V mormonih se je postarala svetloba – si je mislil –
si s porumenelimi prsti prižgal čik, nato je primerjal
dim in oblake, kako različna sta od trakov, ki jih puščajo letala
nekateri jih imajo za zaroto. Medtem je zacel hoditi.
Stemnilo se je, prvič pod drevesi, pod listjem in
potem ga je prekrilo kot veliki list, opazil je se da ima
nek večer kisel vonj,noč, padel v neko zvonko tišino, podobno prevrnjenemu zvonu.
Prišli so in ga gledali ljudje z razprtim pogledom kot dežniki.
Zarota spomina – je rekel zdravnik, ko je gledal v razširjene zenice
morali boste popiti dnevno količino vode, ki je predpisana, je nadaljeval mehanično, različne količine vod so vsepovsod razporejene, pod skalnimi previsi,
v deževnem gozdu, celo po kolenih.
Ker je sam verjel v uspešnot tablet, je vsak torek v ordinaciji primaknil
tudi stol še Zanj, za katerega je pacient trdil, da ga nenehno spremlja.
Podobno kot te začne v poznih letih zlomljeno rdeče kolo, ki si ga zamolčal, ali
izposojen in potem izgubljen dedkov klobuk.
Ali sram med scanjem na pločnik ponoči.
GOMORA
Po ščemenju vek in prstov sodeč so vsi,
ženske doječe na ulici, moški, preznojeni,
starci brez pljunka, branjevke; skratka
vse mesto, ki je soplo proti nebu kot
močvirje z odprtimi usti, vsi so pričakovali.
Nekdo je zadrževal motorje in smrčanje,
pa se ni nič zgodilo. Dežja ni bilo.
Le molitve, ki so bile na las podobne
njihovim preračunavanj teže blaga,
le molitve so od znotraj postale vlažne.
STVARI POVSOD
Kot kakor brska pod nohti, sreča medtem nataka čas
v lijak, zakaj se drevesa pojavljajo pod obrvmi -
vedno je pisal, pisal, v prostem času je pod prsti mečkal
papir, ni maral misliti, vogali ulic zavijajo pravokotno v Luno.
Spanec je podoben ovohavanju zraka v nezavesti,
kamorkoli je stopil kot mladi učitelj so ga spremljali
romboidi in ponavljajoci algoritmi. Še veter se je prenehal
obnavljati na različnih nadmorskih višinah.
Misli moraš misliti v drobnih presledkih, ki pregrizejo
dan kot beli list papirja. Nič, ki ne mineva je podoben papirju.
Magritte je vedno razpostavil stvari v sebi in potem so se začele pojavljati
vsepovsod. Pomlad je v neki mehki besedi, včasih jo kdo opazi.
Misel te je premaknila za centimeter, pa še opazil nisi.
ZAROTA SPOMINA
V mormonih se je postarala svetloba – si je mislil –
si s porumenelimi prsti prižgal čik, nato je primerjal
dim in oblake, kako različna sta od trakov, ki jih puščajo letala
nekateri jih imajo za zaroto. Medtem je zacel hoditi.
Stemnilo se je, prvič pod drevesi, pod listjem in
potem ga je prekrilo kot veliki list, opazil je se da ima
nek večer kisel vonj,noč, padel v neko zvonko tišino, podobno prevrnjenemu zvonu.
Prišli so in ga gledali ljudje z razprtim pogledom kot dežniki.
Zarota spomina – je rekel zdravnik, ko je gledal v razširjene zenice
morali boste popiti dnevno količino vode, ki je predpisana, je nadaljeval mehanično, različne količine vod so vsepovsod razporejene, pod skalnimi previsi,
v deževnem gozdu, celo po kolenih.
Ker je sam verjel v uspešnot tablet, je vsak torek v ordinaciji primaknil
tudi stol še Zanj, za katerega je pacient trdil, da ga nenehno spremlja.
Podobno kot te začne v poznih letih zlomljeno rdeče kolo, ki si ga zamolčal, ali
izposojen in potem izgubljen dedkov klobuk.
Ali sram med scanjem na pločnik ponoči.
GOMORA
Po ščemenju vek in prstov sodeč so vsi,
ženske doječe na ulici, moški, preznojeni,
starci brez pljunka, branjevke; skratka
vse mesto, ki je soplo proti nebu kot
močvirje z odprtimi usti, vsi so pričakovali.
Nekdo je zadrževal motorje in smrčanje,
pa se ni nič zgodilo. Dežja ni bilo.
Le molitve, ki so bile na las podobne
njihovim preračunavanj teže blaga,
le molitve so od znotraj postale vlažne.
STVARI POVSOD
Kot kakor brska pod nohti, sreča medtem nataka čas
v lijak, zakaj se drevesa pojavljajo pod obrvmi -
vedno je pisal, pisal, v prostem času je pod prsti mečkal
papir, ni maral misliti, vogali ulic zavijajo pravokotno v Luno.
Spanec je podoben ovohavanju zraka v nezavesti,
kamorkoli je stopil kot mladi učitelj so ga spremljali
romboidi in ponavljajoci algoritmi. Še veter se je prenehal
obnavljati na različnih nadmorskih višinah.
Misli moraš misliti v drobnih presledkih, ki pregrizejo
dan kot beli list papirja. Nič, ki ne mineva je podoben papirju.
Magritte je vedno razpostavil stvari v sebi in potem so se začele pojavljati
vsepovsod. Pomlad je v neki mehki besedi, včasih jo kdo opazi.
Misel te je premaknila za centimeter, pa še opazil nisi.
