Objava mojega članka »Provokacija za novo študentsko organizacijo« v Tribuni je do dneva sovpadla z junijskimi študentskimi nemiri 1968 v Ljubljani. Ne le sovpadla, z njimi se je prepletla kot nekakšna programska nit dogajanja. Sem uganil in pričakoval, da se lahko kaj takega zgodi? Gotovo sem si to pri pisanju želel, a če Ciril Baškovič take možnosti v pisariji ne bi prepoznal in nanjo na protestnem zboru v Študentskem naselju glasno opozoril, bi pač ostale le črke na papirju. Članek mnogi omenjajo, zato me je Tomaž Kšela nagovoril, da bi se spomnil, kako se mi je sploh »pripeljal«, na kar se lahko odzovem na dva načina: da pustim spomin počivati in ne napišem ničesar, pa naj si drugi izmislijo, kar si hočejo; ali pa da sam skonstruiram zgodbo o čudežnem prikazovanju podobe študentske skupnosti, vredno Vodiške Johance. Upam, da mi bo uspel tretji način in da bom verodostojno pojasnil vsaj motiv za omenjeno pisanje.
Pri petindvajsetih in pri dveh otrocih z Nino, sem se že poslavljal od spontanega toka študentskega življenja, a sem po končanem mandatu predsednika univerzitetnega odbora ZŠ sredi 1965. ostal na Tribuni, potem sem bil upravnik domov ŠN v Rožni dolini ter organizacijski sekretar ZK na univerzi. Ne glede na spremenjene vloge in položaje mi ni prišlo niti na misel, da bi se ločil od študentske »multitude« in bi kolege obravnaval kot kakšne politične pojave, vseeno pa me je izkušnja s širšimi družbenimi razmerji silila v razmisleke o tem, kaj kot študentje in kot univerza sploh smo? Resno sem se poglabljal v kritično premišljanje univerze, ki jo je večina še vedno mistificirala kot okamnelo narodno ikono, čeprav je vse klicalo po spremembah, kar se je še posebej izrazilo v reakcijah na nastajajoče visokošolsko središče v Mariboru. Veliko sem se pogovarjal z obsoteljskim rojakom Slavkom Kremenškom, ki je tisti čas pisal knjigo o študentski organiziranosti med obema vojnama, kjer me je pritegnila pisanost organizacijskih oblik ter sem se prepričal, da za študente ni slabše variante kot je status podmladka ali transmisije politične stranke. Druženje z nekaterimi »odprtimi« ljudmi iz oblasti in opozicije mi je odprlo oči, da sem malce več vedel o tem, kaj brbota pod površjem takratnega političnega vsakdana in da so na vidiku spremembe, ki bodo za mlado generacijo morebiti zelo bistvene. Bi bilo možno nanje pripraviti študentsko organizacijo, ne da bi morali pristati na to ali ono politično »španovijo«? Je sploh možna avtonomna študentska organizacija? Je pravi čas za spremembe? To so bila vprašanja, ki so me motivirala za pisanje članka, pri čemer sem se lahko opiral na momente, ki jih navajam v nadaljevanju.
Imel sem veliko izkušenj z društvi, za katera se je politika že nehala zanimati in jih skoraj ni več vpregala kot svoje transmisije ter se je zadovoljevala z vdanostnimi izrazi njihovih krovnih zvez. Izpod tega pa je nastajala nekakšna »avtonomna cona«, kjer je bilo veliko programske in organizacijske svobode. V kulturnih društvih, kjer sem bil »doma«, smo pretežno delovali akcijsko in projektno in ko sem prišel na univerzo, sem s tem nadaljeval. Organizacija društva mora služiti ciljem oz. vsebini, sicer jo je treba spremeniti, kar smo brez strahu tudi počeli in kar so razen amaterjev delali tudi profesionalci, ko se česa ni dalo izpeljati v institucijah. DPO so bile drugačne in so bolj gledale na okvir kot na vsebino, kar pa smo znotraj ljubljanske ZŠ že kar veselo spreminjali s projekti (Pogačnikovo razstavišče v Kazini, »Velika sobota malega bruca« na GR, čitalnica v ŠN, simpozij o vlogi inteligence in številni drugi), klubi (desetine pokrajinskih klubov, »Gerbičeva«, »IV blok«, FORUM v ŠN, Klub 63 na FF, klub »Pajzl« na medicini itd..), zaposlitvenim servisom, študentskimi glasili po fakultetah, literarnimi, glasbenimi in gledališkimi dogodki. Posebna zgodba je bila Tribuna, ki se je nehala zgledovati po »pravih« časopisih in je postala tudi zelo drugačna od Mladine. In zelo po svoje so se dogajali kritični odzivi na fakultetah, kjer so študente prizadele nedomišljenosti reformiranega stopenjskega študija (Ekonomska fakulteta in druge). Vso to raznovrstnost , razprostranjenost in izzivalnost je bilo neizogibno zajeti v ZŠ, ki se je na ta način vedno bolj razlikovala od »etablirane« Zveze mladine. Zgodilo se je še to, da nas je Bulc leta 1965, preden je presedlal z ljubljanskega okraja na univerzo, preselil v Kazino, da smo se s svojimi aktivnostmi znašli sredi mesta, kjer je bila naša javna zaznavnost čisto drugačna kot na odročni Poljanski cesti.
Najprej sem si predstavljal, da bi bilo najbolje, če bi se vse raznolike in mnogoštevilne študentske organizacije povezale na način polivalentne »krovne« Zveze kulturno prosvetnih organizacij, ki je takrat poleg kulturnih društev vključevala tudi knjižnice, delavske univerze, prosvetne servise in podobno ter sem jo dobro poznal. To pa je pomenilo, da bi prestopili v sindikalno orbito, ker so za vse omenjene organizacije skrbeli sindikati s svojo kar obilno malho članarine. Vendar na Dalmatinovi 4 pod Popitom za nas niso kazali zanimanja in jim je povsem zadoščala ZMS, ki so jo gostili kar pod svojo streho. Vseeno pa smo v ŠN ustanovili »Študentski sindikat«, nekakšno fantomsko organizacijo »na čakanju«, a smo se o možnosti vključitve v sindikate lahko začeli pogovarjati šele s Tonetom Kropuškom, ki se mu stvar ni zdela nesmiselna, še posebej v povezavi z uveljavitvijo »delavskega statusa« študentov, saj so zaposlene univerzitetnike že imeli pri sebi. No, začela so se »železna sedemdeseta« in Kropušek je moral oditi, ideja o »študentskem sindikatu« pa je izhlapela.
Študentski status kot status delavca je bila ideja, ki je na ljubljanski univerzi tlela že več let in so jo zanetili Tine Hribar, Spomenka Diklić, Ivan Kreft, Andrej Kirn in drugi ter dajala razpravam o študentski organizaciji globljo dimenzijo ali kar teoretsko podlago, česar na drugih univerzah niso razumeli ali pa niso sprejemali. Spodbudo zanjo je bilo mogoče najti v izvorni zamisli univerze, ki je bila skupnost učiteljev in študentov (universitas magistrorum et sholarium), pa tudi v obstoječih razmerah, ko je mnogo študentov študiralo po odločitvi (bodočih) zaposlovalcev s pravicami iz statusa delavcev. Nismo pa s tem povezovali samo socialne varnosti študentov, vključno s kreditiranjem študija, ampak tudi njihove druge pravice, še posebej samoupravne pravice na univerzi in volilno pravico za posebne zbore Republiške skupščine. Bulc in za njim Kornhauserjeva sta od sredine šestdesetih vodila skupščinsko komisijo za pripravo slovenskega zakona o visokem šolstvu, ki je študentom močno okrepil zastopstvo v samoupravnih organih višjih in visokih šol, fakultet in univerze, za katero je bilo treba zagotoviti ustrezno bazno organiziranost. To ni mogla biti ZŠ kot transmisijska DPO, ampak smo potrebovali legitimno mrežo, ki bi zajemala celotno študentsko populacijo na podlagi njihovega indeksa kot delovne knjižice. Ni moglo biti presenečenje, da drugih študentskih okolij v Jugoslaviji naše zavzemanje za delovni status ni zanimalo, saj univerzitetne ureditve sploh niso bile več skladne med republikami in so se razvijale v različne smeri.
ZŠ Jugoslavije pa je bila popolnoma zakrnela unitarna organizacija, ki ni priznavala niti obstoja republik in je ustanavljala le svoje izpostave po univerzah – potemtakem smo statutarno imeli ZŠJ na Univerzi v Ljubljani. Res je, da tega ni nihče več jemal resno, ampak tako je bilo, čeprav je celo ZK delovala preko republiških organizacij in smo se v Sloveniji sklicevali na Čebine, ne na Vukovar. Tudi jugoslovanske Ustave 1963 ZŠ očitno ni upoštevala in ni registrirala, da so univerze v pristojnosti republik ter se je zadnji zvezni minister za šolstvo Vipotnik poslovil že 1964. Takrat sem v Centralnem odboru ZŠJ povzročil zaprepadenost, ko sem glede centralističnih napotkov univerzam prostodušno vprašal, kaj se gremo in če ne vidimo, da je »cesar gol«. A so se še kar naprej delali pomembne tam na strehi Doma sindikatov in kasneje v 23. nadstropju partijskega nebotičnika na Novem Beogradu. Kritično sodbo o ZŠ sem sicer delil še z marsikom od študentskih aktivistov po Jugi, le da sem ji jaz dodajal še zamisel o drugačni organiziranosti, ki se je izkazala za relevantno v študentskem dogajanju junija 1968 in kasneje. Vendar samo v Sloveniji, kjer smo imeli za seboj že nekaj let razprav na to temo in kjer se je tudi annus mirabilis 1968 dogajalo drugače kot drugod. Ampak, to smo ob njeni 50-letnici menda že vzeli, ali pač ne?
Na svoj način relevantnost dokazuje tudi zanimanje Titovega »maršalata« za moj spis in za njegove posledice in sicer na podlagi »ovadbe« vodstva ZŠJ, ker da ne izhajamo iz Programa ZKJ. Niso računali, da bo vse skupaj dobil v roke »odprti« Jože Smole, ki je sprejel našo interpretacijo o prizadevanjih za krepitev samoupravljanja na univerzi in v Ljubljani zaradi »oseminšestdesetega« ni bilo političnega procesa, kakršne so zganjali v Beogradu. Jaz pa sem se za preživetje vseeno moral izseliti v Maribor.
Objava mojega članka »Provokacija za novo študentsko organizacijo« v Tribuni je do dneva sovpadla z junijskimi študentskimi nemiri 1968 v Ljubljani. Ne le sovpadla, z njimi se je prepletla kot nekakšna programska nit dogajanja. Sem uganil in pričakoval, da se lahko kaj takega zgodi? Gotovo sem si to pri pisanju želel, a če Ciril Baškovič take možnosti v pisariji ne bi prepoznal in nanjo na protestnem zboru v Študentskem naselju glasno opozoril, bi pač ostale le črke na papirju. Članek mnogi omenjajo, zato me je Tomaž Kšela nagovoril, da bi se spomnil, kako se mi je sploh »pripeljal«, na kar se lahko odzovem na dva načina: da pustim spomin počivati in ne napišem ničesar, pa naj si drugi izmislijo, kar si hočejo; ali pa da sam skonstruiram zgodbo o čudežnem prikazovanju podobe študentske skupnosti, vredno Vodiške Johance. Upam, da mi bo uspel tretji način in da bom verodostojno pojasnil vsaj motiv za omenjeno pisanje.
Pri petindvajsetih in pri dveh otrocih z Nino, sem se že poslavljal od spontanega toka študentskega življenja, a sem po končanem mandatu predsednika univerzitetnega odbora ZŠ sredi 1965. ostal na Tribuni, potem sem bil upravnik domov ŠN v Rožni dolini ter organizacijski sekretar ZK na univerzi. Ne glede na spremenjene vloge in položaje mi ni prišlo niti na misel, da bi se ločil od študentske »multitude« in bi kolege obravnaval kot kakšne politične pojave, vseeno pa me je izkušnja s širšimi družbenimi razmerji silila v razmisleke o tem, kaj kot študentje in kot univerza sploh smo? Resno sem se poglabljal v kritično premišljanje univerze, ki jo je večina še vedno mistificirala kot okamnelo narodno ikono, čeprav je vse klicalo po spremembah, kar se je še posebej izrazilo v reakcijah na nastajajoče visokošolsko središče v Mariboru. Veliko sem se pogovarjal z obsoteljskim rojakom Slavkom Kremenškom, ki je tisti čas pisal knjigo o študentski organiziranosti med obema vojnama, kjer me je pritegnila pisanost organizacijskih oblik ter sem se prepričal, da za študente ni slabše variante kot je status podmladka ali transmisije politične stranke. Druženje z nekaterimi »odprtimi« ljudmi iz oblasti in opozicije mi je odprlo oči, da sem malce več vedel o tem, kaj brbota pod površjem takratnega političnega vsakdana in da so na vidiku spremembe, ki bodo za mlado generacijo morebiti zelo bistvene. Bi bilo možno nanje pripraviti študentsko organizacijo, ne da bi morali pristati na to ali ono politično »španovijo«? Je sploh možna avtonomna študentska organizacija? Je pravi čas za spremembe? To so bila vprašanja, ki so me motivirala za pisanje članka, pri čemer sem se lahko opiral na momente, ki jih navajam v nadaljevanju.
Imel sem veliko izkušenj z društvi, za katera se je politika že nehala zanimati in jih skoraj ni več vpregala kot svoje transmisije ter se je zadovoljevala z vdanostnimi izrazi njihovih krovnih zvez. Izpod tega pa je nastajala nekakšna »avtonomna cona«, kjer je bilo veliko programske in organizacijske svobode. V kulturnih društvih, kjer sem bil »doma«, smo pretežno delovali akcijsko in projektno in ko sem prišel na univerzo, sem s tem nadaljeval. Organizacija društva mora služiti ciljem oz. vsebini, sicer jo je treba spremeniti, kar smo brez strahu tudi počeli in kar so razen amaterjev delali tudi profesionalci, ko se česa ni dalo izpeljati v institucijah. DPO so bile drugačne in so bolj gledale na okvir kot na vsebino, kar pa smo znotraj ljubljanske ZŠ že kar veselo spreminjali s projekti (Pogačnikovo razstavišče v Kazini, »Velika sobota malega bruca« na GR, čitalnica v ŠN, simpozij o vlogi inteligence in številni drugi), klubi (desetine pokrajinskih klubov, »Gerbičeva«, »IV blok«, FORUM v ŠN, Klub 63 na FF, klub »Pajzl« na medicini itd..), zaposlitvenim servisom, študentskimi glasili po fakultetah, literarnimi, glasbenimi in gledališkimi dogodki. Posebna zgodba je bila Tribuna, ki se je nehala zgledovati po »pravih« časopisih in je postala tudi zelo drugačna od Mladine. In zelo po svoje so se dogajali kritični odzivi na fakultetah, kjer so študente prizadele nedomišljenosti reformiranega stopenjskega študija (Ekonomska fakulteta in druge). Vso to raznovrstnost , razprostranjenost in izzivalnost je bilo neizogibno zajeti v ZŠ, ki se je na ta način vedno bolj razlikovala od »etablirane« Zveze mladine. Zgodilo se je še to, da nas je Bulc leta 1965, preden je presedlal z ljubljanskega okraja na univerzo, preselil v Kazino, da smo se s svojimi aktivnostmi znašli sredi mesta, kjer je bila naša javna zaznavnost čisto drugačna kot na odročni Poljanski cesti.
Najprej sem si predstavljal, da bi bilo najbolje, če bi se vse raznolike in mnogoštevilne študentske organizacije povezale na način polivalentne »krovne« Zveze kulturno prosvetnih organizacij, ki je takrat poleg kulturnih društev vključevala tudi knjižnice, delavske univerze, prosvetne servise in podobno ter sem jo dobro poznal. To pa je pomenilo, da bi prestopili v sindikalno orbito, ker so za vse omenjene organizacije skrbeli sindikati s svojo kar obilno malho članarine. Vendar na Dalmatinovi 4 pod Popitom za nas niso kazali zanimanja in jim je povsem zadoščala ZMS, ki so jo gostili kar pod svojo streho. Vseeno pa smo v ŠN ustanovili »Študentski sindikat«, nekakšno fantomsko organizacijo »na čakanju«, a smo se o možnosti vključitve v sindikate lahko začeli pogovarjati šele s Tonetom Kropuškom, ki se mu stvar ni zdela nesmiselna, še posebej v povezavi z uveljavitvijo »delavskega statusa« študentov, saj so zaposlene univerzitetnike že imeli pri sebi. No, začela so se »železna sedemdeseta« in Kropušek je moral oditi, ideja o »študentskem sindikatu« pa je izhlapela.
Študentski status kot status delavca je bila ideja, ki je na ljubljanski univerzi tlela že več let in so jo zanetili Tine Hribar, Spomenka Diklić, Ivan Kreft, Andrej Kirn in drugi ter dajala razpravam o študentski organizaciji globljo dimenzijo ali kar teoretsko podlago, česar na drugih univerzah niso razumeli ali pa niso sprejemali. Spodbudo zanjo je bilo mogoče najti v izvorni zamisli univerze, ki je bila skupnost učiteljev in študentov (universitas magistrorum et sholarium), pa tudi v obstoječih razmerah, ko je mnogo študentov študiralo po odločitvi (bodočih) zaposlovalcev s pravicami iz statusa delavcev. Nismo pa s tem povezovali samo socialne varnosti študentov, vključno s kreditiranjem študija, ampak tudi njihove druge pravice, še posebej samoupravne pravice na univerzi in volilno pravico za posebne zbore Republiške skupščine. Bulc in za njim Kornhauserjeva sta od sredine šestdesetih vodila skupščinsko komisijo za pripravo slovenskega zakona o visokem šolstvu, ki je študentom močno okrepil zastopstvo v samoupravnih organih višjih in visokih šol, fakultet in univerze, za katero je bilo treba zagotoviti ustrezno bazno organiziranost. To ni mogla biti ZŠ kot transmisijska DPO, ampak smo potrebovali legitimno mrežo, ki bi zajemala celotno študentsko populacijo na podlagi njihovega indeksa kot delovne knjižice. Ni moglo biti presenečenje, da drugih študentskih okolij v Jugoslaviji naše zavzemanje za delovni status ni zanimalo, saj univerzitetne ureditve sploh niso bile več skladne med republikami in so se razvijale v različne smeri.
ZŠ Jugoslavije pa je bila popolnoma zakrnela unitarna organizacija, ki ni priznavala niti obstoja republik in je ustanavljala le svoje izpostave po univerzah – potemtakem smo statutarno imeli ZŠJ na Univerzi v Ljubljani. Res je, da tega ni nihče več jemal resno, ampak tako je bilo, čeprav je celo ZK delovala preko republiških organizacij in smo se v Sloveniji sklicevali na Čebine, ne na Vukovar. Tudi jugoslovanske Ustave 1963 ZŠ očitno ni upoštevala in ni registrirala, da so univerze v pristojnosti republik ter se je zadnji zvezni minister za šolstvo Vipotnik poslovil že 1964. Takrat sem v Centralnem odboru ZŠJ povzročil zaprepadenost, ko sem glede centralističnih napotkov univerzam prostodušno vprašal, kaj se gremo in če ne vidimo, da je »cesar gol«. A so se še kar naprej delali pomembne tam na strehi Doma sindikatov in kasneje v 23. nadstropju partijskega nebotičnika na Novem Beogradu. Kritično sodbo o ZŠ sem sicer delil še z marsikom od študentskih aktivistov po Jugi, le da sem ji jaz dodajal še zamisel o drugačni organiziranosti, ki se je izkazala za relevantno v študentskem dogajanju junija 1968 in kasneje. Vendar samo v Sloveniji, kjer smo imeli za seboj že nekaj let razprav na to temo in kjer se je tudi annus mirabilis 1968 dogajalo drugače kot drugod. Ampak, to smo ob njeni 50-letnici menda že vzeli, ali pač ne?
Na svoj način relevantnost dokazuje tudi zanimanje Titovega »maršalata« za moj spis in za njegove posledice in sicer na podlagi »ovadbe« vodstva ZŠJ, ker da ne izhajamo iz Programa ZKJ. Niso računali, da bo vse skupaj dobil v roke »odprti« Jože Smole, ki je sprejel našo interpretacijo o prizadevanjih za krepitev samoupravljanja na univerzi in v Ljubljani zaradi »oseminšestdesetega« ni bilo političnega procesa, kakršne so zganjali v Beogradu. Jaz pa sem se za preživetje vseeno moral izseliti v Maribor.
