»Nori kmet ima debel krompir,« smo rekli na Dravskem polju, ki je bilo nekoč med največjimi pridelovalci krompirja. Peščeno zemljo so že zgodaj spomladi ogreli sončni žarki. Ogreti kamenčki so držali temperaturo še v noč, skoraj do jutra, ko je zemljo sonce znova pobožalo. Včasih smo tej zemlji rekli prodnata. Na njivah smo večkrat po oranju otroci pobirali za pest debelo kamenje in ga metali na voz. Tekmovali smo, kateri kup kamenja bo večji. Samo s pohvalo je bil nagrajen zmagovalec. Po končanem delu je oče na poti domov zmetal kamenje v jame na poljski cesti. Tako so kmetje skrbeli za ekologijo, ki je imamo danes polna usta.
Z branami zrahljano zemljo, smo sadili vsako drugo ali tretje leto semenski krompir. Nekaj novega semena smo kupili, večino pa so ga ženske spomladi prebrale v kleteh, kamor so ga jeseni shranili za hrano ljudi in živine. Če je bilo premalo ustreznega za sajenje, so zdravega, debelega prerezali po dolžini, ga pustili dva dni, da se je rez zacelila in šele potem so ga poklonili zemlji.
Manjše količine, ranega, smo posadili na vrtu z motiko. Na njivah pa je kmet z lesenim črtalom (rižarjem) na štiri kline zaznamoval vrste. Leseno črtalo je vlekel konj. Iz košare ali predpasnika smo metali krompir v razdalji koraka. Nametane vrste so ogrnili s posebnim železnim plugom, ki ga je prav tako vlekel konj. Veliki kmetje so posadili tudi tri velike njive, dva hektara ali še več. Mi smo imeli samo eno njivo za to poljščino. Po končanem delu smo sedli na voz ali oje in jedli kruh, včasih pa tudi prekajeno slanino. Roke smo si obrisali v modro karirasto brisačo.
Ko smo odhajali, je na vratniku mama rekla:
»Pridni smo bili, ti pa lepo rasti.«
Sadili smo različne sorte: rani krompir za prodajo in hrano. Kraljiček je bil odličen za pire. Bil je bolj okrogel, debel in je imel globoke oči. Rdeči se je kuhal dalj časa, najboljši je bil pražen. Rumeni je bil bogatega okusa. Beli krompir je bil voden, za živino.
Delo na njivah smo še nadaljevali. Prva zelena stebelca z listi so se hitro pokazala. Takrat je oče med vrstami podrezal plevel s posebnim plugom na tri rezalke. Naslednji dan smo že okopali krompirišče. Mlade nežne sadike je kmalu ogrnil z rahlo zemljo, v njej se je množil in debelil krompir. Rastel je in zacvetel vijolično, belo in rumeno.. Prav lepo so se med cvetenjem bahale različne sorte, polepšale so polje, ki se je med klasenjem pšenice spremenilo v naravni mozaik.
Pravo veselo je bilo na polju septembra. Takrat je krompir dozorel, cima se je posušila, njive so oživele z ljudmi in živino. Mnogo let so kopali ročno z motikami. Nekateri še več kot teden dni. Kar jaz pomnim, smo krompir po vrsti orali z železnim plugom, ki sta ga vlekla dva konja. Zadaj se je vrtelo kolo in v širini razkoraka odraslega človeka metalo gomolje, ki ga je plug rahlo dvignil iz zemlje. Pobirala sta vedno dva v paru in metala v košaro. Vsak par imel je določen kos po dolžini vrste. Sicer smo si tudi pomagali. Polno košaro sta vsula v kripo na voz. Na njivi je bilo najmanj troje voz. Polne smo odpeljali domov, da ni sonce pozelenilo gomoljev. Kopali smo vedno v suhem in tudi zemlja je morala biti suha. Pobiralci smo bili otroci v zadnjih razredih šole, starejši so nam pomagali prazniti košare. Kot srednješolci pa smo pomagali, če so še bile počitnice. Pobirali smo ves dan.
Kosilo so pripeljali s praznim vozom na njivo. Razgrnili smo ponjavo, posedli in pojedli juho, pečeno kokoš s solato in krompirjem. Pili pa smo sladek jabolčnik in vodo. Pobiralci smo šli domov peš tudi dva kilometra. Utrujeni smo prepevali slovenske narodne pesmi, ki so se razlegale po ravnini. Mlajši smo se učili od starejših, ki so bili veseli, da so delo dokončali.
Takrat so množično prihajali pobirat krompir ljudje iz Haloz več dni. Pri kmetih so spali na hlevu, skednju ali na kolarnici. Na dan so zaslužili dve košari, petdeset kg krompirja. Plačilo so vzeli v naturalijah. Kmetje so ga po končanem kopanju čez nekaj dni zapeljali na njihove domove.
Zajtrk so pojedli doma na kmetiji, kosilo na njivi kot mi, le vsak dan ni bilo mesa. Večerjali so mlečne jedi. Dobre gospodinje so za krompirjevo kopanje spekle kolače, včasih celo potico.
Zapisala sem krompirjevo pridelavo, ki je mlajši rod ne pozna.
Proti koncu 20. in v začetku 21. stoletju so na njivah že brneli stroji za sajenje in kombajni za kopanje krompirja. Tudi okopavati ga ni treba, saj so plevel škropili. Žalostno je, da danes kmetje ne sadijo krompirja za svoje potrebe. Prašiče le malokdo hrani, za koline pa jih kupijo pri rejcih. Nič se ne splača, krompir pa uvažamo kot zlato.
Cesarica Marija Terezija je ob poteh dala saditi sadno drevje, da se je popotnik odžejal in okrepil z vitamini. Lakoto množic v Evropi je pregnala z uvedbo nasaditve krompirja. Čeprav so se ljudje upirali razhudniku, so ga le sadili in spoznali na koliko različnih načinov ga lahko pripravijo in preženejo glad. Danes si ne znamo predstavljati tedna brez krompirja. Prav bi bilo, da bi v Sloveniji sadili več krompirja in bi jedli slovenski krompir.
Uživajmo doma pridelano hrano.
»Nori kmet ima debel krompir,« smo rekli na Dravskem polju, ki je bilo nekoč med največjimi pridelovalci krompirja. Peščeno zemljo so že zgodaj spomladi ogreli sončni žarki. Ogreti kamenčki so držali temperaturo še v noč, skoraj do jutra, ko je zemljo sonce znova pobožalo. Včasih smo tej zemlji rekli prodnata. Na njivah smo večkrat po oranju otroci pobirali za pest debelo kamenje in ga metali na voz. Tekmovali smo, kateri kup kamenja bo večji. Samo s pohvalo je bil nagrajen zmagovalec. Po končanem delu je oče na poti domov zmetal kamenje v jame na poljski cesti. Tako so kmetje skrbeli za ekologijo, ki je imamo danes polna usta.
Z branami zrahljano zemljo, smo sadili vsako drugo ali tretje leto semenski krompir. Nekaj novega semena smo kupili, večino pa so ga ženske spomladi prebrale v kleteh, kamor so ga jeseni shranili za hrano ljudi in živine. Če je bilo premalo ustreznega za sajenje, so zdravega, debelega prerezali po dolžini, ga pustili dva dni, da se je rez zacelila in šele potem so ga poklonili zemlji.
Manjše količine, ranega, smo posadili na vrtu z motiko. Na njivah pa je kmet z lesenim črtalom (rižarjem) na štiri kline zaznamoval vrste. Leseno črtalo je vlekel konj. Iz košare ali predpasnika smo metali krompir v razdalji koraka. Nametane vrste so ogrnili s posebnim železnim plugom, ki ga je prav tako vlekel konj. Veliki kmetje so posadili tudi tri velike njive, dva hektara ali še več. Mi smo imeli samo eno njivo za to poljščino. Po končanem delu smo sedli na voz ali oje in jedli kruh, včasih pa tudi prekajeno slanino. Roke smo si obrisali v modro karirasto brisačo.
Ko smo odhajali, je na vratniku mama rekla:
»Pridni smo bili, ti pa lepo rasti.«
Sadili smo različne sorte: rani krompir za prodajo in hrano. Kraljiček je bil odličen za pire. Bil je bolj okrogel, debel in je imel globoke oči. Rdeči se je kuhal dalj časa, najboljši je bil pražen. Rumeni je bil bogatega okusa. Beli krompir je bil voden, za živino.
Delo na njivah smo še nadaljevali. Prva zelena stebelca z listi so se hitro pokazala. Takrat je oče med vrstami podrezal plevel s posebnim plugom na tri rezalke. Naslednji dan smo že okopali krompirišče. Mlade nežne sadike je kmalu ogrnil z rahlo zemljo, v njej se je množil in debelil krompir. Rastel je in zacvetel vijolično, belo in rumeno.. Prav lepo so se med cvetenjem bahale različne sorte, polepšale so polje, ki se je med klasenjem pšenice spremenilo v naravni mozaik.
Pravo veselo je bilo na polju septembra. Takrat je krompir dozorel, cima se je posušila, njive so oživele z ljudmi in živino. Mnogo let so kopali ročno z motikami. Nekateri še več kot teden dni. Kar jaz pomnim, smo krompir po vrsti orali z železnim plugom, ki sta ga vlekla dva konja. Zadaj se je vrtelo kolo in v širini razkoraka odraslega človeka metalo gomolje, ki ga je plug rahlo dvignil iz zemlje. Pobirala sta vedno dva v paru in metala v košaro. Vsak par imel je določen kos po dolžini vrste. Sicer smo si tudi pomagali. Polno košaro sta vsula v kripo na voz. Na njivi je bilo najmanj troje voz. Polne smo odpeljali domov, da ni sonce pozelenilo gomoljev. Kopali smo vedno v suhem in tudi zemlja je morala biti suha. Pobiralci smo bili otroci v zadnjih razredih šole, starejši so nam pomagali prazniti košare. Kot srednješolci pa smo pomagali, če so še bile počitnice. Pobirali smo ves dan.
Kosilo so pripeljali s praznim vozom na njivo. Razgrnili smo ponjavo, posedli in pojedli juho, pečeno kokoš s solato in krompirjem. Pili pa smo sladek jabolčnik in vodo. Pobiralci smo šli domov peš tudi dva kilometra. Utrujeni smo prepevali slovenske narodne pesmi, ki so se razlegale po ravnini. Mlajši smo se učili od starejših, ki so bili veseli, da so delo dokončali.
Takrat so množično prihajali pobirat krompir ljudje iz Haloz več dni. Pri kmetih so spali na hlevu, skednju ali na kolarnici. Na dan so zaslužili dve košari, petdeset kg krompirja. Plačilo so vzeli v naturalijah. Kmetje so ga po končanem kopanju čez nekaj dni zapeljali na njihove domove.
Zajtrk so pojedli doma na kmetiji, kosilo na njivi kot mi, le vsak dan ni bilo mesa. Večerjali so mlečne jedi. Dobre gospodinje so za krompirjevo kopanje spekle kolače, včasih celo potico.
Zapisala sem krompirjevo pridelavo, ki je mlajši rod ne pozna.
Proti koncu 20. in v začetku 21. stoletju so na njivah že brneli stroji za sajenje in kombajni za kopanje krompirja. Tudi okopavati ga ni treba, saj so plevel škropili. Žalostno je, da danes kmetje ne sadijo krompirja za svoje potrebe. Prašiče le malokdo hrani, za koline pa jih kupijo pri rejcih. Nič se ne splača, krompir pa uvažamo kot zlato.
Cesarica Marija Terezija je ob poteh dala saditi sadno drevje, da se je popotnik odžejal in okrepil z vitamini. Lakoto množic v Evropi je pregnala z uvedbo nasaditve krompirja. Čeprav so se ljudje upirali razhudniku, so ga le sadili in spoznali na koliko različnih načinov ga lahko pripravijo in preženejo glad. Danes si ne znamo predstavljati tedna brez krompirja. Prav bi bilo, da bi v Sloveniji sadili več krompirja in bi jedli slovenski krompir.
