Potem bomo razstrelili zemljo
Njeno bežno travo in vse kar
jo je nekoč pokrivalo
Potem bomo izvedeli resnico
Ki ni nikoli bolela Tisto resnico
ki se je nevidna kot vlaguča
oblačila po cestah V kričeča
posekana drevesa in izpila kri
še zadnjemu poštenemu
človeku
Potem bomo razstrelili zemljo
Potem bomo rekli Zakaj nismo
vedeli Potem bomo rekli Toliko
bi lahko spremenili Sklenili mrzle
dlani prebodene kot prekrižana
stopala s skrivnostjo stoletij
Če bi lahko spremenili A nismo
spremenili ničesar
Ne neba nad Ouarzazatom kjer
so umirale zvezde Ne letečih trupel
ki so mrtva omahnila pod streli
tistih ki so se bali samih sebe
Potem bo človek pojedel
ljubezen Človek ki ne bo nikoli
kriv Človek ker ni bil nikoli lačen
Bo pojedel samega sebe
kapljajočega z dreves in
oddaljenih vesoljskih postajališč
In rekel Ali veste
Ali veste Da smo s svojimi
kosmatimi rokami zadavili
zrak Ki je brlel kot nežna duša
postaranih morilcev
Nekoč smo zadavili svoje
nedolžno kriminalčevo življenje
potem ko smo razstrelili zemljo
To kroglo prašnega kamnoloma
Nebo nad Ouarzazatom
kjer so umrle vedno iste
a neprepoznavne zvezde
Pripravljene deliti skrivnost
Skrivnost o tem
Kako je človek s svojimi
kosmatimi rokami pojedel to
čemur je pravil Ljubezen
UROK PREŽIVELEMU PRVOBORCU
Prežarčiš zrak Ustaviš tok V dvoje
rok vliješ moč Razdalj in zvezd
vrtov in cest Predeneš meč Odpiraš
sod Začutiš rob Izruješ zob
Urok za boj urok za znoj Urok zaté
urok zamé Urok za vse ki sem drvé
ki jejo zrak ležijo vznak Za nas ljudi
Za sto čudi Ko vzameš loj in les in
gnoj In moj obraz in njen poraz
In tvoj naboj njegov poboj Za belo
smrt je česen strt
Previješ trak poližeš mrak Zadaneš
pest za mirno vest Pet gumbov v
dlan šest črnih vran Sto babjih dlak
milijon kloak
Zamešaš v stroj Zategneš roč Cedi se
gnoj in kri in znoj Začutiš rob ko zmelješ
zob Predeneš meč Napolniš sod Zalepiš
les Ustaviš tok Urok za boj Ta gost opoj
Pomeni rob in zob za zob Pomeni krik
odprt uboj
Izpij to moč
Izpij napoj
STVARI KI PREBIVAJO V DREVESIH
Od nekoga drugega prihaja glas
Ki ne zdrži Gib ki se ne bo nikoli
ustavil Glas ki molči in ga ne boš
imel nikoli za namišljen stišan
glas
Prihajajo gibi ki preprečujejo
Večeri ki ne bodo nikoli obarvani
Prihajajo gibi ki zavezujejo
Vedno isti a zamaknjeni gibi
Zavezani smo stvarem in ljudem
in večerom In vedno iste nevljudne
stvari so zavezane nam
Našim visokim posekanim
drevesom Stvarem ki prebivajo
v drevesih Koliko je v nas tujega
in koliko nas prebiva v drugih
H komu se nenehno vračamo
H komu se privijamo v sanjah
Kot slepa zaustavljena misel
Kot stvari ki prebivajo v drevesih
Med tvojo in mojo podobo neke
velike izmišljene pomladi
Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih
Postajam ti Postajam tvoje slepo
razmršeno telo
Pobiram smeti iz tvojih ran
Ko zabadam zrak v tvoje
veliko pikolovsko oko
Postajam tvoje začasno
pribežališče Tvoje začasno
posekano drevo
Postajam kar sem že bila
A ne utegnem spet postati
Vse imaš
A postajam nevidna kot bolečina
V tvojih zrcalno postavljenih
strahovih
V tvojih spotegnjenih očeh
Nimam časa počiti
Se zviti v svojo neuporabno
posušeno pesem
Posušeno kot drevo stokrat prevrteno
na svoj milostni bledolični začetek
Sem stvar ki prebiva v drevesu
Med tvojo in mojo korenino
velike zaustavljene pomladi
Zavezane temu kar sva ko nisva
več Stvar ki zavezuje
Stvar ki prebiva v nekem posušenem
narobe obrnjenem drevesu
Sem polž sredi vase obrnjenega
morja H komu se nenehno vračaš
H komu prosiš v svojih starih
poplavljenih ljubeznih
Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih
Na svojem milostnem bledoličnem
začetku
posušenem kot oko
stokrat
tisočkrat izvrtano
KAKO BO ČLOVEK POJEDEL LJUBEZEN
Potem bomo razstrelili zemljo
Njeno bežno travo in vse kar
jo je nekoč pokrivalo
Potem bomo izvedeli resnico
Ki ni nikoli bolela Tisto resnico
ki se je nevidna kot vlaguča
oblačila po cestah V kričeča
posekana drevesa in izpila kri
še zadnjemu poštenemu
človeku
Potem bomo razstrelili zemljo
Potem bomo rekli Zakaj nismo
vedeli Potem bomo rekli Toliko
bi lahko spremenili Sklenili mrzle
dlani prebodene kot prekrižana
stopala s skrivnostjo stoletij
Če bi lahko spremenili A nismo
spremenili ničesar
Ne neba nad Ouarzazatom kjer
so umirale zvezde Ne letečih trupel
ki so mrtva omahnila pod streli
tistih ki so se bali samih sebe
Potem bo človek pojedel
ljubezen Človek ki ne bo nikoli
kriv Človek ker ni bil nikoli lačen
Bo pojedel samega sebe
kapljajočega z dreves in
oddaljenih vesoljskih postajališč
In rekel Ali veste
Ali veste Da smo s svojimi
kosmatimi rokami zadavili
zrak Ki je brlel kot nežna duša
postaranih morilcev
Nekoč smo zadavili svoje
nedolžno kriminalčevo življenje
potem ko smo razstrelili zemljo
To kroglo prašnega kamnoloma
Nebo nad Ouarzazatom
kjer so umrle vedno iste
a neprepoznavne zvezde
Pripravljene deliti skrivnost
Skrivnost o tem
Kako je človek s svojimi
kosmatimi rokami pojedel to
čemur je pravil Ljubezen
UROK PREŽIVELEMU PRVOBORCU
Prežarčiš zrak Ustaviš tok V dvoje
rok vliješ moč Razdalj in zvezd
vrtov in cest Predeneš meč Odpiraš
sod Začutiš rob Izruješ zob
Urok za boj urok za znoj Urok zaté
urok zamé Urok za vse ki sem drvé
ki jejo zrak ležijo vznak Za nas ljudi
Za sto čudi Ko vzameš loj in les in
gnoj In moj obraz in njen poraz
In tvoj naboj njegov poboj Za belo
smrt je česen strt
Previješ trak poližeš mrak Zadaneš
pest za mirno vest Pet gumbov v
dlan šest črnih vran Sto babjih dlak
milijon kloak
Zamešaš v stroj Zategneš roč Cedi se
gnoj in kri in znoj Začutiš rob ko zmelješ
zob Predeneš meč Napolniš sod Zalepiš
les Ustaviš tok Urok za boj Ta gost opoj
Pomeni rob in zob za zob Pomeni krik
odprt uboj
Izpij to moč
Izpij napoj
STVARI KI PREBIVAJO V DREVESIH
Od nekoga drugega prihaja glas
Ki ne zdrži Gib ki se ne bo nikoli
ustavil Glas ki molči in ga ne boš
imel nikoli za namišljen stišan
glas
Prihajajo gibi ki preprečujejo
Večeri ki ne bodo nikoli obarvani
Prihajajo gibi ki zavezujejo
Vedno isti a zamaknjeni gibi
Zavezani smo stvarem in ljudem
in večerom In vedno iste nevljudne
stvari so zavezane nam
Našim visokim posekanim
drevesom Stvarem ki prebivajo
v drevesih Koliko je v nas tujega
in koliko nas prebiva v drugih
H komu se nenehno vračamo
H komu se privijamo v sanjah
Kot slepa zaustavljena misel
Kot stvari ki prebivajo v drevesih
Med tvojo in mojo podobo neke
velike izmišljene pomladi
Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih
Postajam ti Postajam tvoje slepo
razmršeno telo
Pobiram smeti iz tvojih ran
Ko zabadam zrak v tvoje
veliko pikolovsko oko
Postajam tvoje začasno
pribežališče Tvoje začasno
posekano drevo
Postajam kar sem že bila
A ne utegnem spet postati
Vse imaš
A postajam nevidna kot bolečina
V tvojih zrcalno postavljenih
strahovih
V tvojih spotegnjenih očeh
Nimam časa počiti
Se zviti v svojo neuporabno
posušeno pesem
Posušeno kot drevo stokrat prevrteno
na svoj milostni bledolični začetek
Sem stvar ki prebiva v drevesu
Med tvojo in mojo korenino
velike zaustavljene pomladi
Zavezane temu kar sva ko nisva
več Stvar ki zavezuje
Stvar ki prebiva v nekem posušenem
narobe obrnjenem drevesu
Sem polž sredi vase obrnjenega
morja H komu se nenehno vračaš
H komu prosiš v svojih starih
poplavljenih ljubeznih
Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih
Na svojem milostnem bledoličnem
začetku
posušenem kot oko
