To je vsakdanjost,
ne bajka
v kulturi:
moj ata
v Pomurki odpiral je vrata,
in majka
(enako vse tete)
je šivala v Muri
manšete
pri srajcah.
Uni,
tajkuni,
imeli so jajca,
da so obádva, majko in ata,
bivša ponosna sam’upravljavca,
šútnil’ pred vrata.
Za v grob, za na pokopališče?
Zdaj sta oba na en’mu zavodu –
ata preklinja usodo,
šank išče,
majka pa štrik al’ pa vodo
(pa ne za pomivat’ posodo).
Iz Mure, prot’ Muri ...
Zdaj sta oba na en’mu zavodu –
za za-po-po-oslovanje,
strte, izgubljene sanje,
za nirvano čist’ brez stresa,
za banano brez drevesa,
za vegetiranje (hiranje ob vegeti brez mésa),
za medvedje zimsko spanje,
(a prej kot mrcina za šus, za odpis),
za črno črno kroniko not v časopis’,
vsi sami kroniki, črna svojat,
proletariat!
Medtem pri koritih so riti.
Medtem ko smrčí sindikat!
Z Muro, pri Muri ...
Brez Mure, pri Muri ...
Raje, Prekmúrec,
zakuri, razturi,
šutni ušive tajkune pred duri!
A je to kakšna država,
če ujčka
tajkunčka,
pa delovni folk zajebava,
da spufan, brez gnara crkava!?
Puf domá smo vzel’ za nove okne –
skoz stare durhmarš te prepiha –,
pa za mene in za ata zokne,
pa tri dneve
v termastih Moravcih še oddiha.
»Luksuz,« rekli so na téve,
»luksuz grejo se te reve;
ta folk je razvajen,
ta folk razmetava,
ljudstvo je krivo, da v k-... gre država!
Kdor je za ž’vet si najemal kredit,
kar prav, da je lačen,
kar prav, da ni sit!
Ne za od revčkov banalne račune,
pufi so ja za bogate tajkune!«
Zakuri, razturi
v Pomurki in Muri!
Teptát’ se ne pústi,
čeprav si na cest’,
fejst stisni to pest,
po gobčni čeljusti
gospoda naklest’!
JUNAK
Mene – strah?! Pha, dajte mir!
Zlesti v mamino naročje?
Tresti se, pognati v dir –
to se zdi mi preotročje!
Jaz za strah sem slep in gluh,
kot kak Potter sem junak!
Kdo je tu? Mar zlobni duh ...
ali strašni okostnjak?!
Hladna tisočletna kost
in povoj bel ... A-a-a!
Z vonjem kot trohneč kompost
tik ob meni – mumija!
Zbežal bi ... A krč v nogáh ...
Kje sta, očka, mamica!!!
Zgrabil me je smrtni strah –
pome je pošast prišlá!
Kdo si, moj polnočni gost
iz prsti in iz blaga?
Kmalu razvozlam skrivnost:
v rjuhi skrita – lončnica!
NA SMRT BOLAN
Ko so ga omrežili v svoje fizično stanje uvidi,
se je ona poslovila
in odslej se mora zadovoljiti s prividi.
Ostal je sam,
precej bolan,
ker je hipohonder, misli, da na smrt.
Njegov vsakdan
je pust kot zapuščen vrt.
Obdaja se s kompleksov zidi.
Vadi svetobolne poze ...
In vse to samo zaradi diagnoze:
hemeroidi.
BANALNA PESEM
To je vsakdanjost,
ne bajka
v kulturi:
moj ata
v Pomurki odpiral je vrata,
in majka
(enako vse tete)
je šivala v Muri
manšete
pri srajcah.
Uni,
tajkuni,
imeli so jajca,
da so obádva, majko in ata,
bivša ponosna sam’upravljavca,
šútnil’ pred vrata.
Za v grob, za na pokopališče?
Zdaj sta oba na en’mu zavodu –
ata preklinja usodo,
šank išče,
majka pa štrik al’ pa vodo
(pa ne za pomivat’ posodo).
Iz Mure, prot’ Muri ...
Zdaj sta oba na en’mu zavodu –
za za-po-po-oslovanje,
strte, izgubljene sanje,
za nirvano čist’ brez stresa,
za banano brez drevesa,
za vegetiranje (hiranje ob vegeti brez mésa),
za medvedje zimsko spanje,
(a prej kot mrcina za šus, za odpis),
za črno črno kroniko not v časopis’,
vsi sami kroniki, črna svojat,
proletariat!
Medtem pri koritih so riti.
Medtem ko smrčí sindikat!
Z Muro, pri Muri ...
Brez Mure, pri Muri ...
Raje, Prekmúrec,
zakuri, razturi,
šutni ušive tajkune pred duri!
A je to kakšna država,
če ujčka
tajkunčka,
pa delovni folk zajebava,
da spufan, brez gnara crkava!?
Puf domá smo vzel’ za nove okne –
skoz stare durhmarš te prepiha –,
pa za mene in za ata zokne,
pa tri dneve
v termastih Moravcih še oddiha.
»Luksuz,« rekli so na téve,
»luksuz grejo se te reve;
ta folk je razvajen,
ta folk razmetava,
ljudstvo je krivo, da v k-... gre država!
Kdor je za ž’vet si najemal kredit,
kar prav, da je lačen,
kar prav, da ni sit!
Ne za od revčkov banalne račune,
pufi so ja za bogate tajkune!«
Zakuri, razturi
v Pomurki in Muri!
Teptát’ se ne pústi,
čeprav si na cest’,
fejst stisni to pest,
po gobčni čeljusti
gospoda naklest’!
JUNAK
Mene – strah?! Pha, dajte mir!
Zlesti v mamino naročje?
Tresti se, pognati v dir –
to se zdi mi preotročje!
Jaz za strah sem slep in gluh,
kot kak Potter sem junak!
Kdo je tu? Mar zlobni duh ...
ali strašni okostnjak?!
Hladna tisočletna kost
in povoj bel ... A-a-a!
Z vonjem kot trohneč kompost
tik ob meni – mumija!
Zbežal bi ... A krč v nogáh ...
Kje sta, očka, mamica!!!
Zgrabil me je smrtni strah –
pome je pošast prišlá!
Kdo si, moj polnočni gost
iz prsti in iz blaga?
Kmalu razvozlam skrivnost:
v rjuhi skrita – lončnica!
NA SMRT BOLAN
Ko so ga omrežili v svoje fizično stanje uvidi,
se je ona poslovila
in odslej se mora zadovoljiti s prividi.
Ostal je sam,
precej bolan,
ker je hipohonder, misli, da na smrt.
Njegov vsakdan
je pust kot zapuščen vrt.
Obdaja se s kompleksov zidi.
Vadi svetobolne poze ...
In vse to samo zaradi diagnoze:
hemeroidi.
