Nebo je pazilo sonce
V škatli dima
lahak vrisk
oživi v trenutku
prihoda mlade lady
Vonj sprememb
realnosti in abstrakcije
ujela je angelčka.
Prebita materija je zasijala
ko Bog prepušča
človeka samemu sebi.
KO OBSTAJAŠ
na posebni poti do sebe
nad tajnim izvirom
širi se
paleta mavrice
to razkošje barv
te nosi radostnega
v vsako nianso
v solzah paraš srce
daruješ ga svečenamu trenutku
med tem ko Bog
pošilja grške plesalke
na besedo Tvojega Olimpa
tam
v vsaki zori
dobiš po en kos
lastnega obraza...
SANJE PERESA
moje noči so slepi verzi
kot trava iz megle rastejo
ko se jim približaš s srcem
njihova jesen še ni prišla
v popolnosti barv
samo tu je megla
prijatelj duše
samo tu je travanj
nežnost srca
na poljanah prihodov in odhodov
sanj peresa
PROŠNJA ...
Izvleči kaktus iz moje duše!
Zdaj me bo grobar usmeril
K resnično tišini kolendarja.
Poslušaj mojo senco!
Če ti višek moje resnice ni dovolj.
Odpotujva v Canes!
Če ljubiš moje pohabljene besede.
Skrčila sem se kot da je zadnji dan.
V mojem prtljažniku stanujejo črvi.
Bodi prepričan v to!
Črne kot moj črni čevelj!
Snemi mi moj obroček!
Ne bom več grizla.
Vrni mi spomin.
Nič ne vem o njem.
Izpuli mojo noč!
Iz tega neumnega filma...
DUŠEVNI BOLNIKI
Napisan jim je scenarij...
V slovarju tišine
potuje oblak
prav do njihove svete podobe
ki piše
besedo...
Nemogoče razčesati
svojih las.
udarjajo, hrumijo. Teptajo,
da bi ubili lastno sled,
v dušljivem svetu identitete...
MORJE V DRHTENJU NOČI
školjka je zaspala
na vzgalvniku otroštva
minilo je mnogo let
vojn in miru
na poteptanem pesku
simulacija je smeh
na ustnicah vrnitve
ko sem mrtva – ne spim
ko sem živa – spim
preprosto sem odšla daleč,
dalj kot so to angeli
upali
na mokri preprogi noči,
skrivnost umira
spet propadam
nič se ne menja
HIACINTA
drhtel je kot Job
z vijoličnim nasmehom
gospod v raztrganem plašču
s pogledom je objemal
z nogami kradel
prostranstvo
v žarenju je slišal
šum čevljev v snegu
hitra nota je zaustavljala korake
para je osvobajala šepet
naslonjeni krik
s solzami v očeh
je pokleknil
in ljubkoval svoje imetje
MIZANTROP
odtrgani dnevi od ljudi
potujejo skozi dušo mizantropa
vse zvezde neba
skrivajo navdušenje svoje lepote
izplavala je skrinja zlatih misli
razmetane drobtine tonejo
preko solznih dlani
ja, nekdo je hotel nekaj spoznati
molči zaprto okno
znana tišina srca
zajame vse telo
ugašajo sveče na mizi
puščajo dim v ustih
Bog je vrgel za pest biserov
morda bo vsaj eden padel na streho
in prebudil liro pozabljene duše
BREZ SMISLA
Ustnice prepelice se vsadil v dimnik.
Roza rituale je Bog prečrtal.
Resničnost skrita v svetlobi,
je pogoltnila otroka.
Tam na morski gladini plavajo:
hlačke, krila, nederčki...
Moram se malo sprostiti.
Na primer,
skuhati pivo z marmelado.
Dajte mi to risbo!
Miliste, da je točna!
Pohodila jo bom!
Nič ne bom popravljala.
LJUDJE
Ko zlo obiskuje svet
Ljudje tečejo
Ljudje tečejo in umirajo
Ko bi svet moral biti svet
So ljudje umirali
V teku so umirali
Množica slabih misli
Gleda iz vreče slepila in sovraštva
Ljudje tečejo
V teku umirajo
Ko sem bila jaz ti
So ljudje v teku umirali
Ljudje vedno nekako
Stoje umirajo
Gorijo telesa
Z glavo v oblakih
Ljudje tečejo...
KARTA DO HIŠE
Prosim karto do hiše.
Hm, karto do hiše.
In kje stanujete?
V hiši.
Ja, vem.
Samo kje je Vaša hiša?
Tam kjer bom sezidala stolp.
Simulant.
Kaj ste rekli, Zumboland?
Potem pa prosim eno karto do Zumbolandije.
ZMEŠANA V SEBI
Posušeni cvetovi življenja.
Lutka v betonu
Rada imam življenje in njegovo ironijo
Absurd je moj smeh.
Stojim pred sveto podobo.
O, Bog dragi,
Komu naj se zahvalim za svoje ime?
Padam v pajčevino lastnih misli
Car je umrl pred sto leti
s sabo je vzel voz
kovček tihega pogleda.
Vrnila bom iskro
revnim sejemskim ljudem
Naj prodajo
Tisto nekaj za par grošev.
* * *
Pridi sem. Poglej. Razbila sem si obraz.
Svoj. Stresem vsake toliko.
S temi prekletimi drobtinami
odkrila bom temno skrivnost
Propadla v pasti stvarjenja.
Svojo pozlačeno kožo bom namazala z oljem.
Jaspid bom pogoltnila. Ta z jezika..
S katerim se delil najine dneve.
Ravno zato, da se bom počutila dragoceno,
kot ta obleka, ki visi,
za miljon dni dela. Neumnost,
slepota , greh, ker se ukvarjam
s takšnim izumom. Če ne jaz potem on.
Dvesto let staro krilo brez čipke noči.
Prevedel: Franjo Frančič
ZNAMENJA ŽIVLJENJA
Nebo je pazilo sonce
V škatli dima
lahak vrisk
oživi v trenutku
prihoda mlade lady
Vonj sprememb
realnosti in abstrakcije
ujela je angelčka.
Prebita materija je zasijala
ko Bog prepušča
človeka samemu sebi.
KO OBSTAJAŠ
na posebni poti do sebe
nad tajnim izvirom
širi se
paleta mavrice
to razkošje barv
te nosi radostnega
v vsako nianso
v solzah paraš srce
daruješ ga svečenamu trenutku
med tem ko Bog
pošilja grške plesalke
na besedo Tvojega Olimpa
tam
v vsaki zori
dobiš po en kos
lastnega obraza...
SANJE PERESA
moje noči so slepi verzi
kot trava iz megle rastejo
ko se jim približaš s srcem
njihova jesen še ni prišla
v popolnosti barv
samo tu je megla
prijatelj duše
samo tu je travanj
nežnost srca
na poljanah prihodov in odhodov
sanj peresa
PROŠNJA ...
Izvleči kaktus iz moje duše!
Zdaj me bo grobar usmeril
K resnično tišini kolendarja.
Poslušaj mojo senco!
Če ti višek moje resnice ni dovolj.
Odpotujva v Canes!
Če ljubiš moje pohabljene besede.
Skrčila sem se kot da je zadnji dan.
V mojem prtljažniku stanujejo črvi.
Bodi prepričan v to!
Črne kot moj črni čevelj!
Snemi mi moj obroček!
Ne bom več grizla.
Vrni mi spomin.
Nič ne vem o njem.
Izpuli mojo noč!
Iz tega neumnega filma...
DUŠEVNI BOLNIKI
Napisan jim je scenarij...
V slovarju tišine
potuje oblak
prav do njihove svete podobe
ki piše
besedo...
Nemogoče razčesati
svojih las.
udarjajo, hrumijo. Teptajo,
da bi ubili lastno sled,
v dušljivem svetu identitete...
MORJE V DRHTENJU NOČI
školjka je zaspala
na vzgalvniku otroštva
minilo je mnogo let
vojn in miru
na poteptanem pesku
simulacija je smeh
na ustnicah vrnitve
ko sem mrtva – ne spim
ko sem živa – spim
preprosto sem odšla daleč,
dalj kot so to angeli
upali
na mokri preprogi noči,
skrivnost umira
spet propadam
nič se ne menja
HIACINTA
drhtel je kot Job
z vijoličnim nasmehom
gospod v raztrganem plašču
s pogledom je objemal
z nogami kradel
prostranstvo
v žarenju je slišal
šum čevljev v snegu
hitra nota je zaustavljala korake
para je osvobajala šepet
naslonjeni krik
s solzami v očeh
je pokleknil
in ljubkoval svoje imetje
MIZANTROP
odtrgani dnevi od ljudi
potujejo skozi dušo mizantropa
vse zvezde neba
skrivajo navdušenje svoje lepote
izplavala je skrinja zlatih misli
razmetane drobtine tonejo
preko solznih dlani
ja, nekdo je hotel nekaj spoznati
molči zaprto okno
znana tišina srca
zajame vse telo
ugašajo sveče na mizi
puščajo dim v ustih
Bog je vrgel za pest biserov
morda bo vsaj eden padel na streho
in prebudil liro pozabljene duše
BREZ SMISLA
Ustnice prepelice se vsadil v dimnik.
Roza rituale je Bog prečrtal.
Resničnost skrita v svetlobi,
je pogoltnila otroka.
Tam na morski gladini plavajo:
hlačke, krila, nederčki...
Moram se malo sprostiti.
Na primer,
skuhati pivo z marmelado.
Dajte mi to risbo!
Miliste, da je točna!
Pohodila jo bom!
Nič ne bom popravljala.
LJUDJE
Ko zlo obiskuje svet
Ljudje tečejo
Ljudje tečejo in umirajo
Ko bi svet moral biti svet
So ljudje umirali
V teku so umirali
Množica slabih misli
Gleda iz vreče slepila in sovraštva
Ljudje tečejo
V teku umirajo
Ko sem bila jaz ti
So ljudje v teku umirali
Ljudje vedno nekako
Stoje umirajo
Gorijo telesa
Z glavo v oblakih
Ljudje tečejo...
KARTA DO HIŠE
Prosim karto do hiše.
Hm, karto do hiše.
In kje stanujete?
V hiši.
Ja, vem.
Samo kje je Vaša hiša?
Tam kjer bom sezidala stolp.
Simulant.
Kaj ste rekli, Zumboland?
Potem pa prosim eno karto do Zumbolandije.
ZMEŠANA V SEBI
Posušeni cvetovi življenja.
Lutka v betonu
Rada imam življenje in njegovo ironijo
Absurd je moj smeh.
Stojim pred sveto podobo.
O, Bog dragi,
Komu naj se zahvalim za svoje ime?
Padam v pajčevino lastnih misli
Car je umrl pred sto leti
s sabo je vzel voz
kovček tihega pogleda.
Vrnila bom iskro
revnim sejemskim ljudem
Naj prodajo
Tisto nekaj za par grošev.
* * *
Pridi sem. Poglej. Razbila sem si obraz.
Svoj. Stresem vsake toliko.
S temi prekletimi drobtinami
odkrila bom temno skrivnost
Propadla v pasti stvarjenja.
Svojo pozlačeno kožo bom namazala z oljem.
Jaspid bom pogoltnila. Ta z jezika..
S katerim se delil najine dneve.
Ravno zato, da se bom počutila dragoceno,
kot ta obleka, ki visi,
za miljon dni dela. Neumnost,
slepota , greh, ker se ukvarjam
s takšnim izumom. Če ne jaz potem on.
Dvesto let staro krilo brez čipke noči.
