Menda ne boste rekli, da ste hodili sedet v zadnjo vrsto mračne kino dvorane zaradi filma, ko ste bili stari toliko kot tisti, ki jo zasedajo zdaj. Mladi hodijo v kino zato, da bi bili v temi čim bliže drug drugemu, utrujenim zaljubljencem je kino dobrodošel, da si odpočijejo od prevelike bližine, varčni se vedno znova vračajo, ker v njem najceneje preživijo dve uri z zaročenko. Plašnim ljubimcem pa zbuja množica, ki jih obdaja, občutek popolne varnosti.
Poglejte, tamle prihaja družinski oče, sledijo mu žena čemernega videza in dvoje otrok, ki ne skrivata, da si bosta vsak hip skočila v lase. Moški, ki ga opazujete, je po kosilu legel na kavč, prelistal časopis in zaspal. Iz sladkega dremeža so ga zbudili ženini očitki in otroško vpitje. Takoj je vedel, kaj mora storiti. Družinico je pripeljal v kino, kjer lahko naprej dremlje, sedeži so kar udobni. Žena in otroci se bodo zamotili s filmom in spet bo vse lepo in prav.
Nervozno bitje, ki vam z debelo glavo zakriva pogled na platno, je kadilec, ki bi se rad odrekel cigaretam. Na močno voljo se ne more zanašati, toda nekje je bral, da v takem primeru pomaga, če se človek zadržuje povsod tam, kjer je kajenje prepovedano. Ubogal je nasvet in se z avtobusi na dolge proge vozil kamor je naneslo. Slabo je bilo le to, da ga je strast premagala. Ker opomini niso zalegli, so ga odložili na prvi postaji, za katero ni vedel niti tega, na katerem koncu dežele leži. Preudaril je, da je pametneje hoditi v kino. Če bi med predstavo kadil, bi ga vrgli na dobro znano ulico.
Vaš sosed na levi je popoln ignorant sedme umetnosti in zdajle ne bi sedel kjer sedi, če ne bi zamudil vlaka.
Kaj pa zlovoljni gospod, ki je petnajst minut po začetku predstave vrgel pokonci vso vrsto, pohodil vaše lakaste čevlje in se mu ni zdelo vredno reči »oprostite«? In ravno poleg vas je moral sesti. Film je napet, glavna igralka očarljiva, že dolgo niste tako uživali v kinu. Zlovoljni gospod pa se živčno premetava na sedežu kot riba na suhem in gleda na uro. Zlomka, kaj počne v kinu, naj gre drugam, če ga dogajanje na platnu ne zanima.
Gospod bi prav rad bi šel drugam vendar ne more, on je namreč filmski kritik.
OBISK
Nisem še zasledila prepričljive študije o družabnem življenju pračloveka. Zanima me, če je gon po vljudnostnih obiskih zapisan v genih ali gre za pridobljeno izkrivljenost. Sama se nagibam k drugi domnevi.
Mislite kar že hočete a priznajte, da že sama beseda OBISK, zveni strašljivo. O- bobni od mračnih sil. Sledi mu črka B. Beri-beri, bridkost, brca Bedanec ... I- je kot šivanka v fotelju, na katero sedete, je donebesni krik bolečine. S- spominja po obliki in intonaciji na kačo strupenjačo. O K-ju ne bomo govorili. Spomnite se na »konec«. Iz naštetega lahko zaključimo, da je beseda »obisk« labodji spev obupanca, ki so mu dan za dnem hodili v goste ljudje, za katere mu ni bilo dosti in ne malo mar.
Morebiti porečete, da sovražim ljudi. Nasprotno. Potrpežljivo prenašam vse, ki se spravijo nadme z življenjskimi krivicami ali z mladostnimi spomini. Le obiskov me je strah.
Obisk pride nepričakovano in silovito kot naravna katastrofa. Ob najbolj nenavadni uri se presunljivo oglasi hišni zvonec in že stoji pred vrati nasmejano krdelo sorodnikov in znancev. Še preden se zrinejo skozi vrata, so že sezuti kot bi stopali v mošejo. Polni narejene ponižnosti čakajo, da dobi vsak svoj par klobučevinastih natikačev. Sprevod se nato pomakne v dnevno sobo. Ko obisk sede, začne gledati v strop in vedno se najde kdo, ki ga pohvali. Baje takih enostavnih, belih stropov danes ne delajo več. Lestenec iz plastike zbuja tako zanimanje kot mojstrovina beneških steklarjev. Začne se z vprašanjem, kje sem ga kupila, čeprav do tistega trenutka nisem vedela, kaj visi s stropa. Da bi se izognila nadaljnjemu zasliševanju, jih skušam zamotiti s hrano in pijačo. A, glej čudo, obisk ni nikoli lačen in žejen. Vsi na vsa usta zatrjujejo, da so se pred prihodom tako najedli in napili, da bi takoj počili, če bi zaužili en sam grižljaj. Rotijo me, naj se jih usmilim, saj vendar niso prišli zato, da bi jedli in pili. Vseeno postavim na mizo štefan vina, obenj še goro obloženih kruhkov in tačas, ko stopim po kozarce in se vrnem, je steklenica izsušena do zadnje srage. Samo polit in z gorčico pomazan prt je priča, da sta bili hrana in pijača res tam.
Dotlej krotek obisk postaja vedno bolj domač in nevarno sproščen. S prstom briše prah s pohištva in pravi:
»Poleg službe res nimaš časa še za prah.«
Nekdo zahteva, naj spustim vse iz rok in prinesem vrtalni stroj, da bo napravil luknjo v zid in prestavil kavelj za sliko. Zatrjuje, da visi tako poševno, da je ni mogoče gledati niti minuto več.
Da bi se malce pomirila, zavrtim razpoloženjsko glasbo, toda obisk plane pokonci, izvleče zgoščenko, vstavi svojo in zvabi iz naprave tako obilje glasnosti, da bi se najhujši grom osramočeno potuhnil, če bi slišal, kaj zmore tehnika.
Otroci, brez katerih ni pravega obiska, so sumljivo tiho. Skozi priprta vrata vidim, da postavljajo šotor, v katerem zlahka prepoznam svojo večerno obleko. Malčki so zaposleni s striženjem ovratnika iz polarne lisice. Grlo imam suho, loteva se me omotica. Prosim za kozarec vode.
»Ne bi raje piva?«
»Lahko je pivo, nikar si ne delajte skrbi z menoj,« jim rečem s slabotnim glasom. Ko mi pokažejo, kje je kopalnica, se za silo uredim, obujem čevlje in se poslovim. Vabijo me, naj še ostanem a jaz kljub temu odidem. Ko se vrnem, kaže, da se obisk odpravlja. Zaradi mene bi lahko še ostal, saj ni ničesar več kar bi bilo mogoče še bolj opustošiti. Toda obisk se je odločil, da gre in gostova volja je sveta.
Gledam jih: spet stojijo vsi nasmejani pred vrati.
»Pa brez zamere,« mi pravijo.
GLASBENO ŽIVLJENJE V BLOKU
Naša družina se je vseskozi dobro razumela s stanovalci v bloku, dokler si nismo omislili pianina. Ko smo si turobne večere popestrili z lestvicami in s prstnimi vajami, so nam obrnili hrbet kot bi odrezal. To nas je prizadelo a smo se tolažili, da so bili umetniki od nekdaj tarče nerazumevanja. No, sosedje niso stali križem rok: levi je kupil psa, mačka in ragljo, desni stružnico, tretji ducat stovatnih zvočnikov – vsak po svojih močeh in nagnjenjih. Ravnotežje sil je bilo tako znova vzpostavljeno. Izjema je bil spodnji sosed, ki je ostal ukleščen med naš pianino in začetnika na tubi. Ta je kmalu podlegel. Ko je začutil, da se mu bliža zadnja ura, je napisal oporoko in zapustil stanovanje ljubiteljem muzike s pogojem, da morajo vsak dan od jutra do večera vaditi. Užaloščeni svojci niso mogli verjeti, saj je bilo znano, da ni maral glasbe.
In tako so se naselili pod nami: klavir z bogatim tonom, sopran izrazito svetle barve, otrok z violino in dojenček kot tak. Sopran se spopada s klaviaturo, mladi goslač udarja z lokom po dojenčku, ki se živahno odziva. Res, prijetni ljudje. Pokojni sosed, mir njegovi duši, je mislil, da se nam bo tako maščeval, a nas prav nič ne moti. Nasprotno. Če kako uro ne slišimo udarnega vrtalnika in divje muzike, nam nekaj manjka.
Poglavje zase je doktor filozofije, ki se tudi ni vživel v naše zvočno okolje. Res nas je držal neko noč pokonci, ko je navijal izmenično Mozartovo simfonijo in prvomajsko budnico. A to ni nič v primeri s tistim petkom, ko so mu dostavili ogromen kavč in ga pustili spodaj pred vhodom. V našem bloku ni dvigala in gospod filozof se je lotil težkega tovora s prijateljem slikarjem. Ker je bil njun pristop intelektualne narave, sta se na stopnišču takoj zagozdila. Filozof je modroval, pod kakim kotom bi morale delovati sile, ki bi spravile kavč v pravilno lego. Slikar je pljunil, prepričan, da bi storil Picasso na njegovem mestu enako. Ko so stanovalci naleteli na oviro, so se spogledali, odrinili filozofa in slikarja, prijeli kavč in ga »horuk«, odnesli v filozofovo stanovanje.
Znočilo se je, naselje je zaspalo in dogodek s kavčem je bil pozabljen. Tako smo mislili. Nihče ne ve, kaj se je dogajalo z doktorjem filozofije. Samo ugibamo, da ni prenesel poraza, ki ga je zadala materija duhu.
Ponoči ob treh so nas vrgle pokonci vibracije, ki so pretresle vse in vsakogar. V trenutku smo bili budni in na smrt prestrašeni. Povsod so se prižigale luči, hodniki so oživeli, otroci so jokali, ženske vpile, možje pa obljubljali povzročitelju nezaslišane grozote. Tisti, ki stanujejo zgoraj, so hiteli navzdol, oni spodaj gor. Sešli so se pred filozofovimi vrati, izza katerih je prihajalo rohnenje vrtalnega stroja. Grožnje razjarjenih stanovalcev so bile tako prepričljive, da se je sveder potuhnil. Procesija v spalnih srajcah se je slabe volje razšla.
Zdaj hodi gospod doktor mimo nas, zavit v oblak filozofskega miru. Slutimo, da je to zatišje pred nevihto. Nič dobrega se ne obeta pianinom, turški čineli in razposajenim harmonikam in psom, ki so se zaredili v našem bloku.
ZAKAJ LJUDJE HODIJO V KINO
Čudno bi pogledali tistega, ki bi vprašal:
»Zakaj hodijo ljudje v kino?«
»Zaradi filma vendar,« porečete.
Res gredo nekateri tja zaradi filma.
Menda ne boste rekli, da ste hodili sedet v zadnjo vrsto mračne kino dvorane zaradi filma, ko ste bili stari toliko kot tisti, ki jo zasedajo zdaj. Mladi hodijo v kino zato, da bi bili v temi čim bliže drug drugemu, utrujenim zaljubljencem je kino dobrodošel, da si odpočijejo od prevelike bližine, varčni se vedno znova vračajo, ker v njem najceneje preživijo dve uri z zaročenko. Plašnim ljubimcem pa zbuja množica, ki jih obdaja, občutek popolne varnosti.
Poglejte, tamle prihaja družinski oče, sledijo mu žena čemernega videza in dvoje otrok, ki ne skrivata, da si bosta vsak hip skočila v lase. Moški, ki ga opazujete, je po kosilu legel na kavč, prelistal časopis in zaspal. Iz sladkega dremeža so ga zbudili ženini očitki in otroško vpitje. Takoj je vedel, kaj mora storiti. Družinico je pripeljal v kino, kjer lahko naprej dremlje, sedeži so kar udobni. Žena in otroci se bodo zamotili s filmom in spet bo vse lepo in prav.
Nervozno bitje, ki vam z debelo glavo zakriva pogled na platno, je kadilec, ki bi se rad odrekel cigaretam. Na močno voljo se ne more zanašati, toda nekje je bral, da v takem primeru pomaga, če se človek zadržuje povsod tam, kjer je kajenje prepovedano. Ubogal je nasvet in se z avtobusi na dolge proge vozil kamor je naneslo. Slabo je bilo le to, da ga je strast premagala. Ker opomini niso zalegli, so ga odložili na prvi postaji, za katero ni vedel niti tega, na katerem koncu dežele leži. Preudaril je, da je pametneje hoditi v kino. Če bi med predstavo kadil, bi ga vrgli na dobro znano ulico.
Vaš sosed na levi je popoln ignorant sedme umetnosti in zdajle ne bi sedel kjer sedi, če ne bi zamudil vlaka.
Kaj pa zlovoljni gospod, ki je petnajst minut po začetku predstave vrgel pokonci vso vrsto, pohodil vaše lakaste čevlje in se mu ni zdelo vredno reči »oprostite«? In ravno poleg vas je moral sesti. Film je napet, glavna igralka očarljiva, že dolgo niste tako uživali v kinu. Zlovoljni gospod pa se živčno premetava na sedežu kot riba na suhem in gleda na uro. Zlomka, kaj počne v kinu, naj gre drugam, če ga dogajanje na platnu ne zanima.
Gospod bi prav rad bi šel drugam vendar ne more, on je namreč filmski kritik.
OBISK
Nisem še zasledila prepričljive študije o družabnem življenju pračloveka. Zanima me, če je gon po vljudnostnih obiskih zapisan v genih ali gre za pridobljeno izkrivljenost. Sama se nagibam k drugi domnevi.
Mislite kar že hočete a priznajte, da že sama beseda OBISK, zveni strašljivo. O- bobni od mračnih sil. Sledi mu črka B. Beri-beri, bridkost, brca Bedanec ... I- je kot šivanka v fotelju, na katero sedete, je donebesni krik bolečine. S- spominja po obliki in intonaciji na kačo strupenjačo. O K-ju ne bomo govorili. Spomnite se na »konec«. Iz naštetega lahko zaključimo, da je beseda »obisk« labodji spev obupanca, ki so mu dan za dnem hodili v goste ljudje, za katere mu ni bilo dosti in ne malo mar.
Morebiti porečete, da sovražim ljudi. Nasprotno. Potrpežljivo prenašam vse, ki se spravijo nadme z življenjskimi krivicami ali z mladostnimi spomini. Le obiskov me je strah.
Obisk pride nepričakovano in silovito kot naravna katastrofa. Ob najbolj nenavadni uri se presunljivo oglasi hišni zvonec in že stoji pred vrati nasmejano krdelo sorodnikov in znancev. Še preden se zrinejo skozi vrata, so že sezuti kot bi stopali v mošejo. Polni narejene ponižnosti čakajo, da dobi vsak svoj par klobučevinastih natikačev. Sprevod se nato pomakne v dnevno sobo. Ko obisk sede, začne gledati v strop in vedno se najde kdo, ki ga pohvali. Baje takih enostavnih, belih stropov danes ne delajo več. Lestenec iz plastike zbuja tako zanimanje kot mojstrovina beneških steklarjev. Začne se z vprašanjem, kje sem ga kupila, čeprav do tistega trenutka nisem vedela, kaj visi s stropa. Da bi se izognila nadaljnjemu zasliševanju, jih skušam zamotiti s hrano in pijačo. A, glej čudo, obisk ni nikoli lačen in žejen. Vsi na vsa usta zatrjujejo, da so se pred prihodom tako najedli in napili, da bi takoj počili, če bi zaužili en sam grižljaj. Rotijo me, naj se jih usmilim, saj vendar niso prišli zato, da bi jedli in pili. Vseeno postavim na mizo štefan vina, obenj še goro obloženih kruhkov in tačas, ko stopim po kozarce in se vrnem, je steklenica izsušena do zadnje srage. Samo polit in z gorčico pomazan prt je priča, da sta bili hrana in pijača res tam.
Dotlej krotek obisk postaja vedno bolj domač in nevarno sproščen. S prstom briše prah s pohištva in pravi:
»Poleg službe res nimaš časa še za prah.«
Nekdo zahteva, naj spustim vse iz rok in prinesem vrtalni stroj, da bo napravil luknjo v zid in prestavil kavelj za sliko. Zatrjuje, da visi tako poševno, da je ni mogoče gledati niti minuto več.
Da bi se malce pomirila, zavrtim razpoloženjsko glasbo, toda obisk plane pokonci, izvleče zgoščenko, vstavi svojo in zvabi iz naprave tako obilje glasnosti, da bi se najhujši grom osramočeno potuhnil, če bi slišal, kaj zmore tehnika.
Otroci, brez katerih ni pravega obiska, so sumljivo tiho. Skozi priprta vrata vidim, da postavljajo šotor, v katerem zlahka prepoznam svojo večerno obleko. Malčki so zaposleni s striženjem ovratnika iz polarne lisice. Grlo imam suho, loteva se me omotica. Prosim za kozarec vode.
»Ne bi raje piva?«
»Lahko je pivo, nikar si ne delajte skrbi z menoj,« jim rečem s slabotnim glasom. Ko mi pokažejo, kje je kopalnica, se za silo uredim, obujem čevlje in se poslovim. Vabijo me, naj še ostanem a jaz kljub temu odidem. Ko se vrnem, kaže, da se obisk odpravlja. Zaradi mene bi lahko še ostal, saj ni ničesar več kar bi bilo mogoče še bolj opustošiti. Toda obisk se je odločil, da gre in gostova volja je sveta.
Gledam jih: spet stojijo vsi nasmejani pred vrati.
»Pa brez zamere,« mi pravijo.
GLASBENO ŽIVLJENJE V BLOKU
Naša družina se je vseskozi dobro razumela s stanovalci v bloku, dokler si nismo omislili pianina. Ko smo si turobne večere popestrili z lestvicami in s prstnimi vajami, so nam obrnili hrbet kot bi odrezal. To nas je prizadelo a smo se tolažili, da so bili umetniki od nekdaj tarče nerazumevanja. No, sosedje niso stali križem rok: levi je kupil psa, mačka in ragljo, desni stružnico, tretji ducat stovatnih zvočnikov – vsak po svojih močeh in nagnjenjih. Ravnotežje sil je bilo tako znova vzpostavljeno. Izjema je bil spodnji sosed, ki je ostal ukleščen med naš pianino in začetnika na tubi. Ta je kmalu podlegel. Ko je začutil, da se mu bliža zadnja ura, je napisal oporoko in zapustil stanovanje ljubiteljem muzike s pogojem, da morajo vsak dan od jutra do večera vaditi. Užaloščeni svojci niso mogli verjeti, saj je bilo znano, da ni maral glasbe.
In tako so se naselili pod nami: klavir z bogatim tonom, sopran izrazito svetle barve, otrok z violino in dojenček kot tak. Sopran se spopada s klaviaturo, mladi goslač udarja z lokom po dojenčku, ki se živahno odziva. Res, prijetni ljudje. Pokojni sosed, mir njegovi duši, je mislil, da se nam bo tako maščeval, a nas prav nič ne moti. Nasprotno. Če kako uro ne slišimo udarnega vrtalnika in divje muzike, nam nekaj manjka.
Poglavje zase je doktor filozofije, ki se tudi ni vživel v naše zvočno okolje. Res nas je držal neko noč pokonci, ko je navijal izmenično Mozartovo simfonijo in prvomajsko budnico. A to ni nič v primeri s tistim petkom, ko so mu dostavili ogromen kavč in ga pustili spodaj pred vhodom. V našem bloku ni dvigala in gospod filozof se je lotil težkega tovora s prijateljem slikarjem. Ker je bil njun pristop intelektualne narave, sta se na stopnišču takoj zagozdila. Filozof je modroval, pod kakim kotom bi morale delovati sile, ki bi spravile kavč v pravilno lego. Slikar je pljunil, prepričan, da bi storil Picasso na njegovem mestu enako. Ko so stanovalci naleteli na oviro, so se spogledali, odrinili filozofa in slikarja, prijeli kavč in ga »horuk«, odnesli v filozofovo stanovanje.
Znočilo se je, naselje je zaspalo in dogodek s kavčem je bil pozabljen. Tako smo mislili. Nihče ne ve, kaj se je dogajalo z doktorjem filozofije. Samo ugibamo, da ni prenesel poraza, ki ga je zadala materija duhu.
Ponoči ob treh so nas vrgle pokonci vibracije, ki so pretresle vse in vsakogar. V trenutku smo bili budni in na smrt prestrašeni. Povsod so se prižigale luči, hodniki so oživeli, otroci so jokali, ženske vpile, možje pa obljubljali povzročitelju nezaslišane grozote. Tisti, ki stanujejo zgoraj, so hiteli navzdol, oni spodaj gor. Sešli so se pred filozofovimi vrati, izza katerih je prihajalo rohnenje vrtalnega stroja. Grožnje razjarjenih stanovalcev so bile tako prepričljive, da se je sveder potuhnil. Procesija v spalnih srajcah se je slabe volje razšla.
Zdaj hodi gospod doktor mimo nas, zavit v oblak filozofskega miru. Slutimo, da je to zatišje pred nevihto. Nič dobrega se ne obeta pianinom, turški čineli in razposajenim harmonikam in psom, ki so se zaredili v našem bloku.
