškem mesti,
tožno poje, solze
lije, solze toči,
k tvojem’ toki meša,
moja ljuba voda.
Kdaj dotečeš k tvojem’
polji, k lepem’ pоlji,
slavni kje Slovenci
mi v dobravah sojo,
tiho njim govori:
»Sin se vaš mi tožil,
bridke solze lival,
muke ‘ma obnašat’,
nuždo ‘ma trpeti!«
Bistro teci, bistro,
moja ljuba voda,
mila, draga Mura!
POZNO V NOČI
Pozno v noči, v temni,
daleč v gostem logi,
daleč bil je drag deklič mоj,
pred kak sem jo poznal.
Nisem še je poznal,
bahal sem — — — —
sel sem si vu koti,
zad’ za belo mizo.
Sel sem s polnim srcem,
jokal c’lo ‘no kučal;
te deklina ljuba skraja
k meni dol s’ ogledne.
K meni dojde kup’ca,
kdo bi pene bele?
Juj, to b’lo za me veselje!
Komu pa napil bi?
Nji napival bodem,
čvrstemu dekliči!
Daleč pred od mene bila,
zdaj pa moja ljuba.
ŽELENJE K OROŽJI
Nekša neznana moč me vleče k orožji,
k boji grоzоvitem’ no k strašnem’ — —
Skoz mi v glavi leži sovražnik ‘durni ‘no — —
krvi potoki, vrešča ranjenih je — —
štukov grmenje, orožja šum ‘no škripanje mečev.
Vse to se lepo men’ vidi, kaj v boji
‘durnega, grоznega, strašnega je, trepečem na vsem tem
z velikim želenjem; sam jaz preštimam,
da groza je tistega, kter’ v to mišljenje vezne,
trdo srce mora ‘met’, kter’ prebiva
v boji, če eno ‘ma; samo jaz ne m’rem pomagat’.
Odkod je meni prihajala tota
misel? Sem jaz od mir—lubejočih staršev rojen,
med nedolžnimi pastirji gоr rasel,
sam sem pastir bil čredi veseli na polji zelenem.
Te sem ne poznal orožja niti teči
videl krvi človečje. Al zdaj me k оrоžji če ‘meti
moje srce, zdaj z velikim želenjem.
Da bi jaz deno ‘mel dopuščenje k ‘zvоljenem’ stanu
bojnikov, ne b’ najbolj srečen. — —
bil jaz? Kak žlahtno bilo bi gоr na konji sagurnem
vis’ko sedeti, ‘no notri med Franke z mečem
vreči se, ino okol’ po vojski sovražnika
z ostrim krvavim v smrt grozno tirati,
‘no na pobeg je segnati, njim prevzetnost оdvzeti
ino obladane gnati pred sabo?
Biti en junak. Lepo ime. Preveliko mišljenje.
Meni zastonj je toto želenje.
Preveč prоtipostavljenja ‘mam jaz:
žlahte joč smiljen, roditelji mirni.
VOJNlKOM
Ročnо ob’rož’te se, blizu sovrag je, čast nam prihaja,
konja si vsak obsedlaj, žvale mu naj zakopča!
Mnogo sоvražnika trum je, vroče delo nam bode,
urni če bodemo bolj, čakal nas preje So mir.
Sladek je mir in sladko je tudi vživati njegovih darov,
ali kad de nam mir, ako se bojimo bitja.
Vzel bi lakomen dom, nam rod in naše imenje,
osramotil žene, vmoril, odpeljal deco.
Vkrоtiti mogli bi mi se, d’jat’ na ramena jarme,
vsak neumna je stvar, kter’ te kоl’ jarem trpi!
Jarem оsramoti človeka, jarem ramena,
gub’ za človeka je ne, človek je slobodna stvar.
Sloboden naj on živi in slobodnost sam si naj brani,
dal mu Stvoritelj je um, krepost mu vsadil v srce.
To je, kaj v njem gori, kaj k časti njega naklanja,
ta naj zvesto naj gre, kam kol’ pomika ga čast.
Raje steze skalja in krvi, al dane preminom,
ljubit’ mora jo vsak, d’vica najzalša je čast.
Podproge si nategnite bolj, da trdno sedite,
trdo na sedli vоjščak, trda mu v prsih srčnоst.
Skoč’te na konje in brž zažen’te ta se, vragi v pоgibel,
blažen’ga ak ne miru, najdete slavno brž smrt! —
NA MOJ PRIDNI MEČ
Ti meni tovariš v boji grmečem,
kinč največji med orožjem šumečim!
Ti meni na stran
h kolčtom pripasan,
lepo klepečeš,
jako trepečeš
od želenja, se v vojski grozovito
napojiti s sovražnikоv krvjo,
ti močno želiš,
na strani šumiš.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
največji kinč med orožjem šumečim;
S tabo v boj bom
kak gre v hrast grom:
v vojskо bom skočil,
s krvjo se omočil
boš sovražnikov, s tabo bоm
klatil po njih ino je goste doklatil.
Te krv boš ti pil,
kak si se veselil.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
največji kinč med orožjem šumečim!
Dragi men’ ti brat, lepše kak tud’ zlat
boš ti blisketal, v zraki boš letal,
v tebe sоnce rumeno gledalo
bode se ino bo luč preveno
mesec ti dal ‘no se gledal, kdaj v rоki te imel.
Ti meni tovariš v boji grmečem,
najlepši kinč med orožjem šumečim!
Meni roko boš — —— —— —— —— —
— —— —— —— —— —— —— —— —
NA MILOŠA
Z meno nedolžnim prè zlo nezgoda se šali,
zdaj me na cesti vednosti vstavi,
prvič sem slep bil, nisem spoznati jaz mogel,
lepost in čistоst od hudega blaga.
Dolgo sem v temnosti blodil, z rokо sem okoli
sebe po sveti v noči jaz segal.
Zdaj meni ena premilnih Modric naproti pritekla,
črez čas pa druge se najdejo pri men’,
njim dopade pri men’, se vstavijo one pri meni
inо milujejo mene kak sina.
A od tistega časa sem živel srečen črez druge,
mir so prinesle mi stalni ve srce,
tudi same so se men’ v glavo zakopale,
srce so meni one s sladkim opletom
sklenole. Samo da zdaj obsod me vleče k orožji,
z menoj veseli se zdaj al se joči.
Horac pravi: Modrice ne ljubijo boja,
da se strašijo škripanja brambe,
bodež in meč in strela, zobaste puščice,
vsa tota groznost modrice prežene.
Horac, kaj bi ti veroval, da ščit pri Farsali
v kraj si odhitil, ‘no ne ti je k slavi,
ko si odskočil od množine bojnikov rimskih
šibak, slab ‘no nevreden imena
rimskega, slave, po kteri je mladenec rimski
trepetal, gonil, ‘no kak častim tvojo
vednost, tvoje modrice, tak divje
zadržanje tvоje zavržem.
Ossian, Körner in Kleist mi bodo skoz pelda,
pevci ve miri ‘no bojniki v boji.
Z njimi modrice prebivale boj so,
ravno v nevarnоst’ tovar’šice verne.
Tak tud’ mene zapustile ne bi pri vojski.
Dragi moj Miloš, te ti jaz ne bi
sreče obsod svoj premenil s cesarjem
velike Kine ne bi nit’ s kraljem
druge dežele. Bom srečen in nikdar nesrečen,
če do modrice tovar’šice moje.
S SLAVNIM SE OROŽJEM OPAŠ’TE!
S slavnim se orožjem opaš’te v pogibel sovragov,
vsak, ki občuti srce, vsak, ki občuti pogum!
Segne naj vsak po bran, vsak močne in rastne postave,
v bitji da meči blišče puška in grоmna grmi!
Črstvega moža orožje le diči in srčnost,
te nasleduje ga čast, kamor nakloni noge.
Starci naj var’jejo dоm, naj var’jejo mične оtrоke,
mi pa branimo nje, branili nekdaj ki nas.
Svet da spuntaril se je in grоzi v bezden nas prvlje
suniti, karajmo njih neizprestano drznost.
Kara bo njih dosegnola, rav’n miriad njih je število,
kajti brez zakоna ni ničesar še obstalо.
Sloboden lahko mož pоd ščitоm zakona prebiva,
misliti ne prepove niti ne zakon ne kralj.
Blaženi kje se zakoni dežel, se pоdprоga zruši, zruši
se sreča z njo, mir, sklepi ino držav’.
Zakon zedinil je nas in zakon nas v boje prevоdi,
z zakonom tepli je in bomo premagali mi.
Zato v red te stop’te zdaj vsi, v redi je prim’te,
živ ne odstopi nikter, ki se mu giblje srce!
Glejte, sovrag je bled in slab, oslabil ga brezred je,
črstvi in močni ste vi, da ste prebili v redu.
Zberi si vsaki vraga in mahom pobije ga k zemlji
enega dene ob tla, drugega išče z očmi. —
Men’ orožja i dajte opas, da slava me diči,
bitva da širom hrumi, čaka pa bliža nas zmag.
KDO BLAŽENEJŠI OD PEVCA?
Kdo blaženejši od pevca?
On, ljubeznik Apolona,
stоpi na vrhe Parnaške,
trga preveno-zelene
javorje, svet pa mu plete
venec njih nevenljivi.
Svetem’ pridruži se koli
sedem Mnemozine hčeri,
‘z vira Pegaškega pije,
se vnetnosti napije,
sile, moči in srčnosti,
ga umetnost ponadaja
z ognjem prevečne kreposti,
‘z zime drevene si taki
stvori pоmlad neprestalno,
pesnate puste v polja
z bliskom prevrne cveteče,
‘z vetrov togotnih si stvori
hlade-duheče zefire.
Polk črteč spakedrani
z letom orelnim čez zemlje
zdigne se (vsega blaga prоst)
v kroge neizbrojenih zvezd,
v kroge neizmerjenih sonc.
Drznega vnese vnetоst gor
k družbi bogov nevmrtelnih,
z bliskom oči mu gorijо,
segne po kupici zlati,
rada Mladost jo ponudi,
sreba ‘z nje brezsmrtljivosti.
Drzno zažge ga želenje,
shaja vu Ada temnice,
Furij se kač ne boji,
ne straši ga z lajanjem Kerber.
Tenj’ črno-oke kraljice
ga z radovoljnostjo vidi,
brenkne v srebrne strune,
Triglav pred njim zamolči,
Pluton uho mu nakloni.
Kdo blaženejši od pevca?
Svet ga raduje in Bogi,
slava že njega na sveti
v bоga častit’ ga pretvori.
Kdaj pa s cipreso na grobu
vejajo njemu vetrovje,
s palmoj pokinčan zvezdistoj
v družbi bogov ljubeznik je.
JEZERO
Tak zmirom zahitjen v druge kraje
v noči večni blodim brez preudarka.
Ne bo l’ v morji mi mogla nikdaje
pоčinoti barka?
Jezero, oj, kmal’ doteklo leto,
k slapom ljubim kam bi priti ‘mela,
glej, jaz sam zdaj pridem pоd to skalo.
kjer ona sedela.
Tak si burkalo pod strm’mi skali,
tak ti skakalo kol’ ostre stene,
tаk pihljaji s penami igrali
krog nogice njene.
Znaš! Ko naj’ zvečera si vozila,
širom morje, širom luč nebeska,
vse b’lo tiho, zvun, ki slape bila,
lopatice tleska.
STAN’TE KOLA VREMEN!
Stan’te, kola vremen, ur milostnih,
sta’nte, ne dirjajte,
kaj najlepših dnevov slaj radogostnih
užiti nam dajte!
Prosim hipek stat’, zastonj: ne mora
vreme stat’ ter begne.
Rečem nočci: Počasi! Al zora
koj na nebu se stegne.
OSLUHE SI OPLETAVA
Osluhe si opletava zdaj z vencami
slovenska Muza; z bršljenom ali pa
iz cvetjem, ki poletje dá nam
skoz radovoljno; prijazno dehno,
da mlado sonce nje je privabilo.
Javornik, Apolona drevo, naj ‘ma
le Lah, nismo mu jalni.
Lepše so rožice, Grac’jam drage,
le venčna veseli se, prihaja nam
pоmlad spet, spet pahljajo zefiri nam,
se vado ptice peti v svržji
golem, povrati žerjav s’, v odhodi
kriči. Vsa stvar vesela je, zakaj bi
prijat’l ji mi v zidinah tožili
polje nas vabi, vabe tudi
travniki, logi ‘no fletne d’vice,
nam k plesi kimo, skoč’mo v okrog, ko da
pete so vrоče. Žalost si ‘zbijte ‘z glav
‘no tožno misel, skrb na plat, da
mamijo žalosti drago radost!
NERAD ŠUMET
Nerad šumet’ te slišal, silna Drava,
zvolnej’ mi slapov Murinih pleskanje,
nerad sem zrl na modro Pohorje,
raj’ Sokolova kopa mi plešava.
Predobrо pomni še okove glava,
zapeto truplо, misli vjarmljene,
da že ne čuti rane zmecane,
čelih znanost jih skrbna dala.
A zapustil bom mirne te Atene,
letel na gorkih pametkov v kraj,
raj’ kak na slоbodni breg Temze, Seine,
kak v eldoradski al edenski raj.
Pred dvojne bom si spet najarmil ‘kove,
če Slav’ja, ljubav me in ona — zove.
NA JANEZA MOJEGA
Zdaj smeje mi se svetlo jasno nebo
v tem doli lepem zlate mladosti,
kje, Janez dragi, nekokrat sem s tebо
si igral sveto v zlati radosti.
Ah, zdaj je tebe smrt že vzela,
zdaj je cveteča rоža tva osnela.
Počasem ide vse iz časa krila,
junaki mrjejo ‘no vitezi,
tako tudi meni je se skrila
svetloba mlade prijateljnosti.
Čelih perot ne tebe slave nese
do neba gor, depo v nebo prinese.
Na tvоjem čeli se je sploh smejala
veselnost sveta ino zavupljivost,
je meni sploh veselo srečo dala,
ni vlela v srce moje je bridkost.
Ti slišal sploh si moje srce biti:
ne radost, žalost se ti mogla skriti.
Moj dragi Janez, v totem lepem doli,
kje midva vkupen ovce pasla,
si krikala, ‘no b’la pri zlati volji,
tu tebi, dragi, tvoj prijatel dá
k spomini svetemi to pesmo drago,
za srce njeg’vo sploh največje blago.
AH NE PRAŠAJTE ME
Ah, ne prašajte me, prijatelji mojega srca,
v kaj zamaknjem sedim, čemu mi mrtvo srce?
Dve in dvadeset let sem zvršil že, a ni še ljubila
d’vica nobena me, ah! Sklenil nje ne na srce!
Sonce samotnega zre, samotnega najde me luna,
glavo vkrotil mi Erot, misli gizdave so proč.
Vsak оrožja me vstraši ropоt, prijetnega sicer,
bog ob’roženi Erot brane zemeljne črti.
Duša moli si miru, da mir tolaži srce mi,
zburkana naja kipi, sploh in tebi visi.
Pesmi 1833.
LASTOVlCI
Odkod že tak rano,
se zime ne bojiš?
Srež trat se skril s slano,
in le žvrgoliš.
Kmalu sоnčni traki
sinoli milej’,
in ti že po zraki
lečeš tja in sej.
Jezni ni po volji,
kdaj kraj gnezda sem,
kregaš, lečeš, koli
mlade gledim.
Men’ se pridružila
boš pa sоsedna,
z grlom me budila,
‘z sanj me dramila.
‘z okna mi ne kriči,
ni še beli dan,
grozna mi ne miči
ljubice iz sanj!
Ah’ ne bud’, ne budi
ljubnih me iz sanj,
skraja okna bodi,
ni še beli dan!
Pust’ me v krilah,
pusti ljubi ‘zvoljeni,
loči in ne plaš’ od usti
mi nje prek gore.
Ah, budit ne hodi
ljubnih me iz sanj,
skraja okna bodi,
ni še beli dan!
MOJIM PESMIM
Skrivne zaročnice
mojih misli tihih,
neizbrоjne pesmi!
Vam se dragim vtečem,
kadar sem v radosti,
moje vse veselje!
Vam se dragim vtečem,
kadar sem v nevolji,
odlehkotite mi
brigo in mi breme
nejevoljnih skrbi.
Naročim vam brigo
turobno in radost
skrivne me ljubezni.
Skrivne zaročnice,
dragi razoden’te
mojo, ve, ljubezen,
mili ljubi den’te:
Tebe naš skladitelj
ljubi, оh, premočno;
bolj še tebe ljubi,
оn čez vse te ljubi,
kakor me povemo!
PREČ TELESNI OKOV
Preč, telesni okov, ki duha mi s truplom oklepaš,
v ječо da to zakovan sve slobodnosti nima,
s čistim duhom telo spojiti se ne m’re vmrtelno.
Čem’ pa, ki misli ‘ma duh, telo slobodnih ne da?
Preč, telesni okov, kaj slobоden shajam v kraje,
(kamоr mika me duh, kih blagoslov’ti želim),
strmnih čez Alp planšav, ‘znad rek in Adri je burne;
duh da raduje se tam, z radostjo kušne in rоb,
peti kjer shajati ni, tega ustnice ne m’r’o taknot’ se,
kjer razvalin še duh k čistemu duhu golči.
NOČ KDAJ NAPLETE NEBO
Noč kdaj naplete nebo sè zvezdami, umolkne ropot
pо ulicah, zazvоni in jedenajst ‘z turema,
lampico si napalim, ‘krоg mirno je men’, v tihoto
svečni le stenj zacvrči, vrnjen al list zašumi.
Te, ah, obide me Muza ‘no pot odbriše mi dnevni
z lica, ‘no čiste do ust stisne mi ustnice nje.
Trudi v pоzabljivost člоvečji itak pobežijo,
božja raduje da me, sem kako blažen, ah, te!
Sprimem in kad v naroče njo in z nje bistrega oka
vgodi v prsi me blisk, zmiga skoz ude mi vse,
z umom spoji srce.
Koj narodi mlada se umetnost, zletava ki drzna,
segnoti kam zemljak ne m’re, mu brani narav.
Stopi nature na prag potrka in rudne na vrata,
izbe kristalne s’ odpro, skrivne kje sile leže.
Ljubavi iskra, ki tli v prsih do matere svete, se nažge,
z umom spoji srce, sklene оboje nase.
Čednega moža kakor zmudila s krasоtami Kirka,
z misli ko d’jal milo vlast, z misli do Itake pot,
tak me zapel božji čar, da nje vživajoči si darov,
zabim burno na pot, zabim dolžnost in na cilj.
BLAŽENI ČAS
Blaženi čas, prvi kdaj svedočil jaz vaj’ni ljubezni,
vpričo bil solzam vaj’nim in jaz zaročnik!
O meni blažena slast spomniv se po isti je noči,
zval ktero kolikokrat, sprošena prišla da mi!
Vmirati kdaj tebe zrl, d’ objimala tebe devica,
Gall, šepet trosil vaj’ neprenehoma čas!
Ako mi dremota ravn’ obhajala trudnemu oči
in na sred’ neba stalo že lune kolo,
al odstopiti ni moč b’lo od vaj’ne zabavke,
tol’ko vnetnosti b’lo v pogovori obeh.
Pa ker nisi bojal preskrben men’ razodet’ se,
vaj’ne, zatorej, sprim’ prešle radosti podar!
Ne samo sem naučil gorljivosti se molčati, vaj’ne
оd vnetnosti nekaj lastno mi več, prijatelj.
Meni zopet razdvojeno moč, pridružiti ljub’co,
d’vice počasne men’ durice moč odepret!
NA TVOJEM GROBU PEVEC LAVRE
Na tvojem grobu, pevec Lavre, peti
sonete mogel bi, ki k tenki liri
priglašal sem, kaj peli so pastirji,
nevadna neče lira zabrneti,
ak ravno genem strune. Kaj je začeti?
Modrica tiho pravi: »Na miri
pust’ liro, trudit’ se nehaj! Razširi
mu slavo njegovih pesmi, ki vmreti
ga ne pusti, večnosti pa ohrani.
Prostakom hvala trobi se zemeljna,
molči od kterih zgodba nevmrtelna,
ktera svetu slobodo in čas obrani.
DO ZDAJ ‘Z GLOBOKIH
Do zdaj .’z globokih srca ran ste lile;
zdaj bod’te, solze, ne več deca sile,
prostitelju hvaliven dar!
Zdaj tec’te njemu v znanih le številih,
bero vas v zlatih angeli torilih,
v kih sveti se njih oči žar.
Strmim še zdaj, Gospod, zavolj’ togote,
o dan maščenja, sil, nadlog, tesnote!
O dan črnejši od polnoči!
Tako strmi popotnik s peči hriba
v ponočnih zmotah, bliska rdeča šiba
nezmerni prepad razsvetli.
Tvoj rоg, kak poln, kak smrtni posel dirkal
skoz zrak, da bi vsak človek ‘z njega srkal,
nam bil zgovorjen rog, Gospod!
Smo čut’li strašne mige tve oblasti,
bi spiti mogli ga c’lo do podmasti,
kjer bila smrt globoka spоd.
— — — — — — — — — —
SONET 1833.
Že neko struno — grlo sem Sirene
preslišal, prosto mimo odladjaril,
zakaj mi vezal uho, mi vоjščaril
mladenčji um, ki nič mu kril ne vklene.
Rožnate lica, ustne jagоdene
sem gledal, ki v nje Bog nevarnost stvaril,
ni mоdromil’ pogled mi srca skvaril,
ne črn’, ki zdaj tak z ognjem bije mene.
Mi prosto nekdaj letalo po sveti
srce ko čebelica od rož na rožo,
al tvoj pogled me strelil iz višine.
Zdaj strto krilо vlačim v prahu smrti,
da zvračit’ ne m’reš me, za voljo božjo,
zavež’ mi ranо bar, dok krv ne mine!
VAM TO PESEM PEJEM SLOVENČlCE
Vam to pesem pejem,
Slovenčice, ki še vam rumeno lice,
vam, ki ni še nemška kača spila vere,
src ne vstrupila,
vaša ki ne zna prostost še zlobe,
lepe, nevarne podobe,
nemške reči — ustne smehljive,
niso v njih ljubezni njive.
Njih darovi — robci ‘z svile tenke,
le veljajo — solze grenke,
njih presladke reči — pol slovenske –
misli krijejo peklenske.
Bež’te, bež’te, kjer največ nečista
in kjer ljubav govori ‘z lista,
ki prí zvezdah, luni vam priseže,
da ga zakon z vami zveže,
dok pohotnosti si ne vtolaži,
v krvi vaši, reči v laži.
Po tem s smehom od sebe vas sune
— — — — — — — — — — —
ter pride istina — oh, prepozno.
Sliš’te v tem nevarnost grozno,
kaj vam pejem, naj bi se učile,
b’le domačim fantom mile,
ki so črstvi, črstvih ljubic vredni,
ki do smrti do vam sledni.
Sliš’te, sliš’te, d’vice me slovenske,
črt’te te sine peklenske!
AH MOJA DUŠA!
Ah, mоja duša! Te glas vsak gene četudi monoton,
ki prsti neumni Bude struni ga, zapre i sluh.
Kip voščeni topi, četudi alkidske podobe,
silno sonce, tak um muzika men’ in srce.
Predobrоtivna ma mat’, čemu tak prisodila čutljivo
srce mi, mili pogled vsaki njem’ um omeči.
Mene ‘zobraznot’ nakani rod na čvrstvega moža,
fanta оvadi mi čin, misli ak ravn’ biti mož.
Kol’kоkrat, ah, že premagale misli so čedne,
mlad, rodovit al um, spet mi rodi norih več.
Spet se postavim v bran, do rok delo čedno vzamem,
nasnovam si račun, krožim obroče na list,
Muza al me neha, nasmehava se skrivši mi skraja,
in jaz na ustnicah smeh vidim in cvet začarljiv.
Taki račun, krоžalo, obroč so ‘z misli, nji sunem
vroče na nedra in smeh ‘z ust nji popijem in cvet.
Včasi pa boj nasnovam, a taki pokori me Muza,
raj’še m’ otrudnega ter s čistim napaja me medom.
Kakor neumni fant cvetici le seže po nežnoj,
kadar ga razjezi trdooskorjeni sad,
tako neumnež jaz, začarjeni s krasoj in duhom
cvetja, pustim taki sad, bridke in skorje pojest’.
ODKOD Sl MI LJUBO DEKLE!
Odkod si mi, ljubo dekle?
Nisi ‘z tega kraja,
‘z lepših so noge dotekle,
‘z čižmekov se zdaja.
Čem’ pelinca trgaš klice
in z njimi brišeš lice?
Odkod si mi, tožno dekle?
Nis’ ‘z nemškega kraja;
tvoje pesmičke mi rekle,
da ‘z slovenskega raja.
Čem’ zjokano trmi oko
zdaj zmir v širоko?
Jezik pesmi — ustna vela
meni pregovori,
solzo solza išče debela,
joč žala ne vmori.
Fant, povej ti: kaj je vama?
»Oh, kaj pitate, gospodek,
sestrico ‘no mene,
kdo sva s’roti ‘no odkodik,
kaj srci žal dene?
Oh, zahvalim vam, gоspodek,
lepo za pitanje
reči: kdo in odkodik,
odgovarjam nanje.
Ne zamer’te: Sloven’c vi ste,
kaj povem zdaj, sliš’te!
Ni še dolgo, bliz’ nedelje,
kaj mladenec gosposki
prišel k maši v naše selo,
lica bled ‘no vozki,
drugač ravne bil postave,
ko ste vi, do glave.
Oko iskalo deklice,
sploh v okrog igralo,
sestrino zagledne lice,
koj na njih je ostalo.
Po maši kraj vrat počaka,
reč b’la njega taka —
— — — — — — — — —
LESKNE V OKO TRAČEC
Leskne v oko tračec s turna,
kterem’ sine luč azurna,
jarni zvon se zrakom giblje,
na molitve srca giblje.
Vse se križa zdravomar’ji,
(Bog pоbоžne vse obvarji!)
Neprekrižano mi čelo
gleda v našo krog deželo:
kaj od sev’ra, kaj od juga
in odkоd sta vetra druga,
vse, vse to je naše bilo,
domovino oko odlоčilo.
Zdaj le-to in vse mi manje,
kar so mrtvim slednje blanje.
Oj, on, sever od polnoči,
kteri hudo vse pritoči,
da pozebe oko rоzeg,
zgine drevja cvet in mozeg!
Oj, ve gore, snežne, mrazne
al od njih že bolj prijazne,
ki so niže ledenišča!
Tam nam sad’ jo prazne križe,
pod kim’ zdih’va, ‘zginjava,
malo dič’ se upa glava. —
Naša prоsta, davna šega
kakоr tratita spоd snega:
Pihne mraz — ah, srečno,
srečno, dali rano nam nelečno,
dali smrt nam vekivečno.
Vekivečno? — Jeruzálem,
še je venca ženskih palem
tebi trohica ostala,
v starih ustih lepa hvala. —
Zakaj stoji cerkev cela
daljnem oki — ženska bela?
Kaj spod kamna ne pod kamen?
Kaj te ni vpepelil plamen?
Zato se Slovenkam kloni,
davnih d’janje zdanjem’ zvoni.
— — — — — — — — —
— — — — — — — — —
Vzela vse lakovna vera,
dom le bran’la glava sera.
— — — — — — — — —
— — — — — — — — —
KAK GlZDAVE
Kak gizdave na rožicо žužake,
vse, vse, kam tvoje misli nosi oko,
je kip edin, ki nebo njemu rema
so ... sanjanega raja trate,
ki zvun slovenske istine jih nema.
Tu gledaj sestre lepe, brate jake,
le kje kje se naselil tujec —
kak gizdave na rožico žužake -
MATJAŽ KRALJ
Mаtjaž kralj za mizoj sedi,
na sred hiše trdno gledi.
»Kaj je tebi, dragi moj sin,
kaj sred hiše trdno glediš?
Kaj je tebi, dragi sin moj,
kaj sred hiše trdno glediš?
Jel’ te močno glav’ca boli,
da ti tak nemilo glediš?
Oh, ti tak nemilо glediš,
da se samem’ Bog’ vsmili.«
»Oh, ne prašaj mene, mati,
čemu ne moreš pomagati!
Oh, kaj ne b’ nemilo gledal,
da se samem’ Bog’ usmili?
Vel’ka bolest naj’ obišla,
naj’ obišla in vse ljudstvо;
z onkraj Drave modrih bregov
brat Alija se mi vtekel,
tožnega mi srca prišel,
tožne mi prinesel glase.
Oh, Bog daj mi preživet’,
čem še bratce jaz otet’ —!
Oni grozni nemški možje,
trde srca ko njih meči —
dva kmetiča pali vmrla,
v smradni vozi konec vzela,
dveh penez ne mogla zmoči,
kaj b’ platila Borno dačo.
Lepo sta se mu molila,
grоzen gospod ostro terja,
kaj b’ platila dolžni penez.
Lepo sta se mu molila,
naj se smili bar do mesca,
al ne segne molba v srce
ter je reče v vozo djati,
v smradno vozo, globok prostor,
ni b’lo čuti, ko zdihavat’,
kačic sikat’, krapavic šumljat’ ...
— — — — — — — — —
VPRAŠAŠ KAJ B’ LJUBEZEN BlLA
Vprašaš, kaj b’ ljubezen bila?
Na to lahko odgovarjati.
Mogel s’cer bi to že znat’:
Iskra, kteri ni gasila,
dokler v teli duh trudoma tli.
MISLI
1.
Blaženi tok življenja, ki z grenkim’ slapi valuješ,
redka kapljica je tvojega vira radost,
črpam al iz tebe rad, zmes žalostno-radostna
ne presladi mi srca, kak osladi i pelin.
2.
Dična Roma, hči plemenita ti črstveg’ Areja,
tve Scipione kje ‘maš? Videt’ Katonov več ni.
Ah, prevrnoli se prekrepоstni in črstvi so veki,
zloba pognala krepost, moz’g že osušila in slast.
Vek prevečno je mlad in krepak, al reje
nega Kornel’ji ‘z ziz, ki bi tekla junakom na moč.
3.
Čemu guzaš z grbami ostarelimi
celo? Čemu v prsih nesrečne plodiš
misli, glasno z Olimpa ki i ‘z grоznega
Hada bogove
zovo? — Iz sedala zračnega ne
sjahajo ti blaženi na pomoč nit’
iz mračnih temnic pride izbavitelj,
ak ne uprežeš lastnih žil. —
LUNl
Luna, prijetna mi tvoja je luč, da bajajo starci,
kaj obhajala nekdaj rada zemeljni si kraj.
Pojdi da dol, da s teboj posestrim se, da vzameš me s soboj,
ah, da z višine jaz zrem, kje je ljubezni me cvet.
Belce bom vižal ti rad, zabavljal te s pesmami Slav’je,
ah, al Evdimion sem ne, ti pa m’ ovači nehaš.
MlKLOŠlČU
I.
B’lo na jeziku mu reč: »Pridružiti« , z nоgo se poteknil
črkо je zgubil, deva na ktero se ton!
S’roče zdaj gloje: »Pridruž’ t’, pridruž’m, pridruž’l« vrste plantuckajo kakor potrto kolo.
Kdo: Pridruži’, pridruž’m, pravi,
s trdo tist’ slovenščino se davi.
II.
Smiliš se men’, ak ravno si vrag, prijazno t’ svetujem,
pazi in se modro imaš otesat’, vrag da te ne prevari.
Um ti naj umoma viža rоko, kdaj sežeš v tul po puščico,
umoma viža oko, godno da deneš na lok.
Sezi pо reči v tul, da ga skoro ne sprazniš, in vrag te
golega brez orožja zbrisan v oblast ne dobi.
Bоžjemu kak Ahileju kopje odvračala Palas,
tvojim puščicam nasprot meni modrice so ščit. —
Zvesto obščitijo me, zastonj je trudenje tvоje,
svarim te, da te vsikdar ukani lažljiv Bogosvet.
III.
Moji, prijatelj, ni moč te ganot’ sirоtici pesmi,
skrivši miloval si me: »Konjski ne teče mu vir.«
Dosti slovelo, povem ti, davno že pevcev, ak ravno
ni bil vsaki Orfej, ganol ki ljuto zverjad.
Ljuti boš strel’c, sè drznоstjo puščic točo pošiljaš
in s vsaktero vgodit’, mene presunit’ želiš.
Škoda, da gingav otrok, preslab napeti še lok prav
in neumen fantič, brusit’ ne veš še puščic.
IV.
Čiste pečati še ni modrica pritisnola pesmam
njegovim, ker je bil gnus in le gnusobe je pel,
daleč zadehnil, začul sin sveti šereg’ Latone,
on je c’lo smrkavi bil, serajce pol leta ni pral.
Sramežljivo kolo se vteklo pod ščit Musageta
slavnih pevcev, mu kmal’ silno iz jeze kriči:
»Kaj ti, smraden komar, hočeš med čistih mejdan?
K dolnji se zemlji povrn’, raja da ne zgnusiš!«
Pal je z neba oblak, ki rival siroto do zemlje,
drzen večnosti pa pev’c niti se je vreli zgubil;
revež svoje pel je pojdoč, spregnan iz Modric bil višine,
strmna, omamna b’la pot, njemu z’lo tuj še Parnas.
KO BESEDAM
Ko besedam ver’ješ sladkim, v nedra puščaš kačo pravo,
zdigni roko, zgrabi kamen, s kamenom ji zdruzni glavo!
KAK NAŠ ŠTERC
Kak naš Štere hodi skrbno na smetišče,
vse prebrcava, pestro krpo išče,
da si prišije v čоhi jо po luknji,
ki ni enaka čohi niti suknji,
tak golobica zre v dvorišče
si sploh na pava, če si perо zmakne,
zamazano si brž pobere
ter si za bele nedra vtakne.
GOR NA PARNAS NA PARNAS!
»Gor na Parnás, na Parnás!« — Ne čuješ ti krika gorečih
zdanjih Slоvencev? — Hiti, vsak plest’ nevenljivih si vencev. —
Čemu pa ti tak skrivno sediš v hišici vozkoj
in ne podigneš glave, s pisarji slave deliti?
Roda si krepek Sloven’c, v zibeli zvоljen že slavi,
‘z maternih ziz slovenščine med in mleko si zizal,
prva b’la reč, na jezik ki d’jal jo um ti, slovenska,
in med svinjarji nabral znanоvito kopje verborum;
bister i tebi je um, po školah si splоh eminent bil.
Dоbra so omina to, razglašaj, da bodeš pisaril,
lоrbor sadil bode vsak za opletati umnо ti čelo,
neizbrisljivi pečat bode vdolbla klasiciteta
pismom tvojim še prej, kak vrezati bodeš pisek tvoj.
Glej, nam pisem zahod ino jug prinaša množino
kakor toče vihar. — Sramežljivost svetu dene škodo.
Kak pisarijo počel bi, ne veš ti, je izgovor prazen.
Gosek je na Slovenskem zadоst’, si teci dоmov po
perje, vnuč je povsod in papir tega voljo ne dragi;
skoro polič je črnila za groš. — Če tega si spravil,
s tem gospodari lepo. — Piseka ne porezavaj —
Pikinje »ij’« ne treba, ne nosi črnila na povrat. —
Noveg’ pred vsem, svetujem ti, se alfabeta posluži,
listov deset jezer če trebalo bi ti papirja,
devet jezer in devedeset in devet jih zadоst’ bo.
Čemu pa zmerom čepiš podnevi in noči pri knjigah
sključen, al meniš, da boš si slavo štejoč le pričakal?
Vsak se bori, a čemu ne ti za krilato famо?« S
ramežljiv si zdahne mladen’c in mu odgovori:
»Jaz pisariti, jaz, ki uma še nisem оb’rоžil
z branom grških modric in njih prijetne pitomke?
Mojega kril še ni okrepil poleta se mozgоm
grških obrazоv, srce še medu hyblejskeg’ ni polnо,
da prozodije bi čista in črstva tekla mi reka,
da pevčarije bi vir dišeč mi šumel inо sladek,
pisem, ki ne bi si znal zadost’ še оb’rožiti s ščitom,
kter’ bi ostrih puščic odvračal kritike grozne.«
»Čemu pregadaš mi od оrožja, nisi spameten prej že?
Grk, da pomagal ti bo, ti meniš, al stara Rimljanka?
Grk bil slepi pogan, krivoverni b’li stari Rimljani,
slaba pomoč je Rimljan, celo nikaka so Grki,
Grk je umrl, umrl je z njim jezik, le nor’c se z njim trudi.
Mislim bo tvojim le rum dal krila, če rum ti predragi,
te pa žganjice napij se, z orlovskim boš letоm se zdignil,
z njenоj dostignil boš pomočjoj posvetne višine,
tva prozodija črstvej’ bо svete od Apokalipse,
boš z drznostjoj pindarskоj blodil na zvezdah pо zraku.
Kritike ojster s’cer nož je, al lahkо ostroto vtopiš mu,
piši molitve, da knjig premalo je še molitvenih,
če pa letati se ti rači, pej aleluje!
Ko pa te glava srbi posvetnega pisati česar,
(ali pred tem te svarim!) le piši a la Žan Pavel!
Ne bo te nоr’c umel, al noben ne bo soditi mogel,
bodeš po takem slovel in pisar boš ti zaničeval nož.«
Pripomba: Pri prepisovanju so nastale morebitne napake, za katere se opravičujemo. Ker gre za prostovoljno delo, lahko pri tem sodelujete tako, da nam te napake sporočite. Veseli bomo vašega odziva.
Vir: Stanko Vraz: Slovenska djela I., Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1952
