obraz moje sence se še odtaja skupaj z ledenim cvetjem iz čudežne dežele na okenskem steklu
na dlan mi kapljajo v solze spremenjene cvetlice a oči srebajo zobato sonce
trepet vzdihov in nevarni občutki lebdenja v tvojem pomenljivem pogledu ne sežejo do mene
ker kaj ti lahko ponudim
zabubljeno marmorno srce zapletene niti zlomljene marionete spomine zaporniške celice
ducat kislih poljubov neskončnost hrepenenja in gomilo prežvečkov nostalgije
ti veš upornik sem življenje boli
a po tirnicah spet pelje težek dan
zbujanje jutranjih zvonov me zdrami s kletvico na podstrešju
pokrpane sanje grozijo zmečkane na vzglavniku
krmežljavo okno mežika skozi meglene zavese
nad predmestjem odkriva razpadle strešnike sajastega neba
in iztegnjeno cipreso kot osameli kazalec
kot kažipot
za misel
in oči
iz sivih oblakov prši jesen in brizga sonce v ožilje listja
krošnje preobraža v žareče akvarele pod plohami vetrov
in jih razmetava po pomečkanih rušah ko ptiči drhtijo na strunah daljnovodov
ko bodo ledene kaplje padle na obrane trte plešastih vinogradov
ko bodo pajki obešali mokro perilo na prepletene niti babjega poletja
takrat bodo na kredencah zadišale kutine rumeno kot spomini
a skozi sajaste dimnike se bo proti nebu valilo hrepenenje
hrepenenje po toplozelenih sapah poletja
vračam se na jug grem na dolgo potovanje in srečno kresovanje toda ne s teboj
pomirjam drhtečo dlan ko sanjam in slutim nek pristan v daljavi
srce se umika v kot in domačijskem soncu zarisuje pot v nedorečeno
zaplapolaj nocoj cela zapoj in se razveži in bodi zopet bela moja južna steza
po živahnih obronkih tvojih barv naj se razlije hrepenenje juga
jaz bom pa korakal po robu kroga pod razpotegnjenimi mavricami pričakovanj
od jutra do jutri
v meni domotožje po čudežni deželi po nerazdeljeni sreči domačije in nemira
in zato - verjemi nate se ne bom obešal niti s prerezano popkovino ljubezni
vračam se na jug v zavetje oltarja vaškega hrama v tihi pristan spominov
ne vidim a čutim prišla si in s topo sekiro sekaš korenine moji rešilni bilki
raje odnehaj vrni to sekiro v arzenal svojih možganov
z zarjavelimi škarjami poguma naredi veliki rez na nedokončani sliki preteklosti
v okovano skrinjico zakleni ta čas in odpri okno jasnini novih dni
v katerih mene ni
zaspan pomladni svet pretakaš v njeno ožilje a sanje prelivaš v škrniclje stvarnosti
iskre njenih besed so te spremenile v kresno noč ko ti je šepetaje privabljala sanje
in razmetavala srebrno tkanje mesečine nad tvojo dolino
to je ljubezen si rekel in zasadil zeleni val marjetic na vseh križiščih srca
