ne smem povedati vsega
če resnica ni služkinja ljubezni
če ptiček če v pesti
če v pesti trepetam
če gre fizika v kemijo gre kemija v biologijo
če saharska otožnost vztraja tri leta
če nima intuicije da bi pojmi vsebino rodili
ljubezen je pogum
da se ne da najti umetniške resnice
se ne da niti pihniti v onostran
če so notranjosti neznane prvotnega doživetja ni
če ne ponudi izkušnje resnice ni umetnik
če zapisuje simptome ne bodo nikoli dosegli človeštva
Ko prideš, bo sončno, čeprav burja grmi. In lije.
druga
Vse razlage sem porabila.
Triletna lakota boli.
Lev opazuje. Gleda. Gleda.
Lovi svojo veliko željo,
teče kolikor more.
Ta želja upleni vso pozornost.
Znova in znova nevarnost preži.
Lisica ga neopazno sledi.
Ne zmede mu kraljevske koncentracije.
tretja
Lisica sproži plaz.
Srčna hišica zaječi, čeprav se je ni
dotaknil. Tiha v temi. Zadržuje dih
in prisluškuje oblakom. Nevihta stiska
čas. Nabira mraz. Ozek prehod
v breznu, je naslon za težko glavo.
Počitek sredi nevarnosti vse poslabša.
Besede v spominu so ogenjčki na cesti,
za tiste, ki so prišli ob vse.
Ta spomin in nesmrtna duša! Duh umrlih
nad mestom dovoli, da ga živi samo delno naselijo.
Spomin so predmeti, ki ostanejo zvesti mrtvim lastnikom.
Za žive so amuleti ali pa coprnija s pogubno usodo.
četrta
Tito je Tito. Čudežen.
Nedotakljiv konflikt.
O njem se ne sme govoriti.
S stolpa časa vidim njegove srčne nitke.
Vidne in nevidne. Za hip.
Iz puščave se vijejo natančno prepletene.
Za potomstvom tečejo, ne vedoč, kako šibke so.
Čez desetletje ga ne bodo iz živega peska reševale.
Tek brez konca. Živa moč budnega srca vleče ven.
Kaj se tebi ta čas po glavi plete?
Ob dveh, ko odložiš knjige na mesečino?
Ob treh, ko nemški barok glasno pregleduje misli?
Ko čipkasta ladja besed v zoro prinese sladkorčke
na obalo sanj? Kaj se ti po glavi plete, ko božaš srčno
nitko v močno kito spleteno?
Bolniki in ljubimci. Zjutraj mirno, celo sladko, spijo.
peta
Skozi okno si podajamo vrče vina in krožnike s hrano,
Ti pa si otežuješ življenje s to nevarno igro.
Vedno znova prinaša neopazno zlo.
Ko te za las zgreši, te že ozira v nov ovinek.
A vidite, da vas moji verzi polagajo v varno gnezdo?
Čeprav ne razumete, vam ne storijo nič hudega.
Pravičnost ni verz. Pravičnost ni esej.
Pravičnost je izkušnja, dragi moji.
šesta
Divja in zanemarjena lepota diha tako, da
se ne zaveda puščave, ki se je ne da videti.
Oškrbljena lepota se v kratkih vodnih sunkih zaraste.
Razvaline lepote trajno ženejo iz korenin srca.
Oljnata voda ob topli bonaci je drobno zgubana,
žametne kodrce lahen vetrc sproti ravna.
Človekove navade povedo več kot potni list.
sedma
Kadar je umetnik človeško niedrich, ogroža.
Umetnost se reši, če jo pustimo pri miru.
Kadar jo moje srce spakira.
Ko bodo za umetnika pričale pocestne mačke,
ne tiste z rodovnikom na fotelju, bo tudi muza salutirala.
Še prepirljivi jastreb bo moral dati svoj glas.
Duh cvetja je z zadnjimi močmi odganjalo zlo,
zato so jazbeci ves čas dedovali rove.
osma
Ukka! Ukka! Kje si? Ne boš naredil dežja?
Julij gori! Avgust gori! Bo Kosovel pepel?
Sreča me je pahnila na Kvarner. Ležim
na morju. Dišim po morju.
Predanost pobiram iz neutrudnih valov.
V hrbtno stran pesmi zavijem
razpad in uničenje, ki se bliskata
in čez štiri sekunde še zagrmita.
Ne pronicata skozi verze.
Poezija sovražnikom briše sledi.
Odkorakajo po neskončnih ulicah.
Z razcepljenim jezičkom dihajo.
deveta
Ko zagledam tvoje ime
in tvoj priimek na listu napisana,
se raztopim. Žlica soli v morju.
Kdo ve, da z mano vstajaš?
Da z mano hodiš spat?
Besed mi nisi dal. Zakaj si me stradal?
Postala sem žejna žival,
ki nima v glavi samo preživetja.
V nogah imam GPS. Vodi me vse kaj drugega.
Najbolj srce, ki na vrtu v ptičjem petju miži.
deseta
Pogovarjava se. In močno pogrešava.
Vem, da v tem ni evolucije. Ne, ni je.
Lepota jo ignorira. Vem, da se ne izmikaš.
Ne izmikaš se. Poznaš letne čase idej.
Jeseni se ponavlja vse, kar se je že zgodilo.
Tudi poleti. Teža dela pisanje smiselno. Teža lepote.
Kadar jo nosimo. Le kaj delaš? Nekaj drugega?
Tretjega? Poezija pa je povsod. Ves čas.
Janko in Metka to vesta stoletja. Janko Kersnik mi je
pred triinpetdesetimi leti dal zlati obroč perfektnih dejanj.
Trojni zaslužni profesor na komparativi,
je lani pri njem odkril kvadratni centimeter, ki se ponoči sveti.
Velikan zaslužnosti. Nova smer!
Katera slovenska dejavnost ve,
da si fetus vse zapomni.
Celice imajo odličen spomin.
Če se ukvarjaš s hobotnico se izboljšuje. Kaj šele človek!
enajsta
Libido je vroč, jaz pa sem mrzla.
Lisičji kožuh je led. Vročica me je zajela.
V morju se knajpam, da me boš lahko izbezal
iz tihega pogorja. Vem, da ti je oče povedal
vse o izjemni kompoziciji Madame Butterfly.
Zgrajena je na štirih tonih, iz katerih zraste
vsa ekspresija! Vredno Mahlerja, kajne!
Rekel si mi: » Mrtve bova obujala!
Camille Saint-Saëns to zmore.«
dvanajsta
Zli duhovi zvitih.
Rep naredi privide, ki niso od tega sveta.
Še manj od onega. Začaranost prekucne morje.
Opal in safir tavajočega morja grozita dušama.
Ni Beeny Cliff, le morje majhnega otoka.
Lisica se preobleče v knjigo, žensko, ustvarjalko svetov,
v kislo mleko in v silo, ki speljuje s poti.
Samo vojaška odločnost zacopranost prežene.
Ko jo zapreš v velik sod in sedeš nanj,
bingljaš z nogami. Ne odneha prerokovati
bližnje prihodnosti. Iz rok v usta. Priganja na pot,
na kateri se človek znebi odgovornosti.
Najboljši dnevi so preprečili izgubo poldragega oktobra.
Razgreta skačeva v sveže morje. Vroča v orjaški mir.
prva
ne smem povedati vsega
če resnica ni služkinja ljubezni
če ptiček če v pesti
če v pesti trepetam
če gre fizika v kemijo gre kemija v biologijo
če saharska otožnost vztraja tri leta
če nima intuicije da bi pojmi vsebino rodili
ljubezen je pogum
da se ne da najti umetniške resnice
se ne da niti pihniti v onostran
če so notranjosti neznane prvotnega doživetja ni
če ne ponudi izkušnje resnice ni umetnik
če zapisuje simptome ne bodo nikoli dosegli človeštva
Ko prideš, bo sončno, čeprav burja grmi. In lije.
druga
Vse razlage sem porabila.
Triletna lakota boli.
Lev opazuje. Gleda. Gleda.
Lovi svojo veliko željo,
teče kolikor more.
Ta želja upleni vso pozornost.
Znova in znova nevarnost preži.
Lisica ga neopazno sledi.
Ne zmede mu kraljevske koncentracije.
tretja
Lisica sproži plaz.
Srčna hišica zaječi, čeprav se je ni
dotaknil. Tiha v temi. Zadržuje dih
in prisluškuje oblakom. Nevihta stiska
čas. Nabira mraz. Ozek prehod
v breznu, je naslon za težko glavo.
Počitek sredi nevarnosti vse poslabša.
Besede v spominu so ogenjčki na cesti,
za tiste, ki so prišli ob vse.
Ta spomin in nesmrtna duša! Duh umrlih
nad mestom dovoli, da ga živi samo delno naselijo.
Spomin so predmeti, ki ostanejo zvesti mrtvim lastnikom.
Za žive so amuleti ali pa coprnija s pogubno usodo.
četrta
Tito je Tito. Čudežen.
Nedotakljiv konflikt.
O njem se ne sme govoriti.
S stolpa časa vidim njegove srčne nitke.
Vidne in nevidne. Za hip.
Iz puščave se vijejo natančno prepletene.
Za potomstvom tečejo, ne vedoč, kako šibke so.
Čez desetletje ga ne bodo iz živega peska reševale.
Tek brez konca. Živa moč budnega srca vleče ven.
Kaj se tebi ta čas po glavi plete?
Ob dveh, ko odložiš knjige na mesečino?
Ob treh, ko nemški barok glasno pregleduje misli?
Ko čipkasta ladja besed v zoro prinese sladkorčke
na obalo sanj? Kaj se ti po glavi plete, ko božaš srčno
nitko v močno kito spleteno?
Bolniki in ljubimci. Zjutraj mirno, celo sladko, spijo.
peta
Skozi okno si podajamo vrče vina in krožnike s hrano,
Ti pa si otežuješ življenje s to nevarno igro.
Vedno znova prinaša neopazno zlo.
Ko te za las zgreši, te že ozira v nov ovinek.
A vidite, da vas moji verzi polagajo v varno gnezdo?
Čeprav ne razumete, vam ne storijo nič hudega.
Pravičnost ni verz. Pravičnost ni esej.
Pravičnost je izkušnja, dragi moji.
šesta
Divja in zanemarjena lepota diha tako, da
se ne zaveda puščave, ki se je ne da videti.
Oškrbljena lepota se v kratkih vodnih sunkih zaraste.
Razvaline lepote trajno ženejo iz korenin srca.
Oljnata voda ob topli bonaci je drobno zgubana,
žametne kodrce lahen vetrc sproti ravna.
Človekove navade povedo več kot potni list.
sedma
Kadar je umetnik človeško niedrich, ogroža.
Umetnost se reši, če jo pustimo pri miru.
Kadar jo moje srce spakira.
Ko bodo za umetnika pričale pocestne mačke,
ne tiste z rodovnikom na fotelju, bo tudi muza salutirala.
Še prepirljivi jastreb bo moral dati svoj glas.
Duh cvetja je z zadnjimi močmi odganjalo zlo,
zato so jazbeci ves čas dedovali rove.
osma
Ukka! Ukka! Kje si? Ne boš naredil dežja?
Julij gori! Avgust gori! Bo Kosovel pepel?
Sreča me je pahnila na Kvarner. Ležim
na morju. Dišim po morju.
Predanost pobiram iz neutrudnih valov.
V hrbtno stran pesmi zavijem
razpad in uničenje, ki se bliskata
in čez štiri sekunde še zagrmita.
Ne pronicata skozi verze.
Poezija sovražnikom briše sledi.
Odkorakajo po neskončnih ulicah.
Z razcepljenim jezičkom dihajo.
deveta
Ko zagledam tvoje ime
in tvoj priimek na listu napisana,
se raztopim. Žlica soli v morju.
Kdo ve, da z mano vstajaš?
Da z mano hodiš spat?
Besed mi nisi dal. Zakaj si me stradal?
Postala sem žejna žival,
ki nima v glavi samo preživetja.
V nogah imam GPS. Vodi me vse kaj drugega.
Najbolj srce, ki na vrtu v ptičjem petju miži.
deseta
Pogovarjava se. In močno pogrešava.
Vem, da v tem ni evolucije. Ne, ni je.
Lepota jo ignorira. Vem, da se ne izmikaš.
Ne izmikaš se. Poznaš letne čase idej.
Jeseni se ponavlja vse, kar se je že zgodilo.
Tudi poleti. Teža dela pisanje smiselno. Teža lepote.
Kadar jo nosimo. Le kaj delaš? Nekaj drugega?
Tretjega? Poezija pa je povsod. Ves čas.
Janko in Metka to vesta stoletja. Janko Kersnik mi je
pred triinpetdesetimi leti dal zlati obroč perfektnih dejanj.
Trojni zaslužni profesor na komparativi,
je lani pri njem odkril kvadratni centimeter, ki se ponoči sveti.
Velikan zaslužnosti. Nova smer!
Katera slovenska dejavnost ve,
da si fetus vse zapomni.
Celice imajo odličen spomin.
Če se ukvarjaš s hobotnico se izboljšuje. Kaj šele človek!
enajsta
Libido je vroč, jaz pa sem mrzla.
Lisičji kožuh je led. Vročica me je zajela.
V morju se knajpam, da me boš lahko izbezal
iz tihega pogorja. Vem, da ti je oče povedal
vse o izjemni kompoziciji Madame Butterfly.
Zgrajena je na štirih tonih, iz katerih zraste
vsa ekspresija! Vredno Mahlerja, kajne!
Rekel si mi: » Mrtve bova obujala!
Camille Saint-Saëns to zmore.«
dvanajsta
Zli duhovi zvitih.
Rep naredi privide, ki niso od tega sveta.
Še manj od onega. Začaranost prekucne morje.
Opal in safir tavajočega morja grozita dušama.
Ni Beeny Cliff, le morje majhnega otoka.
Lisica se preobleče v knjigo, žensko, ustvarjalko svetov,
v kislo mleko in v silo, ki speljuje s poti.
Samo vojaška odločnost zacopranost prežene.
Ko jo zapreš v velik sod in sedeš nanj,
bingljaš z nogami. Ne odneha prerokovati
bližnje prihodnosti. Iz rok v usta. Priganja na pot,
na kateri se človek znebi odgovornosti.
Najboljši dnevi so preprečili izgubo poldragega oktobra.
Razgreta skačeva v sveže morje. Vroča v orjaški mir.
