Igrat« bi morala se z žogo, s punčko,
lovit« metulje in nabirat« rože,
živahna, zdravo zagorele kože,
in ne bit« utopljeni del begunčkov.
Zajoče vsak, ki vnuka ima al« vnučko,
ob sliki izgubljenega življenja,
al« vsaj začuti cmok sramu, ihtenja …
Na mrtvih dan prižgi še zanjo lučko!
Sramot smo morja priča na medmrežju …
Morjé sramú, ki buta ob obale,
sprejelo jo je v svoje mehke vale.
Preveč je smrt otroka na obrežju …
Namesto da bi spala varno, srečno,
zaspala je kot angel. In za večno.
BODEČA PAJČEVINA, DA BO VARNA DOMOVINA?, sonet
Preží pajkulja sred« bodeče žice …
Ozemlje straži ali čaka muhe?
Ukrepala bo strogo, brez potuhe,
naj grozo okrepijo še bodice!
Napetost klavstrofobična narašča,
sovraštva idealno je gojišče
do vseh, ki iščejo pribežališče,
sočutje tone, zloba se razrašča …
Pozablja se begunske korenine
(premnog je ded pregnan bil »z domovine,
vsi imamo gen izgnanske bolečine),
besedam zla darujejo se »lajki«.
Počnejo vlade, kar jim v glavo šine,
ker vladajo nam pajkovke in pajki!
BODIMO MOST!, sonet
Odhajajo v obljubljeno deželo,
saj to edina je beguncem možnost,
da se za silo rešijo v prihodnost,
zato pa Kura v gubah ima čelo.
Po teve kažejo nam ljudske mase,
potisnjene v ponižanje, trpljenje,
ki v culah nosijo vse premoženje …
Smo zmedeni … Vrnitev v stare čase?
Pomagajmo! Ne mislimo le nase, na to,
kako se zmanjšajo kvadrati,
če z njimi bi delili stanovanje …!
V sorodu vendar smo, človeške rase!
In ti ljudje so naše sestre, brati,
le da jim vojna je ukradla sanje.
BODEČI IN ERJAVEČI KAHEL, medvedje repati sonet
Kurjáni res ne maramo ograje,
če brez pridržkov smemo pač verjeti
opravljeni, objavljeni anketi;
Umetnost z vel«kim U imamo raje,
saj ta iz nas je naredila nac’jo
in sveti sta nam slika in beseda …
Minister Kahla tega se zaveda,
bo folku dal izvirno inštalac’jo:
nad šeststo kilometrov lepe žice,
visoko sporočilne in bodeče,
ki risala bo plemenito lice.
Postavljanje mogoče bo boleče,
a vir bo naše varnosti in sreče.
Kdo ne želi si tac’ga spomenika:
’Z letala vidna bo njegova slika!
»Auč-art« bo funkcionirala še bolje,
če vmes se dá še kakšno minsko polje!
CARINA, sonet
Not« spuščamo jih kar s tekočim trakom,
vse teče gladko in učinkovito,
pa vendar ne površno. Temeljito!
Sledimo vsem predpisanim korakom:
tu en je birokrat za »prve vtise«,
pa kakšnih šest za druge še aspekte,
eksperte imamo še za dialekte,
se gleda prste, vzame se odtise …
Čez rentgen tudi grejo – kot prtljaga,
pofotka se jih in izmeri, zvaga,
preveri se jih, če so zdravi, čisti,
in vljudno vpraša: »A ste teroristi?«
Da ljudstvo bi nestrpno zid podrlo?
Kar brez skrbi, saj nismo ozko grlo!
ČETRT MILIJONA, sonet
Četrt mil›jona src je šlo čez Kuro,
src, polnih hrepenenja, domotožja,
želečih si samo svet brez orožja,
kjer mesta ni za zlobo in torturo.
Kurjáne razdelila so na dvoje:
čutili eni z njimi so sočutje,
poskusili jim zboljšati počutje …,
a drugi mleli le strahove svoje,
se zgražali, zakaj ne grejo v boje,
obsojali, ker »šli so v avanturo«,
postavljali ovire in ograje …
Četrt mil›jona src je šlo čez Kuro,
četrt mil«jona src že proč odšlo je …
Odšli so proč, gotovo v boljše kraje.
SOBOTA ŠENČURJA SRAMOTA JE KURJA, sonet
Kar dosti se jih zbralo je v Šenčurju,
ki vzklikali so »domoljubna« gesla,
kazáli, da so omejena tesla,
in sramotili domovino kurjo.
Na šibke so se spravili, ranljive!
Slabó razumejo vse krizne vzroke,
valijo jih na sirijske – otroke!
Pa oblasti so naše krize krive!
Minila je »protestniška« sobota …
Zdi dvajset evrov se jim grozna vsota –
denar, porabljen pri otrok oskrbi.
A zdi se jim normalno, ne pomota,
ko vlado srak prenašajo na grbi!
Za Kuro je tak naci-folk sramota!
KRANJ, ODPRTO MESTO
(GOVORI PREDSTAVNIK STARŠEV, NAC I. KURJAN), sonet
Ej, Kranj je mesto narodno zavedno!
Ravnalo je bolj kot doslej ažurno,
odzvalo se nemudoma in burno;
zavladalo tu stanje je obsedno.
Da v Dom bi namestili nam begunce,
četudi mladoletne še, dijake?!
Ni govora! Odstranit« te divjake,
vznemirjali bi naše fante, punce,
še sploh, ker ne razumejo slovensko
in ne vedo, kaj »škrt« je po gorenjsko.
In naši ne bi marali več v šolo,
že itak mi jih silimo med knjige …
Najstrožjo tu zahtevamo kontrolo!
Smo rekli STOP! Močnó držimo – fige!
NE, NE V LOGATEC, BRATEC!
(GOVORI DOMOLJUB PRIJATELJ), sonet
Da semkaj naselili bi družine?!
Si izmislil to peklenski je rogatec?
V Ljubljano dajte jih, zakaj v Logatec?
Umaknite iz naše jih bližine!
Odrekli ne bi kakšni se tovarni,
če dájala bi delo nam in plače,
a s prišleki docela je drugače,
za mir in blagor so zelo nevarni:
je znano, da so leglo teroristov!
Ste sploh pomislili na varovanje,
ko v mali Kuri bo obsedno stanje
in itak že nam manjka policistov?
Možgane prat« nam en možak se trudi:
domov odpelje naj si sam jih tudi!
BEGUNCI – DRUG POGLED, sonet
Če nimaš reči dobrega, raj’ molči!
Si v koži tega, ki na varno roma,
v sovražnih krajih, daleč proč od doma?
Po teh, ki so na tleh, ni častno tolči!
Prispeli so na neko tujo mejo,
nerazumljêni, od povsod pregnani,
bogovi in ljudje so tod neznani,
želé si le, da čim prej dalje grejo,
v svet boljši, stran od kritične Kokoške.
Nihče jih ne povabi v svoje hiše,
v zameno za zasilen krov, odejo,
dva deci mleka v boju z mrazom, žejo,
tu policaj pod nujno jih popiše.
Ne ganejo jih tod oči otroške …
ANGEL NA OBREŽJU, sonet
Igrat« bi morala se z žogo, s punčko,
lovit« metulje in nabirat« rože,
živahna, zdravo zagorele kože,
in ne bit« utopljeni del begunčkov.
Zajoče vsak, ki vnuka ima al« vnučko,
ob sliki izgubljenega življenja,
al« vsaj začuti cmok sramu, ihtenja …
Na mrtvih dan prižgi še zanjo lučko!
Sramot smo morja priča na medmrežju …
Morjé sramú, ki buta ob obale,
sprejelo jo je v svoje mehke vale.
Preveč je smrt otroka na obrežju …
Namesto da bi spala varno, srečno,
zaspala je kot angel. In za večno.
BODEČA PAJČEVINA, DA BO VARNA DOMOVINA?, sonet
Preží pajkulja sred« bodeče žice …
Ozemlje straži ali čaka muhe?
Ukrepala bo strogo, brez potuhe,
naj grozo okrepijo še bodice!
Napetost klavstrofobična narašča,
sovraštva idealno je gojišče
do vseh, ki iščejo pribežališče,
sočutje tone, zloba se razrašča …
Pozablja se begunske korenine
(premnog je ded pregnan bil »z domovine,
vsi imamo gen izgnanske bolečine),
besedam zla darujejo se »lajki«.
Počnejo vlade, kar jim v glavo šine,
ker vladajo nam pajkovke in pajki!
BODIMO MOST!, sonet
Odhajajo v obljubljeno deželo,
saj to edina je beguncem možnost,
da se za silo rešijo v prihodnost,
zato pa Kura v gubah ima čelo.
Po teve kažejo nam ljudske mase,
potisnjene v ponižanje, trpljenje,
ki v culah nosijo vse premoženje …
Smo zmedeni … Vrnitev v stare čase?
Pomagajmo! Ne mislimo le nase, na to,
kako se zmanjšajo kvadrati,
če z njimi bi delili stanovanje …!
V sorodu vendar smo, človeške rase!
In ti ljudje so naše sestre, brati,
le da jim vojna je ukradla sanje.
BODEČI IN ERJAVEČI KAHEL, medvedje repati sonet
Kurjáni res ne maramo ograje,
če brez pridržkov smemo pač verjeti
opravljeni, objavljeni anketi;
Umetnost z vel«kim U imamo raje,
saj ta iz nas je naredila nac’jo
in sveti sta nam slika in beseda …
Minister Kahla tega se zaveda,
bo folku dal izvirno inštalac’jo:
nad šeststo kilometrov lepe žice,
visoko sporočilne in bodeče,
ki risala bo plemenito lice.
Postavljanje mogoče bo boleče,
a vir bo naše varnosti in sreče.
Kdo ne želi si tac’ga spomenika:
’Z letala vidna bo njegova slika!
»Auč-art« bo funkcionirala še bolje,
če vmes se dá še kakšno minsko polje!
CARINA, sonet
Not« spuščamo jih kar s tekočim trakom,
vse teče gladko in učinkovito,
pa vendar ne površno. Temeljito!
Sledimo vsem predpisanim korakom:
tu en je birokrat za »prve vtise«,
pa kakšnih šest za druge še aspekte,
eksperte imamo še za dialekte,
se gleda prste, vzame se odtise …
Čez rentgen tudi grejo – kot prtljaga,
pofotka se jih in izmeri, zvaga,
preveri se jih, če so zdravi, čisti,
in vljudno vpraša: »A ste teroristi?«
Da ljudstvo bi nestrpno zid podrlo?
Kar brez skrbi, saj nismo ozko grlo!
ČETRT MILIJONA, sonet
Četrt mil›jona src je šlo čez Kuro,
src, polnih hrepenenja, domotožja,
želečih si samo svet brez orožja,
kjer mesta ni za zlobo in torturo.
Kurjáne razdelila so na dvoje:
čutili eni z njimi so sočutje,
poskusili jim zboljšati počutje …,
a drugi mleli le strahove svoje,
se zgražali, zakaj ne grejo v boje,
obsojali, ker »šli so v avanturo«,
postavljali ovire in ograje …
Četrt mil›jona src je šlo čez Kuro,
četrt mil«jona src že proč odšlo je …
Odšli so proč, gotovo v boljše kraje.
SOBOTA ŠENČURJA SRAMOTA JE KURJA, sonet
Kar dosti se jih zbralo je v Šenčurju,
ki vzklikali so »domoljubna« gesla,
kazáli, da so omejena tesla,
in sramotili domovino kurjo.
Na šibke so se spravili, ranljive!
Slabó razumejo vse krizne vzroke,
valijo jih na sirijske – otroke!
Pa oblasti so naše krize krive!
Minila je »protestniška« sobota …
Zdi dvajset evrov se jim grozna vsota –
denar, porabljen pri otrok oskrbi.
A zdi se jim normalno, ne pomota,
ko vlado srak prenašajo na grbi!
Za Kuro je tak naci-folk sramota!
KRANJ, ODPRTO MESTO
(GOVORI PREDSTAVNIK STARŠEV, NAC I. KURJAN), sonet
Ej, Kranj je mesto narodno zavedno!
Ravnalo je bolj kot doslej ažurno,
odzvalo se nemudoma in burno;
zavladalo tu stanje je obsedno.
Da v Dom bi namestili nam begunce,
četudi mladoletne še, dijake?!
Ni govora! Odstranit« te divjake,
vznemirjali bi naše fante, punce,
še sploh, ker ne razumejo slovensko
in ne vedo, kaj »škrt« je po gorenjsko.
In naši ne bi marali več v šolo,
že itak mi jih silimo med knjige …
Najstrožjo tu zahtevamo kontrolo!
Smo rekli STOP! Močnó držimo – fige!
NE, NE V LOGATEC, BRATEC!
(GOVORI DOMOLJUB PRIJATELJ), sonet
Da semkaj naselili bi družine?!
Si izmislil to peklenski je rogatec?
V Ljubljano dajte jih, zakaj v Logatec?
Umaknite iz naše jih bližine!
Odrekli ne bi kakšni se tovarni,
če dájala bi delo nam in plače,
a s prišleki docela je drugače,
za mir in blagor so zelo nevarni:
je znano, da so leglo teroristov!
Ste sploh pomislili na varovanje,
ko v mali Kuri bo obsedno stanje
in itak že nam manjka policistov?
Možgane prat« nam en možak se trudi:
domov odpelje naj si sam jih tudi!
BEGUNCI – DRUG POGLED, sonet
Če nimaš reči dobrega, raj’ molči!
Si v koži tega, ki na varno roma,
v sovražnih krajih, daleč proč od doma?
Po teh, ki so na tleh, ni častno tolči!
Prispeli so na neko tujo mejo,
nerazumljêni, od povsod pregnani,
bogovi in ljudje so tod neznani,
želé si le, da čim prej dalje grejo,
v svet boljši, stran od kritične Kokoške.
Nihče jih ne povabi v svoje hiše,
v zameno za zasilen krov, odejo,
dva deci mleka v boju z mrazom, žejo,
tu policaj pod nujno jih popiše.
Ne ganejo jih tod oči otroške …
