Nenadoma se je zgodil odhod. Od nekod je prišlo povelje. Začutili smo ga v srcu.
Ogromna množica, menda z vse Zemlje, se zgrinja na cesto. Hrumimo čez dolg most, pod katerim je bilo morje ali reka.
Vse je nekako mirno, tiho. Ni slišati ptic. Voda ne valovi, ne šumi, ne udarja ob obalo.
Kaj se dogaja?
Je bil komet, ki je udaril na Zemljo? Je bila vojna, ki jo je opustošila? So bile bolezni: aids, rak, kap, prašičja gripa? Je ozračje zastrupljeno, polno atomskega sevanja? Sonce še sveti, čeprav bolj bledo, umirjeno.
Pred nami se odpre prostrana poljana, dolga cesta, po kateri hitimo. Nek cilj nas mami. Ne vemo, kakšen.
Morda tisti, ki ga oko še ni videlo …
Nič me ni strah. Nekakšno zmagoslavno vzdušje je čutiti povsod. Neko pričakovanje.
Skoraj se ne poznamo med seboj. Ne vidim družinskih članov, ne sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi ne majhnih otrok. Oni so menda šli po kakšni drugi, krajši poti.
Ne vidim nobene prtljage, nobenih kovčkov, nahrbtnikov, cul, vrečk. Obleke so preproste, vsakdanje.
Na tej poti vse to ni važno. Nekaj drugega bo važnejše in tisto se bo odvilo na koncu …
Preplavljajo me čustva, marsikaj opazim. Rad bi si zabeležil, pa nimam s čim in na kaj. Sicer pa, pomislim, čemu bi tudi bilo pisanje, saj gre vse h koncu. Kdo bo pa bral.
Prešine me grenka misel, da bodo izginila vsa dela umetnikov, vsi dosežki znanstvenikov, vse knjige, slike in stavbe, vsa glasba …
Vse postaja nepomembno spričo dogodka, ki se bo odvil.
Vsi smo nekoliko zamišljeni. Postajamo vse bolj.
Na poti nekateri zastajajo. Kakor da skušajo oklevati. Nekateri se krepčajo ob njej, si kuhajo v lončkih na majhnih ognjih.
Skrivnostni glas nas vabi naprej, neki kompas, kakor ptice jeseni.
Pot postaja težja, hribovita, ni več tako ravna. Vodi nas navzgor, skozi goščave. Prebijamo se skozi gosto vejevje, da moramo paziti na oči.
Začelo me je zanimati, kaj bo onstran pogorja, na katero se vzpenjamo.
Morda se odpre pred nami ravnina, nekakšna dolina Jozafat, kjer naj bi se po Bibliji odvila poslednja vesoljna sodba …
Postaja mi nekoliko tesnobno, vsaj toliko, da se – prebudim.
V prijetnem občutku ugotovim, da sem še tu, da je vse normalno, da je še vse pred menoj, da imam še čas, da zravnam svoje notranje steze, da se pripravim na poslednjo pot, da odpravim motnje in napake, da po svojih močeh poskrbim za lepši in boljši svet.
Nenadoma se je zgodil odhod. Od nekod je prišlo povelje. Začutili smo ga v srcu.
Ogromna množica, menda z vse Zemlje, se zgrinja na cesto. Hrumimo čez dolg most, pod katerim je bilo morje ali reka.
Vse je nekako mirno, tiho. Ni slišati ptic. Voda ne valovi, ne šumi, ne udarja ob obalo.
Kaj se dogaja?
Je bil komet, ki je udaril na Zemljo? Je bila vojna, ki jo je opustošila? So bile bolezni: aids, rak, kap, prašičja gripa? Je ozračje zastrupljeno, polno atomskega sevanja? Sonce še sveti, čeprav bolj bledo, umirjeno.
Pred nami se odpre prostrana poljana, dolga cesta, po kateri hitimo. Nek cilj nas mami. Ne vemo, kakšen.
Morda tisti, ki ga oko še ni videlo …
Nič me ni strah. Nekakšno zmagoslavno vzdušje je čutiti povsod. Neko pričakovanje.
Skoraj se ne poznamo med seboj. Ne vidim družinskih članov, ne sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi ne majhnih otrok. Oni so menda šli po kakšni drugi, krajši poti.
Ne vidim nobene prtljage, nobenih kovčkov, nahrbtnikov, cul, vrečk. Obleke so preproste, vsakdanje.
Na tej poti vse to ni važno. Nekaj drugega bo važnejše in tisto se bo odvilo na koncu …
Preplavljajo me čustva, marsikaj opazim. Rad bi si zabeležil, pa nimam s čim in na kaj. Sicer pa, pomislim, čemu bi tudi bilo pisanje, saj gre vse h koncu. Kdo bo pa bral.
Prešine me grenka misel, da bodo izginila vsa dela umetnikov, vsi dosežki znanstvenikov, vse knjige, slike in stavbe, vsa glasba …
Vse postaja nepomembno spričo dogodka, ki se bo odvil.
Vsi smo nekoliko zamišljeni. Postajamo vse bolj.
Na poti nekateri zastajajo. Kakor da skušajo oklevati. Nekateri se krepčajo ob njej, si kuhajo v lončkih na majhnih ognjih.
Skrivnostni glas nas vabi naprej, neki kompas, kakor ptice jeseni.
Pot postaja težja, hribovita, ni več tako ravna. Vodi nas navzgor, skozi goščave. Prebijamo se skozi gosto vejevje, da moramo paziti na oči.
Začelo me je zanimati, kaj bo onstran pogorja, na katero se vzpenjamo.
Morda se odpre pred nami ravnina, nekakšna dolina Jozafat, kjer naj bi se po Bibliji odvila poslednja vesoljna sodba …
Postaja mi nekoliko tesnobno, vsaj toliko, da se – prebudim.
V prijetnem občutku ugotovim, da sem še tu, da je vse normalno, da je še vse pred menoj, da imam še čas, da zravnam svoje notranje steze, da se pripravim na poslednjo pot, da odpravim motnje in napake, da po svojih močeh poskrbim za lepši in boljši svet.
