Danes ni nikogar doma, sama je, ves dan je pred njo. Pa tako lep dan in ura je šele deset. Vrag naj vzame to bolečino, pomisli, te bom že kako premagala. Ko je prišla iz bolnice, je še po stanovanju rabila oporo. Prejšnji teden pa je po ulici prišla že do križišča, včeraj prav do gozdička. Kar šla bom, sklene.
Začetek maja je, jutra so še hladna, ne sme se sedaj še prehladiti, pomisli, zato pod trenirko obleče še žabe. Sedi le na robu stola, na levi polovici, bolno nogo le z težavo malenkost skrči. Poti se od napora, a ji uspe. Obuje športne copate, čez trenirko še vetrovko, v žep papirnate robčke in mobitel in že je trdno odločena, da gre tokrat sama na sprehod.
Hiša je visoko pritlična, pa mora zato premagati šest stopnic, da pride na dvorišče. Prestopa jih eno po eno, z obema rokama se drži za ograjo. Zamika jo, da bi po zdravi nogi kar skočila na spodnjo stopnico, a se ob tem sama sebi le kislo nasmehne.
Ko je pred hišo in so vrata zaklenjena, se na klopci še malo spočije. Sredi delovnega tedna je, ulica je prazna, tudi otrok še ni iz šole. Sama je, ves pločnik je njen. Vsakega koraka je vesela, trudi se, da ne bi šepala. Srečna je, rešili so ji življenje. In obljubili, da bo s koraki tako kot nekoč.
Po ozki stezici se napoti v gozd. Ne spomni se, kdaj se je nazadnje tu sprehajala. Čudno, pomisli, tale potka bolj spominja na tekaško stezo, tako je izhojena. Kmalu ne sliši več brnenja cestnih strojev, šmarnice in vonj mahu jo popolnoma prevzame. Pogleda na uro. Skoraj celo uro je že na nogah. Malo se bo usedla na tisto podrto bukev tamle, da si malo odpočije, sklene.
Tišči jo lulat, pa pomisli, da mora to opraviti še v gozdu, do doma res ne bo zdržala.
»Težko bom stala na eni nogi, bolje bo, da se naslonim na tisti hrast,« razmišlja. Napoti se dva, tri metre stran od stezice proti goščavi.
»Tu bo kar dobro,« ugotovi. Zdaj se skuša sleči. Skupaj rine trenirko, žabe in hlačke čez boke, ob tem zadene ob rano na bedrih. Strahotno jo zaboli, premaguje bolečino, nuja pa je čedalje večja, ona pa tako slabotna in spodnjih hlačk še vedno ni spravila čez kolena, le kako naj sedaj še počepne? Stoje pa tudi ne more! Ne zdrži več, voda kar naenkrat teče iz nje; stiska, tišči, skuša prekiniti, pa ne gre. Da bi zaustavila, stisne noge, prepozno, urin že teče po nogah in se vpija v povoje. Nekaj sekund ne čuti ničesar, pravzaprav čuti mokro toploto. Nato pa naenkrat rezko, ognjeno bolečino, kot da bi ji rano resnično posipavali s soljo. Urin je zmočil vse povoje, razlil se je po rani in zdaj sploh ne ve več, kdo je, kaj se dogaja, samo od bolečine bo znorela. Oblije jo znoj, na silo skuša počepniti, toda preslabotna je, počepa na eni nogi ne zmore, oprijemlje se hrasta, ne more se držati pokonci, ne more čepeti, pade, sesede se.
Konec je, vsa je mokra, na golo sedi na tleh in znorela bo od bolečin. Vsa obleka je mokra, lepi so okrog nog. Čepe in sede, zverižena v nemogoč položaj, išče z rokami oporo v hrastu, toda zdaj jo izdajo še roke, ne zmore se dvigniti.
Obsedi, kri kaplja iz povojev, rana se je spet odprla. In boli, kot sam hudič! Bes, jok, solze, nemoč! Pomisli na mobitel, pomisli, ali naj kliče na pomoč, toda saj sploh ne ve, kje v gozdu pravzaprav je. Počasi, počasi se ji misli zbistrijo. Ne bo se smilila sama sebi! Najbolje bo, da vse sleče, potem pa nazaj na golo kožo obleče le trenirko. Začne si sezuvati copate, skoraj je že sezuta, ko…
Nenadoma se zraven nje pojavi velik pes, kaj pes, velikan, nemški ovčar! Pes obstoji, gledata se iz oči v oči, pravzaprav pes je velik, ona na tleh, zato ga gleda navzgor. Psov se boji, tokrat jo ni strah mrcine, samo gledata se.
Tedaj pa preblisk: ta pes ima lastnika, nekdo bo prišel za njim. V naglici se skuša pokriti, toda vse se še vedno lepi okrog gležnjev in ona še vedno gola sedi na tleh. Časa ni več.
Za velikimi pasjimi očmi strmi v njo presenečen moški obraz.
Spozna ga. Po vseh teh letih! Tudi on njo.
Misli se vrtijo daleč nazaj v otroštvo. V skupno pot v šolo, v hojo po ograjah in drevesih, v rabutanje jabolk, v prvi kino. Hipec spominov je prekinil lajež psa.
»Je vse v redu s tabo?« izreče čisto preprosto.
»Ni,« odgovori, samo to in nič več.
Solze jo oblijejo, kar tečejo, iz nemoči, zato, ker je tu pred njim tako razčlovečena. Rada bi mu rekla, naj je ne gleda, naj gre naprej, a namesto tega čez nekaj trenutkov zašepeta skozi solze:
»Samo na noge bi se rada postavila …«
FOSIL
Skozi balkonska vrata spalnice prodira prva svetloba, dani se. Počasi odpira oči in pogleda v novo deževno jutro. Nato jih ponovno zapre, roke spusti ob telesu. Hipna misel jo spreleti, ni misel, je ena sama strast. Toplota v prsih je vse močnejša, bradavice se napenjajo. Pogleda na levo, vidi, bolj začuti, umirjeno in sproščeno moško telo. Nobenega glasu, nobenega smrčanja. Samo dihanje, enakomerno, pomirjeno.
Pod odejo je tako prijetno toplo. Bližina jo vznemirja. Njena roka počasi drsi in išče njegovo. Najde jo, topla je in mehka, ljubeča in svilnata. Z drhtečimi prsti jo ponese na svoje ustnice. Samo dotik, še brez poljuba, in že se odzove. Mirno, brez izraza na obrazu, zaprtih oči jo poboža po drugi roki. Buden je, istih misli. Ve, da bo prevzel.
Boža jo po dlaneh, prstih, vsak prst posebej. Z roko drsi po njeni navzgor, preko ramen do vratu. Počasi, kot da je vsa krhka, se je dotika. Pri vratu se za trenutek ustavi, kot da se ne more odločiti ali naj nadaljuje po licih ali na ušesih. Odloči se za ušesa. Njegova roka je še vedno nežna, počasna, žametna. Nato drsi preko njenih oči, nazaj čez lica do njenih ust. Poljubi mu roko v dlan med palcem in kazalcem. Čuti, kako drhtita. Poljublja jo na zaprte ustnice, na opojni vrat, na odprte oči…
Njuni telesi se počasi gibljeta v istem ritmu, pa nato vse hitreje in hitreje, zdi se, da ne razpolaga več sama s sabo, staplja se z njim skozi kožo, skozi dih, povsem se prepušča praznini, komaj da se še zaveda. Želja je večja od življenja, pred njo je nevihta, nato spontani krik, občutek polnosti, pripadnosti.
Pogleda ga. Ni se začudil njenemu kriku, le blago jo je gledal. Z njim je vedno toliko ljubezni, kolikor jo potrebuje. Srečna je!
* * *
Kaplje oktobrskega dežja škrebljajo naprej, v daljavi se sliši pisk, vlak prihaja na postajo. Sosed, vlakovodja, svoji hčerki vedno zatrobi, in to je znak, da mora iz postelje.
Tušira se, uživa v nežnem curku mlačne vode, vrže pogled v ogledalo. Mimogrede opazi nove gube in že hiti v spalnico. Le kaj naj danes obleče? Čaka jo naporen dan. Pri odprtih vratih omare se odloči za moder kostim z dolgim krilom, zraven se lepo poda črtasta bluza. Zapenja bluzo, hiti nazaj proti kopalnici, pri ogledalu ji zastane korak. Modrček! Prozoren je in zdaj se vidijo bradavičke. Ponovno se sleče, po predalu išče drugega. Le kje je tisti iz Lisce, saj menda ni umazan? Ne najde ga, odloči se za body. Zaveže si še šal, z obleko je zdaj zadovoljna.
Za frizuro ima le pet minut časa. Oprani lasje štrlijo na vse strani, skuša jih popraviti s figarom. Ne gre, še vedno so neukrotljivi, vzame navijalko, jih navije in pomisli, kako tega v avtu itak ne bo opaziti, pred službo jo pa sname. Saj ne bo prvič! Še dobro, da se je prejšnji teden pobarvala, med svetlimi prameni zdaj ni videti sivih las.
Ličenje je po vseh teh letih ena sama rutina: krema, puder, črtalo, maskara, šminka, kapljica parfuma. Zopet hiti proti dnevni sobi, tam je sinoči odložila nakit. Ura, prstan, poročni prstan, verižica, broška.
Pogleda roke, nohti so lepi, lak se ne kruši. Žile na rokah malo izstopajo, starostnih peg še ni!
Pred omarico za čevlje malo postoji, nato se v hipu odloči za modre salonarje z visoko peto. Zdaj so spet v modi koničasti, trdi so in tiščijo, toda saj bo v glavnem sedela, razmišlja.
Vse je steklo kot vsako jutro!
On ima službo uro kasneje. Skuhal je kavo, ve, da se ji mudi, zato je pripeljal avto iz garaže, sedaj bere Delo. Prime jo za roko, jo ponese k ustom in poljubi dlan. Kako je to pomirjujoče!
Nič ne omenjata, samo »adijo« in že zaklepa vrata.
Čez deset minut parkira pred službo. Sname navijalko, pogleda v ogledalo, nato po parkirišču. Klub vsemu je med prvimi.
Pisarno ima v prvem nadstropju na koncu hodnika. Teče po stopnicah, skoraj jih preskakuje. Hiti, gleda napise na vratih in vmes razmišlja: na saldakontih so pridne, a imajo preveč dela; na plačah med mesecem samo klepetajo, potem je pa hudo; blagajničarka je vestna, a po značaju počasna; v likvidaturi so več v drugih pisarnah, kot v svoji; z delavko na glavni knjigi ima srečo. Z enim pogledom opazi vse.
Odklepa pisarno, z eno roko odlaga torbico, z drugo vključi računalnik. Včeraj je doma še pozno v noč pisala zadnje pripombe, sedaj mora to še natisniti. Liste sproti jemlje iz tiskalnika in še enkrat vse preleti; vsa je že v poslu, blok, mapa, svinčnik in že hiti proti sejni sobi. Pogleda skozi vrata, še pol sedežev je praznih, zato se odpravi nazaj proti pisarni.
Na drugi strani sejne sobe je čajna kuhinja. Tam si delavke vsako jutro skuhajo kavo. Korak ji zastane, nek čuden občutek jo preganja; še malo postoji, zaloti se, da pravzaprav prisluškuje.
Smeh, pozna ta smeh, to je tista iz likvidature, vedno modno oblečena in modno prebarvana. Kdo je drugi glas, ne razloči, pravzaprav je več glasov, vmes ropot skodelic, odpiranje hladilnika. Nenadoma jo prešine: o meni govorijo!
Smeh, še več smeha, nato pa odločno zarezano vprašanje:
» Kaj se naša stara še ne misli spokat v penzijo? «
Ropot skodelic je prenehal, vrata hladilnika so ostala na pol odprta, njej je v hodniku zastal dih.
»Ah, pozabi! Vsi naši šefi so fosili. Naša pa celo misli, da brez nje ne zmoremo!«
SAMO NA NOGE BI SE RADA POSTAVILA
Danes ni nikogar doma, sama je, ves dan je pred njo. Pa tako lep dan in ura je šele deset. Vrag naj vzame to bolečino, pomisli, te bom že kako premagala. Ko je prišla iz bolnice, je še po stanovanju rabila oporo. Prejšnji teden pa je po ulici prišla že do križišča, včeraj prav do gozdička. Kar šla bom, sklene.
Začetek maja je, jutra so še hladna, ne sme se sedaj še prehladiti, pomisli, zato pod trenirko obleče še žabe. Sedi le na robu stola, na levi polovici, bolno nogo le z težavo malenkost skrči. Poti se od napora, a ji uspe. Obuje športne copate, čez trenirko še vetrovko, v žep papirnate robčke in mobitel in že je trdno odločena, da gre tokrat sama na sprehod.
Hiša je visoko pritlična, pa mora zato premagati šest stopnic, da pride na dvorišče. Prestopa jih eno po eno, z obema rokama se drži za ograjo. Zamika jo, da bi po zdravi nogi kar skočila na spodnjo stopnico, a se ob tem sama sebi le kislo nasmehne.
Ko je pred hišo in so vrata zaklenjena, se na klopci še malo spočije. Sredi delovnega tedna je, ulica je prazna, tudi otrok še ni iz šole. Sama je, ves pločnik je njen. Vsakega koraka je vesela, trudi se, da ne bi šepala. Srečna je, rešili so ji življenje. In obljubili, da bo s koraki tako kot nekoč.
Po ozki stezici se napoti v gozd. Ne spomni se, kdaj se je nazadnje tu sprehajala. Čudno, pomisli, tale potka bolj spominja na tekaško stezo, tako je izhojena. Kmalu ne sliši več brnenja cestnih strojev, šmarnice in vonj mahu jo popolnoma prevzame. Pogleda na uro. Skoraj celo uro je že na nogah. Malo se bo usedla na tisto podrto bukev tamle, da si malo odpočije, sklene.
Tišči jo lulat, pa pomisli, da mora to opraviti še v gozdu, do doma res ne bo zdržala.
»Težko bom stala na eni nogi, bolje bo, da se naslonim na tisti hrast,« razmišlja. Napoti se dva, tri metre stran od stezice proti goščavi.
»Tu bo kar dobro,« ugotovi. Zdaj se skuša sleči. Skupaj rine trenirko, žabe in hlačke čez boke, ob tem zadene ob rano na bedrih. Strahotno jo zaboli, premaguje bolečino, nuja pa je čedalje večja, ona pa tako slabotna in spodnjih hlačk še vedno ni spravila čez kolena, le kako naj sedaj še počepne? Stoje pa tudi ne more! Ne zdrži več, voda kar naenkrat teče iz nje; stiska, tišči, skuša prekiniti, pa ne gre. Da bi zaustavila, stisne noge, prepozno, urin že teče po nogah in se vpija v povoje. Nekaj sekund ne čuti ničesar, pravzaprav čuti mokro toploto. Nato pa naenkrat rezko, ognjeno bolečino, kot da bi ji rano resnično posipavali s soljo. Urin je zmočil vse povoje, razlil se je po rani in zdaj sploh ne ve več, kdo je, kaj se dogaja, samo od bolečine bo znorela. Oblije jo znoj, na silo skuša počepniti, toda preslabotna je, počepa na eni nogi ne zmore, oprijemlje se hrasta, ne more se držati pokonci, ne more čepeti, pade, sesede se.
Konec je, vsa je mokra, na golo sedi na tleh in znorela bo od bolečin. Vsa obleka je mokra, lepi so okrog nog. Čepe in sede, zverižena v nemogoč položaj, išče z rokami oporo v hrastu, toda zdaj jo izdajo še roke, ne zmore se dvigniti.
Obsedi, kri kaplja iz povojev, rana se je spet odprla. In boli, kot sam hudič! Bes, jok, solze, nemoč! Pomisli na mobitel, pomisli, ali naj kliče na pomoč, toda saj sploh ne ve, kje v gozdu pravzaprav je. Počasi, počasi se ji misli zbistrijo. Ne bo se smilila sama sebi! Najbolje bo, da vse sleče, potem pa nazaj na golo kožo obleče le trenirko. Začne si sezuvati copate, skoraj je že sezuta, ko…
Nenadoma se zraven nje pojavi velik pes, kaj pes, velikan, nemški ovčar! Pes obstoji, gledata se iz oči v oči, pravzaprav pes je velik, ona na tleh, zato ga gleda navzgor. Psov se boji, tokrat jo ni strah mrcine, samo gledata se.
Tedaj pa preblisk: ta pes ima lastnika, nekdo bo prišel za njim. V naglici se skuša pokriti, toda vse se še vedno lepi okrog gležnjev in ona še vedno gola sedi na tleh. Časa ni več.
Za velikimi pasjimi očmi strmi v njo presenečen moški obraz.
Spozna ga. Po vseh teh letih! Tudi on njo.
Misli se vrtijo daleč nazaj v otroštvo. V skupno pot v šolo, v hojo po ograjah in drevesih, v rabutanje jabolk, v prvi kino. Hipec spominov je prekinil lajež psa.
»Je vse v redu s tabo?« izreče čisto preprosto.
»Ni,« odgovori, samo to in nič več.
Solze jo oblijejo, kar tečejo, iz nemoči, zato, ker je tu pred njim tako razčlovečena. Rada bi mu rekla, naj je ne gleda, naj gre naprej, a namesto tega čez nekaj trenutkov zašepeta skozi solze:
»Samo na noge bi se rada postavila …«
FOSIL
Skozi balkonska vrata spalnice prodira prva svetloba, dani se. Počasi odpira oči in pogleda v novo deževno jutro. Nato jih ponovno zapre, roke spusti ob telesu. Hipna misel jo spreleti, ni misel, je ena sama strast. Toplota v prsih je vse močnejša, bradavice se napenjajo. Pogleda na levo, vidi, bolj začuti, umirjeno in sproščeno moško telo. Nobenega glasu, nobenega smrčanja. Samo dihanje, enakomerno, pomirjeno.
Pod odejo je tako prijetno toplo. Bližina jo vznemirja. Njena roka počasi drsi in išče njegovo. Najde jo, topla je in mehka, ljubeča in svilnata. Z drhtečimi prsti jo ponese na svoje ustnice. Samo dotik, še brez poljuba, in že se odzove. Mirno, brez izraza na obrazu, zaprtih oči jo poboža po drugi roki. Buden je, istih misli. Ve, da bo prevzel.
Boža jo po dlaneh, prstih, vsak prst posebej. Z roko drsi po njeni navzgor, preko ramen do vratu. Počasi, kot da je vsa krhka, se je dotika. Pri vratu se za trenutek ustavi, kot da se ne more odločiti ali naj nadaljuje po licih ali na ušesih. Odloči se za ušesa. Njegova roka je še vedno nežna, počasna, žametna. Nato drsi preko njenih oči, nazaj čez lica do njenih ust. Poljubi mu roko v dlan med palcem in kazalcem. Čuti, kako drhtita. Poljublja jo na zaprte ustnice, na opojni vrat, na odprte oči…
Njuni telesi se počasi gibljeta v istem ritmu, pa nato vse hitreje in hitreje, zdi se, da ne razpolaga več sama s sabo, staplja se z njim skozi kožo, skozi dih, povsem se prepušča praznini, komaj da se še zaveda. Želja je večja od življenja, pred njo je nevihta, nato spontani krik, občutek polnosti, pripadnosti.
Pogleda ga. Ni se začudil njenemu kriku, le blago jo je gledal. Z njim je vedno toliko ljubezni, kolikor jo potrebuje. Srečna je!
* * *
Kaplje oktobrskega dežja škrebljajo naprej, v daljavi se sliši pisk, vlak prihaja na postajo. Sosed, vlakovodja, svoji hčerki vedno zatrobi, in to je znak, da mora iz postelje.
Tušira se, uživa v nežnem curku mlačne vode, vrže pogled v ogledalo. Mimogrede opazi nove gube in že hiti v spalnico. Le kaj naj danes obleče? Čaka jo naporen dan. Pri odprtih vratih omare se odloči za moder kostim z dolgim krilom, zraven se lepo poda črtasta bluza. Zapenja bluzo, hiti nazaj proti kopalnici, pri ogledalu ji zastane korak. Modrček! Prozoren je in zdaj se vidijo bradavičke. Ponovno se sleče, po predalu išče drugega. Le kje je tisti iz Lisce, saj menda ni umazan? Ne najde ga, odloči se za body. Zaveže si še šal, z obleko je zdaj zadovoljna.
Za frizuro ima le pet minut časa. Oprani lasje štrlijo na vse strani, skuša jih popraviti s figarom. Ne gre, še vedno so neukrotljivi, vzame navijalko, jih navije in pomisli, kako tega v avtu itak ne bo opaziti, pred službo jo pa sname. Saj ne bo prvič! Še dobro, da se je prejšnji teden pobarvala, med svetlimi prameni zdaj ni videti sivih las.
Ličenje je po vseh teh letih ena sama rutina: krema, puder, črtalo, maskara, šminka, kapljica parfuma. Zopet hiti proti dnevni sobi, tam je sinoči odložila nakit. Ura, prstan, poročni prstan, verižica, broška.
Pogleda roke, nohti so lepi, lak se ne kruši. Žile na rokah malo izstopajo, starostnih peg še ni!
Pred omarico za čevlje malo postoji, nato se v hipu odloči za modre salonarje z visoko peto. Zdaj so spet v modi koničasti, trdi so in tiščijo, toda saj bo v glavnem sedela, razmišlja.
Vse je steklo kot vsako jutro!
On ima službo uro kasneje. Skuhal je kavo, ve, da se ji mudi, zato je pripeljal avto iz garaže, sedaj bere Delo. Prime jo za roko, jo ponese k ustom in poljubi dlan. Kako je to pomirjujoče!
Nič ne omenjata, samo »adijo« in že zaklepa vrata.
Čez deset minut parkira pred službo. Sname navijalko, pogleda v ogledalo, nato po parkirišču. Klub vsemu je med prvimi.
Pisarno ima v prvem nadstropju na koncu hodnika. Teče po stopnicah, skoraj jih preskakuje. Hiti, gleda napise na vratih in vmes razmišlja: na saldakontih so pridne, a imajo preveč dela; na plačah med mesecem samo klepetajo, potem je pa hudo; blagajničarka je vestna, a po značaju počasna; v likvidaturi so več v drugih pisarnah, kot v svoji; z delavko na glavni knjigi ima srečo. Z enim pogledom opazi vse.
Odklepa pisarno, z eno roko odlaga torbico, z drugo vključi računalnik. Včeraj je doma še pozno v noč pisala zadnje pripombe, sedaj mora to še natisniti. Liste sproti jemlje iz tiskalnika in še enkrat vse preleti; vsa je že v poslu, blok, mapa, svinčnik in že hiti proti sejni sobi. Pogleda skozi vrata, še pol sedežev je praznih, zato se odpravi nazaj proti pisarni.
Na drugi strani sejne sobe je čajna kuhinja. Tam si delavke vsako jutro skuhajo kavo. Korak ji zastane, nek čuden občutek jo preganja; še malo postoji, zaloti se, da pravzaprav prisluškuje.
Smeh, pozna ta smeh, to je tista iz likvidature, vedno modno oblečena in modno prebarvana. Kdo je drugi glas, ne razloči, pravzaprav je več glasov, vmes ropot skodelic, odpiranje hladilnika. Nenadoma jo prešine: o meni govorijo!
Smeh, še več smeha, nato pa odločno zarezano vprašanje:
» Kaj se naša stara še ne misli spokat v penzijo? «
Ropot skodelic je prenehal, vrata hladilnika so ostala na pol odprta, njej je v hodniku zastal dih.
»Ah, pozabi! Vsi naši šefi so fosili. Naša pa celo misli, da brez nje ne zmoremo!«
