Tisto leto je bila dolga zima. V neskončno so se vlekli turobni dnevi v mestu, sivi pločniki in umazan sneg so jo tiščali k tlom. Hrepenela je po pomladi. Potem pa je v začetku aprila le prišla prva resnično lepa in sončna nedelja.
»Pojdimo k našim na deželo!« je predlagala. Želela je videti starše, poklepetati z materjo.
Strinjal se je, njena triletna deklica je v hipu držala v roki plašček in ponavljala:
»Jaz tudi, jaz tudi!«
Vedno je bilo lepo priti v domačo vas. Mamina goveja juha in sonček pred hišo sta jih ogrela. Deklica je lovila prve metuljčke, ko je mama predlagala:
»Pojdimo do potočka, mogoče bodo tam že zvončki!«
»Jaz tudi, jaz tudi!« je ponavljala vnučka, se oprijela z eno roko svoje babice in drugo ponudila mamici.
Pri kozolcu so zavile proti dolini. Tri ženske, tri generacije, tako različne, pa vendar enake. Poznale so pot, vsako bukev, vsako korenino, vse mejnike. Dekletce je skakljalo na sredi, držali sta jo za roke, jo včasih zagugali, da je od veselja zavrisnila in govorila: »Še, še.«
Pri potočku se je zapodila za belimi cvetovi in jih nabirala in nabirala. Želela je vse potrgati.
»Saj je dovolj,« sta jo mirili.
Sklenila je, da ji bo zdaj povedala.
»Mama, še enkrat boš babica,« je rekla tam ob kupu belih zvončkov.
Materi je zastal korak, njene oči so bile polne materinske ljubezni, katere globin se ne da izmeriti. Prijela je svojo hčer za roko, jo stisnila, ni je objela, to ni bilo pri njih v navadi, le za roko jo je držala in rekla:
»Kako je to lepo! Kako sem vesela zate!« in oči so postale steklene od sreče.
Držali sta se za roke in še kar molčali, ko je deklica prinesla nov šopek in ju predramila.
»Pojdiva še malo naprej, ti bom še jaz nekaj pokazala,« je mati prekinila molk.
Na obronku gozda, v lipju se je mama ustavila. Tam je raslo deset, mogoče dvanajst mogočnih lip. Bile so raztresene po pobočju kot mogočne vladarice, pod njimi pa nešteto mladih, ki so iskale pot k soncu, prebijale so se skozi podrast in uživale prve žarke.
»Veš,« je rekla mati, »zdaj imaš v mestu hišo, pa nobenega drevesa. Vsaka hiša mora imeti svoje drevo. Hišno drevo prinaša srečo! Jeseni sem zavezala trakec na lipo, da bo zate, da si jo boš posadila v mestu. Poglej, tukaj je trakec!«
Obe sta se naenkrat zazrli v najlepšo lipo, na njej je bila velika modra pentlja.
Spogledali sta se, pa spet strmeli v pentljo. Bila je stara mamina navada, da je drevesa, cvetje, solato, vse, kar je nameravala obdržati za seme, označila z mašno.
Strmeli sta v modrino, ki je v soncu odsevala po celem drevesce, kot da je vse ena sama modra barva, modra pentlja je bila videti kot ogromen moder sonček, preplavila ju je ista misel, ki jo je mati izrekla na glas:
»Najbrž bo fantek!«
Lipo so pripeljali v mesto in jo posadili pred hišo. Bila je vrstna hiša, ni bilo veliko prostora, asfalt in parkirišče ter komaj meter široka zelenica med levim in desnim sosedom. V novo naselje so prihajali zaljubljeni pari, mlade družine in otroški smeh. Razumeli so se, urejali so svoje nove hiške, po vsej ulici sadili žive meje in hišna drevesa. Prinašali so smreke in belokranjske breze in njena lipica se je v družbi mladih dreves in razigranih otrok počutila nekoliko bolje, toda tisto leto in naslednja ni pognala novih poganjkov, kar mirovala je, kot da je obsedela tam na travi.
Oktobra, ko lipica še ni ovrgla listov, se je rodil fantek.
Ko ga je prvič peljala ven, je voziček postavila na trato ob lipi. Dvignila je svojega fantka in mu govorila:
»Poglej, tu si doma, tukaj je tvoja Lipka!«
Zdaj je prvič svoje drevesce tako imenovala, dala mu je ime, čeprav se tega takrat ni zavedala.
Potem je Lipki dala oporo, jo pognojila, pokrila korenine s smrekovimi vejami.
Lipka je prvo zimo v mestu preživela, spomladi je pognala majcene, komaj vidne drobne listke.
Otroci so skakali okoli vogalov, padali s koles, za ovinkom so prežali kavbojci in indijanci, na klopci pred hišo so se odrasli hladili s pivom.
Zdaj so pogosteje hodili k babici in dedku na deželo, nabirali rožice in jih sadili pod Lipko.
»Poglej,« ji je govorila, »pripeljali smo tvoje prijateljčke, da ne boš sama.«
Spomladi so zvončki pobelili trato, nato so se prismejale trobentice in za njimi bahave vijoličaste gospodične.
Šele v petem letu je Lipka prvič pognala metrske mladice, v sedmem letu je prvič vzcvetela, toda potem je cvetela vsako leto. Nabirali so cvetje za čaj, ga kuhali, se crkljali z njim.
Ves ponosen je nesel mali šolarček v šolo lipovo vejico, ko je učiteljica naročila, naj prinesejo različne vrste listov.
»Kako raste lipa?« je spraševala mama ob vsakem obisku.
Potem ene pomladi ni več vprašala.
»Kje je babica?« sta spraševala vnučka.
Odlomili so vejico razcvetele lipe in jo nesli na grob.
Otroci so rasli, pustili so kolesa in žoge v garaži in odhajali. V večja mesta, v velika mesta, v tujino, na študij, na delo. Tudi njeni so odšli. Resnih obrazov so se vračali za praznike. Pričakala jih je pod lipo. Ko so odhajali, je mahala v slovo in si za drevesom skrivaj brisala solze.
Lipka je bila njena cerkev, njena katedrala, imela je oltar in spovednico, mogočnemu drevesu je zaupala svoje strahove, pod drevesom je stala v največjih trenutkih sreče. Ure dolgo bi lahko poslušala šepetanje listov. Jeseni je strmela vanjo in srkala vase barve prečudovitih listov. Poznala je vse njene veje, razpoke, grče, vedela je, kje gnezdi lišček. Skrit v krošnji se je počutil varnega, žvrgolel ji je za dobro jutro in za lahko noč.
Lipka se je povzpela nad slemena hiš, poganjala se je za soncem, imela je korenine in imela je krila. Za sabo je pustila začudene breze, njeni listi so se poigravali, mešali in poplesavali po ulici.
Novembra je v šopek, ki ga je nesla na mamin grob,vedno vpletla tudi vejico lipe. Ko se je vrnila s pokopališča, jo je na cesti pričakala soseda:
»Cel dan že pometam, po celi ulici je nametano listje iz vaše lipe!«
»Danes je vetrovno, pa nosi listje vsepovsod,« ji je odgovorila, ni vedela, kaj naj drugega reče.
Vzela je metlo in začela pometati, najprej svoje dvorišče, nato še po ulici. Naredila je kupe listja in jih spravila v vrečo za smeti. Takrat se je pojavila druga soseda. Vstopila se je pred svojo hišo in jo nepremično gledala. Pokimala ji je v pozdrav, soseda ni odkimala, pa tudi pogleda ni odvrnila. Molče je nadaljevala, nato pa se je z vrečo listja napotila proti smetnjakom. Takrat je padlo:
»Le kako si lahko nekateri dovolijo, da s svojimi smetmi zapolnijo vse smetnjake?«
Nič ni odgovorila. Naslednje vreče z listjem je postavila ob smetnjak, drugo jutro jih ni bilo več.
Naslednje leto sta z možem pripeljala avtomobilsko prikolico. Nagrabila je vanjo odpadlo listje in skupaj sta ga odpeljala v bližnji gozd.
Junija je lipa obilo medila.
»Le od kje ste priletele,« je ogovarjala čebele, ki so brenčale v krošnji. Dišalo je po cvetju, včasih se je smejala, da po dežju voha lipov čaj. Potem pa je nekega dne, ko je pred hišo ravno zaklepala avto, pristopil znanec.
»Včeraj sem imel tu prometno nesrečo,» je povedal.
»Imel sem odprto okno in iz vaše lipe je priletela čebela v avto. Brenčala je, branil sem se, spustil volan in zaneslo me je na pločnik. Za samo zgago je ta vaša lipa. Pa tudi nevarna je, ko je tako velika,» je ugotavljal.
»Posekati jo bo treba!« je zaključil.
Potožila se je prijateljici glede lipe.
»Ne vem, kako boš rešila,« ji je zamišljeno in razumevajoče odgovarjala.
»Tudi meni je sosed težil, da se mu cvetni prah lepi po avtomobilu, da ni mogoče zunaj sušiti perila, da je jeseni preveč dela s pometanjem. Zaradi ljubega miru sem svoji brezi posekala.«
Sredi avgusta je imela dopust. Sedela je pod lipo, uživala pod hladno krošnjo, ko sta po ulici prišli znanki, povabila ju je v senco in še njima nalila hladnega čaja.
Klepetale so o gospodinjstvu, ko je ena ustrelila:
»Kaj pa molji, imaš kaj moljev v kuhinji?«
Ni imela moljev, le čemu zdaj vprašanje o moljih.
»Mi vsi jih imamo, kriva je vaša lipa. V cvetove, ki padajo na tla, se zabubijo ličinke moljev in se razmnožujejo. Od vas prihajajo molji po celi ulici,« je strokovno razložila.
»Posekati jo bo treba,« je dodala druga.
Obstala je kot okamenela, kot solni kip v dnevni sobi. Za trenutek se je zdelo, da bo spustila skodelico iz češkega porcelana na klepetuljo, potem pa jo je odložila na pladenj, pobrala še drugi dve, pustila klepetulji pred hišo in zaprla vrata za sabo.
Ni se želela prepirati, bilo je preveč brezsmiselno, da je za sosedove molje kriva njena Lipka.
Potem je nekega decembra zagledala pri sosedu tovornjak in veliko gozdarsko dvigalo. Podirali so jelko.
»Le kaj je njihova smreka kriva?« je pomislila.
»Previsoka je, pravijo, da ogroža ulico,« so ji razložili.
Skupaj so stali tam in gledali odžagani panj in steklenih oči mahali za tovornjakom, ki je izginjal za ovinkom.
»Kot božično drevo bo krasila našo cerkev,« so povedali in bilo jim je lažje.
Spomladi, ko je skopnel sneg, so se na cesti pokazale izbokline, majhne in večje, da so avtomobili poskakovali po njih.
»To je od vaše lipe,« je strokovno ugotovila soseda.
Potem so prišli delavci, prekopavali so ulico in polagali kabelsko omrežje. Izkopavali so pesek, žagali korenine in jih metali na tovornjak. Gledala je skozi okno, v odžaganih koreninah je videla odžagane noge in roke. Bolelo je, skupaj z lipo je ječala.
Nekega dne se je na vratih pojavil siv gospod s cigareto v ustih. Novi sosed, pred kratkim so se priselili. S trdim in odločnim glasom je povedal, da so se lipine korenine zajedle v kanalizacijske cevi, da je zato sedaj treba vso kanalizacijo zamenjati.
»Nekako bomo morali to rešiti, mi bi radi na miren način, ampak vaša lipa res dela probleme!« je zaključil pogovor.
Ni mogla več, oči so postajale steklene, stekla je v hišo, stala za zaveso, gledala Lipko, se z njo pogovarjala, pravzaprav se je poslavljala.
»Lipka, hvala ti za vse!«
Lipka je šumela in dišala, ponoči je skozi priprto okno zadnjič natrosila listje jesenskih barv.
Spomladi, še preden je vzbrstela, so jo podrli.
Pred hišo in v njej je zdaj nekaj manjkalo. Pogrešala je svojo lipo in jutranje ptičke.
Tako zelo je pogrešala tudi odpiranje hladilnika, vedno zasedeno kopalnico, kar tako vržene športne copate ter razmetane knjige. Brez lipe in otrok je bila zunaj in znotraj sama in prazna.
Po ulici se je rada sprehajala. Novi rod je zdaj obnavljal hiše. Opazovala je plastične nadstreške in živo rdeče fasade, pred njimi pa afriške sekvoje, perzijske bukve in japonske češnje. Lipe, breze ali jelke ni uzrla. To zdaj ni bila več njena ulica.
Naslednjo pomlad je v svoji živi meji zagledala majhno lipico, in potem še eno in še eno. Kar rinile so se ven z svojimi srčastimi listi. Bile so ravne in zvite, košate in samo z enim steblom, majhne, komaj nekaj deset centimetrov in velike, skoraj meterske. Ni mogla verjeti svojim očem. Le kako, da tega ni opazila že prejšnje leto!
Tekla je v hiši po moder okrasni trak in vezala pentlje na majhne lipke, jih izkopavala, zavijala grudo v celofan in jih podarjala prijateljem.
Najlepšo je jeseni odkopala in jo posadila na domačiji, tam, kjer je nekoč stala njihova hiša in je dišalo po goveji juhi.
* * *
Večeri se in starka počiva na terasi. Veter ji lahno udarja v obraz, ki je bil nekoč lep. Sama je. V njeno avro se neslišno plazi misel:
»Vrnila si se, moja Lipka. Tudi moji se vrnejo, zagotovo se vrnejo!«
VONJ PO MIRI
Na Veliki Šmaren je Draga v novi hiši ob pomoči debele babice rodila svojo tretjo deklico. V mladem jutru se je čisto majhna kepica kremžila in stiskala k utrujeni materi. Mlada mamica se je zagledala v modre očke z nekaj svetlimi laski in pomislila na učiteljico, ki je vaškim otrokom tako potrpežljivo razlagala abecedo in poštevanko, jim popravljala naloge, se z njimi žogala, potem pa jih spet posedla v klopi in jih učila in učila.
»Tudi moji punčki bo tako ime,« je sklenila.
Iz mesta je prišla Pavla, teta brez otrok, ampak v resnici bolj prijateljica ko svakinja. Pospravila je sobo, oprala posteljnino, skuhala družini kosilo. Crkljala je deklico, z veseljem ji bo botrca, samo zanjo je prinesla veliko poslikano svečo, narejeno iz pravega voska.
V nedeljo so deklico nesli h krstu. Oče je nosil cekar s plenicami, stekleničko in krstno svečo, teta je drobila za njim s štručko v naročju. Do cerkve je bilo uro hoda, med potjo sta se izmenjavala.
»Kako ji bo ime?« je vprašal župnik, ko sta čakala v zakristiji.
In oče je povedal ime partizanske učiteljice.
»Ne bo šlo, tako je ne bom krstil. Če hočete Marija, ali pa nič!«
Obnemela sta tam v zakristiji, potem je oče odločil, da pa nič. Da bosta odnesla nekrščeno deklico domov. V dolini sta sedla v senco pod leskov grm in deklici ponudila čaja. Saj jo lahko neseva nazaj k enajsti maši, samo Draga naj pove, kaj naj rečeva župniku, sta se tolažila.
Doma jo je mati podojila in se strinjala, da jo neseta nazaj. Pa naj napiše oba imena, je bila odločena.
Nesla sta jo spet nazaj po isti dolgi poti in po maši ob enajsti uri so deklico polili z vodo, prižgali krstno svečo, župnik je odmolil, jo pokrižal in zapisal ime po svoji presoji. V nekaj minutah se je končal obred, s katerim so odločili, da je mala deklica odslej naprej kristjanka.
»Oh, kakšen križev pot zaradi enega imena!« je vzdihnil oče
* * *
V sedmem letu starosti so deklico pripravljali za prvo obhajilo. Mati ji je sešila belo oblekico, vsi robovi so bili obrobljeni s čipkami, spodaj je imela naškrobljeno »unterco«, prava mala gospodična.
Zvečer so ji laske navili na ličkanje, da bo tudi frizura v stilu, in na omari jo je čakala bela mašna iz enakih čipk. Celo noč se je premetavala, ličkanje jo je tiščalo, zeblo jo je v mokro glavo, sililo jo je na kašelj.
Zjutraj so jo zbudili pred peto, jo oblekli in uredili. Obula je Bata škornje, bele sandalce je mati nesla s sabo v cekarju. In spet po isti dolgi poti do cerkve. Mati je hodila prva, da ji bo kazala, kod naj stopa, da ne bo blatna. Steza, sicer bližnjica, se je vila med pravkar zoranimi njivami in kupi zemlje so bili raztroseni vsepovsod.
Deklica je zaostajala, mati jo je priganjala, ona pa je bila tako zelo zaspana in tako težko glavo je imela.
Nekako sta pridrobili do cerkve, se preobuli in vstopili. Iz sten in tal je vel hlad, ki se je mešal z vonjem prepotenih teles. Sveta voda iz krstilnika je zaudarjala po postanem in oster vonj mire in kadil se je zapodil v nos. Cerkev je bila že skoraj polna. Daleč spredaj, malo pred oltarjem, je videla svoje sošolke, ki so v belih oblačilih klečale na oltarnih stopnicah. Mati ji je prišepnila, da naj gre kar sama naprej, da sta že skoraj zamudili in da se maša že pričenja. Stopicala je po sredini cerkve, ljudje so se ji odmikali, korakov ni in ni bilo konca, pot po cerkvi je bila neskončno dolga. Bližala se je oltarju, od nekje se je za njo pojavil cerkovnik z lepo okrašeno kadilnico, jo vihtel na vse strani, da se je dvigal steber smrdečega dima in napolnil vso cerkev. Zrinila se je v vrsto, sililo jo je na bruhanje, pa je vendar še pokleknila, nato pa prijateljici zašepetala, da se bo malo naslonila nanjo.
Župnik je bral molitve, na koru so peli, po stenah so angeli igrali harfe, plamen na svečah je postajal vse bolj rdeč, zagledala je kadilnico, zdaj v rokah ministranta. Zaznala je mirto, a vonj dišečih tropskih dreves je bil zanjo premočan. Z zadnjimi močmi si je skušala zatisniti nos, a medtem je že padala in se zgrudila prijateljici v naročje. Sošolka se je nekako izvila izpod negibnega telesa in glasno zajokala. Otroci so se razmahnili, petje na koru je potihnilo, župniku je zamrla molitev.
Na kamnitih tleh pred glavnim oltarjem je osamljeno ležalo drobno belo telesce, ki je spominjalo na žrtveno jagnje, ki »odjemlje grehe sveta ».
Bile so dolge sekunde, mogoče minute, ko se je mati prerinila do oltarja, jo dvignila, vzela v naročje in skoraj tekla ven iz cerkve.
V farovžu se je začela prebujati. Zagledala je zguban mežnarjev obraz, v nosu je še vedno imela isti neprijeten vonj. Smrdelo je, ni vedela po čem, mogoče le po postanih in starih ljudeh.
Zaprla je oči, nato pa začutila mamino roko, ki ji je z mokro krpo hladila vroče čelo.
»Domov bi šla rada!« je poprosila mater.
Mati je bila drobne in krhke postave, pustila je cekar in s hčerko na štuparamo, ker drugače ni mogla, hitela proti domu. Mašna se je že zdavnaj razvezala in njeni trakci so plapolali za njima.
Očeta ni bilo pri maši, v cerkev je šel največ enkrat letno.
»Ne maram farjev,« je govoril, »z Bogom sem se pa že sam zmenil, brez njih.«
Prekrižal se je pred razpelom, pomolil na kakšnem pogrebu, v krščansko vzgojo hčera se ni spuščal.
Obvestili so ga o dogodku v cerkvi in zdaj je tekel naproti. Našel ju je v dolini pod istim leskovim grmom obe objokani od bolečin in utrujenosti.
Deklica je zgubljala zavest, se spet prebujala, cel dan jo je kuhala vročina. Naslednje jutro jo je oče na kolesu peljal k nunam v bližnji samostan. Imela je težko gnojno angino in otečeni mandeljni so jo dušili. Trajalo je tedne, toda nune so jo pozdravile.
Od takrat je oče večkrat zavil v samostan, navadno jeseni, ob trgatvi, kolinah. Nič ni govoril, le v cekar je sam nekaj naložil in rekel, da se bo malo popeljal naokoli.
Jeseni je šla v navadni obleki med običajnimi verniki prvič k obhajilu. V vrsto so se postavili najprej moški, za njimi ženske. Pred drobno dekletce je stopila obilna, visoka ženska in ji zakrila ves pogled. Za njo je stopala mati s taško čez roko. Vrsta se je pomikala počasi, duhovnik je blagoslavljal in delil hostije. Ko se je ženska odmaknila, je deklica pokleknila. Dobro se je počutila, toda ko ji je duhovnik položil hostijo na jezik, je na njegovih prstih zaznala tisti vonj po miri. Smrad ji je oblil telo, kolena so se ji zašibila in začela se je daviti, ko je hostijo skušala pogoltniti. Toda zdaj je bila mati ob njej, pomagala ji je na noge, ji ponudila robec. Da bo bruhala, je s kretnjo pokazala. Mati je v trenutku odprla svojo taško in tam pred župnikom je v njeno torbico bruhala slino in žolč in koščki izbruhane hostije so prekrili božje podobice v materinem molitveniku.
* * *
Vsa vas se je pripravljala na birmo, to je bil največji dogodek zadnjih štirih let. Med birmanci so bili otroci stari od deset do štirinajst let. Imela je komaj deset let, videti je bila kot droben otroček, njena sestra jih je imela štirinajst in bila je pa prava gospodična. Njej bo botra Slavka iz Kranja, Zaliki pa Lojzka iz Vozenka, so določili starši.
Blago za birmanski obleki je poslala sorodnica iz Amerike. Bil je to bel najlon, posipan z vzorcem drobnih roza vrtnic. Sosede so hodile gledat to čudo od blaga, ki se ne mečka, ga hvalile in občudovale. Mati pa se je trudila s šivanjem. Njena singerica ni bila vajena tako tanke tkanine, pa je bilo zato treba v mesto po posebno »tačko« in posebne šivanke. Iz amerikanskega najlona in izpod maminih rok sta po enem tednu nastali dve čudoviti birmanski oblekici.
Birma je bila na toplo junijsko nedeljo in ljudje so se trumoma zgrinjali proti cerkvi. Odmikali so se birmancem in jim dajali prednost. V cerkvi so fante in deklice razporedili v dve vrsti, na začetku najmlajše, na koncu največje, za njimi so stali njihovi botri in botre. Sošolke so se postavile na začetek vrste, Zalika s svojo botro je pristala skoraj na koncu, tik pred oltarjem. Vsaka birmanka je imela svojo botrco, le drobna deklica je bila sama.
»Kar postavi se v vrsto,« je rekla mati, »saj bo Slavka vsak čas prišla.«
Stopila je k Faniki in gledala k izhodu. Svojo botrco je videla samo enkrat in ni dobro vedela, kakšna je.
»Ni važno, samo da pride,« je razmišljala.
Prihajale so gospe, a se k njej ni postavila nobena.
Obred se je pričel, ministranti so zvončkljali, kaplani, duhovniki in drugi svečeniki so obkrožali škofa, ki je mahal z rokami in z donečim glasom birmal. Še vedno je bila sama, ko je škof in vse njegovo spremstvo končalo pri prijateljici.
Stopili so k njej, tedaj pa jo je ucvrla po sredi cerkve in pustila za sabo osuplega škofa. Vernikom je zastal dih, zvončkljanje je prenehalo, videti je bilo, kot da beži pred njim.
Ni bežala pred škofom, le tekla je na drug konec k Zaliki in njeni botri, ki ji je mahala, naj pride k njej. Teta Lojzka, kmečka ženska v ruti, jo je sprejela z blagim pogledom in nežno položila drugo roko na njeno ramo in v tistem trenutku je bila zanjo najlepša botrca v cerkvi.
Slavka je prišla do cerkve, ko je bilo že vsega konec. Bila je v svetlem kostimu, malo sivih las, lepo je dišala, le pod nosom in okoli ust so ji rasle dolge črne dlake. Da je imel vlak zamudo, da se je avtobus pokvaril, se je opravičevala in se tudi sama sekirala.
Darila ni prinesla. Materi je dala denar, češ, kar ti ji nekaj kupi, ko najbolj veš, kaj rabi. Ampak v ponedeljek se je v vasi pojavil pobiralec davkov in birmanski denar je odšel z njim.
Na birmansko slavje je prišel tudi stric Jože. Bil je veseljak. Vedno je imel s sabo harmoniko, raztegnil je meh in se predajal užitkom po trenutnem navdihu. Bil ji je všeč, ker je ni nikoli prezrl. Kadar je prišel na obisk, jo je pogledal v oči in ji ponudil roko enako spoštljivo kot odraslim. Zdaj je opazil, da nima darila. Nekje iz žepa je izvlekel ogledalce, ki je imelo na hrbtni strani sliko čutne brunetke in ji ga ponudil.
»Na! Zdaj si že velika, da se boš lahko kdaj pogledala! »
Ko je šla čez pet let v mesto na šolanje, je tisto ogledalce vzela s seboj, njeno obleko pa je mati pri naslednji birmi prešila za sosedovo deklico.
* * *
Po birmi se je ogibala cerkve, še po mnogih letih ji je v nosu ostal zatohel vonj kadil in postane svete vode.
Ob materini smrti je po dolgem času spet stopila v cerkev. S sabo je imela odišavljene robčke, tiščala si jih je na nos in zdržala. Bila je ponosna nase. Star župnik je na pogrebu o materi govoril zelo lepo.
Za očetom je bral mašo zadušnico novi kaplan. Najprej se je cerkvenega obreda celo branil, češ, da očeta in svojcev ni nikoli videl v cerkvi. Potem je posredovala soseda, korska pevka. Prepričala je kaplana, da je bil oče v srcu po svoje ves čas veren.
Krsto so postavili sredi cerkve. Mirin vonj se je mešal z vonjem sveč in zatohlim zrakom, na koru so peli » sovraštva v grobu ni ».
Ko so končali, je kaplan pričel svojo pridigo s Kristusovimi besedami:
»Vsi, ki ste žalostni, pridite k meni, in jaz vas bom potolažil! »
Oblile so jo solze, izgube očeta še ni pričakovala, slišala je župnikov stavek o božji tolažbi, videla je razpelo na oltarju, želela je svojo bolečino deliti z njim, toda pridige še ni bilo konec in sredi teh misli je zaslišala:
»Molimo za dušo rajnkih, ki svojih otrok niso krščansko vzgojili!«
Prisotno cerkveno občestvo je molilo, predane bogomolke so žlobudrale molitve za njo, ki edina v cerkvi ni šla k obhajilu. Zalivale so jo solze, zakramenta si ni želela, želela je le objeti in se nasloniti na krsto sredi cerkve.
Zagledala je božji prst. Župnikov kazalec je bil obrnjen proti njej in ji pretil kot v poslednji sodbi.
»Danes so med nami ljudje, ki ne hodijo v cerkev. V naš božji hram so prišli ob smrti svojcev. Ne spoštujejo svetih zakramentov, ne spoštujejo svetega zakona in raje živijo v grehu. To niso verniki in med nami nimajo kaj početi. Molimo za njihovo spreobrnjenje! »
Oči kaplana in vaških tercialk so se uprle vanjo, pričakovali so, da bo zapustila cerkev.
Svetohlinska molitev za njeno spreobrnjenje je parala srce.
Tam sredi cerkve je stala očetova krsta. Žaro bi vzela v naročje in zbežala z njo, tako pa je lahko le stopila iz klopi k očetu in tiho obljubljala krsti, rožam in vencem ter vsem spominom.
»Oče, ostala bom s tabo! »
Do takrat ni vedela, da lahko molitev človeka tako zelo poniža.
* * *
Neke pomladi se je v Baziliki Sv. Petra v Rimu iz skupine turistov oddaljila drobna postava. Negovana roka, na kateri so se le tu in tam zrcalile rjave starostne pege, je za trenutek zadrhtela. Prižgala je svečki, materi v spomin in očetu zato, ker je razumela, zakaj se je s svojim bogom raje pogovarjal sam.
LIPKA
Tisto leto je bila dolga zima. V neskončno so se vlekli turobni dnevi v mestu, sivi pločniki in umazan sneg so jo tiščali k tlom. Hrepenela je po pomladi. Potem pa je v začetku aprila le prišla prva resnično lepa in sončna nedelja.
»Pojdimo k našim na deželo!« je predlagala. Želela je videti starše, poklepetati z materjo.
Strinjal se je, njena triletna deklica je v hipu držala v roki plašček in ponavljala:
»Jaz tudi, jaz tudi!«
Vedno je bilo lepo priti v domačo vas. Mamina goveja juha in sonček pred hišo sta jih ogrela. Deklica je lovila prve metuljčke, ko je mama predlagala:
»Pojdimo do potočka, mogoče bodo tam že zvončki!«
»Jaz tudi, jaz tudi!« je ponavljala vnučka, se oprijela z eno roko svoje babice in drugo ponudila mamici.
Pri kozolcu so zavile proti dolini. Tri ženske, tri generacije, tako različne, pa vendar enake. Poznale so pot, vsako bukev, vsako korenino, vse mejnike. Dekletce je skakljalo na sredi, držali sta jo za roke, jo včasih zagugali, da je od veselja zavrisnila in govorila: »Še, še.«
Pri potočku se je zapodila za belimi cvetovi in jih nabirala in nabirala. Želela je vse potrgati.
»Saj je dovolj,« sta jo mirili.
Sklenila je, da ji bo zdaj povedala.
»Mama, še enkrat boš babica,« je rekla tam ob kupu belih zvončkov.
Materi je zastal korak, njene oči so bile polne materinske ljubezni, katere globin se ne da izmeriti. Prijela je svojo hčer za roko, jo stisnila, ni je objela, to ni bilo pri njih v navadi, le za roko jo je držala in rekla:
»Kako je to lepo! Kako sem vesela zate!« in oči so postale steklene od sreče.
Držali sta se za roke in še kar molčali, ko je deklica prinesla nov šopek in ju predramila.
»Pojdiva še malo naprej, ti bom še jaz nekaj pokazala,« je mati prekinila molk.
Na obronku gozda, v lipju se je mama ustavila. Tam je raslo deset, mogoče dvanajst mogočnih lip. Bile so raztresene po pobočju kot mogočne vladarice, pod njimi pa nešteto mladih, ki so iskale pot k soncu, prebijale so se skozi podrast in uživale prve žarke.
»Veš,« je rekla mati, »zdaj imaš v mestu hišo, pa nobenega drevesa. Vsaka hiša mora imeti svoje drevo. Hišno drevo prinaša srečo! Jeseni sem zavezala trakec na lipo, da bo zate, da si jo boš posadila v mestu. Poglej, tukaj je trakec!«
Obe sta se naenkrat zazrli v najlepšo lipo, na njej je bila velika modra pentlja.
Spogledali sta se, pa spet strmeli v pentljo. Bila je stara mamina navada, da je drevesa, cvetje, solato, vse, kar je nameravala obdržati za seme, označila z mašno.
Strmeli sta v modrino, ki je v soncu odsevala po celem drevesce, kot da je vse ena sama modra barva, modra pentlja je bila videti kot ogromen moder sonček, preplavila ju je ista misel, ki jo je mati izrekla na glas:
»Najbrž bo fantek!«
Lipo so pripeljali v mesto in jo posadili pred hišo. Bila je vrstna hiša, ni bilo veliko prostora, asfalt in parkirišče ter komaj meter široka zelenica med levim in desnim sosedom. V novo naselje so prihajali zaljubljeni pari, mlade družine in otroški smeh. Razumeli so se, urejali so svoje nove hiške, po vsej ulici sadili žive meje in hišna drevesa. Prinašali so smreke in belokranjske breze in njena lipica se je v družbi mladih dreves in razigranih otrok počutila nekoliko bolje, toda tisto leto in naslednja ni pognala novih poganjkov, kar mirovala je, kot da je obsedela tam na travi.
Oktobra, ko lipica še ni ovrgla listov, se je rodil fantek.
Ko ga je prvič peljala ven, je voziček postavila na trato ob lipi. Dvignila je svojega fantka in mu govorila:
»Poglej, tu si doma, tukaj je tvoja Lipka!«
Zdaj je prvič svoje drevesce tako imenovala, dala mu je ime, čeprav se tega takrat ni zavedala.
Potem je Lipki dala oporo, jo pognojila, pokrila korenine s smrekovimi vejami.
Lipka je prvo zimo v mestu preživela, spomladi je pognala majcene, komaj vidne drobne listke.
Otroci so skakali okoli vogalov, padali s koles, za ovinkom so prežali kavbojci in indijanci, na klopci pred hišo so se odrasli hladili s pivom.
Zdaj so pogosteje hodili k babici in dedku na deželo, nabirali rožice in jih sadili pod Lipko.
»Poglej,« ji je govorila, »pripeljali smo tvoje prijateljčke, da ne boš sama.«
Spomladi so zvončki pobelili trato, nato so se prismejale trobentice in za njimi bahave vijoličaste gospodične.
Šele v petem letu je Lipka prvič pognala metrske mladice, v sedmem letu je prvič vzcvetela, toda potem je cvetela vsako leto. Nabirali so cvetje za čaj, ga kuhali, se crkljali z njim.
Ves ponosen je nesel mali šolarček v šolo lipovo vejico, ko je učiteljica naročila, naj prinesejo različne vrste listov.
»Kako raste lipa?« je spraševala mama ob vsakem obisku.
Potem ene pomladi ni več vprašala.
»Kje je babica?« sta spraševala vnučka.
Odlomili so vejico razcvetele lipe in jo nesli na grob.
Otroci so rasli, pustili so kolesa in žoge v garaži in odhajali. V večja mesta, v velika mesta, v tujino, na študij, na delo. Tudi njeni so odšli. Resnih obrazov so se vračali za praznike. Pričakala jih je pod lipo. Ko so odhajali, je mahala v slovo in si za drevesom skrivaj brisala solze.
Lipka je bila njena cerkev, njena katedrala, imela je oltar in spovednico, mogočnemu drevesu je zaupala svoje strahove, pod drevesom je stala v največjih trenutkih sreče. Ure dolgo bi lahko poslušala šepetanje listov. Jeseni je strmela vanjo in srkala vase barve prečudovitih listov. Poznala je vse njene veje, razpoke, grče, vedela je, kje gnezdi lišček. Skrit v krošnji se je počutil varnega, žvrgolel ji je za dobro jutro in za lahko noč.
Lipka se je povzpela nad slemena hiš, poganjala se je za soncem, imela je korenine in imela je krila. Za sabo je pustila začudene breze, njeni listi so se poigravali, mešali in poplesavali po ulici.
Novembra je v šopek, ki ga je nesla na mamin grob,vedno vpletla tudi vejico lipe. Ko se je vrnila s pokopališča, jo je na cesti pričakala soseda:
»Cel dan že pometam, po celi ulici je nametano listje iz vaše lipe!«
»Danes je vetrovno, pa nosi listje vsepovsod,« ji je odgovorila, ni vedela, kaj naj drugega reče.
Vzela je metlo in začela pometati, najprej svoje dvorišče, nato še po ulici. Naredila je kupe listja in jih spravila v vrečo za smeti. Takrat se je pojavila druga soseda. Vstopila se je pred svojo hišo in jo nepremično gledala. Pokimala ji je v pozdrav, soseda ni odkimala, pa tudi pogleda ni odvrnila. Molče je nadaljevala, nato pa se je z vrečo listja napotila proti smetnjakom. Takrat je padlo:
»Le kako si lahko nekateri dovolijo, da s svojimi smetmi zapolnijo vse smetnjake?«
Nič ni odgovorila. Naslednje vreče z listjem je postavila ob smetnjak, drugo jutro jih ni bilo več.
Naslednje leto sta z možem pripeljala avtomobilsko prikolico. Nagrabila je vanjo odpadlo listje in skupaj sta ga odpeljala v bližnji gozd.
Junija je lipa obilo medila.
»Le od kje ste priletele,« je ogovarjala čebele, ki so brenčale v krošnji. Dišalo je po cvetju, včasih se je smejala, da po dežju voha lipov čaj. Potem pa je nekega dne, ko je pred hišo ravno zaklepala avto, pristopil znanec.
»Včeraj sem imel tu prometno nesrečo,» je povedal.
»Imel sem odprto okno in iz vaše lipe je priletela čebela v avto. Brenčala je, branil sem se, spustil volan in zaneslo me je na pločnik. Za samo zgago je ta vaša lipa. Pa tudi nevarna je, ko je tako velika,» je ugotavljal.
»Posekati jo bo treba!« je zaključil.
Potožila se je prijateljici glede lipe.
»Ne vem, kako boš rešila,« ji je zamišljeno in razumevajoče odgovarjala.
»Tudi meni je sosed težil, da se mu cvetni prah lepi po avtomobilu, da ni mogoče zunaj sušiti perila, da je jeseni preveč dela s pometanjem. Zaradi ljubega miru sem svoji brezi posekala.«
Sredi avgusta je imela dopust. Sedela je pod lipo, uživala pod hladno krošnjo, ko sta po ulici prišli znanki, povabila ju je v senco in še njima nalila hladnega čaja.
Klepetale so o gospodinjstvu, ko je ena ustrelila:
»Kaj pa molji, imaš kaj moljev v kuhinji?«
Ni imela moljev, le čemu zdaj vprašanje o moljih.
»Mi vsi jih imamo, kriva je vaša lipa. V cvetove, ki padajo na tla, se zabubijo ličinke moljev in se razmnožujejo. Od vas prihajajo molji po celi ulici,« je strokovno razložila.
»Posekati jo bo treba,« je dodala druga.
Obstala je kot okamenela, kot solni kip v dnevni sobi. Za trenutek se je zdelo, da bo spustila skodelico iz češkega porcelana na klepetuljo, potem pa jo je odložila na pladenj, pobrala še drugi dve, pustila klepetulji pred hišo in zaprla vrata za sabo.
Ni se želela prepirati, bilo je preveč brezsmiselno, da je za sosedove molje kriva njena Lipka.
Potem je nekega decembra zagledala pri sosedu tovornjak in veliko gozdarsko dvigalo. Podirali so jelko.
»Le kaj je njihova smreka kriva?« je pomislila.
»Previsoka je, pravijo, da ogroža ulico,« so ji razložili.
Skupaj so stali tam in gledali odžagani panj in steklenih oči mahali za tovornjakom, ki je izginjal za ovinkom.
»Kot božično drevo bo krasila našo cerkev,« so povedali in bilo jim je lažje.
Spomladi, ko je skopnel sneg, so se na cesti pokazale izbokline, majhne in večje, da so avtomobili poskakovali po njih.
»To je od vaše lipe,« je strokovno ugotovila soseda.
Potem so prišli delavci, prekopavali so ulico in polagali kabelsko omrežje. Izkopavali so pesek, žagali korenine in jih metali na tovornjak. Gledala je skozi okno, v odžaganih koreninah je videla odžagane noge in roke. Bolelo je, skupaj z lipo je ječala.
Nekega dne se je na vratih pojavil siv gospod s cigareto v ustih. Novi sosed, pred kratkim so se priselili. S trdim in odločnim glasom je povedal, da so se lipine korenine zajedle v kanalizacijske cevi, da je zato sedaj treba vso kanalizacijo zamenjati.
»Nekako bomo morali to rešiti, mi bi radi na miren način, ampak vaša lipa res dela probleme!« je zaključil pogovor.
Ni mogla več, oči so postajale steklene, stekla je v hišo, stala za zaveso, gledala Lipko, se z njo pogovarjala, pravzaprav se je poslavljala.
»Lipka, hvala ti za vse!«
Lipka je šumela in dišala, ponoči je skozi priprto okno zadnjič natrosila listje jesenskih barv.
Spomladi, še preden je vzbrstela, so jo podrli.
Pred hišo in v njej je zdaj nekaj manjkalo. Pogrešala je svojo lipo in jutranje ptičke.
Tako zelo je pogrešala tudi odpiranje hladilnika, vedno zasedeno kopalnico, kar tako vržene športne copate ter razmetane knjige. Brez lipe in otrok je bila zunaj in znotraj sama in prazna.
Po ulici se je rada sprehajala. Novi rod je zdaj obnavljal hiše. Opazovala je plastične nadstreške in živo rdeče fasade, pred njimi pa afriške sekvoje, perzijske bukve in japonske češnje. Lipe, breze ali jelke ni uzrla. To zdaj ni bila več njena ulica.
Naslednjo pomlad je v svoji živi meji zagledala majhno lipico, in potem še eno in še eno. Kar rinile so se ven z svojimi srčastimi listi. Bile so ravne in zvite, košate in samo z enim steblom, majhne, komaj nekaj deset centimetrov in velike, skoraj meterske. Ni mogla verjeti svojim očem. Le kako, da tega ni opazila že prejšnje leto!
Tekla je v hiši po moder okrasni trak in vezala pentlje na majhne lipke, jih izkopavala, zavijala grudo v celofan in jih podarjala prijateljem.
Najlepšo je jeseni odkopala in jo posadila na domačiji, tam, kjer je nekoč stala njihova hiša in je dišalo po goveji juhi.
* * *
Večeri se in starka počiva na terasi. Veter ji lahno udarja v obraz, ki je bil nekoč lep. Sama je. V njeno avro se neslišno plazi misel:
»Vrnila si se, moja Lipka. Tudi moji se vrnejo, zagotovo se vrnejo!«
VONJ PO MIRI
Na Veliki Šmaren je Draga v novi hiši ob pomoči debele babice rodila svojo tretjo deklico. V mladem jutru se je čisto majhna kepica kremžila in stiskala k utrujeni materi. Mlada mamica se je zagledala v modre očke z nekaj svetlimi laski in pomislila na učiteljico, ki je vaškim otrokom tako potrpežljivo razlagala abecedo in poštevanko, jim popravljala naloge, se z njimi žogala, potem pa jih spet posedla v klopi in jih učila in učila.
»Tudi moji punčki bo tako ime,« je sklenila.
Iz mesta je prišla Pavla, teta brez otrok, ampak v resnici bolj prijateljica ko svakinja. Pospravila je sobo, oprala posteljnino, skuhala družini kosilo. Crkljala je deklico, z veseljem ji bo botrca, samo zanjo je prinesla veliko poslikano svečo, narejeno iz pravega voska.
V nedeljo so deklico nesli h krstu. Oče je nosil cekar s plenicami, stekleničko in krstno svečo, teta je drobila za njim s štručko v naročju. Do cerkve je bilo uro hoda, med potjo sta se izmenjavala.
»Kako ji bo ime?« je vprašal župnik, ko sta čakala v zakristiji.
In oče je povedal ime partizanske učiteljice.
»Ne bo šlo, tako je ne bom krstil. Če hočete Marija, ali pa nič!«
Obnemela sta tam v zakristiji, potem je oče odločil, da pa nič. Da bosta odnesla nekrščeno deklico domov. V dolini sta sedla v senco pod leskov grm in deklici ponudila čaja. Saj jo lahko neseva nazaj k enajsti maši, samo Draga naj pove, kaj naj rečeva župniku, sta se tolažila.
Doma jo je mati podojila in se strinjala, da jo neseta nazaj. Pa naj napiše oba imena, je bila odločena.
Nesla sta jo spet nazaj po isti dolgi poti in po maši ob enajsti uri so deklico polili z vodo, prižgali krstno svečo, župnik je odmolil, jo pokrižal in zapisal ime po svoji presoji. V nekaj minutah se je končal obred, s katerim so odločili, da je mala deklica odslej naprej kristjanka.
»Oh, kakšen križev pot zaradi enega imena!« je vzdihnil oče
* * *
V sedmem letu starosti so deklico pripravljali za prvo obhajilo. Mati ji je sešila belo oblekico, vsi robovi so bili obrobljeni s čipkami, spodaj je imela naškrobljeno »unterco«, prava mala gospodična.
Zvečer so ji laske navili na ličkanje, da bo tudi frizura v stilu, in na omari jo je čakala bela mašna iz enakih čipk. Celo noč se je premetavala, ličkanje jo je tiščalo, zeblo jo je v mokro glavo, sililo jo je na kašelj.
Zjutraj so jo zbudili pred peto, jo oblekli in uredili. Obula je Bata škornje, bele sandalce je mati nesla s sabo v cekarju. In spet po isti dolgi poti do cerkve. Mati je hodila prva, da ji bo kazala, kod naj stopa, da ne bo blatna. Steza, sicer bližnjica, se je vila med pravkar zoranimi njivami in kupi zemlje so bili raztroseni vsepovsod.
Deklica je zaostajala, mati jo je priganjala, ona pa je bila tako zelo zaspana in tako težko glavo je imela.
Nekako sta pridrobili do cerkve, se preobuli in vstopili. Iz sten in tal je vel hlad, ki se je mešal z vonjem prepotenih teles. Sveta voda iz krstilnika je zaudarjala po postanem in oster vonj mire in kadil se je zapodil v nos. Cerkev je bila že skoraj polna. Daleč spredaj, malo pred oltarjem, je videla svoje sošolke, ki so v belih oblačilih klečale na oltarnih stopnicah. Mati ji je prišepnila, da naj gre kar sama naprej, da sta že skoraj zamudili in da se maša že pričenja. Stopicala je po sredini cerkve, ljudje so se ji odmikali, korakov ni in ni bilo konca, pot po cerkvi je bila neskončno dolga. Bližala se je oltarju, od nekje se je za njo pojavil cerkovnik z lepo okrašeno kadilnico, jo vihtel na vse strani, da se je dvigal steber smrdečega dima in napolnil vso cerkev. Zrinila se je v vrsto, sililo jo je na bruhanje, pa je vendar še pokleknila, nato pa prijateljici zašepetala, da se bo malo naslonila nanjo.
Župnik je bral molitve, na koru so peli, po stenah so angeli igrali harfe, plamen na svečah je postajal vse bolj rdeč, zagledala je kadilnico, zdaj v rokah ministranta. Zaznala je mirto, a vonj dišečih tropskih dreves je bil zanjo premočan. Z zadnjimi močmi si je skušala zatisniti nos, a medtem je že padala in se zgrudila prijateljici v naročje. Sošolka se je nekako izvila izpod negibnega telesa in glasno zajokala. Otroci so se razmahnili, petje na koru je potihnilo, župniku je zamrla molitev.
Na kamnitih tleh pred glavnim oltarjem je osamljeno ležalo drobno belo telesce, ki je spominjalo na žrtveno jagnje, ki »odjemlje grehe sveta ».
Bile so dolge sekunde, mogoče minute, ko se je mati prerinila do oltarja, jo dvignila, vzela v naročje in skoraj tekla ven iz cerkve.
V farovžu se je začela prebujati. Zagledala je zguban mežnarjev obraz, v nosu je še vedno imela isti neprijeten vonj. Smrdelo je, ni vedela po čem, mogoče le po postanih in starih ljudeh.
Zaprla je oči, nato pa začutila mamino roko, ki ji je z mokro krpo hladila vroče čelo.
»Domov bi šla rada!« je poprosila mater.
Mati je bila drobne in krhke postave, pustila je cekar in s hčerko na štuparamo, ker drugače ni mogla, hitela proti domu. Mašna se je že zdavnaj razvezala in njeni trakci so plapolali za njima.
Očeta ni bilo pri maši, v cerkev je šel največ enkrat letno.
»Ne maram farjev,« je govoril, »z Bogom sem se pa že sam zmenil, brez njih.«
Prekrižal se je pred razpelom, pomolil na kakšnem pogrebu, v krščansko vzgojo hčera se ni spuščal.
Obvestili so ga o dogodku v cerkvi in zdaj je tekel naproti. Našel ju je v dolini pod istim leskovim grmom obe objokani od bolečin in utrujenosti.
Deklica je zgubljala zavest, se spet prebujala, cel dan jo je kuhala vročina. Naslednje jutro jo je oče na kolesu peljal k nunam v bližnji samostan. Imela je težko gnojno angino in otečeni mandeljni so jo dušili. Trajalo je tedne, toda nune so jo pozdravile.
Od takrat je oče večkrat zavil v samostan, navadno jeseni, ob trgatvi, kolinah. Nič ni govoril, le v cekar je sam nekaj naložil in rekel, da se bo malo popeljal naokoli.
Jeseni je šla v navadni obleki med običajnimi verniki prvič k obhajilu. V vrsto so se postavili najprej moški, za njimi ženske. Pred drobno dekletce je stopila obilna, visoka ženska in ji zakrila ves pogled. Za njo je stopala mati s taško čez roko. Vrsta se je pomikala počasi, duhovnik je blagoslavljal in delil hostije. Ko se je ženska odmaknila, je deklica pokleknila. Dobro se je počutila, toda ko ji je duhovnik položil hostijo na jezik, je na njegovih prstih zaznala tisti vonj po miri. Smrad ji je oblil telo, kolena so se ji zašibila in začela se je daviti, ko je hostijo skušala pogoltniti. Toda zdaj je bila mati ob njej, pomagala ji je na noge, ji ponudila robec. Da bo bruhala, je s kretnjo pokazala. Mati je v trenutku odprla svojo taško in tam pred župnikom je v njeno torbico bruhala slino in žolč in koščki izbruhane hostije so prekrili božje podobice v materinem molitveniku.
* * *
Vsa vas se je pripravljala na birmo, to je bil največji dogodek zadnjih štirih let. Med birmanci so bili otroci stari od deset do štirinajst let. Imela je komaj deset let, videti je bila kot droben otroček, njena sestra jih je imela štirinajst in bila je pa prava gospodična. Njej bo botra Slavka iz Kranja, Zaliki pa Lojzka iz Vozenka, so določili starši.
Blago za birmanski obleki je poslala sorodnica iz Amerike. Bil je to bel najlon, posipan z vzorcem drobnih roza vrtnic. Sosede so hodile gledat to čudo od blaga, ki se ne mečka, ga hvalile in občudovale. Mati pa se je trudila s šivanjem. Njena singerica ni bila vajena tako tanke tkanine, pa je bilo zato treba v mesto po posebno »tačko« in posebne šivanke. Iz amerikanskega najlona in izpod maminih rok sta po enem tednu nastali dve čudoviti birmanski oblekici.
Birma je bila na toplo junijsko nedeljo in ljudje so se trumoma zgrinjali proti cerkvi. Odmikali so se birmancem in jim dajali prednost. V cerkvi so fante in deklice razporedili v dve vrsti, na začetku najmlajše, na koncu največje, za njimi so stali njihovi botri in botre. Sošolke so se postavile na začetek vrste, Zalika s svojo botro je pristala skoraj na koncu, tik pred oltarjem. Vsaka birmanka je imela svojo botrco, le drobna deklica je bila sama.
»Kar postavi se v vrsto,« je rekla mati, »saj bo Slavka vsak čas prišla.«
Stopila je k Faniki in gledala k izhodu. Svojo botrco je videla samo enkrat in ni dobro vedela, kakšna je.
»Ni važno, samo da pride,« je razmišljala.
Prihajale so gospe, a se k njej ni postavila nobena.
Obred se je pričel, ministranti so zvončkljali, kaplani, duhovniki in drugi svečeniki so obkrožali škofa, ki je mahal z rokami in z donečim glasom birmal. Še vedno je bila sama, ko je škof in vse njegovo spremstvo končalo pri prijateljici.
Stopili so k njej, tedaj pa jo je ucvrla po sredi cerkve in pustila za sabo osuplega škofa. Vernikom je zastal dih, zvončkljanje je prenehalo, videti je bilo, kot da beži pred njim.
Ni bežala pred škofom, le tekla je na drug konec k Zaliki in njeni botri, ki ji je mahala, naj pride k njej. Teta Lojzka, kmečka ženska v ruti, jo je sprejela z blagim pogledom in nežno položila drugo roko na njeno ramo in v tistem trenutku je bila zanjo najlepša botrca v cerkvi.
Slavka je prišla do cerkve, ko je bilo že vsega konec. Bila je v svetlem kostimu, malo sivih las, lepo je dišala, le pod nosom in okoli ust so ji rasle dolge črne dlake. Da je imel vlak zamudo, da se je avtobus pokvaril, se je opravičevala in se tudi sama sekirala.
Darila ni prinesla. Materi je dala denar, češ, kar ti ji nekaj kupi, ko najbolj veš, kaj rabi. Ampak v ponedeljek se je v vasi pojavil pobiralec davkov in birmanski denar je odšel z njim.
Na birmansko slavje je prišel tudi stric Jože. Bil je veseljak. Vedno je imel s sabo harmoniko, raztegnil je meh in se predajal užitkom po trenutnem navdihu. Bil ji je všeč, ker je ni nikoli prezrl. Kadar je prišel na obisk, jo je pogledal v oči in ji ponudil roko enako spoštljivo kot odraslim. Zdaj je opazil, da nima darila. Nekje iz žepa je izvlekel ogledalce, ki je imelo na hrbtni strani sliko čutne brunetke in ji ga ponudil.
»Na! Zdaj si že velika, da se boš lahko kdaj pogledala! »
Ko je šla čez pet let v mesto na šolanje, je tisto ogledalce vzela s seboj, njeno obleko pa je mati pri naslednji birmi prešila za sosedovo deklico.
* * *
Po birmi se je ogibala cerkve, še po mnogih letih ji je v nosu ostal zatohel vonj kadil in postane svete vode.
Ob materini smrti je po dolgem času spet stopila v cerkev. S sabo je imela odišavljene robčke, tiščala si jih je na nos in zdržala. Bila je ponosna nase. Star župnik je na pogrebu o materi govoril zelo lepo.
Za očetom je bral mašo zadušnico novi kaplan. Najprej se je cerkvenega obreda celo branil, češ, da očeta in svojcev ni nikoli videl v cerkvi. Potem je posredovala soseda, korska pevka. Prepričala je kaplana, da je bil oče v srcu po svoje ves čas veren.
Krsto so postavili sredi cerkve. Mirin vonj se je mešal z vonjem sveč in zatohlim zrakom, na koru so peli » sovraštva v grobu ni ».
Ko so končali, je kaplan pričel svojo pridigo s Kristusovimi besedami:
»Vsi, ki ste žalostni, pridite k meni, in jaz vas bom potolažil! »
Oblile so jo solze, izgube očeta še ni pričakovala, slišala je župnikov stavek o božji tolažbi, videla je razpelo na oltarju, želela je svojo bolečino deliti z njim, toda pridige še ni bilo konec in sredi teh misli je zaslišala:
»Molimo za dušo rajnkih, ki svojih otrok niso krščansko vzgojili!«
Prisotno cerkveno občestvo je molilo, predane bogomolke so žlobudrale molitve za njo, ki edina v cerkvi ni šla k obhajilu. Zalivale so jo solze, zakramenta si ni želela, želela je le objeti in se nasloniti na krsto sredi cerkve.
Zagledala je božji prst. Župnikov kazalec je bil obrnjen proti njej in ji pretil kot v poslednji sodbi.
»Danes so med nami ljudje, ki ne hodijo v cerkev. V naš božji hram so prišli ob smrti svojcev. Ne spoštujejo svetih zakramentov, ne spoštujejo svetega zakona in raje živijo v grehu. To niso verniki in med nami nimajo kaj početi. Molimo za njihovo spreobrnjenje! »
Oči kaplana in vaških tercialk so se uprle vanjo, pričakovali so, da bo zapustila cerkev.
Svetohlinska molitev za njeno spreobrnjenje je parala srce.
Tam sredi cerkve je stala očetova krsta. Žaro bi vzela v naročje in zbežala z njo, tako pa je lahko le stopila iz klopi k očetu in tiho obljubljala krsti, rožam in vencem ter vsem spominom.
»Oče, ostala bom s tabo! »
Do takrat ni vedela, da lahko molitev človeka tako zelo poniža.
* * *
Neke pomladi se je v Baziliki Sv. Petra v Rimu iz skupine turistov oddaljila drobna postava. Negovana roka, na kateri so se le tu in tam zrcalile rjave starostne pege, je za trenutek zadrhtela. Prižgala je svečki, materi v spomin in očetu zato, ker je razumela, zakaj se je s svojim bogom raje pogovarjal sam.
