Spreletel me je hladen drget in vedela sem, da je čas, da pridem iz vode. Popoldanska ura plavanja v že rahlo hladnem morju je bila kar dovolj. Zlezla sem iz vode in po ostrih kamenčkih, pomešanih s školjkami odhitela do brisače. V hipu sem si nadela preprosto frotirasto oblekco, pograbila klobuk in japonke in kar bosa stekla proti v skalo vrezanim stopnicam. Oktobrsko sonce je že zahajalo in oslabljeni žarki so še zadnjič požgečkali bežeče martinčke, sivko in osat, ki je kjubujoče poganjal med kamnitimi razpokami. Stopničke so bile strme in ozke, zalivček v katerem sem vsakodnevno plavala pa majhen in skrit, da sem zanj vedela le jaz in gospa Snežana. In seveda Ruža, ki je bila poučena skoraj o vsem.
Na vrhu stopničk sem zadihana obstala, hladen veter mi je mršil lase in kot vedno sem se ozrla. Pogled je bil enkraten - visoka skala, na kateri sem stala, strmo pod njo skrit zalivček, nekaj korakov stran od pečine, skoraj nad prepadom pa ponosna, stara kamnita hiša, last gospe Snežane, nekdanje kapitanske hčerke aristokratskega videza in obnašanja. Stara vila je bila veličastna, 200 let stara kamnita zgradba z balkoni, kamnitimi strešniki, modro pobarvanimi okni z polknami in stebri, na katerih so molče ždeli kamniti levi svetega Marka, ki so jih izklesali nekoč imenitni trogirski mojstri kamnoseštva. Mogočno vilo je obdajal vrt, nekoč prelep in negovan, pol dišečih oleandrov in pomarančevcev, cvetočih vrtnic in najrazličnejših eksotičnih rastlin, ki so jih s svojih morskih poti prinašali moški člani te družine. Že praded je bil kapetan velike trgovske ladje, prav tako so bili pomorščaki ded, oče in strici. Vrt je obdajala visoka, kamnita in zaraščena, deloma kovana ograja z mogočnimi, dvokrilnimi vrati. Tudi tu so bili vidni simboli mogočnega nekoč pomembnega leva, ki je bil sedaj že rahlo zarjavel. Hitela sem skozi zaraščen in precej zapuščen vrt. Hladna sapica mi je prinesla vonj morja, sivke in rožmarina, ki je trdovratno vztrajal na vrtu in težki vonj zrelih, sladkih fig, ki so jih bila polna drevesa. Temnilo se je že, vendar sem še lahko jasno videla obris zapuščenega svetilnika, ki je stal kakšnih 20 metrov stran. Zaslišala sem oddaljen krik galebov, ki je bil podoben kričanju otrok. Utrujeno sem se nasmehnila in otožno pogledala naprej od svetilnika, kjer je samevalo pokopališče z majceno, belo kamnito kapelico. Od tam naprej se je otok nenadoma strmo spustil in ob obali, že skrito mojim očem in pogledom iz kapetanske vile je ležala majhna ribiška vasica, edina na celem otoku.
Tako torej - otok je bil majhen, majcen, daleč stran od turističnega vrveža, ladijske povezave nanj so bile redke in nezanesljive, tako imenovanega robinzonskega, svetilniškega turizma ni bilo, saj je bil svetilnik propadel in še vedno trdno v lasti gospe Snežane. Še preden sem vstopila v veliko verando, ki je nekoč služila kot sprejemnica z težkimi zofami in velikimi kitajskimi vazami, skozi temen kamniti hodnik v jedilnico, me je preplavil vonj po pravkar skuhani večerji. Tokrat je dišalo po čebuli, mesu, olivnem olju in origanu, ki je bogato zelenel na vrtu. V tej hiši se je kuhalo dobro, celo izbrano, na željo gospe Snežane se je morala miza zmeraj brezhibno pogrniti. Ruža je skrbela kolikor je mogla za vrt, predvsem za dišavnice kot so bazilika, timijan, sivka in origano. Te dni je prav ponosno polnila košare z figami ki so jih bila polna drevesa. Tudi oljke in pomaranče so bogato obrodile in Ruža si je z tem razkošjem dala ogromno opraviti. Bila je skrbna, tiha in nikoli ni vtikala nosu vame. Živela je doli v ribiški vasici, vendar ko ji je mož pred dvemi leti umrl se je preselila v vilo in v njenem levem krilu ji je gospa dodelila sobico. Tu pa tam je šla v vas k sorodnikom, predvsem takrat, ko je ladja s kopna enkrat tedensko pripeljala blago. Gospa ji je plačevala radodarno, zmeraj ji je kaj ostalo za njene nečake.
Vstopila sem v starinsko jedilnico, bogato opremljeno z pohištvom iz mahagonija, kitajskimi vazami, veliko mizo iz orehovine in čudovito izrezljano kredenco, polno Meissnovega porcelana. V kotu poleg kredence je stala čudovita stara figura zamorčka iz ebenovine, ki je z velikimi, belimi očmi in širokim nasmehom opazoval dogajanje za mizo. Na zidovih jedilnice so visele slike ladij, portreti pokojnih moških družinskih članov v kapitanskih in oficirskih uniformah, pražnje oblečenih, lepih žensk z rokavicami in klobuki ter prikupnih otrok v mornariških bluzah s kratkimi hlačami. Na eni od slik je bila pred vilo zbrana vsa družina s služinčadjo vred. Med njimi je plaho stala takrat še mlada kuhinjska pomočnica Ruža, ki jo je gospa Snežana obdržala do danes.
Pri mizi je sedela gospa Snežana, skrbno oblečena za večerjo, naličena in nasmejana. »Kakvo je bilo danas more, dušo?«, me je vprašala in me radovedno pogledala s svojimi drobnimi sinjimi očkami. Kljub devetdesetim letom je bila živahna, elegantna in uglajena. Razgledana, vajena visoke družbe in kratkočasnih razgovorov, je bila zame odlična družba. V teh letih po grozljivem dogodku, ko sem si bolj kot vse na svetu želela samote, mi je bila s svojo nevsiljivo prijaznostjo in potrpljenjem več kot v tolažbo in oporo. »Jedi mala moja, da se zagriješ!« mi je prigovarjala in elegantno dvignila jedilni pribor z ročajem iz slonove kosti. To je bil znak za Ružo, da je urno in tiho položila na mizo dragocen pladenj z vročimi, nekoliko nenavadnimi jedmi: telečje ledvice v gosti, dišeči omaki iz rdečega vina s črnimi olivami, brušeno stekleno skledo, polno kruhovih cmokov, ki so oddajali omamen vonj in se še kadili, oval poparjene blitve, oblite z olivnim oljem in česnom ter prelepo porcelanasto posodo, ročno poslikano z motivi sadja, cvetja in metuljev, napolnjeno s svežimi figami, medom, mandlji in sladkimi režnji svežih oranž. Sredi mize je stala kot vedno kristalna karafa z težkim črnim vinom, v katerega je Ruža že spomladi namočila cvetove rožmarina in kadulje. Kristalni kozarci so se morali svetiti kot dragulj – to je bilo prvo pravilo kuhinje gospe Snežane. Pri tem je neomajno vztrajala in Ruža je zmeraj poslušno ustregla njenim željam.
Pojedla sem hitro, vendar bolj malo in se že s poljubom poslovila. Kot zmeraj sem se odpravila spat bolj zgodaj in z njene strani ni bilo nikoli nobenih sprašujočih pogledov. Gospa je bila modra, saj je vedela, da moja duša rabi čas... Odhitela sem tiho po mračnih hodnikih in s kotičkom očesa opazovala nove in nove portrete na stenah: mladi, lepi starinsko oblečeni ljudje, spet slike ladij na razburkanem morju, lepa fotografija vile iz boljših časov pred vojno, sredi negovanega okrasnega vrta, polnega vrtnic, cvetočih oleandrov in mandljevcev. Skozi okna na hodniku je blago zasvetila polna luna. V soju biserne svetlobe se je kopala poslednja črnobela fotografija – nežen, črnolas fantek ob prelepi materi, očetu kapitanu in sestri Snežani. Oči so me zapekle in se napolnile s solzami, srce mi je močno razbijalo. Kot preganjana srna sem pohitela proti vratom na koncu hodnika. Skozi vroče solze sem zagledala še zadnji čudovit portret vitkega temnega moškega pri klavirju. Bil je On. Njegove otožne oči so gledale vame. Tople, skoraj žive. Eleganti prsti so lahno ležali na tipkah in skoraj slišno igrali prečudovito melodijo.
On – virtuoz na klavirju, svetovno znan pianist ki je igral na odrih v Zürichu, Londonu, Parizu, New Yorku. In jaz, njegova nadarjena učenka in oboževalka. On, sin ponosne kapitanske dinastije, ki se je izneveril družinski tradiciji in bili zaradi ljubezni do glasbe izobčen! Ko se je po mnogih letih slaven vrnil domov, na osamljen otok, sveže poročen z mano, ki bi mu lahko bila hčerka, ga je ogorčeni oče, ki je ležal takrat na smrtni postelji preklel, rekoč: »Ne želim te, morje naj te vzame, ti varietejski zabavljač!« Njegova umetniško nadarjena ljubljena mati, ki je poleg krutega očeta počasi hirala in kmalu umrla, bi se bridko razjokala, ko bi videla obup, žalost in razočaranje na njegovem obrazu. Podrl se mu je svet, njemu, ki mu je svet ležal pred nogami! Oče, ki ni priznal njegovega talenta in priljubljenosti, ga je zavrgel kot navadnega komedijanta. Morje, ki ga je oče ljubil bolj kot vse na svetu, kateremu je želel žrtvovati tudi svojega sina, je bilo tedaj krivo tudi njegove smrti. Nekaj dni po očetovem pogrebu se je spodaj v zalivu poleg mene med plavanjem utopil. Njegovega trupla ni morje nikoli naplavilo, vzelo ga je za zmeraj, kot je želel oče na smrtni postelji. Snežana, njegova mnogo starejša sestra, ki ga je ljubila kot mati, ki jo je že v otroštvu izgubil, je dolgo objokovala oba – očeta in brata. Eden je bil suženj, drugi pa žrtev morja. Mene je vzljubila prvi dan in z mano tiho in potrpežljivo trpela. Na moja nema vprašanja je večkrat dejala, da morje ne vrača rado izgubljenih zakladov. Usmili se le redko in to si je treba prislužiti. Nisem je razumela, vendar sem bila preveč apatična, da bi jo spraševala.
Kar v poltemi sem vstopila v sobo. Odprto okno je gledalo proti morju, ki se je svetlikalo v lunini svetlobi, zavesa se je zatresla v rahli sapici. Vonj po soli, pomešan z vonjem dišav, zrelih fig in rožmarina z vrta je za trenutek zavel skozi sobo. V glavi se mi je rahlo vrtelo zaradi vina kot vsak večer. Odgrnila sem skrbno postlano posteljo z baldahinom in izvezeno posteljnino in se kar oblečena ulegla. Na nočni omarici sem opazila vrč s čajem in skodelico ter nekaj mandeljnovih keksov, ki mi jih je kot zmeraj nastavila Ruža. Gospa Snežana je vedela, da dolgo v noč bedim in objokujem njenega brata.
Verjetno sem za trenutek zaspala, saj me je nenadoma zbudil čuden šum. Zazdelo se mi je, da sem skozi odprto okno zaslišala doli v vrtu tiho odpiranje velikih kovanih vrat. Smuknila sem k oknu, pogledala na vrt, obsijan z luno, vendar ni bilo nikogar. Luna je bila ogromna in je na tlakovano potko metala čudne, skrivenčene sence starih figovcev. V daljavi sem naenkrat zaslišala glasen šum morja. Valovi v zalivčku spodaj so zaradi plimovanja enakomerno udarjali ob rob kamnitih stopnic. Kot omamljena sem poslušala. Nenadoma sem si močno zaželela plavanja v hladni morski vodi! V glavi mi je šumelo in postalo mi je zelo vroče. Potreba, da odhitim dol k morju se mi je zdela življenjsko pomembna. Sunkovito sem se obrnila od okna, oblekla pleten pulover, stekla po hodniku mimo slik in portretov dol v pritlićje. Zdelo se mi je, da mi njegove oči vročično sledijo. Poletela sem čez verando, mimo kuhinje in mračne jedilnice in tiho kot tat skozi vrata. Kot duh sem stekla čez vrt in se pri kovani ograji še enkrat ozrla gor k vili. Zaprepadeno sem zagledala gospo Snežano, ki me je otožno gledala skozi okno svoje sobe z balkonom. Pomahala mi je in zazdelo se mi je, da me je za trenutek pogledala vzpodbudno, kot gledalci gledajo tekače maratona pred ciljem. Pomahnila sem ji v pozdrav in odvihrala dol proti robu pečine, kjer so se začenjale v skalo vsekane stopnice. Ko sem pogledala dol, se mi je kar zvrtelo. Srce mi je v sencih razbijalo in šumelo mi je v ušesih, da sem komaj kaj slišala. Temna globina je zlovešče zevala proti meni, spodaj se je penilo in bučalo morje in valovi so se zaletavali že v prve stopnice. Brez obotavljanja sem krenila dol v temo. Po nekaj stopnicah so se mi oči privadile na temo in v bledi lunini svetlobi sem videla obrise zadnjih treh stopnic. Sledila sem notranjemu glasu in pohitela dol. Morje me je že oškropilo, bila sem spodaj, z gležnji v vodi.
Morje se je naenkrat umirilo in v tem trenutku zagledam nekaj svetlega v vodi. V trenutku sem vedela! Leta žalosti in neskončnih vprašanj so bila kot izbrisana v sekundi. Bilo je truplo. Brez strahu in vsa vročična sem stopila do pasu v ledeno morje in ga povlekla bliže k stopnicam. V soju lunine svetlobe sem zagledala obraz. On! Bil je on! Nedotaknjen, spokojen, mlad kot tistega dne ko sem ga spoznala, je lebdel v vodi. Črni lasje do ramen so mu kot v lahnem vetriču valovili ob obrazu. V prelepih, temnih, odprtih očeh se je zrcalila luna.
Z muko sem ga zvlekla do prve stopnice in si ga oprtala čez desno ramo. Bil je leden in težek. Vedela sem, da bo skoraj nemogoče, vendar sem zajela sapo in pogledala gor k vrhu stopnic. V paničnem strahu sem otrpnila. Tam je stala stara Ruža in nekaj kričala! Veter je odnašal njene krike, vendar sem vedela, da jo je poslala gospa za mano. Počasi je lezla po stopnicah proti meni. Zbrala sem vse moči in s težkim tovorom na hrbtu prehodila še nekaj stopnic. Ruža je bila pri meni. Njene oči so bile polne groze, kričala je besede, ki jih nisem razumela in se ves čas križala. Slišala sem le valove, veter in svoje srce.
Z Ružino pomočjo sva ga zvlekle na rob stopnic. Tam sem se sesedla in krčevito, vendar olajšano zajokala. Za trenutek sem ga pogledala. Seveda je bil on. Na tenkem sredincu je še vedno imel poročni prstan, ki sva ga kupila skupaj in katerega dvojček je bil na mojem prstu.
Naslednjega dne se spomnim kot iz megle. Oblekla sem črnino in spokojno prišla dol. V verandi so me vsi bledi in z grozo v očeh čakali Ruža s tremi nečaki in stari vaški duhovnik. Gospa Snežana je mirno sedela na zofi, njen pogled pa je odtehtal tisoč besed.
Pogreb na starem pokopališču je bil kratek, a zame odrešilen. Nikoli ni z mano nihče od prisotnih spregovoril o truplu, ki je bilo tako nenavadno ohranjeno.
Kmalu je umrla tudi Ruža, ki je bila od tiste vetrovne noči še bolj molčeča. Čez nekaj mesecev ji je tiho sledila gospa Snežana in zdelo se je, da je s sabo odnesla neko nerazumljivo skrivnost.
OGLAS
Odločil se je, medtem ko je ura v zvoniku cerkve sv. Katarine odbijala poldne. S suhimi, dolgimi in od nikotina porumenelimi prsti je ugasnil na pol pokajeni cigaret, na dušek spil šilce vinjaka in kavico ter še enkrat preletel majhen, neopazen oglas v Lendavskih novicah: »Nujno zaposlim osebo (študenta...)za urejanje osebne dokumentacije in zapiskov iz zapuščine pokojnega moža. Plačilo ugodno, hrana in stanovanje zagotovljena. Datum nastopa takoj. Naslov: Prečna ulica 28 (zadaj za Spodnjo in levo od Ozke), Lendava. Podpis: I.S.
Da, to je moja priložnost, si je mislil. Možnost hitrega zaslužka in samotno, pisarniško delo, to je bilo nekaj zanj. On,večni študent primerjalne književnosti in filozofije, osamljena, romantična duša, čustveno razrvan in labilen je prav sedaj potreboval nekaj oprijemljivega in trdnega – službo! Dober zaslužek na roko je odzvanjal kot sladka melodija v njegovih ušesih.
Hitro je plačal in z vidnim poletom stopil iz prazne slaščičarne na Glavni ulici na s soncem ožarjeni pločnik. Odhitel je domov, pograbil nahrbtnik, zmetal vanj najnujnejše, ter se pred izhodom še enkrat zagledal v svoj odsev v ogledalu. »Od sedaj naprej bom drug človek » si je dejal in si popravil šop neukročenih las nad bledim, ozkim obrazom. Vročični lesk črnih oči, ki je ponavadi izdajal njegove osebne demone in strasti je nadomestila drobna iskra upanja, ki se prižge v očeh utopljenca, ki mu ponudijo roko rešitve. Ko je za sabo zaklenil vrata in porinil ključ pod raztrgan predpražnik, ga je v kotičku glave prešinila misel, da se več ne bo vrnil. Zamahnil je z roko in pohitel ven na vročo in prašno Glavno ulico.
Pozno poletni veter je na pločniku vrtinčil suho listje in cestni prah. Vmes je v vrtinčastem plesu poplesavala zmečkana, prazna vrečka čipsa. Pripekajoče sonce se je nagnilo že malo čez poldne in iz odprtih oken, ki so gledala dol na Glavno se je slišal prijeten žvenket krožnikov in vesel ženski smeh. Dišalo je po domači goveji juhi in dobrem madžarskem paprikašu. V želodcu se mu je zganila lačna zver in zarenčala, vendar jo je nestrpno utišal in pohitel naprej.
»Kje je le ta Prečna ulica ?« Vse do famoznega oglasa sploh ni vedel zanjo. Na prazni cesti je pri cerkvi na levo zavil sveže opran boljši avto višjega cenovnega razreda poln nasmejanih ljudi. »Še en lendavčan, ki ima gorice », si je mislil. » Ker je nedelja bodo najbrž imeli piknik.« Tudi on bi lahko imel takšno življenje, saj mu je dedek nekoč že brezuspešno nudil del goric. Raje kot to, je izbral to svoje samotno življenje, obsojeno na brezup in poraze.
Po nekaj korakih je iz bližnje Kančalove gostilne omamno zadišala ciganska pečenka s česnom, iz njene notranjosti je bilo slišati znano popevko. Kar vedel je, da prijazna lastnica pred vsakega gosta prinese košarico še vročih, zlatorumeno zapečenih perecov iz krušne peči. Za trenutek se jeobotavljal in pomislil, da bi vstopil, vendar se je odločil, da gre mimo.
»Najbolje, da poskusim tukaj. Če ne najdem naslova, bom pa koga vprašal«, si je dejal in odprl težka, visoka vhodna vrata, ki so vodila dol z ulice v Spodnjo. Objela ga je tema in njegove oči so se le težko privadile mraka. Nenadoma so izginili prešerni šumi z ulice. Po dolgem hodniku z lesenimi podi je skoraj tipaje stopal mimo nekaj vrat. V nos mu je šinill vonj večkrat pogretega segedina, postane kave in vina. Zaslišal je grob moški glas, vulgarno žensko preklinjanje in otroški jok.
Hitro je stopal naprej in se naenkrat začel spuščati po lesenem, delno pokritem prehodu. Deske pod njim so nevarno škripale, zaslišal je škrebet drobnih nožic, ki so se razbežale na vse strani. Zagledal je še ena vrata na svoji desni. Tišina. Ta je tu vladala očitno že nekaj dolgih let. Hlad je postajal močnejši, v zraku je lebdel težek vonj starih, vlažnih sodov in kislega vina. Pomislil je, da še nikoli v življenju ni tukaj hodil, ko je na koncu prehoda zagledal majceno, rahlo osvetljeno dvorišče.
Bilo je kvadratno, nad njim je zevala majhna oglata odprtina v strehi, tla so bila iz zbite, puste zemlje, vse naokrog zid iz vlažne glinene opeke in v njem ena sama, težka starinska vrata z železno kljuko. Ker so se mu oči že pomalem privadile na nenadno svetlobo, je na sredi dvorišča zagledal star vodnjak, ter neometane, vlažne in z mahom obrasle zidove. Tesno ob zidu je mukoma poganjal osiveli bršljan, ob nasprotni steni pa je kar zgledno uspeval grmič belladonne, zloglasne volčje češnje, ki se je krčevito vzpenjala k svetlobi. Na njej so se zbirali biseri vlage in se pred njim stekali v kapljo.
Nenadoma je v ta košček bede posijal sončni žarek in sedaj je bila slika še dosti bolj turobna. Pajčevine, polne izsesanih trupelc nočnih metuljev, strohnel, delno zidan okrogel vodnjak, vlažni zidovi, vonj trohnobe in hladnih kleti, vse to ga je neprijetno pahnilo v kruto resničnost!
Ves zmeden je pogledal proti koščku neba, ki se je odpiralo zgoraj. Sončni žarek se je umikal in v tistem trenutku je na vratih zagledal ročno napisan naslov: Prečna 28. S tresočo roko je hitro potrkal na vrata, ki so se takoj neslišno odprla. Začutil je, kot da bi ga nenadoma nekdo močno stresel!
Pred njim je stalo prelepo, sanjsko bitje. Vilinsko lepo dekle je bilo oblečeno v starinska oblačila. Bled obraz in oči kot brezdanje zelenilo gorskega jezera, ter ustnice, kot sveže nabrane gozdne jagode, je uokvirjal slap bleščečih, črnih las. »Gospa vas že čaka«, je prav potiho zašepetala in ves omotičen je krenil za njo, brez moči, da bi karkoli rekel, ali se predstavil.
Znašel se je v majhnem hodničku, v katerem je dišalo po čudnih zeliščih. Dekle ga je popeljalo v sobo, v kateri je gorela svetloba sveč. Zagledal je menoro, sedmerokraki svečnih, židovsko obredno svetilo, starinsko pohištvo, stene, debelo ovešene z zidnimi tapiserijami, svečnike, vaze, lestenec, poln prahu in pajčevine, ki že očitno dolgo ni bil prižgan. V sobi je vel močan, opojen vonj neznanega izvora. V kotu je stala postelja, delno zakrita s prašnim baldahinom nedoločljive barve in v njej je ležala drobna, sivolasa starka, ki bi ji lahko pripisal najmanj 100 let. S posušeno, mumijini podobno roko ga je poklicala k sebi in pristopil je kot bitje brez lastne volje, s suhimi usti in razbijajočim srcem.
»Saj sem vedela, da boš ti prišel«, je zaslišal tihi glas. Nenadoma se mu je v glavi zavrtelo. Ni vedel ali od močnega vonja ali strahu, ki mu je čedalje bolj hromil kosti. »Tam v kotu sobe boš našel skrinjo, polno zapiskov in beležk, za katere želim, da jih urediš in ohraniš«. Z muko je govorila in zdelo se je, kot da jo sliši že onkraj groba, z drugega sveta. »Izabela ti bo kuhala in ti po potrebi pomagala. Ona je moj angel varuh«.
Gospa je utihnila in kot da je utonila v globok spanec. Izabela, prelepa Izabela, ga je z rahlim dotikom roke vrnila v resničnost in ga odpeljala ven na temen hodnik. Odprla je vrata majhne sobice brez oken. Na stropu je bilo majhno strešno okno, v sobi pa miza s svečnikom in postelja. Izabela je z nežnimi gibi prižigala sveče in ga blago pogledala. »Gospa Stern ne mara elektrike«.
Neslišno je odšla in ga pustila zmedenega in osuplega. Vlegel se je na posteljo in v trenutku zdrsnil v hipnotičen spanec. Ko se je zbudil, se mu je zdelo, da so minili dnevi. Sveče so bile ugasnjene, v kotu sobe je bila skrinja, njegove obleke lično zložene na stolu ob postelji, skozi strešno okno je medlo svetila luna. Na mizi ga je čakala topla večerja: kostna juha, sveže pečen kos mesa v zeliščni omaki in bel kruh, ki je dišal, kot bi bil pravkar pečen. V steklenem vrčku poleg krožnika je bila voda, ki je imela čuden vonj, vendar ga to ni motilo, saj je kar planil po hrani. Zdelo se mu je, da je to voda iz vodnjaka tam zunaj na dvorišču, vendar se ni preveč vznemirjal.
Kmalu se je spravil k delu in v skrinji osupel odkrival vedno nova in nova presenečenja. Pokojni gospod Izak Stern, lekarnar in farmacevt, prvi Jud, ki se je naselil v Lendavi in je pred tem prepotoval del sveta, je v svojih zapisih odkrival življenje stare Lendave izpred sto in več let. Začuden je ugotovil, da je Stern osebno poznal člane lendavskih plemiških rodbin Bánffy in Eszterházy. Bil je pobudnik gradnje Krone in judovske sinagoge, saj so Judi v začetku imeli le majhno molilnico v stranski hiši odvetnika A. Wollaka.
Še bolj ga je presenetilo, ko je naletel na Sternove zapise o Krištofu Bánffyju, ki je l. 1603 s pomočjo meščanov in kmetov uspešno ubranil mesto pred Turki. V boju jih je zvabil v past, ter jih potisnil v močvirje, kjer se je večina Turkov s konji zadušila. Trupla padlih je po navedbah plemič dal pokopati na hribu nad gradom.
Ves zmeden je prebiral tudi o prvotnem gradu iz 13. stol., ki ga je dal zgraditi Bánffyjev prednik Hahót III, imenovan tudi »dominius de Lindau«.
Glava ga je neznosno bolela, saj mu misel, da je g. Stern tako dolgo živel, ni dala miru. V skrinji je našel tudi zvitke, v katerih so bile opisane skrivnosti zelišč in kamnin, razni recepti, listine in prepereli zvezki, ki se jih še niti ni dotaknil. Povsod pa je bilo razbrati, da se je mož strogo ravnal po petih Mojzesovih knjigah, imenovanih Tora in Talmudu, da so bile obredne zapovedi zanj brezpogojno obvezne, na sabbath pa je strogo počival.
Raziskovanje ga je potegnilo vase, vse se mu je zdelo nekako znano, vendar pozabljeno v megli spominov. Dnevi so minevali hitro, vrstili so se tedni in meseci, dokler ni izgubil občutka za čas.
Izabela mu je vsak dan vdano, a kdo ve od kod prinašala jedila. Vendar ga to ni preveč vznemirjalo. Zakopal se je v skrinjo in delal od zore do mraka. Prisegel si je, da bo prvič v življenju naredil nekaj do konca in to dobro! Počasi je sestavljal delčke spominov starega gospoda in se zlil z njim skoraj v eno. V redkih nočeh, ko je spal, je sanjal žive sanje in zjutraj so se mu v možganih risali davno pozabljeni prizori.
Vendar to ni bila edina skrivnost. Izabela je pred njegovimi očmi ugašala kot sveča. Njena lepota je počasi bledela in lasje so ji siveli. Že zdavnaj je v nočeh, ko je oprezal za njo opazil, da hodi z vrčem ven k vodnjaku po vodo. Hodila je kot v transu, s široko razprtimi, začudenimi očmi, kot da ne vidi nikogar.
Voda, ki jo je pil pri obrokih je bila neprijetna in jedka, vendar nikoli ni nič vprašal, le pil jo je vse bolj hlastno.
Nasprotno pa je stara gospa Stern postajala vse mlajša, vedno bolj podobna Izabeli. Z očmi, zazrtimi nekam v daljavo, je le večno ležala v postelji. In v tem čarnem svetu je kot v polsnu minilo nekaj let.
Potem pa je nekega dne že na dnu skrinje našel drobno orumenelo pisemce. Bilo je ljubezensko. Izabela, mlado dekle iz premožne judovske družine je že priletnemu Izaku izpovedalo ljubezen in vanj priložilo tudi svojo fotografijo. Pogled nanjo mu je vzel sapo, saj je na njej bila prav ta Izabela, ki mu je sedaj že vsa postarana in sključena stregla.
Ves trepetajoč je isto noč s hodnika spet zaslišal tihe korake, ki so kot zmeraj ponoči vodili do vodnjaka. »Ne bom je motil sedaj. Ko se bo vračala, jo ustavim«, je mrzlično premišljeval in vlekel na ušesa dobro znane zvoke škripanja kolesa in spuščanja zarjavele verige.
Vendar tokrat je bilo nekaj drugače. Izabela je pričela potihem prepevati otožno pesem v judovskem jeziku in čez nekaj trenutkov se je iz globine vodnjaka zaslišal zlovešč padec in pljusk vode.
V trenutku je poletel iz sobe in se znašel zunaj, na praznem dvorišču. Srce mu je razbijalo v sencih in iz grla se mu je izvil dolg, boleč krik. Stopil je do vodnjaka in kot okamenel pogledal vanj. Globoko spodaj, na mirni gladini vode se je zrcalilo nočno nebo s polno luno, ki je kazala svoj neprizadeti obraz.
Vroče solze na licih so ga pekle kot žerjavica in v nekaj korakih je slep od besa planil v sobo gospe Stern.
V sobi je pred prazno posteljo z obledelim baldahinom stala Izabela, visoka, prelepa, ista kot tistega dne, ko je prišel! Bila je mirna in spokojna kot osamljen labod na gladini jezera.
Gledal jo je nejeverno, kot da vidi prikazen in v tistem trenutku se je prav vsega spomnil. Pritekla mu je v objem in mu skozi solze zašepetala v uho:
»Izak, končno!«
OTOK
Spreletel me je hladen drget in vedela sem, da je čas, da pridem iz vode. Popoldanska ura plavanja v že rahlo hladnem morju je bila kar dovolj. Zlezla sem iz vode in po ostrih kamenčkih, pomešanih s školjkami odhitela do brisače. V hipu sem si nadela preprosto frotirasto oblekco, pograbila klobuk in japonke in kar bosa stekla proti v skalo vrezanim stopnicam. Oktobrsko sonce je že zahajalo in oslabljeni žarki so še zadnjič požgečkali bežeče martinčke, sivko in osat, ki je kjubujoče poganjal med kamnitimi razpokami. Stopničke so bile strme in ozke, zalivček v katerem sem vsakodnevno plavala pa majhen in skrit, da sem zanj vedela le jaz in gospa Snežana. In seveda Ruža, ki je bila poučena skoraj o vsem.
Na vrhu stopničk sem zadihana obstala, hladen veter mi je mršil lase in kot vedno sem se ozrla. Pogled je bil enkraten - visoka skala, na kateri sem stala, strmo pod njo skrit zalivček, nekaj korakov stran od pečine, skoraj nad prepadom pa ponosna, stara kamnita hiša, last gospe Snežane, nekdanje kapitanske hčerke aristokratskega videza in obnašanja. Stara vila je bila veličastna, 200 let stara kamnita zgradba z balkoni, kamnitimi strešniki, modro pobarvanimi okni z polknami in stebri, na katerih so molče ždeli kamniti levi svetega Marka, ki so jih izklesali nekoč imenitni trogirski mojstri kamnoseštva. Mogočno vilo je obdajal vrt, nekoč prelep in negovan, pol dišečih oleandrov in pomarančevcev, cvetočih vrtnic in najrazličnejših eksotičnih rastlin, ki so jih s svojih morskih poti prinašali moški člani te družine. Že praded je bil kapetan velike trgovske ladje, prav tako so bili pomorščaki ded, oče in strici. Vrt je obdajala visoka, kamnita in zaraščena, deloma kovana ograja z mogočnimi, dvokrilnimi vrati. Tudi tu so bili vidni simboli mogočnega nekoč pomembnega leva, ki je bil sedaj že rahlo zarjavel. Hitela sem skozi zaraščen in precej zapuščen vrt. Hladna sapica mi je prinesla vonj morja, sivke in rožmarina, ki je trdovratno vztrajal na vrtu in težki vonj zrelih, sladkih fig, ki so jih bila polna drevesa. Temnilo se je že, vendar sem še lahko jasno videla obris zapuščenega svetilnika, ki je stal kakšnih 20 metrov stran. Zaslišala sem oddaljen krik galebov, ki je bil podoben kričanju otrok. Utrujeno sem se nasmehnila in otožno pogledala naprej od svetilnika, kjer je samevalo pokopališče z majceno, belo kamnito kapelico. Od tam naprej se je otok nenadoma strmo spustil in ob obali, že skrito mojim očem in pogledom iz kapetanske vile je ležala majhna ribiška vasica, edina na celem otoku.
Tako torej - otok je bil majhen, majcen, daleč stran od turističnega vrveža, ladijske povezave nanj so bile redke in nezanesljive, tako imenovanega robinzonskega, svetilniškega turizma ni bilo, saj je bil svetilnik propadel in še vedno trdno v lasti gospe Snežane. Še preden sem vstopila v veliko verando, ki je nekoč služila kot sprejemnica z težkimi zofami in velikimi kitajskimi vazami, skozi temen kamniti hodnik v jedilnico, me je preplavil vonj po pravkar skuhani večerji. Tokrat je dišalo po čebuli, mesu, olivnem olju in origanu, ki je bogato zelenel na vrtu. V tej hiši se je kuhalo dobro, celo izbrano, na željo gospe Snežane se je morala miza zmeraj brezhibno pogrniti. Ruža je skrbela kolikor je mogla za vrt, predvsem za dišavnice kot so bazilika, timijan, sivka in origano. Te dni je prav ponosno polnila košare z figami ki so jih bila polna drevesa. Tudi oljke in pomaranče so bogato obrodile in Ruža si je z tem razkošjem dala ogromno opraviti. Bila je skrbna, tiha in nikoli ni vtikala nosu vame. Živela je doli v ribiški vasici, vendar ko ji je mož pred dvemi leti umrl se je preselila v vilo in v njenem levem krilu ji je gospa dodelila sobico. Tu pa tam je šla v vas k sorodnikom, predvsem takrat, ko je ladja s kopna enkrat tedensko pripeljala blago. Gospa ji je plačevala radodarno, zmeraj ji je kaj ostalo za njene nečake.
Vstopila sem v starinsko jedilnico, bogato opremljeno z pohištvom iz mahagonija, kitajskimi vazami, veliko mizo iz orehovine in čudovito izrezljano kredenco, polno Meissnovega porcelana. V kotu poleg kredence je stala čudovita stara figura zamorčka iz ebenovine, ki je z velikimi, belimi očmi in širokim nasmehom opazoval dogajanje za mizo. Na zidovih jedilnice so visele slike ladij, portreti pokojnih moških družinskih članov v kapitanskih in oficirskih uniformah, pražnje oblečenih, lepih žensk z rokavicami in klobuki ter prikupnih otrok v mornariških bluzah s kratkimi hlačami. Na eni od slik je bila pred vilo zbrana vsa družina s služinčadjo vred. Med njimi je plaho stala takrat še mlada kuhinjska pomočnica Ruža, ki jo je gospa Snežana obdržala do danes.
Pri mizi je sedela gospa Snežana, skrbno oblečena za večerjo, naličena in nasmejana. »Kakvo je bilo danas more, dušo?«, me je vprašala in me radovedno pogledala s svojimi drobnimi sinjimi očkami. Kljub devetdesetim letom je bila živahna, elegantna in uglajena. Razgledana, vajena visoke družbe in kratkočasnih razgovorov, je bila zame odlična družba. V teh letih po grozljivem dogodku, ko sem si bolj kot vse na svetu želela samote, mi je bila s svojo nevsiljivo prijaznostjo in potrpljenjem več kot v tolažbo in oporo. »Jedi mala moja, da se zagriješ!« mi je prigovarjala in elegantno dvignila jedilni pribor z ročajem iz slonove kosti. To je bil znak za Ružo, da je urno in tiho položila na mizo dragocen pladenj z vročimi, nekoliko nenavadnimi jedmi: telečje ledvice v gosti, dišeči omaki iz rdečega vina s črnimi olivami, brušeno stekleno skledo, polno kruhovih cmokov, ki so oddajali omamen vonj in se še kadili, oval poparjene blitve, oblite z olivnim oljem in česnom ter prelepo porcelanasto posodo, ročno poslikano z motivi sadja, cvetja in metuljev, napolnjeno s svežimi figami, medom, mandlji in sladkimi režnji svežih oranž. Sredi mize je stala kot vedno kristalna karafa z težkim črnim vinom, v katerega je Ruža že spomladi namočila cvetove rožmarina in kadulje. Kristalni kozarci so se morali svetiti kot dragulj – to je bilo prvo pravilo kuhinje gospe Snežane. Pri tem je neomajno vztrajala in Ruža je zmeraj poslušno ustregla njenim željam.
Pojedla sem hitro, vendar bolj malo in se že s poljubom poslovila. Kot zmeraj sem se odpravila spat bolj zgodaj in z njene strani ni bilo nikoli nobenih sprašujočih pogledov. Gospa je bila modra, saj je vedela, da moja duša rabi čas... Odhitela sem tiho po mračnih hodnikih in s kotičkom očesa opazovala nove in nove portrete na stenah: mladi, lepi starinsko oblečeni ljudje, spet slike ladij na razburkanem morju, lepa fotografija vile iz boljših časov pred vojno, sredi negovanega okrasnega vrta, polnega vrtnic, cvetočih oleandrov in mandljevcev. Skozi okna na hodniku je blago zasvetila polna luna. V soju biserne svetlobe se je kopala poslednja črnobela fotografija – nežen, črnolas fantek ob prelepi materi, očetu kapitanu in sestri Snežani. Oči so me zapekle in se napolnile s solzami, srce mi je močno razbijalo. Kot preganjana srna sem pohitela proti vratom na koncu hodnika. Skozi vroče solze sem zagledala še zadnji čudovit portret vitkega temnega moškega pri klavirju. Bil je On. Njegove otožne oči so gledale vame. Tople, skoraj žive. Eleganti prsti so lahno ležali na tipkah in skoraj slišno igrali prečudovito melodijo.
On – virtuoz na klavirju, svetovno znan pianist ki je igral na odrih v Zürichu, Londonu, Parizu, New Yorku. In jaz, njegova nadarjena učenka in oboževalka. On, sin ponosne kapitanske dinastije, ki se je izneveril družinski tradiciji in bili zaradi ljubezni do glasbe izobčen! Ko se je po mnogih letih slaven vrnil domov, na osamljen otok, sveže poročen z mano, ki bi mu lahko bila hčerka, ga je ogorčeni oče, ki je ležal takrat na smrtni postelji preklel, rekoč: »Ne želim te, morje naj te vzame, ti varietejski zabavljač!« Njegova umetniško nadarjena ljubljena mati, ki je poleg krutega očeta počasi hirala in kmalu umrla, bi se bridko razjokala, ko bi videla obup, žalost in razočaranje na njegovem obrazu. Podrl se mu je svet, njemu, ki mu je svet ležal pred nogami! Oče, ki ni priznal njegovega talenta in priljubljenosti, ga je zavrgel kot navadnega komedijanta. Morje, ki ga je oče ljubil bolj kot vse na svetu, kateremu je želel žrtvovati tudi svojega sina, je bilo tedaj krivo tudi njegove smrti. Nekaj dni po očetovem pogrebu se je spodaj v zalivu poleg mene med plavanjem utopil. Njegovega trupla ni morje nikoli naplavilo, vzelo ga je za zmeraj, kot je želel oče na smrtni postelji. Snežana, njegova mnogo starejša sestra, ki ga je ljubila kot mati, ki jo je že v otroštvu izgubil, je dolgo objokovala oba – očeta in brata. Eden je bil suženj, drugi pa žrtev morja. Mene je vzljubila prvi dan in z mano tiho in potrpežljivo trpela. Na moja nema vprašanja je večkrat dejala, da morje ne vrača rado izgubljenih zakladov. Usmili se le redko in to si je treba prislužiti. Nisem je razumela, vendar sem bila preveč apatična, da bi jo spraševala.
Kar v poltemi sem vstopila v sobo. Odprto okno je gledalo proti morju, ki se je svetlikalo v lunini svetlobi, zavesa se je zatresla v rahli sapici. Vonj po soli, pomešan z vonjem dišav, zrelih fig in rožmarina z vrta je za trenutek zavel skozi sobo. V glavi se mi je rahlo vrtelo zaradi vina kot vsak večer. Odgrnila sem skrbno postlano posteljo z baldahinom in izvezeno posteljnino in se kar oblečena ulegla. Na nočni omarici sem opazila vrč s čajem in skodelico ter nekaj mandeljnovih keksov, ki mi jih je kot zmeraj nastavila Ruža. Gospa Snežana je vedela, da dolgo v noč bedim in objokujem njenega brata.
Verjetno sem za trenutek zaspala, saj me je nenadoma zbudil čuden šum. Zazdelo se mi je, da sem skozi odprto okno zaslišala doli v vrtu tiho odpiranje velikih kovanih vrat. Smuknila sem k oknu, pogledala na vrt, obsijan z luno, vendar ni bilo nikogar. Luna je bila ogromna in je na tlakovano potko metala čudne, skrivenčene sence starih figovcev. V daljavi sem naenkrat zaslišala glasen šum morja. Valovi v zalivčku spodaj so zaradi plimovanja enakomerno udarjali ob rob kamnitih stopnic. Kot omamljena sem poslušala. Nenadoma sem si močno zaželela plavanja v hladni morski vodi! V glavi mi je šumelo in postalo mi je zelo vroče. Potreba, da odhitim dol k morju se mi je zdela življenjsko pomembna. Sunkovito sem se obrnila od okna, oblekla pleten pulover, stekla po hodniku mimo slik in portretov dol v pritlićje. Zdelo se mi je, da mi njegove oči vročično sledijo. Poletela sem čez verando, mimo kuhinje in mračne jedilnice in tiho kot tat skozi vrata. Kot duh sem stekla čez vrt in se pri kovani ograji še enkrat ozrla gor k vili. Zaprepadeno sem zagledala gospo Snežano, ki me je otožno gledala skozi okno svoje sobe z balkonom. Pomahala mi je in zazdelo se mi je, da me je za trenutek pogledala vzpodbudno, kot gledalci gledajo tekače maratona pred ciljem. Pomahnila sem ji v pozdrav in odvihrala dol proti robu pečine, kjer so se začenjale v skalo vsekane stopnice. Ko sem pogledala dol, se mi je kar zvrtelo. Srce mi je v sencih razbijalo in šumelo mi je v ušesih, da sem komaj kaj slišala. Temna globina je zlovešče zevala proti meni, spodaj se je penilo in bučalo morje in valovi so se zaletavali že v prve stopnice. Brez obotavljanja sem krenila dol v temo. Po nekaj stopnicah so se mi oči privadile na temo in v bledi lunini svetlobi sem videla obrise zadnjih treh stopnic. Sledila sem notranjemu glasu in pohitela dol. Morje me je že oškropilo, bila sem spodaj, z gležnji v vodi.
Morje se je naenkrat umirilo in v tem trenutku zagledam nekaj svetlega v vodi. V trenutku sem vedela! Leta žalosti in neskončnih vprašanj so bila kot izbrisana v sekundi. Bilo je truplo. Brez strahu in vsa vročična sem stopila do pasu v ledeno morje in ga povlekla bliže k stopnicam. V soju lunine svetlobe sem zagledala obraz. On! Bil je on! Nedotaknjen, spokojen, mlad kot tistega dne ko sem ga spoznala, je lebdel v vodi. Črni lasje do ramen so mu kot v lahnem vetriču valovili ob obrazu. V prelepih, temnih, odprtih očeh se je zrcalila luna.
Z muko sem ga zvlekla do prve stopnice in si ga oprtala čez desno ramo. Bil je leden in težek. Vedela sem, da bo skoraj nemogoče, vendar sem zajela sapo in pogledala gor k vrhu stopnic. V paničnem strahu sem otrpnila. Tam je stala stara Ruža in nekaj kričala! Veter je odnašal njene krike, vendar sem vedela, da jo je poslala gospa za mano. Počasi je lezla po stopnicah proti meni. Zbrala sem vse moči in s težkim tovorom na hrbtu prehodila še nekaj stopnic. Ruža je bila pri meni. Njene oči so bile polne groze, kričala je besede, ki jih nisem razumela in se ves čas križala. Slišala sem le valove, veter in svoje srce.
Z Ružino pomočjo sva ga zvlekle na rob stopnic. Tam sem se sesedla in krčevito, vendar olajšano zajokala. Za trenutek sem ga pogledala. Seveda je bil on. Na tenkem sredincu je še vedno imel poročni prstan, ki sva ga kupila skupaj in katerega dvojček je bil na mojem prstu.
Naslednjega dne se spomnim kot iz megle. Oblekla sem črnino in spokojno prišla dol. V verandi so me vsi bledi in z grozo v očeh čakali Ruža s tremi nečaki in stari vaški duhovnik. Gospa Snežana je mirno sedela na zofi, njen pogled pa je odtehtal tisoč besed.
Pogreb na starem pokopališču je bil kratek, a zame odrešilen. Nikoli ni z mano nihče od prisotnih spregovoril o truplu, ki je bilo tako nenavadno ohranjeno.
Kmalu je umrla tudi Ruža, ki je bila od tiste vetrovne noči še bolj molčeča. Čez nekaj mesecev ji je tiho sledila gospa Snežana in zdelo se je, da je s sabo odnesla neko nerazumljivo skrivnost.
OGLAS
Odločil se je, medtem ko je ura v zvoniku cerkve sv. Katarine odbijala poldne. S suhimi, dolgimi in od nikotina porumenelimi prsti je ugasnil na pol pokajeni cigaret, na dušek spil šilce vinjaka in kavico ter še enkrat preletel majhen, neopazen oglas v Lendavskih novicah: »Nujno zaposlim osebo (študenta...)za urejanje osebne dokumentacije in zapiskov iz zapuščine pokojnega moža. Plačilo ugodno, hrana in stanovanje zagotovljena. Datum nastopa takoj. Naslov: Prečna ulica 28 (zadaj za Spodnjo in levo od Ozke), Lendava. Podpis: I.S.
Da, to je moja priložnost, si je mislil. Možnost hitrega zaslužka in samotno, pisarniško delo, to je bilo nekaj zanj. On,večni študent primerjalne književnosti in filozofije, osamljena, romantična duša, čustveno razrvan in labilen je prav sedaj potreboval nekaj oprijemljivega in trdnega – službo! Dober zaslužek na roko je odzvanjal kot sladka melodija v njegovih ušesih.
Hitro je plačal in z vidnim poletom stopil iz prazne slaščičarne na Glavni ulici na s soncem ožarjeni pločnik. Odhitel je domov, pograbil nahrbtnik, zmetal vanj najnujnejše, ter se pred izhodom še enkrat zagledal v svoj odsev v ogledalu. »Od sedaj naprej bom drug človek » si je dejal in si popravil šop neukročenih las nad bledim, ozkim obrazom. Vročični lesk črnih oči, ki je ponavadi izdajal njegove osebne demone in strasti je nadomestila drobna iskra upanja, ki se prižge v očeh utopljenca, ki mu ponudijo roko rešitve. Ko je za sabo zaklenil vrata in porinil ključ pod raztrgan predpražnik, ga je v kotičku glave prešinila misel, da se več ne bo vrnil. Zamahnil je z roko in pohitel ven na vročo in prašno Glavno ulico.
Pozno poletni veter je na pločniku vrtinčil suho listje in cestni prah. Vmes je v vrtinčastem plesu poplesavala zmečkana, prazna vrečka čipsa. Pripekajoče sonce se je nagnilo že malo čez poldne in iz odprtih oken, ki so gledala dol na Glavno se je slišal prijeten žvenket krožnikov in vesel ženski smeh. Dišalo je po domači goveji juhi in dobrem madžarskem paprikašu. V želodcu se mu je zganila lačna zver in zarenčala, vendar jo je nestrpno utišal in pohitel naprej.
»Kje je le ta Prečna ulica ?« Vse do famoznega oglasa sploh ni vedel zanjo. Na prazni cesti je pri cerkvi na levo zavil sveže opran boljši avto višjega cenovnega razreda poln nasmejanih ljudi. »Še en lendavčan, ki ima gorice », si je mislil. » Ker je nedelja bodo najbrž imeli piknik.« Tudi on bi lahko imel takšno življenje, saj mu je dedek nekoč že brezuspešno nudil del goric. Raje kot to, je izbral to svoje samotno življenje, obsojeno na brezup in poraze.
Po nekaj korakih je iz bližnje Kančalove gostilne omamno zadišala ciganska pečenka s česnom, iz njene notranjosti je bilo slišati znano popevko. Kar vedel je, da prijazna lastnica pred vsakega gosta prinese košarico še vročih, zlatorumeno zapečenih perecov iz krušne peči. Za trenutek se jeobotavljal in pomislil, da bi vstopil, vendar se je odločil, da gre mimo.
»Najbolje, da poskusim tukaj. Če ne najdem naslova, bom pa koga vprašal«, si je dejal in odprl težka, visoka vhodna vrata, ki so vodila dol z ulice v Spodnjo. Objela ga je tema in njegove oči so se le težko privadile mraka. Nenadoma so izginili prešerni šumi z ulice. Po dolgem hodniku z lesenimi podi je skoraj tipaje stopal mimo nekaj vrat. V nos mu je šinill vonj večkrat pogretega segedina, postane kave in vina. Zaslišal je grob moški glas, vulgarno žensko preklinjanje in otroški jok.
Hitro je stopal naprej in se naenkrat začel spuščati po lesenem, delno pokritem prehodu. Deske pod njim so nevarno škripale, zaslišal je škrebet drobnih nožic, ki so se razbežale na vse strani. Zagledal je še ena vrata na svoji desni. Tišina. Ta je tu vladala očitno že nekaj dolgih let. Hlad je postajal močnejši, v zraku je lebdel težek vonj starih, vlažnih sodov in kislega vina. Pomislil je, da še nikoli v življenju ni tukaj hodil, ko je na koncu prehoda zagledal majceno, rahlo osvetljeno dvorišče.
Bilo je kvadratno, nad njim je zevala majhna oglata odprtina v strehi, tla so bila iz zbite, puste zemlje, vse naokrog zid iz vlažne glinene opeke in v njem ena sama, težka starinska vrata z železno kljuko. Ker so se mu oči že pomalem privadile na nenadno svetlobo, je na sredi dvorišča zagledal star vodnjak, ter neometane, vlažne in z mahom obrasle zidove. Tesno ob zidu je mukoma poganjal osiveli bršljan, ob nasprotni steni pa je kar zgledno uspeval grmič belladonne, zloglasne volčje češnje, ki se je krčevito vzpenjala k svetlobi. Na njej so se zbirali biseri vlage in se pred njim stekali v kapljo.
Nenadoma je v ta košček bede posijal sončni žarek in sedaj je bila slika še dosti bolj turobna. Pajčevine, polne izsesanih trupelc nočnih metuljev, strohnel, delno zidan okrogel vodnjak, vlažni zidovi, vonj trohnobe in hladnih kleti, vse to ga je neprijetno pahnilo v kruto resničnost!
Ves zmeden je pogledal proti koščku neba, ki se je odpiralo zgoraj. Sončni žarek se je umikal in v tistem trenutku je na vratih zagledal ročno napisan naslov: Prečna 28. S tresočo roko je hitro potrkal na vrata, ki so se takoj neslišno odprla. Začutil je, kot da bi ga nenadoma nekdo močno stresel!
Pred njim je stalo prelepo, sanjsko bitje. Vilinsko lepo dekle je bilo oblečeno v starinska oblačila. Bled obraz in oči kot brezdanje zelenilo gorskega jezera, ter ustnice, kot sveže nabrane gozdne jagode, je uokvirjal slap bleščečih, črnih las. »Gospa vas že čaka«, je prav potiho zašepetala in ves omotičen je krenil za njo, brez moči, da bi karkoli rekel, ali se predstavil.
Znašel se je v majhnem hodničku, v katerem je dišalo po čudnih zeliščih. Dekle ga je popeljalo v sobo, v kateri je gorela svetloba sveč. Zagledal je menoro, sedmerokraki svečnih, židovsko obredno svetilo, starinsko pohištvo, stene, debelo ovešene z zidnimi tapiserijami, svečnike, vaze, lestenec, poln prahu in pajčevine, ki že očitno dolgo ni bil prižgan. V sobi je vel močan, opojen vonj neznanega izvora. V kotu je stala postelja, delno zakrita s prašnim baldahinom nedoločljive barve in v njej je ležala drobna, sivolasa starka, ki bi ji lahko pripisal najmanj 100 let. S posušeno, mumijini podobno roko ga je poklicala k sebi in pristopil je kot bitje brez lastne volje, s suhimi usti in razbijajočim srcem.
»Saj sem vedela, da boš ti prišel«, je zaslišal tihi glas. Nenadoma se mu je v glavi zavrtelo. Ni vedel ali od močnega vonja ali strahu, ki mu je čedalje bolj hromil kosti. »Tam v kotu sobe boš našel skrinjo, polno zapiskov in beležk, za katere želim, da jih urediš in ohraniš«. Z muko je govorila in zdelo se je, kot da jo sliši že onkraj groba, z drugega sveta. »Izabela ti bo kuhala in ti po potrebi pomagala. Ona je moj angel varuh«.
Gospa je utihnila in kot da je utonila v globok spanec. Izabela, prelepa Izabela, ga je z rahlim dotikom roke vrnila v resničnost in ga odpeljala ven na temen hodnik. Odprla je vrata majhne sobice brez oken. Na stropu je bilo majhno strešno okno, v sobi pa miza s svečnikom in postelja. Izabela je z nežnimi gibi prižigala sveče in ga blago pogledala. »Gospa Stern ne mara elektrike«.
Neslišno je odšla in ga pustila zmedenega in osuplega. Vlegel se je na posteljo in v trenutku zdrsnil v hipnotičen spanec. Ko se je zbudil, se mu je zdelo, da so minili dnevi. Sveče so bile ugasnjene, v kotu sobe je bila skrinja, njegove obleke lično zložene na stolu ob postelji, skozi strešno okno je medlo svetila luna. Na mizi ga je čakala topla večerja: kostna juha, sveže pečen kos mesa v zeliščni omaki in bel kruh, ki je dišal, kot bi bil pravkar pečen. V steklenem vrčku poleg krožnika je bila voda, ki je imela čuden vonj, vendar ga to ni motilo, saj je kar planil po hrani. Zdelo se mu je, da je to voda iz vodnjaka tam zunaj na dvorišču, vendar se ni preveč vznemirjal.
Kmalu se je spravil k delu in v skrinji osupel odkrival vedno nova in nova presenečenja. Pokojni gospod Izak Stern, lekarnar in farmacevt, prvi Jud, ki se je naselil v Lendavi in je pred tem prepotoval del sveta, je v svojih zapisih odkrival življenje stare Lendave izpred sto in več let. Začuden je ugotovil, da je Stern osebno poznal člane lendavskih plemiških rodbin Bánffy in Eszterházy. Bil je pobudnik gradnje Krone in judovske sinagoge, saj so Judi v začetku imeli le majhno molilnico v stranski hiši odvetnika A. Wollaka.
Še bolj ga je presenetilo, ko je naletel na Sternove zapise o Krištofu Bánffyju, ki je l. 1603 s pomočjo meščanov in kmetov uspešno ubranil mesto pred Turki. V boju jih je zvabil v past, ter jih potisnil v močvirje, kjer se je večina Turkov s konji zadušila. Trupla padlih je po navedbah plemič dal pokopati na hribu nad gradom.
Ves zmeden je prebiral tudi o prvotnem gradu iz 13. stol., ki ga je dal zgraditi Bánffyjev prednik Hahót III, imenovan tudi »dominius de Lindau«.
Glava ga je neznosno bolela, saj mu misel, da je g. Stern tako dolgo živel, ni dala miru. V skrinji je našel tudi zvitke, v katerih so bile opisane skrivnosti zelišč in kamnin, razni recepti, listine in prepereli zvezki, ki se jih še niti ni dotaknil. Povsod pa je bilo razbrati, da se je mož strogo ravnal po petih Mojzesovih knjigah, imenovanih Tora in Talmudu, da so bile obredne zapovedi zanj brezpogojno obvezne, na sabbath pa je strogo počival.
Raziskovanje ga je potegnilo vase, vse se mu je zdelo nekako znano, vendar pozabljeno v megli spominov. Dnevi so minevali hitro, vrstili so se tedni in meseci, dokler ni izgubil občutka za čas.
Izabela mu je vsak dan vdano, a kdo ve od kod prinašala jedila. Vendar ga to ni preveč vznemirjalo. Zakopal se je v skrinjo in delal od zore do mraka. Prisegel si je, da bo prvič v življenju naredil nekaj do konca in to dobro! Počasi je sestavljal delčke spominov starega gospoda in se zlil z njim skoraj v eno. V redkih nočeh, ko je spal, je sanjal žive sanje in zjutraj so se mu v možganih risali davno pozabljeni prizori.
Vendar to ni bila edina skrivnost. Izabela je pred njegovimi očmi ugašala kot sveča. Njena lepota je počasi bledela in lasje so ji siveli. Že zdavnaj je v nočeh, ko je oprezal za njo opazil, da hodi z vrčem ven k vodnjaku po vodo. Hodila je kot v transu, s široko razprtimi, začudenimi očmi, kot da ne vidi nikogar.
Voda, ki jo je pil pri obrokih je bila neprijetna in jedka, vendar nikoli ni nič vprašal, le pil jo je vse bolj hlastno.
Nasprotno pa je stara gospa Stern postajala vse mlajša, vedno bolj podobna Izabeli. Z očmi, zazrtimi nekam v daljavo, je le večno ležala v postelji. In v tem čarnem svetu je kot v polsnu minilo nekaj let.
Potem pa je nekega dne že na dnu skrinje našel drobno orumenelo pisemce. Bilo je ljubezensko. Izabela, mlado dekle iz premožne judovske družine je že priletnemu Izaku izpovedalo ljubezen in vanj priložilo tudi svojo fotografijo. Pogled nanjo mu je vzel sapo, saj je na njej bila prav ta Izabela, ki mu je sedaj že vsa postarana in sključena stregla.
Ves trepetajoč je isto noč s hodnika spet zaslišal tihe korake, ki so kot zmeraj ponoči vodili do vodnjaka. »Ne bom je motil sedaj. Ko se bo vračala, jo ustavim«, je mrzlično premišljeval in vlekel na ušesa dobro znane zvoke škripanja kolesa in spuščanja zarjavele verige.
Vendar tokrat je bilo nekaj drugače. Izabela je pričela potihem prepevati otožno pesem v judovskem jeziku in čez nekaj trenutkov se je iz globine vodnjaka zaslišal zlovešč padec in pljusk vode.
V trenutku je poletel iz sobe in se znašel zunaj, na praznem dvorišču. Srce mu je razbijalo v sencih in iz grla se mu je izvil dolg, boleč krik. Stopil je do vodnjaka in kot okamenel pogledal vanj. Globoko spodaj, na mirni gladini vode se je zrcalilo nočno nebo s polno luno, ki je kazala svoj neprizadeti obraz.
Vroče solze na licih so ga pekle kot žerjavica in v nekaj korakih je slep od besa planil v sobo gospe Stern.
V sobi je pred prazno posteljo z obledelim baldahinom stala Izabela, visoka, prelepa, ista kot tistega dne, ko je prišel! Bila je mirna in spokojna kot osamljen labod na gladini jezera.
Gledal jo je nejeverno, kot da vidi prikazen in v tistem trenutku se je prav vsega spomnil. Pritekla mu je v objem in mu skozi solze zašepetala v uho:
