Ko ob zimskih večerih stara platana ob cerkvi zažari, na hribu pa grad ponosno v žarometih zablesti, čar nekdanjih časov v Lendavi spet zaživi!
Spomladi vsa zelena in sveža vzbrsti, zdi se, da kot mladost neučakano nekam hiti.
Kamor seže oko, zelene ravnice, vmes nove ceste, gozdovi, in novi rondoji.
V poletni vročini utrujena in dremava rahlo zaspi, jeseni pa odeta v zlate barve skoraj nori!
Pisani hribčki pod okriljem Trojice vsi v znamenju trte – kraljice. Njen nakit – sladko grozdje na toplem soncu medí se.
Tujec, ti misliš, očaran, da si vstopil v predverje raja, vendar to so le slike mojega kraja!
Vijolična modrina jesenskega neba... S ponosnih, starih trt veter otresa suhe cekine.
Tu in tam osamljen grozd... Jantarne jagode plaho mežikajo v medlem soncu.
Pod mojimi nogami listje neslišno šepeta svoj poslednji pozdrav poletju.
Zamolklo zlati lasje kot valujoče klasje, v katerega se zapletajo mavrični metulji večnosti;
oči, brezdanje zelenilo panonskega studenca, tako lesketajoče in pričakujoče...
Ustnice, zakrivajoč skrivnosti njenega bistva, odsevajo mogočen lesk bisernega jezera
– magično sanjska prikazen, ovita v meglico rojevajočega se dne.
