Začnimo pri dveh potokih. Prvi potok je tekel po kamniti strugi, zato so ga imenovali Kamnitec. Drugi potok se je valil, penil in odtekal po peščeni strugi, zato so mu dali ime Peščenko. Potoka sta tekla vsak na svojem koncu mesta, dolbla sta vsak svojo strugo, imela vsak svoje doživljaje in imela vsak svoje skrivnosti. Tekla sta v časih, ko so ljudje vodo častili in potokoma so spletali vence. Vsako pomlad sta bila potoka z venci okrašena, spleteni rožnati venci so zasanjano drseli po strugi Peščenka in valovali v ritmu Kamnitca. A ti lepi časi so odtekli. Prišli so časi, ko so ljudje mislili le na sebe in vso ropotijo in nesnago metali v potoka, tako je bilo njuno dno pogosto polno ropotije. Kamnitec je na svojem kamnitem dnu pogosto zadrževal boben pralnega stroja in vrtel kolo sosedovega Jurčka, ko se ga je ta naveličal in ga vrgel kar v potok. Tudi Peščenka je doletela ista usoda, kakor Kamnitca. Na svojem peščenem dnu se je zadrževal zimski plašč, star dežnik je bil zarit globoko v prod in iz potoka te je od časa do časa s svojimi začudenimi očmi pogledala velika plastična pupa, ki pa se je brž potopila in izplavala na nekem drugem koncu potoka Peščenka. Bili so časi, ko tako revni, kakor bogati niso marali za naravo in njeno lepoto, tisti, ki so imeli več materialnih dobrin in denarja, so onasnaževali več, kot tisti, ki so trdo služili svoj vsakdanji kruh. A pravo prekletstvo za potoka je prišlo z odplakami. Nek hudo pameten deček, ki je živel ob potoku Kamnitcu, je nekega dne izlil črnilo v potok, s tem je pokazal, kako strupeno pameten je. Črnilo za peresnike je napodilo ribe v večjo reko in podvodni mah Kamnitca se je obarval črno. In v času te grdobije je iz mestnega rotovža zakrilila jata golobov, ki je mestnemu svetu sporočila, da je pametni deček izlil dobršno mero črnila v potok. Če je pameten, še ni dober, so sklenili mestni možje in pričeli takoj čistiti oba potoka, zakaj prihajali so časi, ko so bogati ljudje spoznali, da pamet in zlatniki niso vse. Kdo nam bo povrnil lepoto tekočih voda in pitno vodo, so se spraševali in si z roko gladili gladka in lepa čela. Že lep čas se nismo odžejali z vodo iz Peščenka, so dejali reveži, ko so gledali, kako so delavci po odloku mestnega sveta čistili potok. Pili smo dlje časa iz potoka, kakor premožni, z novci preskrbljeni ljudje, a tudi mi smo zanemarjali potok, so ugotavljali in si z roko gladili zaskrbljena čela. Pritekli so drugi časi in nevidna bitja, ki so nekoč že živela ob potokih Kamnitcu in Peščenku so se vračala. Ljudje so spregledali, sprejeli so svoje napake, tako revni, kakor bogati, eni imajo zlatnike, drugi se ženejo za njimi, a lepota narave in tekočih voda je zlatnik vseh zlatnikov, je premišljevala velika kamnita vila Skalnica, ko je videla bogate in revne čistiti vodo. Tudi vila zaščitnica potoka Peščenka je po dolgem času razpustila svoje lase v potok in se nastanila v podvodne, podrečne sobane iz peska in proda, tudi njo je končno pomirila čistilna akcija revnih in bogatih. Malo zatem, ko se je vrnila s spremstvom vodinov, drobcenih bitij, ustvarjenih iz kapljic šumeče vode, je zagledala na gladini potoka podobo pametnega dečka s črnilnikom v roki. Deček je bežal v drugo mesto. Mestni možje so namreč napisali razglas, na katerem pozivajo predvsem dobre deželnike, da takoj javijo, kdaj in kje so videli pametnega dečka, najbolje pa je, da ga, če se le da, privedejo s črnilnikom v roki oblastem reda in pravice oziroma policiji. Deček je zbežal. Ni bil dober ta deček, bil pa je strašno pameten in zavoljo njegove pameti so ga v sosednjem mestu vzeli v službo pisarja. V sosednjem mestu so bili meščani strašno pametni, toda srcu niso pustili do besede. Kamnitec je tekel dalje in le včasih se je jezno razpenil na kakšni skali, ko se je spomnil dečka, ki je vanj zlival črno črnilo. Potok se je jezno belo razpenil, ko se je spomnil hudobije dečka, a potem je tekel dalje in delal družbo uram, ki so merile čas. Delal je družbo peščeni uri, ki je sipala puščavski pesek iz ene steklene bučke v drugo in to na mizi mestnega svetnika. Delala je družbo veliki rotovžki uri na mestnem trgu, pod veliko številčnico so po navadi kinkali in vzletavali golobje. Čas so merila tudi drevesa, ki so rastla ob bregovih Kamnitca in Peščenka. Pametni deček se je potegnil v moža, krasili so ga lepi črni brki in s svojimi izbranimi lepimi besedami je zmeraj znova prepričeval svet, kako pameten da je. A kot smo že zapisali, v njegovih besedah je bilo zelo malo srca, saj je mislil samo hladne misli. Golob je v mesto prinesel novico, da nekdanji deček s črnilnikom živi v sosednjem mestu. Ptica je priletela pod veliko številčnico rotovžke ure in zaupala bratom golobom, kaj je videla v sosednjem mestu. Golob je videl moža, kako se sklanja nad papir in zapisuje številke, srepo in pozorno se je sklanjal ta mož nad listom papirja. »In tam je bil tisti črnilnik, kakršnega izdelujemo samo v našem mestu,« je grulil golob bratom. In videl je še svetlobo v očeh tistega pametnega moža, ki si je od časa do časa trebil črne brke in se pametno zaziral skozi okno. Nič ni videl ta mož, razen številk in svojega pohlepa. Gledal je skozi okno in ni videl goloba, ki ga je zvedavo gledal. Gledal je goloba, vendar ga ni videl. Zrl je v naravo, ki se je odpirala, razgrinjala za okni in kazala svoje čare, vendar nekdanji deček s strupenim črnilom ni videl narave in njenih čarov. Tako je golob spoznaval, da mož, ki gleda skozi okno in ga ne vidi, ni domačin tega mesta, da je nekdo, ki ga prav dobro pozna. Golobje so s kljuni trkali na okno mestnega svetnika, ta je prav takrat napisal ček za revne otroke, ki živijo na bregovih Peščenka. Najprej je mislil, da si ptice pač brusijo kljune, potem pa ga je obšlo, da mu sporočajo pomembno novico. Grulili so golobje mestnemu svetniku o malopridnežu s črnilom, kje da je in potem poleteli okrog velike rotovžke ure. Veliki kazalci so pokazali polno uro in velika Justicija, žena s tehtnico pravičnosti, se je prikazala meščanom na ogled in v opomin. Vsako polno uro je urin mehanizem izstrelil Justicijo, veliko ženo,ki je tehtala besede in dejanja ljudi. Vsako polno uro je žena s tehtnico v roki naredila obhod. Vratca so se odprla, glasnik s trobento je naznanil povorko treh podob, treh oseb in sicer sebe, kot glasnika pomembnih sporočil, žene s tehtnico v roki in matilde s koso, ki nas bo vse nekega dne zazibala v spokojen spanec. Povorka treh je pod veliko številčnico rotovžke ure naredila svoj redni obhod, ki ga je izstrelil urin mehanizem vsako polno uro. Zadovoljno so grulili golobje krog rotovžke ure. Mož s prekrasnimi brki, ki si jih je venomer zadovoljno trebil, je odprl vrata svoje pisarne, v kateri se je bleščalo od snažnega pohištva in zlatih kipcev. Možje njegovega domačega mesta so stali na pragu. Prvi mož je v roki držal spis o njegovem nekdanjem hudodelstvu, ko je s črnilnikom v roki stal, kot mladenič pred potokom in zlival vanj pametno črnilo, ki pa žal ni tekočina srca, kakor je kri, ki gre skozi srce in naredi naša dejanja topla in srčna. Mož je zdaj prvič pošteno prebledel in se v trenutku spremenil v veliko črno ptico, zakaj v možu ni živel samo človek, ampak so se v njem zbirale, kotile davne, starodavne slabe sile, zato je lahko z lahkoto zakrilil v sobi, kot velika črna ptica. V sobi, ki se je bleščala od snažnosti in dragocenih predmetov, je zakrakala vrane. Golobje iz mesta, kjer sta tekla potoka Kamnitec in Peščenko, so opazovali ta čuden in začaran prizor, ko so možje pravičnosti stali na pragu pisarne in ko je obtoženec, drugače spoštovan meščan tega mesta, zakrakal, saj se je v trenutku prelevil v vrano. Njegova krila so dvignila papirje z mize in ti so se kot snežinke sredi decembra zazibale v sobi. A to ni bil dober sneg, ki pade na trudno zimsko zemljo, da bi skril, kar bo pomlad iz zemlje pognala; to je bil umetni sneg papirja, na katerem so bile številke pohlepa. Na teh belih listih je bila zapisana gonja za denarjem in nikjer v tej sobi ni bil podpisan ček za otroke, ki se niso rodili pod srečno zvezdo in so bili pogostokrat lačni in slabo oblečeni. Vrana je močno krakala in letala po sobi in naposled razbila okno. Poletela je nad golobi in visoko zakrilila nad zemljo. »Ne boste me dobili, ne bom vam padla v roke, meni ne bo sodilo nobeno človeško sodišče,« je krakala vrane in letala kar na slepo, zakaj ni videla narave in ker je ni poznala, je tudi videla ni, zato so črna krila plahutala kar tako tja v en dan. Črna ptica je zadevala v krošnje dreves, v dimnike hiš in zvonike cerkva, a pošteno se ji je zaiskrilo pred očmi, ko je priletela in zadela v rotovžko uro njenega domačega mesta. Takrat je padla na obhodno pot povorke treh podob – glasnika, žene pravičnosti ter smrti. Golobje so prileteli za njo. »Sama se je pokončala, nihče se je ni niti dotaknil,« so grulili golobje in gledali vrano, ki je negibno ležala pod številčnico velike rotovžke ure. Zazvenela je glasba, odprla so se vratca in prikazale so se tri podobe meščanom, kakor se prikažejo vsako polno uro. In ko je matilda s koso zagledala črno ptico, se je nasmehnila, da, ta je moja in jo s koso vrgla z obhodne poti rotovžke ure. »Čestitam vran, priletel, prišel si pravočasno,« so zapele osebe z rotovžke ure; enoglasno so zapeli glasnik,smrt ter žena pravičnosti. Ležal je mož v krsti. Mož s prekrasnimi črnimi brki, nič več si jih ni trebil, nič več se ni zadovoljno zaziral skozi okno svoje pisarne in nič več ni pisal pametnih številk. Bele roke so držale črn črnilnik. Mestni svetnik se je držal resno ob njegovi krsti. Golobje so gledali in nihče izmed njih ni grulil. Roke mestnega svetnika so odložile nepodpisani ček tega mrtvega moža na mizo. Kaj je bilo temu možu, tej črni vrani, da je sestavil pogodbo za redno podporo revnim otrokom sveta, a je ni podpisal, le kaj, je mislil gospod mestni svetnik in gube so se mu nabirale na čelu. Katera kaplja srčne krvi je takrat stekla skozi njegovo srce, so nemo grulili misel golobje. Mož torej ni mislil samo hladnih misli. In takrat se je s poslednjimi močmi pobrala velika črna ptica, zakrilila je nad mestnim tlakom, se dvignila in priletela na okno mrtvašnice. Črno krilo je odprlo okno, ki so ga zavešale pajčevine in odgrnilo staro zaprašeno rdečo okensko plišasto zaveso. Vrana se je znašla na ramenu mestnega svetnika. Iz kljuna ji je kapljala kri. Cedila se je kri po svetnikovem površniku. Črna ptica je vzela iz žepa površnika peresnik in ga namočila v svojo kri. Ček je ležal na stari hrastovi mizi. Na vrstico, ki je bila namenjena podpisu, se je podpisala v imenu pokojnika in tako je bil nepodpisani ček za revne otroke sveta naposled podpisan. Ptica se je zibala na robu krste in izpustila iz kljuna peresnik, ta je padel na prste belih rok, ki so držale črnilnik. Vrana je zletela na okno, stare pajčevine so se zibale v rahlem vetru, ki je pričel zračiti neprezračen prostor mrtvašnice. Golobje so nemo gledali. Gospod mestni svetnik je zbrano in resno gledal pokojnika.
»Ali so se suhe ustne pokojnika nasmehnile ali pa se mi tako samo zdi, zdi, zaradi svetlobe v tem prostoru, ki jo je zdaj nekoliko več,« se je sam s seboj pogovarjal svetnik in si dlani trl v tem nezakurjenem prostoru. Čisto rahlo je mahedrala okenska zavesa v tem drobnikavem svetu, zakaj okno je bilo priprto.
Začnimo pri dveh potokih. Prvi potok je tekel po kamniti strugi, zato so ga imenovali Kamnitec. Drugi potok se je valil, penil in odtekal po peščeni strugi, zato so mu dali ime Peščenko. Potoka sta tekla vsak na svojem koncu mesta, dolbla sta vsak svojo strugo, imela vsak svoje doživljaje in imela vsak svoje skrivnosti. Tekla sta v časih, ko so ljudje vodo častili in potokoma so spletali vence. Vsako pomlad sta bila potoka z venci okrašena, spleteni rožnati venci so zasanjano drseli po strugi Peščenka in valovali v ritmu Kamnitca. A ti lepi časi so odtekli. Prišli so časi, ko so ljudje mislili le na sebe in vso ropotijo in nesnago metali v potoka, tako je bilo njuno dno pogosto polno ropotije. Kamnitec je na svojem kamnitem dnu pogosto zadrževal boben pralnega stroja in vrtel kolo sosedovega Jurčka, ko se ga je ta naveličal in ga vrgel kar v potok. Tudi Peščenka je doletela ista usoda, kakor Kamnitca. Na svojem peščenem dnu se je zadrževal zimski plašč, star dežnik je bil zarit globoko v prod in iz potoka te je od časa do časa s svojimi začudenimi očmi pogledala velika plastična pupa, ki pa se je brž potopila in izplavala na nekem drugem koncu potoka Peščenka. Bili so časi, ko tako revni, kakor bogati niso marali za naravo in njeno lepoto, tisti, ki so imeli več materialnih dobrin in denarja, so onasnaževali več, kot tisti, ki so trdo služili svoj vsakdanji kruh. A pravo prekletstvo za potoka je prišlo z odplakami. Nek hudo pameten deček, ki je živel ob potoku Kamnitcu, je nekega dne izlil črnilo v potok, s tem je pokazal, kako strupeno pameten je. Črnilo za peresnike je napodilo ribe v večjo reko in podvodni mah Kamnitca se je obarval črno. In v času te grdobije je iz mestnega rotovža zakrilila jata golobov, ki je mestnemu svetu sporočila, da je pametni deček izlil dobršno mero črnila v potok. Če je pameten, še ni dober, so sklenili mestni možje in pričeli takoj čistiti oba potoka, zakaj prihajali so časi, ko so bogati ljudje spoznali, da pamet in zlatniki niso vse. Kdo nam bo povrnil lepoto tekočih voda in pitno vodo, so se spraševali in si z roko gladili gladka in lepa čela. Že lep čas se nismo odžejali z vodo iz Peščenka, so dejali reveži, ko so gledali, kako so delavci po odloku mestnega sveta čistili potok. Pili smo dlje časa iz potoka, kakor premožni, z novci preskrbljeni ljudje, a tudi mi smo zanemarjali potok, so ugotavljali in si z roko gladili zaskrbljena čela. Pritekli so drugi časi in nevidna bitja, ki so nekoč že živela ob potokih Kamnitcu in Peščenku so se vračala. Ljudje so spregledali, sprejeli so svoje napake, tako revni, kakor bogati, eni imajo zlatnike, drugi se ženejo za njimi, a lepota narave in tekočih voda je zlatnik vseh zlatnikov, je premišljevala velika kamnita vila Skalnica, ko je videla bogate in revne čistiti vodo. Tudi vila zaščitnica potoka Peščenka je po dolgem času razpustila svoje lase v potok in se nastanila v podvodne, podrečne sobane iz peska in proda, tudi njo je končno pomirila čistilna akcija revnih in bogatih. Malo zatem, ko se je vrnila s spremstvom vodinov, drobcenih bitij, ustvarjenih iz kapljic šumeče vode, je zagledala na gladini potoka podobo pametnega dečka s črnilnikom v roki. Deček je bežal v drugo mesto. Mestni možje so namreč napisali razglas, na katerem pozivajo predvsem dobre deželnike, da takoj javijo, kdaj in kje so videli pametnega dečka, najbolje pa je, da ga, če se le da, privedejo s črnilnikom v roki oblastem reda in pravice oziroma policiji. Deček je zbežal. Ni bil dober ta deček, bil pa je strašno pameten in zavoljo njegove pameti so ga v sosednjem mestu vzeli v službo pisarja. V sosednjem mestu so bili meščani strašno pametni, toda srcu niso pustili do besede. Kamnitec je tekel dalje in le včasih se je jezno razpenil na kakšni skali, ko se je spomnil dečka, ki je vanj zlival črno črnilo. Potok se je jezno belo razpenil, ko se je spomnil hudobije dečka, a potem je tekel dalje in delal družbo uram, ki so merile čas. Delal je družbo peščeni uri, ki je sipala puščavski pesek iz ene steklene bučke v drugo in to na mizi mestnega svetnika. Delala je družbo veliki rotovžki uri na mestnem trgu, pod veliko številčnico so po navadi kinkali in vzletavali golobje. Čas so merila tudi drevesa, ki so rastla ob bregovih Kamnitca in Peščenka. Pametni deček se je potegnil v moža, krasili so ga lepi črni brki in s svojimi izbranimi lepimi besedami je zmeraj znova prepričeval svet, kako pameten da je. A kot smo že zapisali, v njegovih besedah je bilo zelo malo srca, saj je mislil samo hladne misli. Golob je v mesto prinesel novico, da nekdanji deček s črnilnikom živi v sosednjem mestu. Ptica je priletela pod veliko številčnico rotovžke ure in zaupala bratom golobom, kaj je videla v sosednjem mestu. Golob je videl moža, kako se sklanja nad papir in zapisuje številke, srepo in pozorno se je sklanjal ta mož nad listom papirja. »In tam je bil tisti črnilnik, kakršnega izdelujemo samo v našem mestu,« je grulil golob bratom. In videl je še svetlobo v očeh tistega pametnega moža, ki si je od časa do časa trebil črne brke in se pametno zaziral skozi okno. Nič ni videl ta mož, razen številk in svojega pohlepa. Gledal je skozi okno in ni videl goloba, ki ga je zvedavo gledal. Gledal je goloba, vendar ga ni videl. Zrl je v naravo, ki se je odpirala, razgrinjala za okni in kazala svoje čare, vendar nekdanji deček s strupenim črnilom ni videl narave in njenih čarov. Tako je golob spoznaval, da mož, ki gleda skozi okno in ga ne vidi, ni domačin tega mesta, da je nekdo, ki ga prav dobro pozna. Golobje so s kljuni trkali na okno mestnega svetnika, ta je prav takrat napisal ček za revne otroke, ki živijo na bregovih Peščenka. Najprej je mislil, da si ptice pač brusijo kljune, potem pa ga je obšlo, da mu sporočajo pomembno novico. Grulili so golobje mestnemu svetniku o malopridnežu s črnilom, kje da je in potem poleteli okrog velike rotovžke ure. Veliki kazalci so pokazali polno uro in velika Justicija, žena s tehtnico pravičnosti, se je prikazala meščanom na ogled in v opomin. Vsako polno uro je urin mehanizem izstrelil Justicijo, veliko ženo,ki je tehtala besede in dejanja ljudi. Vsako polno uro je žena s tehtnico v roki naredila obhod. Vratca so se odprla, glasnik s trobento je naznanil povorko treh podob, treh oseb in sicer sebe, kot glasnika pomembnih sporočil, žene s tehtnico v roki in matilde s koso, ki nas bo vse nekega dne zazibala v spokojen spanec. Povorka treh je pod veliko številčnico rotovžke ure naredila svoj redni obhod, ki ga je izstrelil urin mehanizem vsako polno uro. Zadovoljno so grulili golobje krog rotovžke ure. Mož s prekrasnimi brki, ki si jih je venomer zadovoljno trebil, je odprl vrata svoje pisarne, v kateri se je bleščalo od snažnega pohištva in zlatih kipcev. Možje njegovega domačega mesta so stali na pragu. Prvi mož je v roki držal spis o njegovem nekdanjem hudodelstvu, ko je s črnilnikom v roki stal, kot mladenič pred potokom in zlival vanj pametno črnilo, ki pa žal ni tekočina srca, kakor je kri, ki gre skozi srce in naredi naša dejanja topla in srčna. Mož je zdaj prvič pošteno prebledel in se v trenutku spremenil v veliko črno ptico, zakaj v možu ni živel samo človek, ampak so se v njem zbirale, kotile davne, starodavne slabe sile, zato je lahko z lahkoto zakrilil v sobi, kot velika črna ptica. V sobi, ki se je bleščala od snažnosti in dragocenih predmetov, je zakrakala vrane. Golobje iz mesta, kjer sta tekla potoka Kamnitec in Peščenko, so opazovali ta čuden in začaran prizor, ko so možje pravičnosti stali na pragu pisarne in ko je obtoženec, drugače spoštovan meščan tega mesta, zakrakal, saj se je v trenutku prelevil v vrano. Njegova krila so dvignila papirje z mize in ti so se kot snežinke sredi decembra zazibale v sobi. A to ni bil dober sneg, ki pade na trudno zimsko zemljo, da bi skril, kar bo pomlad iz zemlje pognala; to je bil umetni sneg papirja, na katerem so bile številke pohlepa. Na teh belih listih je bila zapisana gonja za denarjem in nikjer v tej sobi ni bil podpisan ček za otroke, ki se niso rodili pod srečno zvezdo in so bili pogostokrat lačni in slabo oblečeni. Vrana je močno krakala in letala po sobi in naposled razbila okno. Poletela je nad golobi in visoko zakrilila nad zemljo. »Ne boste me dobili, ne bom vam padla v roke, meni ne bo sodilo nobeno človeško sodišče,« je krakala vrane in letala kar na slepo, zakaj ni videla narave in ker je ni poznala, je tudi videla ni, zato so črna krila plahutala kar tako tja v en dan. Črna ptica je zadevala v krošnje dreves, v dimnike hiš in zvonike cerkva, a pošteno se ji je zaiskrilo pred očmi, ko je priletela in zadela v rotovžko uro njenega domačega mesta. Takrat je padla na obhodno pot povorke treh podob – glasnika, žene pravičnosti ter smrti. Golobje so prileteli za njo. »Sama se je pokončala, nihče se je ni niti dotaknil,« so grulili golobje in gledali vrano, ki je negibno ležala pod številčnico velike rotovžke ure. Zazvenela je glasba, odprla so se vratca in prikazale so se tri podobe meščanom, kakor se prikažejo vsako polno uro. In ko je matilda s koso zagledala črno ptico, se je nasmehnila, da, ta je moja in jo s koso vrgla z obhodne poti rotovžke ure. »Čestitam vran, priletel, prišel si pravočasno,« so zapele osebe z rotovžke ure; enoglasno so zapeli glasnik,smrt ter žena pravičnosti. Ležal je mož v krsti. Mož s prekrasnimi črnimi brki, nič več si jih ni trebil, nič več se ni zadovoljno zaziral skozi okno svoje pisarne in nič več ni pisal pametnih številk. Bele roke so držale črn črnilnik. Mestni svetnik se je držal resno ob njegovi krsti. Golobje so gledali in nihče izmed njih ni grulil. Roke mestnega svetnika so odložile nepodpisani ček tega mrtvega moža na mizo. Kaj je bilo temu možu, tej črni vrani, da je sestavil pogodbo za redno podporo revnim otrokom sveta, a je ni podpisal, le kaj, je mislil gospod mestni svetnik in gube so se mu nabirale na čelu. Katera kaplja srčne krvi je takrat stekla skozi njegovo srce, so nemo grulili misel golobje. Mož torej ni mislil samo hladnih misli. In takrat se je s poslednjimi močmi pobrala velika črna ptica, zakrilila je nad mestnim tlakom, se dvignila in priletela na okno mrtvašnice. Črno krilo je odprlo okno, ki so ga zavešale pajčevine in odgrnilo staro zaprašeno rdečo okensko plišasto zaveso. Vrana se je znašla na ramenu mestnega svetnika. Iz kljuna ji je kapljala kri. Cedila se je kri po svetnikovem površniku. Črna ptica je vzela iz žepa površnika peresnik in ga namočila v svojo kri. Ček je ležal na stari hrastovi mizi. Na vrstico, ki je bila namenjena podpisu, se je podpisala v imenu pokojnika in tako je bil nepodpisani ček za revne otroke sveta naposled podpisan. Ptica se je zibala na robu krste in izpustila iz kljuna peresnik, ta je padel na prste belih rok, ki so držale črnilnik. Vrana je zletela na okno, stare pajčevine so se zibale v rahlem vetru, ki je pričel zračiti neprezračen prostor mrtvašnice. Golobje so nemo gledali. Gospod mestni svetnik je zbrano in resno gledal pokojnika.
»Ali so se suhe ustne pokojnika nasmehnile ali pa se mi tako samo zdi, zdi, zaradi svetlobe v tem prostoru, ki jo je zdaj nekoliko več,« se je sam s seboj pogovarjal svetnik in si dlani trl v tem nezakurjenem prostoru. Čisto rahlo je mahedrala okenska zavesa v tem drobnikavem svetu, zakaj okno je bilo priprto.
