Učila me je Nada Gaborovič. Najpogostejši stavek njenih nekdanjih dijakov z druge gimnazije Miloša Zidanška v Mariboru.
Bila je veliki človek v senci, vendar so senco ustvarjali predvsem drugi. Spravljali so jo pod perut sence in jo na njeni prosvetni poti tudi nadzorovali. Šolski inšpektorji. V didaktični metodi je bila preveč svobodnjaška, zato so oprezali proti njej. Šolski inšpektorji so nenehno pogledovali proti njej. Učence je potrebno vendar ukalupiti in nadzorovati. Učenci vendar ne vedo ničesar, zagospodovati je potrebno njihovemu neznanju. V razredu se obeta oblast, kaj bi navduševali mlade ljudi, ko jim lahko vladaš. Znanje je tako prikladno za izvajanje moči. V razredu se obeta oblast, to bi učiteljica Gaborovičeva morala vedeti. Kaj bi navduševal mlade ljudi, ko jim lahko vladaš.
S tem se mariborska profesorica ni mogla sprijazniti. Slabo in ponižujočo vladavino je doživela, ko so jo med drugo svetovno vojno izgnali v Srbijo. Njeno mladost je zlorabila zgodovina s strani okupatorja. Že v rosnih letih je spoznala oblast, ki napenja mišice pred tistimi, ki v življenje šele stopajo. K učencem je odprto pristopala, morala pa bi bolj pokroviteljsko in oblastno. Zatreti elitizem in meščanske ideale. Vsi morajo zdelati razred, slabe ocene morajo postati preteklost. Dober samoupravljalec je samoupravljalec z dobrimi ocenami. Oblast si je v razredu potrebno vzeti v polni meri. Vključiti se je potrebno v politični zdaj. Navduševati je pomenilo navduševati za sistem.
Znanje je vendar več kot oblast, si je tiho dopovedovala Gaborovičeva. Vso energijo je usmerila v to, da je učila in naučila. Navdušiti mladega človeka za materin jezik in književnost ji je bilo osnovno poslanstvo. V razredu se obeta oblast človeka nad človekom. Za mnoge najslajše razmerje. Ni je od sladkosti vladati človeku. In se pri tem sklicevati na dialektični materializem. Po vojni so tekla leta, ko sta se idealizem in utopija čudno mešala z oblastjo. Z oblastjo močnejših prijemov.
A nad vsem tem je bila vera v izgradnjo družbe. Vera v boljši jutri. Dolg svetlobni pramen se je naredil na hodniku pedagoške akademije. Čakal je pred vrati sejne sobe, vrati, ki se zlepa niso odprla. V omledno svetlobo hodnika je stopila njemu neznana učiteljica slovenskega jezika. Njen izraz na obrazu je postal jasen, ko je prišla dovolj blizu.
»Vaše naloge komisija ni sprejela preveč dobro, vendar se je profesorica Gaborovičeva zavzela za vaš literarni spis. Vrednost vašega spisa ceni bolj kot pisanje ostalih. Nastala je razlika v vrednotenju vašega pisanja med nami in njenim vrednotenjem, občutenjem spisa. Na rezultat bo potrebno nekoliko še počakati.«
Učiteljica je dijaka vikala, kar je bilo nenavadno. V tistih osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Vikanje je bilo nekdaj prisotno na klasični gimnaziji. Vikanje je bilo nekam tuje v dneh poznega samoupravljanja. Seveda je bilo dijaku takoj jasno, da ta njemu neznana učiteljica slovenskega jezika ni bila njegovemu pisanju naklonjena, kar je tudi priznala. In neznana učiteljica je odšla nazaj v sejno sobo.
Za trenutek je močna svetloba posijala na hodnik. Dolg svetlobni pramen se je naredil in dolg svetlobni pramen je mrknil. Vrata so se odprla in zaprla. S tistim trdim brezosebnim zvokom. Vsi so že odšli, čim so zvedeli za rezultat… Tudi, če ne bi počakali, bi komisija svojo odločitev poslala, zapisano na papirju, na šolo. Vseeno je bolje čakati tukaj, kakor na prepihu avtobusne postaje, je sklenil dijak.
Po štirih letih šolanja… Po štirih letih nasprotovanja… Obstajajo vzpodbudna in zaviralna okolja. Profesorji z ožjim in širšim obzorjem. Na šoli se začne in konča profesorsko dobro in zlo.
Na hodniku zastrte svetlobe se je pojavil hišnik. Možak srednje rasti, s petrolejno sivino na licih. Sivina na njegovih licih je sporočala, da se ga loteva sistemska bolezen, ki je bila celo razlog za menjavo delovnega mesta. Obhod hišnika je napovedoval skorajšnje zaprtje pedagoške akademije. Stopa po hodnikih in ugaša stropne luči. Stropne luči frlijo kot krila sršena. S hišnikovim prihodom se dela mrak na hodnikih akademije. Zaustavi se pred sejno sobo, v kateri zaseda komisija. Za vrati sejne sobe se glasovi dvigujejo in pojenjajo. Možak nejevoljno obstane in pogleda na svojo zapestno uro. Inženirsko natančno pogleda kazalce na uri. Z dijakom se spogledata. Po dijakovi presoji je mož postal hišnik po sili razmer. Možak je bolan, nima pa neumnega izraza. Seveda, to ni nekdo z nedokončano osnovno šolo, se je zalotil pri razmišljanju dijak.
Hišnik je z brado pomignil proti zaprtim vratom sejne sobe, češ, do kdaj nameravajo zasedati… Vrata pa so se tedaj naglo odprla in neonska svetloba predavalnice je poudarila, da je sedaj, na hodniku, že poštena tema.
»Ne bi rad motil, nameravajo profesorji zasedati še dolgo,« je brez pozdrava nagovoril profesorico hišnik. Začudoma, v njegovem glasu ni bilo posebnega narečnega odtenka..
»Skoraj smo končali, Emil. Zaprli bomo ob običajni uri. Še vedno vztrajaš ?,« se je obrnila proti dijaku Nada Gaborovič.
Tako v živo se mu ni zdela kaj posebnega. Povprečnega videza, toda oči so razodevale posebno duševno živahnost, razsodnost in bistrino.
»Zagrozila sem, da bom odstopila iz komisije, če ne bomo pravilno ovrednotili tvojega spisa Kajn in Abel ter Metod Trobec. Škoda, da tvojega pisanja nista prebrala Jože Košar ali Gema Hafner.«
Tista prej njemu neznana profesorica se je pojavila na vratih, vendar se je zdela drobcena. Povesila je glavo, kakor kakšna učenka, ki se ni dobro odrezala pri pouku. Hišnik je z odprtimi usti poslušal, občuteno, kakor da ocena literarnega spisa na tekmovanju zadeva njega. Dijaku je šlo na smeh. Na hodniku je pač nastal droben karneval. Z več vpletenimi osebami v dogodek.
»Res mislim tako… Spis presega srednješolsko raven, tudi slovnično je na zavidljivi ravni. Vendar, če ga sodiš samo s stališča zdrave pameti, se z njim spreš,« je dodala in se zazrla čez dijakovo rame, skozi okno, proti Dravi. To pa ni bil več pogled profesorice slovenščine, temveč rahločutne umetnice. Gaborovičeva je ustvarila neko nepotvorjeno domačnost, toda ohranjala je pedagoški nivo sporočanja.
»Takšni spisi so v šoli za pet ali ena,« je nadaljevala in njena strokovna sodelavka, članica komisije je komaj opazno prikimala. Hišnik je tudi kimal, kakor da je on pravkar prejel priznanje od komisije za literarne nagrade.
Dijak je skoraj bruhnil v smeh, vendar se je zadržal. Gaborovičevi se je na obrazu zarisal nasmešek kot znamenje prepoznavanja situacije. Hišnik ni bil tako enostaven, kakor se je na prvi pogled mogoče zdelo, dovzeten je bil za izobraževalne vibracije. Takšni spisi so v šoli za pet ali ena, v šoli za pet ali ena, je dijaku pričelo odmevati v glavi, kakor glasbena ritmična figura ostinat. Gaborovičeva je bežno pogledala še svojo strokovno sodelavko, ki ji je stala ob ramenu. Dijak pa je v pogledu sodelavke razbral nekakšen posmeh. Posmeh njemu. Sicer pa je bil posmeha pri pouku slovenskega jezika že vajen.
Nada Gaborovič tedaj ni več učila na gimnaziji Miloša Zidanška v Mariboru, ampak je bila svetovalka za slovenski jezik na Zavodu za šolstvo. S tem položajem je bila predsednica raznih komisij, tudi te za literarni spis na temo dobrega in zla. Velikokrat je bila zaradi svoje svobodomiselnosti in sproščenega didaktičnega pristopa v sporu z raznimi pedagoškimi omejenci. Zlasti s tistimi, ki so trobili, da za pet zna Stvarnik, za štiri profesor, od tri navzdol pa učenci. Učencem velja v imenu sistema zagospodovati. In v tako togem učnem okolju Gaborovičeva ni želela prežvekovati že prežvečenega, kakor je sama večkrat izrazila, ampak je želela za znanje navduševati. Ni želela igrati lokalnega oblastnika v razredu. Učence je želela pripraviti tudi na življenje. Hišnik je z odprtimi usti spremljal dogajanje, tako je zeval, kakor da odpira usta v zobni ordinaciji. In naposled je Gaborovičeva zaokrožila dogajanje okoli javnega pisanja literarnega spisa.
»Nagrado bomo podelili ob priložnosti, verjetno meseca decembra. Tvoje čakanje se je obrnilo tebi v prid. Sedaj pa te čaka pot domov….«
In res, zunaj je bil Maribor ves v neonski svetlobi. Električni čebelnjak vsepovsod. Ulična svetila so glasno šepetala, kakor prej stropna razsvetljava na pedagoški akademiji. Šel je proti železniški postaji. Mariborske znamenitosti so bile v tem sajastem mraku navešene z večernim mrakom. Ulice so bile povsem izumrle. Znameniti Ezl ek je bil opustel. Za seboj je puščal stojnico z vročim kostanjem. Oktobrski hlad je pritiskal na izložbena okna. Zapuščal je izložbene aranžmaje, ki so sijali v večerni svetlobi.
Štiri leta nerazumevanja njegove začenjajoče književnosti. Slabe ocene njegovim šolskim spisom. Besede s, je zapisala profesorica Johana na koncu prvega šolskega spisa, ki ga je pisal kot srednješolec, dijak prvega letnika.
Sedaj se je četrtošolec na poti na postajo spominjal svojih začetkov pisanja. Literarnih in esejističnih. Zapustil je Maribor. Vlak je spešil skozi Studence in vožnja je obetala prodor skozi gosto temo. Še posebej od Fale naprej, ko je gostota dreves in teme največja. Čeprav jih komaj vidiš, se atmosferski pritisk teh dreves sprehodi skozi pol prazne kupeje, saj ob temačni uri z nadmorsko višino čustva silijo in prehajajo v fantastične privide. Gmote gozdov pritiskajo na človeka. Tista gmota bi lahko bila Kozjak. Vlak reže v noč. Lepo in vzvišeno ustvarja privide. In za oči dijaka se je ustvaril privid na oknu kupeja. Še prej pa je slišal neprizanesljive Johanine besede, ki so odmevale v učilnici:
»Pišemo realistično, tvoj spis pa je izlet v neznano.«
In na oknu se ni izrisal obraz profesorice slovenščine Johane, ampak obraz Nade Gaborovič, v tisti pojemajoči dnevni svetlobi, ki je sijala na hodniku pedagoške akademije. Potem je kratkotrajen privid mrknil. Vlak je spešil skozi noč.
Učila me je Nada Gaborovič. Najpogostejši stavek njenih nekdanjih dijakov z druge gimnazije Miloša Zidanška v Mariboru.
Bila je veliki človek v senci, vendar so senco ustvarjali predvsem drugi. Spravljali so jo pod perut sence in jo na njeni prosvetni poti tudi nadzorovali. Šolski inšpektorji. V didaktični metodi je bila preveč svobodnjaška, zato so oprezali proti njej. Šolski inšpektorji so nenehno pogledovali proti njej. Učence je potrebno vendar ukalupiti in nadzorovati. Učenci vendar ne vedo ničesar, zagospodovati je potrebno njihovemu neznanju. V razredu se obeta oblast, kaj bi navduševali mlade ljudi, ko jim lahko vladaš. Znanje je tako prikladno za izvajanje moči. V razredu se obeta oblast, to bi učiteljica Gaborovičeva morala vedeti. Kaj bi navduševal mlade ljudi, ko jim lahko vladaš.
S tem se mariborska profesorica ni mogla sprijazniti. Slabo in ponižujočo vladavino je doživela, ko so jo med drugo svetovno vojno izgnali v Srbijo. Njeno mladost je zlorabila zgodovina s strani okupatorja. Že v rosnih letih je spoznala oblast, ki napenja mišice pred tistimi, ki v življenje šele stopajo. K učencem je odprto pristopala, morala pa bi bolj pokroviteljsko in oblastno. Zatreti elitizem in meščanske ideale. Vsi morajo zdelati razred, slabe ocene morajo postati preteklost. Dober samoupravljalec je samoupravljalec z dobrimi ocenami. Oblast si je v razredu potrebno vzeti v polni meri. Vključiti se je potrebno v politični zdaj. Navduševati je pomenilo navduševati za sistem.
Znanje je vendar več kot oblast, si je tiho dopovedovala Gaborovičeva. Vso energijo je usmerila v to, da je učila in naučila. Navdušiti mladega človeka za materin jezik in književnost ji je bilo osnovno poslanstvo. V razredu se obeta oblast človeka nad človekom. Za mnoge najslajše razmerje. Ni je od sladkosti vladati človeku. In se pri tem sklicevati na dialektični materializem. Po vojni so tekla leta, ko sta se idealizem in utopija čudno mešala z oblastjo. Z oblastjo močnejših prijemov.
A nad vsem tem je bila vera v izgradnjo družbe. Vera v boljši jutri. Dolg svetlobni pramen se je naredil na hodniku pedagoške akademije. Čakal je pred vrati sejne sobe, vrati, ki se zlepa niso odprla. V omledno svetlobo hodnika je stopila njemu neznana učiteljica slovenskega jezika. Njen izraz na obrazu je postal jasen, ko je prišla dovolj blizu.
»Vaše naloge komisija ni sprejela preveč dobro, vendar se je profesorica Gaborovičeva zavzela za vaš literarni spis. Vrednost vašega spisa ceni bolj kot pisanje ostalih. Nastala je razlika v vrednotenju vašega pisanja med nami in njenim vrednotenjem, občutenjem spisa. Na rezultat bo potrebno nekoliko še počakati.«
Učiteljica je dijaka vikala, kar je bilo nenavadno. V tistih osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Vikanje je bilo nekdaj prisotno na klasični gimnaziji. Vikanje je bilo nekam tuje v dneh poznega samoupravljanja. Seveda je bilo dijaku takoj jasno, da ta njemu neznana učiteljica slovenskega jezika ni bila njegovemu pisanju naklonjena, kar je tudi priznala. In neznana učiteljica je odšla nazaj v sejno sobo.
Za trenutek je močna svetloba posijala na hodnik. Dolg svetlobni pramen se je naredil in dolg svetlobni pramen je mrknil. Vrata so se odprla in zaprla. S tistim trdim brezosebnim zvokom. Vsi so že odšli, čim so zvedeli za rezultat… Tudi, če ne bi počakali, bi komisija svojo odločitev poslala, zapisano na papirju, na šolo. Vseeno je bolje čakati tukaj, kakor na prepihu avtobusne postaje, je sklenil dijak.
Po štirih letih šolanja… Po štirih letih nasprotovanja… Obstajajo vzpodbudna in zaviralna okolja. Profesorji z ožjim in širšim obzorjem. Na šoli se začne in konča profesorsko dobro in zlo.
Na hodniku zastrte svetlobe se je pojavil hišnik. Možak srednje rasti, s petrolejno sivino na licih. Sivina na njegovih licih je sporočala, da se ga loteva sistemska bolezen, ki je bila celo razlog za menjavo delovnega mesta. Obhod hišnika je napovedoval skorajšnje zaprtje pedagoške akademije. Stopa po hodnikih in ugaša stropne luči. Stropne luči frlijo kot krila sršena. S hišnikovim prihodom se dela mrak na hodnikih akademije. Zaustavi se pred sejno sobo, v kateri zaseda komisija. Za vrati sejne sobe se glasovi dvigujejo in pojenjajo. Možak nejevoljno obstane in pogleda na svojo zapestno uro. Inženirsko natančno pogleda kazalce na uri. Z dijakom se spogledata. Po dijakovi presoji je mož postal hišnik po sili razmer. Možak je bolan, nima pa neumnega izraza. Seveda, to ni nekdo z nedokončano osnovno šolo, se je zalotil pri razmišljanju dijak.
Hišnik je z brado pomignil proti zaprtim vratom sejne sobe, češ, do kdaj nameravajo zasedati… Vrata pa so se tedaj naglo odprla in neonska svetloba predavalnice je poudarila, da je sedaj, na hodniku, že poštena tema.
»Ne bi rad motil, nameravajo profesorji zasedati še dolgo,« je brez pozdrava nagovoril profesorico hišnik. Začudoma, v njegovem glasu ni bilo posebnega narečnega odtenka..
»Skoraj smo končali, Emil. Zaprli bomo ob običajni uri. Še vedno vztrajaš ?,« se je obrnila proti dijaku Nada Gaborovič.
Tako v živo se mu ni zdela kaj posebnega. Povprečnega videza, toda oči so razodevale posebno duševno živahnost, razsodnost in bistrino.
»Zagrozila sem, da bom odstopila iz komisije, če ne bomo pravilno ovrednotili tvojega spisa Kajn in Abel ter Metod Trobec. Škoda, da tvojega pisanja nista prebrala Jože Košar ali Gema Hafner.«
Tista prej njemu neznana profesorica se je pojavila na vratih, vendar se je zdela drobcena. Povesila je glavo, kakor kakšna učenka, ki se ni dobro odrezala pri pouku. Hišnik je z odprtimi usti poslušal, občuteno, kakor da ocena literarnega spisa na tekmovanju zadeva njega. Dijaku je šlo na smeh. Na hodniku je pač nastal droben karneval. Z več vpletenimi osebami v dogodek.
»Res mislim tako… Spis presega srednješolsko raven, tudi slovnično je na zavidljivi ravni. Vendar, če ga sodiš samo s stališča zdrave pameti, se z njim spreš,« je dodala in se zazrla čez dijakovo rame, skozi okno, proti Dravi. To pa ni bil več pogled profesorice slovenščine, temveč rahločutne umetnice. Gaborovičeva je ustvarila neko nepotvorjeno domačnost, toda ohranjala je pedagoški nivo sporočanja.
»Takšni spisi so v šoli za pet ali ena,« je nadaljevala in njena strokovna sodelavka, članica komisije je komaj opazno prikimala. Hišnik je tudi kimal, kakor da je on pravkar prejel priznanje od komisije za literarne nagrade.
Dijak je skoraj bruhnil v smeh, vendar se je zadržal. Gaborovičevi se je na obrazu zarisal nasmešek kot znamenje prepoznavanja situacije. Hišnik ni bil tako enostaven, kakor se je na prvi pogled mogoče zdelo, dovzeten je bil za izobraževalne vibracije. Takšni spisi so v šoli za pet ali ena, v šoli za pet ali ena, je dijaku pričelo odmevati v glavi, kakor glasbena ritmična figura ostinat. Gaborovičeva je bežno pogledala še svojo strokovno sodelavko, ki ji je stala ob ramenu. Dijak pa je v pogledu sodelavke razbral nekakšen posmeh. Posmeh njemu. Sicer pa je bil posmeha pri pouku slovenskega jezika že vajen.
Nada Gaborovič tedaj ni več učila na gimnaziji Miloša Zidanška v Mariboru, ampak je bila svetovalka za slovenski jezik na Zavodu za šolstvo. S tem položajem je bila predsednica raznih komisij, tudi te za literarni spis na temo dobrega in zla. Velikokrat je bila zaradi svoje svobodomiselnosti in sproščenega didaktičnega pristopa v sporu z raznimi pedagoškimi omejenci. Zlasti s tistimi, ki so trobili, da za pet zna Stvarnik, za štiri profesor, od tri navzdol pa učenci. Učencem velja v imenu sistema zagospodovati. In v tako togem učnem okolju Gaborovičeva ni želela prežvekovati že prežvečenega, kakor je sama večkrat izrazila, ampak je želela za znanje navduševati. Ni želela igrati lokalnega oblastnika v razredu. Učence je želela pripraviti tudi na življenje. Hišnik je z odprtimi usti spremljal dogajanje, tako je zeval, kakor da odpira usta v zobni ordinaciji. In naposled je Gaborovičeva zaokrožila dogajanje okoli javnega pisanja literarnega spisa.
»Nagrado bomo podelili ob priložnosti, verjetno meseca decembra. Tvoje čakanje se je obrnilo tebi v prid. Sedaj pa te čaka pot domov….«
In res, zunaj je bil Maribor ves v neonski svetlobi. Električni čebelnjak vsepovsod. Ulična svetila so glasno šepetala, kakor prej stropna razsvetljava na pedagoški akademiji. Šel je proti železniški postaji. Mariborske znamenitosti so bile v tem sajastem mraku navešene z večernim mrakom. Ulice so bile povsem izumrle. Znameniti Ezl ek je bil opustel. Za seboj je puščal stojnico z vročim kostanjem. Oktobrski hlad je pritiskal na izložbena okna. Zapuščal je izložbene aranžmaje, ki so sijali v večerni svetlobi.
Štiri leta nerazumevanja njegove začenjajoče književnosti. Slabe ocene njegovim šolskim spisom. Besede s, je zapisala profesorica Johana na koncu prvega šolskega spisa, ki ga je pisal kot srednješolec, dijak prvega letnika.
Sedaj se je četrtošolec na poti na postajo spominjal svojih začetkov pisanja. Literarnih in esejističnih. Zapustil je Maribor. Vlak je spešil skozi Studence in vožnja je obetala prodor skozi gosto temo. Še posebej od Fale naprej, ko je gostota dreves in teme največja. Čeprav jih komaj vidiš, se atmosferski pritisk teh dreves sprehodi skozi pol prazne kupeje, saj ob temačni uri z nadmorsko višino čustva silijo in prehajajo v fantastične privide. Gmote gozdov pritiskajo na človeka. Tista gmota bi lahko bila Kozjak. Vlak reže v noč. Lepo in vzvišeno ustvarja privide. In za oči dijaka se je ustvaril privid na oknu kupeja. Še prej pa je slišal neprizanesljive Johanine besede, ki so odmevale v učilnici:
»Pišemo realistično, tvoj spis pa je izlet v neznano.«
In na oknu se ni izrisal obraz profesorice slovenščine Johane, ampak obraz Nade Gaborovič, v tisti pojemajoči dnevni svetlobi, ki je sijala na hodniku pedagoške akademije. Potem je kratkotrajen privid mrknil. Vlak je spešil skozi noč.
