Še vedno verjamem da poznam konec
Še vedno verjamem da nekatere zgodbe nimajo
konca
Še vedno verjamem da je najina zgodba
sama svoj začetek in
konec
Še vedno verjamem še vedno si lažem
Še vedno ti lažem
Še vedno obstajaš ko te v mrazu gola čakam
Še vedno obstajaš ker vem da te je mrzla noč
že zdavnaj vzela
Še vedno te iščem ker vem da te ne bom nikoli
našla
ne zunaj ne za ograjo te hiše
Nikoli zares
Ker tvoja hiša nima ne oken ne vrat
Ker je miriti tebe kot miriti psa na verigi
ki grize otroke in starce če mu pridejo
preblizu
Ker so ga hranili s krvjo da bi ga naučili
pokore
Še vedno verjamem da je za ključavnico
ista megla
in da me tvoj glas ne bo nikoli
dosegel
Še vedno pestujem iste napake
iste besede
Za tebe zidovi živi isti molk
spreminja vino v kri in po ulici prepih
odnaša drugo listje
Stara poročila so še zmeraj ista
Še vedno verjamem da živim najbolje kakor
znam
Še vedno sem konec ki ga
Pišeš
Ne bo več dolgo laneno krilo
Ne bodo ženske roke in vitje
pogledov Zavezanih v desno kakor
ženska ruta Nič kratkih premolkov
in spoznanj iz treh besed
Zvezenih na trdo in skrbno kakor
čipka Nič mimohodnih opazk
moledovanj in priprošenj
Za ustavljen trenutek
ki obmiruje za mizo z desetimi stoli
Ne bo več zelena ne bo več siva
S konice čopiča kot s senc nekoga
ki je slikal žalost
Ne bo korak Da stopi v sobo kjer
gnezdijo ptice ki jih lahko naslikaš
Ne bo več kruh ne bo več okno
Kratek odlomek iz nečesa kar ni
moglo biti opis niti beseda
Morda jesen morda slikarsko
platno
Drobiž kjer se dnevi raztegnejo v
dan brez konca Ne bo več dolgo
laneno krilo Ne njene ne njegove
roke Malo časa ki bi lahko postal
stoletje Čez toliko let do katerih vodi
eno samo leto V dolgem krilu črne
barve V močnih rokah
neke ženske KI je slikala dolino
ptic
EILEAN DONAN
Tako na tiho bom
znala narisati veselje Ki ga
nismo prinesli s severa Kjer
se lomijo valovi kot zabrisan
veter z laježem majhnega
psa Ki nas je hotel utopiti
v nemirni vodi tistega
pristanišča
Tako na glas bom govorila
o tistih dneh da mi bodo
razpokale ustnice nad gladino
premrzlega morja Predirljivo
in na glas kot jočejo kraljevi
galebi Noseč mir in krpe
tolažbe v moja suha usta
Da nas zazibljejo v sanje
Kjer se na pol poti zruši
most v vodo brez vsake
globine
Tako visoko daleč bom
nesla svoje roke Da me bodo
boleli prsti Ki so se dotaknili
prezeblih zidov našega gradu
Ki nas je videl prvič mogoče
zadnjič Tako potiho bom
rekla ime da me bo slišalo
oko noči ki je z nami poslušalo
kako se je za zaveso zganilo
nekaj težkega kot naša
usoda
Tako mrzlo tiho je tukaj
Za veseljem ki je ostalo na
severu Kjer se lomijo valovi
kot zabrisan veter z laježem
majhnega psa ki nas je hotel
utopiti v nemirni vodi tistega
pristanišča
ELEGIJA ZA JUŽNI VETER IN KOŠČKE KRUHA
Majhne koščke kruha puščam
vnemar za južni veter Da jih odnese
s sabo Nepripoznan gost mojih večerij
Daleč k tebi Da jih ponese In jih nekoč
poljubijo tvoja topla usta
Majhne koščke kruha s katerimi bi
nahranila galeba mogoče mravljo
Zemljina prebežnika brez ključev in
vrat Majhne koščke kruha puščam
vnemar za južni veter Da jih odnese s
sabo Nepripoznan obiskovalec
mojih opoldnevov In jih nekoč
poljubijo tvoja topla usta
Če jih bo našel pod streho sveta
Morda čez leta
In leta
Jih bo moral prepoznati
Pripoznati za usta Ustvarjena za
resnico Za komaj kaj drugega
kakor poljub
Dolgo resnico Drugo resnico
Ki jo odkrivam skoz veter in koščke
presuhega kruha
na mizi ki jo pomete južni veter
vsakič zate Samo zate
Pomete zvečer In opoldne In z vsakim
novim jutrom Ko pozabim še en košček
spet en košček tvojega glasu
Ki ga puščam vnemar za južni veter
Za drugo resnico dolgo resnico
Ki zdaj leži nekje Morda kot zemljevid
pod posteljo Da ga veter ne more
pomesti
STARO POROČILO NEZNANCU Z ULICE ŠTEVILKA 9
Še vedno verjamem da poznam konec
Še vedno verjamem da nekatere zgodbe nimajo
konca
Še vedno verjamem da je najina zgodba
sama svoj začetek in
konec
Še vedno verjamem še vedno si lažem
Še vedno ti lažem
Še vedno obstajaš ko te v mrazu gola čakam
Še vedno obstajaš ker vem da te je mrzla noč
že zdavnaj vzela
Še vedno te iščem ker vem da te ne bom nikoli
našla
ne zunaj ne za ograjo te hiše
Nikoli zares
Ker tvoja hiša nima ne oken ne vrat
Ker je miriti tebe kot miriti psa na verigi
ki grize otroke in starce če mu pridejo
preblizu
Ker so ga hranili s krvjo da bi ga naučili
pokore
Še vedno verjamem da je za ključavnico
ista megla
in da me tvoj glas ne bo nikoli
dosegel
Še vedno pestujem iste napake
iste besede
Za tebe zidovi živi isti molk
spreminja vino v kri in po ulici prepih
odnaša drugo listje
Stara poročila so še zmeraj ista
Še vedno verjamem da živim najbolje kakor
znam
Še vedno sem konec ki ga
Pišeš
Ne bo več dolgo laneno krilo
Ne bodo ženske roke in vitje
pogledov Zavezanih v desno kakor
ženska ruta Nič kratkih premolkov
in spoznanj iz treh besed
Zvezenih na trdo in skrbno kakor
čipka Nič mimohodnih opazk
moledovanj in priprošenj
Za ustavljen trenutek
ki obmiruje za mizo z desetimi stoli
Ne bo več zelena ne bo več siva
S konice čopiča kot s senc nekoga
ki je slikal žalost
Ne bo korak Da stopi v sobo kjer
gnezdijo ptice ki jih lahko naslikaš
Ne bo več kruh ne bo več okno
Kratek odlomek iz nečesa kar ni
moglo biti opis niti beseda
Morda jesen morda slikarsko
platno
Drobiž kjer se dnevi raztegnejo v
dan brez konca Ne bo več dolgo
laneno krilo Ne njene ne njegove
roke Malo časa ki bi lahko postal
stoletje Čez toliko let do katerih vodi
eno samo leto V dolgem krilu črne
barve V močnih rokah
neke ženske KI je slikala dolino
ptic
EILEAN DONAN
Tako na tiho bom
znala narisati veselje Ki ga
nismo prinesli s severa Kjer
se lomijo valovi kot zabrisan
veter z laježem majhnega
psa Ki nas je hotel utopiti
v nemirni vodi tistega
pristanišča
Tako na glas bom govorila
o tistih dneh da mi bodo
razpokale ustnice nad gladino
premrzlega morja Predirljivo
in na glas kot jočejo kraljevi
galebi Noseč mir in krpe
tolažbe v moja suha usta
Da nas zazibljejo v sanje
Kjer se na pol poti zruši
most v vodo brez vsake
globine
Tako visoko daleč bom
nesla svoje roke Da me bodo
boleli prsti Ki so se dotaknili
prezeblih zidov našega gradu
Ki nas je videl prvič mogoče
zadnjič Tako potiho bom
rekla ime da me bo slišalo
oko noči ki je z nami poslušalo
kako se je za zaveso zganilo
nekaj težkega kot naša
usoda
Tako mrzlo tiho je tukaj
Za veseljem ki je ostalo na
severu Kjer se lomijo valovi
kot zabrisan veter z laježem
majhnega psa ki nas je hotel
utopiti v nemirni vodi tistega
pristanišča
ELEGIJA ZA JUŽNI VETER IN KOŠČKE KRUHA
Majhne koščke kruha puščam
vnemar za južni veter Da jih odnese
s sabo Nepripoznan gost mojih večerij
Daleč k tebi Da jih ponese In jih nekoč
poljubijo tvoja topla usta
Majhne koščke kruha s katerimi bi
nahranila galeba mogoče mravljo
Zemljina prebežnika brez ključev in
vrat Majhne koščke kruha puščam
vnemar za južni veter Da jih odnese s
sabo Nepripoznan obiskovalec
mojih opoldnevov In jih nekoč
poljubijo tvoja topla usta
Če jih bo našel pod streho sveta
Morda čez leta
In leta
Jih bo moral prepoznati
Pripoznati za usta Ustvarjena za
resnico Za komaj kaj drugega
kakor poljub
Dolgo resnico Drugo resnico
Ki jo odkrivam skoz veter in koščke
presuhega kruha
na mizi ki jo pomete južni veter
vsakič zate Samo zate
Pomete zvečer In opoldne In z vsakim
novim jutrom Ko pozabim še en košček
spet en košček tvojega glasu
Ki ga puščam vnemar za južni veter
Za drugo resnico dolgo resnico
Ki zdaj leži nekje Morda kot zemljevid
pod posteljo Da ga veter ne more
pomesti
