Izhajam iz generacije, ki je štela objavo kakšnega svojega umotvora v tisku, na radiu, filmu ali TV za neznanski uspeh in življenjsko srečo. Gimnazijec, ki so mu natisnili pesem, je takoj postal osebnost leta na šoli in so vsi profesorji našli dobro besedo zanj. Danes ima 70 gimnazijcev kakšno objavo na spletu, pa profesorjev to sploh ne zanima, razen če vsebina slučajno ni naperjena proti njim.
Zgolj kot zabavno anekdoto smo si razlagali obveznega Marxa iz Nemške ideologije, da bo prišel čas, ko bo lahko vsakdo »zjutraj na lovu, popoldne na ribolovu, zvečer bo poskrbel za govedo, po večerji pa bo pisal kritike.« Tisto zadnje opravilo pred spanjem se nam je zdelo prav smešno in povsem neverjetno, danes pa se cela Slovenija ukvarja s tem, kar se je v prav takšnem trenutku »pripeljalo« ministrici za kulturo v njen blog.
Vsi skupaj plavamo v nepreglednem oceanu vsakovrstnih objav: ene se zgodijo nezavedno, druge po sili razmer, nekatere iz hudobije, nekaj sto milijonov blogov pa ima natančno enak cilj kot sleherni časopis, le da nastajajo iz gole želje po sporočanju. Analitiki tega razvoja so se razdelili v dva tabora in eni slavijo zmago demokracije, drugi pa obupujejo nad propadom ekspertnosti. Slednji imajo stalno na jeziku Aldousa Huxleya, še bolj pa njegovega starega očeta T. H. Huxleya, avtorja »teorema o neskončnem številu opic, ki nabijajo po neskončnem številu pisalnih strojev in eni se bo nekoč slučajno posrečil Shakespeare«. S prihodom informacijske komunikacijske tehnologije so se možnosti za opičjega shakespearja zelo povečale.
Še precej več možnosti kot v leposlovju, imajo opice v glasbi in že George Bernard Shaw je za najbolj grozen kraj vedel: »Pekel je poln amaterskih glasbenikov!«
Neskončna lahkotnost objavljanja je omogočila nastanek t.i. »državljanskega novinarstva«. Al Saracevic, urednik San Francisco Chronicle, je na vprašanje o razliki med novinarskimi profesionalci in blogarskimi amaterji odgovoril zelo kratko: »Amaterjev ne zapirajo zaradi njihovih objav!« Amaterski žurnalizem je trn v peti medijske industrije, ki ji padajo naklade, gledanost, dohodki od reklam, prestiž novinarskega poklica itd.. Karizmatični Robert Samuelson iz Washington Posta je proti svoji navadi izgubil kontrolo in nahrulil »državljansko novinarstvo« da predstavlja »največji razcvet masovnega ekshibicionizma v človeški zgodovini.«
Andrew Keen, avtor zelo sveže knjige »Kult amaterjev: Kako današnji internet ubija našo kulturo in napada našo ekonomijo«, enega za drugim poliva z gnojnico vse projekte informacijske družbe, ki sicer veljajo za nesporne uspehe participativne ustvarjalnosti. Zanj je odprto-kodna Wikipedija tipičen primer, kako smo namesto utemeljenega diktata ekspertov, dobili nesprejemljiv »diktat idiotov«. Ne gre mu v glavo, zakaj je Wikipedija sedemnajsta najbolj brana stran na spletu, Encyclopedia Britannica, ki ima izza sebe 100 nobelovcev, 4000 ekspertov ter 300 zaposlenih urednikov, pa je šele na 5.128 mestu? Zato poziva vse univerze sveta, da se uprejo »internetnemu egalitarizmu« in preprosto prepovejo Wikipedijo. Za kronski argument je navedel neizobraženost njenega ustanovitelja Jimmyja Walesa, po poreklu kmečkega fanta iz Huntsvilleja, ki že na Univerzi Alabama ni kazal primernega spoštovanja do akademskih avtoritet.
Bolj zares je treba vzeti Jürgena Habermasa, ko pravi: »Cena, ki jo plačujemo za naraščajoči egalitarizem, kakršnega prinaša internet, je decentraliziran dostop do neredigiranih zgodb. Zato v tem mediju prispevki intelektualcev izgubljajo svojo moč, da bi se uveljavile kot žarišča.« To pač terja, da morajo intelektualci na novo premisliti svoj položaj, ki so si ga ustvarili v stoletjih prevlade hierarhičnega analognega tiska. Pri njem je veljalo svetopisemsko načelo »Božje besede«, ki meso postane, njeni sekularni glasniki pa so intelektualci. Ampak, njihove posvečene vloge jim niso ogrozili amaterji, pač pa strokovnjaki za odnose z javnostmi. Zaradi njihovih »pristopov« že dolgo ni več jasno, kaj je pri javni besedi resnica in kaj laž. Totalitarni ideološki konstrukti, volilne kampanje, poročanje z bojišč, »9/11«, 3000 vsakodnevnih reklam – vse to producirajo profesionalci, ne amaterji. In to zdržema že desetletja!
Pa poglejmo malo bolj natančno še sam internet. Amaterski blogi, ki tako živcirajo eksperte in medijsko industrijo, so v resnici v veliki manjšini. Prevladujejo kombinacije spamov in blogov, t.i. »splogi«, ki si jih izmišljajo profesionalni komercialisti in po oceni agencije Technorati predstavljajo že 90 vseh blogov. Ker samim komercialistom običajno hitro zmanjka idej, najemajo profesionalne blogerje, zato je na internetu vse več »flogov« ter »in-text« reklam. In kaj je naša proslula torkova Piramida na nacionalni televiziji? Temu po svetu pravijo »infomercial« in spet ni nič drugega kot kramarstvo, ki nima nič z amaterji.
Ubogi amaterji si na internetu izborijo le nekaj odstotkov prostora, pa še to spravlja profesionalne manipulatorje v skrajen bes. Bojijo se za svoje zaslužke, saj se dobro zavedajo, da je njihov profesionalizem na trhlih nogah in da ga lahko hitro »prečita« vsak amater. V resnici bolj kot na kakšnem profesionalnem znanju, gradijo na zvezah in neformalnih koristoljubnih združbah, ki pa se v kiberprostoru veliko težje ohranjajo kot v tradicionalnih pogojih medijske industrije. Njihova moč je v tem, da se za stare privilegije boji cela vrsta združb – uredniki, založniki, pisatelji …. politiki – in vsi noč in dan brusijo meče za obračun z amaterji.
Nič ne pomaga, svet starih profesionalcev se nepovratno poslavlja!
Izhajam iz generacije, ki je štela objavo kakšnega svojega umotvora v tisku, na radiu, filmu ali TV za neznanski uspeh in življenjsko srečo. Gimnazijec, ki so mu natisnili pesem, je takoj postal osebnost leta na šoli in so vsi profesorji našli dobro besedo zanj. Danes ima 70 gimnazijcev kakšno objavo na spletu, pa profesorjev to sploh ne zanima, razen če vsebina slučajno ni naperjena proti njim.
Zgolj kot zabavno anekdoto smo si razlagali obveznega Marxa iz Nemške ideologije, da bo prišel čas, ko bo lahko vsakdo »zjutraj na lovu, popoldne na ribolovu, zvečer bo poskrbel za govedo, po večerji pa bo pisal kritike.« Tisto zadnje opravilo pred spanjem se nam je zdelo prav smešno in povsem neverjetno, danes pa se cela Slovenija ukvarja s tem, kar se je v prav takšnem trenutku »pripeljalo« ministrici za kulturo v njen blog.
Vsi skupaj plavamo v nepreglednem oceanu vsakovrstnih objav: ene se zgodijo nezavedno, druge po sili razmer, nekatere iz hudobije, nekaj sto milijonov blogov pa ima natančno enak cilj kot sleherni časopis, le da nastajajo iz gole želje po sporočanju. Analitiki tega razvoja so se razdelili v dva tabora in eni slavijo zmago demokracije, drugi pa obupujejo nad propadom ekspertnosti. Slednji imajo stalno na jeziku Aldousa Huxleya, še bolj pa njegovega starega očeta T. H. Huxleya, avtorja »teorema o neskončnem številu opic, ki nabijajo po neskončnem številu pisalnih strojev in eni se bo nekoč slučajno posrečil Shakespeare«. S prihodom informacijske komunikacijske tehnologije so se možnosti za opičjega shakespearja zelo povečale.
Še precej več možnosti kot v leposlovju, imajo opice v glasbi in že George Bernard Shaw je za najbolj grozen kraj vedel: »Pekel je poln amaterskih glasbenikov!«
Neskončna lahkotnost objavljanja je omogočila nastanek t.i. »državljanskega novinarstva«. Al Saracevic, urednik San Francisco Chronicle, je na vprašanje o razliki med novinarskimi profesionalci in blogarskimi amaterji odgovoril zelo kratko: »Amaterjev ne zapirajo zaradi njihovih objav!« Amaterski žurnalizem je trn v peti medijske industrije, ki ji padajo naklade, gledanost, dohodki od reklam, prestiž novinarskega poklica itd.. Karizmatični Robert Samuelson iz Washington Posta je proti svoji navadi izgubil kontrolo in nahrulil »državljansko novinarstvo« da predstavlja »največji razcvet masovnega ekshibicionizma v človeški zgodovini.«
Andrew Keen, avtor zelo sveže knjige »Kult amaterjev: Kako današnji internet ubija našo kulturo in napada našo ekonomijo«, enega za drugim poliva z gnojnico vse projekte informacijske družbe, ki sicer veljajo za nesporne uspehe participativne ustvarjalnosti. Zanj je odprto-kodna Wikipedija tipičen primer, kako smo namesto utemeljenega diktata ekspertov, dobili nesprejemljiv »diktat idiotov«. Ne gre mu v glavo, zakaj je Wikipedija sedemnajsta najbolj brana stran na spletu, Encyclopedia Britannica, ki ima izza sebe 100 nobelovcev, 4000 ekspertov ter 300 zaposlenih urednikov, pa je šele na 5.128 mestu? Zato poziva vse univerze sveta, da se uprejo »internetnemu egalitarizmu« in preprosto prepovejo Wikipedijo. Za kronski argument je navedel neizobraženost njenega ustanovitelja Jimmyja Walesa, po poreklu kmečkega fanta iz Huntsvilleja, ki že na Univerzi Alabama ni kazal primernega spoštovanja do akademskih avtoritet.
Bolj zares je treba vzeti Jürgena Habermasa, ko pravi: »Cena, ki jo plačujemo za naraščajoči egalitarizem, kakršnega prinaša internet, je decentraliziran dostop do neredigiranih zgodb. Zato v tem mediju prispevki intelektualcev izgubljajo svojo moč, da bi se uveljavile kot žarišča.« To pač terja, da morajo intelektualci na novo premisliti svoj položaj, ki so si ga ustvarili v stoletjih prevlade hierarhičnega analognega tiska. Pri njem je veljalo svetopisemsko načelo »Božje besede«, ki meso postane, njeni sekularni glasniki pa so intelektualci. Ampak, njihove posvečene vloge jim niso ogrozili amaterji, pač pa strokovnjaki za odnose z javnostmi. Zaradi njihovih »pristopov« že dolgo ni več jasno, kaj je pri javni besedi resnica in kaj laž. Totalitarni ideološki konstrukti, volilne kampanje, poročanje z bojišč, »9/11«, 3000 vsakodnevnih reklam – vse to producirajo profesionalci, ne amaterji. In to zdržema že desetletja!
Pa poglejmo malo bolj natančno še sam internet. Amaterski blogi, ki tako živcirajo eksperte in medijsko industrijo, so v resnici v veliki manjšini. Prevladujejo kombinacije spamov in blogov, t.i. »splogi«, ki si jih izmišljajo profesionalni komercialisti in po oceni agencije Technorati predstavljajo že 90 vseh blogov. Ker samim komercialistom običajno hitro zmanjka idej, najemajo profesionalne blogerje, zato je na internetu vse več »flogov« ter »in-text« reklam. In kaj je naša proslula torkova Piramida na nacionalni televiziji? Temu po svetu pravijo »infomercial« in spet ni nič drugega kot kramarstvo, ki nima nič z amaterji.
Ubogi amaterji si na internetu izborijo le nekaj odstotkov prostora, pa še to spravlja profesionalne manipulatorje v skrajen bes. Bojijo se za svoje zaslužke, saj se dobro zavedajo, da je njihov profesionalizem na trhlih nogah in da ga lahko hitro »prečita« vsak amater. V resnici bolj kot na kakšnem profesionalnem znanju, gradijo na zvezah in neformalnih koristoljubnih združbah, ki pa se v kiberprostoru veliko težje ohranjajo kot v tradicionalnih pogojih medijske industrije. Njihova moč je v tem, da se za stare privilegije boji cela vrsta združb – uredniki, založniki, pisatelji …. politiki – in vsi noč in dan brusijo meče za obračun z amaterji.
Nič ne pomaga, svet starih profesionalcev se nepovratno poslavlja!
