Buden sanjarim. V sanjah pa vedno spim. Se sploh kdaj zbudim?
Vsak dan slišim vlak. Drugače kot v sanjah. Slišim – ne vidim.
Odprta knjiga na mizi sredi vrta. Na njej spi roka.
Noč na grmadi, dan konča v jami. Vmes sta svit in somrak
Maček na klopi pribit s sončnim žarkom. Slišim: še diha.
Po ognjemetu so spet zvezde nad nama. Vesela sva jih.
Noč ni žalostna. Vesela je vdova. Mlada. V črnem.
Človeške oči podgane v mišnici prepolne strahu.
Koliko jabolk! Rdečih. Zrelih. Vrste bodo pred peklom!
Če bom premaknil zaveso, bom premaknil tudi oblake.
Koliko mrtvih šoj! V spominu živi šojino pero.
Vijolica v senci grma, ta pa v senci drevesa …
Žalost begunca – pisemce z znamko iz rojstne dežele.
V hišo se je vrnil mrak. Do svita bo spal in spet odšel.
Miłosz je šel po Evropi s čolnom in veslom na rami.
Bili so časi, ko so le policaji brali liriko.
Tudi v vrtu – mojem zatočišču – je veliko smrti
Sneg na Nanosu poljublja pomladansko sonce. Jaz tebe.
Objamem ogenj, ta pa hkrati objame temo v meni.
Ko spim, oči ne spijo. Bedijo in v temo gledajo
Mačka se igra z lastno senco ali pa senca z njo.
Čutim, da piha, čeprav je brezvetrje. Veter v meni?
Borgesa ni strah tigra, kajti ta je zanj onstran zrcala
Slišati je strel. Tudi če ni mrtvih, je rana v zraku.
Vešči gorijo krila. Tema se skriva v njenem srcu.
Neskončno skrivnost vesolja objamejo le oči otrok.
Krik petelina, zaklanega v sanjah, je zbudil ptice.
Tudi luna se smehlja kot Gioconda. Zelo skrivnostno.
Maki po polju, kot da je po njem tekel trop ranjenih srn.
Črna moka. Čas melje in pšenico in mlinarja in mlin.
Vse ima svojo senco. Tema svetlobo. Smrt pa življenje.
Pravijo, da je mreža prazna. Jaz pa v njej vidim luno.
Vso noč lajež psa ne najde izhoda iz globoke teme.
Za svetovnimi potniki so že zdavnaj zarasle steze.
Morda se tema in svetloba ljubita, ne sovražita.
Razsvetlila me je noč s poljubi, ki zdravijo slepe.
Na Cézannovo jabolko je zletela, brenče, čebela.
Gleda me slepec. Enako kot jaz gledam tisto nevidno.
Na vrvi rjuhe. Med rjuhami oblaki. Beli. Oprani.
Diši po morju. Zbujajo se spomini, ko cela vas spi.
Kopa se luna. Mlada. Gola. V mlaki. Konj stoji. Zmeden.
Metulj na ladji – admiral med metulji. Na njej ti in jaz.
Gledam in pišem. Jaz sem tisto, kar vidim. Kdo mene gleda?
Lubenica je padla. Še je v zraku, ker sem se zbudil.
Izgubljen otrok. Seme glicinije na asfaltni cesti.
Nebo polno zvezd. Izginejo, ko moj dih zamegli šipo.
Pridem v sanjah v tvoje sanje, ti pa prideš v moje.
Ko greva v Trst se razgledam po mestu v tvojih očeh.
Luna na sliki Safeta Zeca in njen odsev na nebu.
Govorica rok: z roko v roki si poveva največ.
Sončni žarek. Na njem, zlati pajčevini, visi vesolje.
Greš iz ene v drugo modro barvo. Iz morja v nebo.
Ko me poljubljaš, s tvojih umitih las kaplja na knjigo.
Plima spominov, po njej oseka in le nekaj naplavin.
Ti se sprehajaš po mojih sanjah. Sledim ti tudi buden.
Življenje in smrt ne moreta živeti drug brez drugega.
Prinesla sva v dlaneh žerjavico za ogenj ljubezni.
Poznam žive, ki so že mrtvi, in mrtve, ki so še živi.
Vrt je paničen. Sred zime cveti češnja. Cveti v sanjah.
Boža te roka, ki je ubila kačo. Lepo, kot si ti.
Gole so krošnje. Le v eni nešteto sončevih otrok.
Vrt je svetišče. Vsako drevo je sveto. Sonce – hostija.
Himalajski bor in smreka šepetata. Tako kot midva.
Veja jablane trka na hišna vrata. Zunaj zmrzuje.
Skače sinica po glogu, polnem trnja. Ni kaplje krvi.
Božaš grm sivke. Potem mene objemaš. Diši postelja.
Ptica sem. Pevka. Ko zagledam kri, kričim: Prebudi se, svet!
Oko gleda cvet. Uho posluša ptico. Roka te boža.
Valovi trava. Regratov cvet – svetilnik. Po njej pluje gos.
Vrt je za hišo. Ko sem v hiši, vse v njem je v meni.
Bela vrtnica se vzpenja po sončnem žarku. Ne ve, kam.
Nobene ptice. Vidim v zraku le eno pero, ki leti.
Cvet potonike prepoln zlatih minic se pokloni soncu.
Blisk z jasnega. Sablja, ki razpolovi zlato jabolko.
Dal sem roko v Ogenj. V ognjeni grm. Ki belo cveti.
Toliko podob! Mravlja pluje v čolnu suhega lista.
Poljubljava se in gledava, kako se parijo kače.
Imena rož so besede, barvite, ki močno dišijo.
Kri v travi. Ni sledu ne za žrtvijo ne za zločincem.
Sonce v senci lune, ki se v laseh jablane blešči.
Sončni svinčnik vsak dan podčrta lepoto majhnih vijolic.
Belo vrtnico varam z vijolico. Obe s tabo.
Rože spijo. Jaz in nočna lepotica gledava zvezde.
Rože dišijo in ko se rodijo in ko umirajo.
Dve grlici sta vedno skupaj. Mogoče tudi v sanjah.
Hruška se je pred borom slekla. Jeseni. Zdaj se oblači.
Magija besed: barve dišijo, rože lepo pojejo …
