PASTIR

»Pusti otroka, saj že spi,« je rekla mati.

Polna luna je osvetlila očetov obraz, ki je razodeval nejevoljo. Krave je privezal v hlev, mati pa je sedla na stol in namolzla več mleka kot prejšnji večer.

»To mleko je prekleto drago!« je rekel oče.

Bilo je jeseni, ko so s travnikov pospravili že otavo. Vaščani so po starem običaju po tej košnji pasli živino po vseh travnikih. Pastirji so se počutili svobodne, plezali so po drevju, se gugali na gugalnicah, ki so jih naredili iz srobota in hmeljevih dozorelih panog. Ravninski del poljanskih travnikov je od Podlož ločila reka Polskava, ki je v toplih popoldnevih zvabila pastirje v kristalno čisto vodo. Kopalk še niso poznali, slekli so se, si zavezali modre predpasnike in jih na hrbtni strani zataknili za trak. Tako so skrili del telesa, ki ga v tistih časih niso postavljali na ogled.

Pastirji so čofotali po vodi, krave so se pasle na travniku blizu tolmuna. Ko so pojedle boljšo travo, so se preselile na drugo stran meje in se v čredi oddaljevale. Kopalci so se menjavali in jih zavračali, da ne bi šle predaleč. Sonce se je že spustilo med debla jelš, pastirji so poskakali iz vode, ki jih je tako omamila, da so že pozabili na živino. Oblekli hlače in srajce ter šli za kravami , ki so se preselile že daleč , daleč od njih .

Liške, Šeke in Bistre niso našli, čeprav so bosi pretekli več travnikov proti vzhodu in zahodu. Tone bi se že jokal, a ga je bilo sram pred drugimi pastirji, ki so živino spodili v čredo in jo gnali proti domu. Sosed Stanko je še enkrat skupaj s pastirjem brez krav pregledat travnike. »V zemljo se niso pogreznile in tudi tako majhne niso, da bi jih ne izsledila,«je rekel Tone.

Komarji so ju pikali v ušesa in noge, ko sta tavala ob reki Polskavi, ki je v zgornjem toku razširila strugo in je voda segala le do kolena.

»Glej, glej, še na onem bregu se poznajo stopinje krav. Tu so šle čez reko. Greva za njimi!« je rekel Stanko.

Oddaljila sta se od vode, komarji pa so jima sledili in ju napadali, ko sta se vzpenjala proti prvim hišam na obronku gozda. Med potjo sta opazila pomendrano, pomuljeno in pohojeno deteljo. Po kravji sledi sta se ustavila pri ograji, kjer sta že zagledala Liško, Šeko in Bistro. Srce jima je zaigralo od sreče, urno sta preplezala leso.

»Stric, prišla sva po krave. Ušle so nama čez reko.«

Gospodar je rekel:

»Oče naj pride po nje in naj prinese denar, da bo poravnal škodo. Celo uro so se pasle v detelji. Kaj si pa mislite vi Polanci, da je vse vaše!«

»Stric, lepo prosiva. Krave so naše. Kaj bodo rekli doma? Nimate jih pravice zadržati!«

Kmet je pograbi preklo in jo vrgel proti mlajšemu pastirju, ki ga je z besedičenjem razjezil. Kot blisk sta se pognala čez leso in se ustavila šele pri Polskavi. Z vodo si je opral rdečo tekočino, ki se je cedila do pete. Oteklo koleno si je ovil z mokrim predpasnikom in počasi sta brez besed nadaljevala pot proti domu. Trave in drevesa so se pripravljale k počitku, le pastirju je srce razbijalo in v glavi se je vse pomešalo.

Ko sta prišla na vrt, sta že od daleč zagledala mater.

»Kje imaš krave?«

»Žagar jih je zapri. Ata mora po nje. Ušle so mi čez vodo.«

»Ti nesreča otroška, saj se že mrači,« je rekla.

Sredi dvorišča je zagledal očeta, ki ga je potegnil za uho, da ni več čutil bolečine v kolenu. »Falot, kje je živina?«

»Žagar jih je zaprl. Plačati je treba.«

Še močneje je navil uro. Materi se je sin zasmilil, pristopila je in rekla:

»Ne deri se! S kolesom se pelji na Podlože.«

»Boš ti plačala? So krave res tam, da jih ne bom iskal po travnikih?«

Ne vem, ali je med vožnjo preklinjal ali se je pripravljal na srečanje, ki mu je bilo čisto odveč po napornem delu od jutra do mraka.

»Dober večer! Našemu pubi so ušle krave.«

»Kaj ušle? V moji detelji so se pasle, še več so potlačile kot pojedle! Škoda je prevelika, tisočak je najmanj!«

»Preveč si zasolil. Desetkrat preveč zahtevaš!«

»Kakor hočeš, krave so na mojem dvorišču in lahko greš domov brez njih!«

»Ne razburjaj se, živina ne ve za meje, pa gre po svoje. Še se bova srečevala in se grdo gledala, malo tudi ti popusti.«

»Plačaj, saj imaš zato pastirja!«

Oče je končno cifro nekoliko znižal, a je še vseeno moral poravnati visok znesek predenj sta segla v roke in se poslovila.

Krave so druga za drugo zapustile dvorišče, ko je pomirjen oškodovanec odprl leso. Ni jih bilo potrebno priganjati, le prehod čez reko je moral poiskati. Dobro so si zapomnile pot in ga vodile mimo detelje, ki je v mesečini razkrivala svoje rane. Na cesti onkraj vode je sedel na kolo in se počasi peljal za živino, ki je pohlevno utirala pot proti domačiji.

Skozi odprto okno je pastir vlekel na ušesa, na koleno je čisto pozabil, čakal je zasluženo plačilo. Ko je zaslišal Liško in očeta si je oddahnil. Najbolj ga je ves čas skrbelo, če se tudi oče vrne brez krav.

»Pusti otroka, saj že spi,« je rekla mati.

Polna luna je osvetlila očetov obraz, ki je razodeval nejevoljo. Krave je privezal v hlev, mati pa je sedla na stol in namolzla več mleka kot prejšnji večer.

»To mleko je prekleto drago!« je rekel oče.

Bilo je jeseni, ko so s travnikov pospravili že otavo. Vaščani so po starem običaju po tej košnji pasli živino po vseh travnikih. Pastirji so se počutili svobodne, plezali so po drevju, se gugali na gugalnicah, ki so jih naredili iz srobota in hmeljevih dozorelih panog. Ravninski del poljanskih travnikov je od Podlož ločila reka Polskava, ki je v toplih popoldnevih zvabila pastirje v kristalno čisto vodo. Kopalk še niso poznali, slekli so se, si zavezali modre predpasnike in jih na hrbtni strani zataknili za trak. Tako so skrili del telesa, ki ga v tistih časih niso postavljali na ogled.

Pastirji so čofotali po vodi, krave so se pasle na travniku blizu tolmuna. Ko so pojedle boljšo travo, so se preselile na drugo stran meje in se v čredi oddaljevale. Kopalci so se menjavali in jih zavračali, da ne bi šle predaleč. Sonce se je že spustilo med debla jelš, pastirji so poskakali iz vode, ki jih je tako omamila, da so že pozabili na živino. Oblekli hlače in srajce ter šli za kravami , ki so se preselile že daleč , daleč od njih .

Liške, Šeke in Bistre niso našli, čeprav so bosi pretekli več travnikov proti vzhodu in zahodu. Tone bi se že jokal, a ga je bilo sram pred drugimi pastirji, ki so živino spodili v čredo in jo gnali proti domu. Sosed Stanko je še enkrat skupaj s pastirjem brez krav pregledat travnike. »V zemljo se niso pogreznile in tudi tako majhne niso, da bi jih ne izsledila,«je rekel Tone.

Komarji so ju pikali v ušesa in noge, ko sta tavala ob reki Polskavi, ki je v zgornjem toku razširila strugo in je voda segala le do kolena.

»Glej, glej, še na onem bregu se poznajo stopinje krav. Tu so šle čez reko. Greva za njimi!« je rekel Stanko.

Oddaljila sta se od vode, komarji pa so jima sledili in ju napadali, ko sta se vzpenjala proti prvim hišam na obronku gozda. Med potjo sta opazila pomendrano, pomuljeno in pohojeno deteljo. Po kravji sledi sta se ustavila pri ograji, kjer sta že zagledala Liško, Šeko in Bistro. Srce jima je zaigralo od sreče, urno sta preplezala leso.

»Stric, prišla sva po krave. Ušle so nama čez reko.«

Gospodar je rekel:

»Oče naj pride po nje in naj prinese denar, da bo poravnal škodo. Celo uro so se pasle v detelji. Kaj si pa mislite vi Polanci, da je vse vaše!«

»Stric, lepo prosiva. Krave so naše. Kaj bodo rekli doma? Nimate jih pravice zadržati!«

Kmet je pograbi preklo in jo vrgel proti mlajšemu pastirju, ki ga je z besedičenjem razjezil. Kot blisk sta se pognala čez leso in se ustavila šele pri Polskavi. Z vodo si je opral rdečo tekočino, ki se je cedila do pete. Oteklo koleno si je ovil z mokrim predpasnikom in počasi sta brez besed nadaljevala pot proti domu. Trave in drevesa so se pripravljale k počitku, le pastirju je srce razbijalo in v glavi se je vse pomešalo.

Ko sta prišla na vrt, sta že od daleč zagledala mater.

»Kje imaš krave?«

»Žagar jih je zapri. Ata mora po nje. Ušle so mi čez vodo.«

»Ti nesreča otroška, saj se že mrači,« je rekla.

Sredi dvorišča je zagledal očeta, ki ga je potegnil za uho, da ni več čutil bolečine v kolenu. »Falot, kje je živina?«

»Žagar jih je zaprl. Plačati je treba.«

Še močneje je navil uro. Materi se je sin zasmilil, pristopila je in rekla:

»Ne deri se! S kolesom se pelji na Podlože.«

»Boš ti plačala? So krave res tam, da jih ne bom iskal po travnikih?«

Ne vem, ali je med vožnjo preklinjal ali se je pripravljal na srečanje, ki mu je bilo čisto odveč po napornem delu od jutra do mraka.

»Dober večer! Našemu pubi so ušle krave.«

»Kaj ušle? V moji detelji so se pasle, še več so potlačile kot pojedle! Škoda je prevelika, tisočak je najmanj!«

»Preveč si zasolil. Desetkrat preveč zahtevaš!«

»Kakor hočeš, krave so na mojem dvorišču in lahko greš domov brez njih!«

»Ne razburjaj se, živina ne ve za meje, pa gre po svoje. Še se bova srečevala in se grdo gledala, malo tudi ti popusti.«

»Plačaj, saj imaš zato pastirja!«

Oče je končno cifro nekoliko znižal, a je še vseeno moral poravnati visok znesek predenj sta segla v roke in se poslovila.

Krave so druga za drugo zapustile dvorišče, ko je pomirjen oškodovanec odprl leso. Ni jih bilo potrebno priganjati, le prehod čez reko je moral poiskati. Dobro so si zapomnile pot in ga vodile mimo detelje, ki je v mesečini razkrivala svoje rane. Na cesti onkraj vode je sedel na kolo in se počasi peljal za živino, ki je pohlevno utirala pot proti domačiji.

Skozi odprto okno je pastir vlekel na ušesa, na koleno je čisto pozabil, čakal je zasluženo plačilo. Ko je zaslišal Liško in očeta si je oddahnil. Najbolj ga je ves čas skrbelo, če se tudi oče vrne brez krav.