Učiteljica je rekla: »Do prihodnjič napišite, kaj želite postati.« Osmošolka je napisala, potem ko je dolgo tuhtala: Kaj nameravam postati, še ne vem. Sicer pa zanesljivo vem, da ne bi marala postati pisatelj, sploh pa ne pisatelj ženskega spola, ki se mu pravi pisateljica. To utemeljujem med drugim tudi s tem, da pisatelji, najsi so ženskega ali moškega spola niso več tako v čislih med ljudmi, da bi jih lahko vzdignili nad druge tako sloveče ljudi, na primer popevkarje, nogometaše ali košarkarje. Nekoč so prihajali zelo do izraza in so se uvrstili med naše znamenite ljudi, o katerih se učimo v šoli.
Danes namreč srečaš na cesti pisatelja, ki se v ničemer ne razlikuje od navadnega Zemljana. Nosi polne vrečke kot čisto navaden povprečen nakupovalec in se še spomni ne več, da bi po vseh pravilih moral biti lačen ali žejen, kot so bili pisatelji nekoč (in o čemer smo se učili v šoli).
Takega pisatelja, se pravi pisateljico, imamo v našem bloku. Je popolnoma navadna oseba, nosi čevlje številka šetst, temno krilo in bluzo z visokim ovratnikom, zmerom se ji mudi, zato bolj teče kot hodi, kadar hiti v službo ali iz nje, saj kot sodobna pisateljica brez službe ne bi mogla shajati, kakor na primer Ivan Cankar, ki je umrl 1918 razmeroma še mlad.
Pri tem, ko tako hiti, je pisateljica našega bloka nesrečna, kadar jo zaustavi eden od nesporazumov sodobnega časa: dvigalo, ki se zmerom pokvari, saj je potem prisiljena iti v svoje šesto nadstropje peš. Ker je po sili okoliščin – doma ima namreč dobre jedce – oprtana s torbo ali dvema, ji dvigujejo te neskončne stopnice tlak in tedaj se ji je bolje ogniti.
Včasih jo naskrivoma opazujem in začenjam verjeti, da enda edinole velja staro pravilo, da pisatelji nikoli ne zlezejo na zeleno vejo in jih spremljajo same težave, ki so trle pisatelje nekoč. Pisateljica iz našega bloka sicer ni zabredla v stiske stare sorte, ki so trle pisatelje nekoč, saj se ne vdaja pijači, ni nesrečno zaljubljena v kakšno Primičevo Julijo moškega spola, ne stavi na loteriji, kot je Simon Jenko, niti je niso doma silili v zoprn poklic, kot se je dogajalo nekoč. Vendar pa moram pripomniti, da ni varna pred zaprekami, ki so nasploh glavna značilnost v življenju pisateljev. Menim celo, da ji ni bila prihrajena nobena nevšečnost, izhajajoča iz njenega pisateljevanja.
Prva takšna nevšečnost so pretenke stene našega bloka. Resda je to problem sodobne stanovanjske graditve, s čimer pa ni rečeno, da bi bil kaj prizanesljivejši od tistih problemov, ki so kvarili življenje pisateljem v preteklih časih. Tanke stene namreč prepuščajo sleherni zvok, in kadar pisateljica piše na pisalni stroj, kar je za sosede zanesljivo zmerom ob nepravem času, nastane neprijetno razburjenje v petem, četrtem in šestem nadstropju, kamor najbolj jasno prodirajo njeni udarci po tipkah.
»Za vraga,« rentači levi sosed, ki ima sicer navado naravnati radio ali televizor na najmočnejši glas, pri čemer se požvižga na tanke stene in celotno soseščino, »za vraga vendar, naj ta ženska udriha po tem stroju takrat, ko mene ni doma, saj tega ni mogoče prenašati!« Skuša se razelektriti s šilcem žgane uvožene pijače i dolži pisateljico, da bo zaradi nje nazadnje še alkoholik.
»Kaj hudiča ji je tega treba, ko ima redno službo« robanti desni sosed, ki ima stalne pevske vaje ob spremljavi gramofona, ker je še danes ta dan neomajno prepričan, da mu je kos edinole pokojni Fjodor Šaljapin. Razločno razlaga celemu stopnišču, da ga klopotanje pisalneg stroja ovira v njegovih umetniških izlivih, in dolži pisateljico, da še ni postal velik pevec.
Sosed zgoraj ni nasilen. Redno namreč vadi v svoji sobi namizni tenis in nabija na vso moč, tako da se nevarno trese lestenec nad psateljičino glavo. Rad pa kljub temu zabavlja čez pisateljico, zlasti če to poteka ob ponujeni čaši nesrečnega možnega alkoholika, ali koga drugega, ogroženega od udarcev pisalnega stroja.
Sosed spodaj pa trdi, da se bo treba pritožiti in zahtevati nadomestilo za ukradeni mir v bloku.
So pa še težave drugačnega značaja. Kajti ko pisateljica piše, pogosto prezre, da se v njeni kuhinji dogajajo čudne stvari, nepojmljive: mleko nenadoma prekipi, ričet se na vsem lepem prismodi, skratka nobena jed nima razumevanja za pisateljičino pisateljevanje. Najhuje je, če se prižgo buhteljni, ki so njena kuharska posebnost, ampak zgodi se tudi to. Nasprotno je z jajci, ki imajo to lastnost, da se ne marajo skuhati v mehko, pač pa postajajo bolj in bolj trda. Seveda pisateljici ne bi smelo biti niti malo mar tega, kajti umetnost je umetnost.
Ker pa je pisateljska srenja dandanes smrtniška, je pisateljica zaradi vsega tega žalostna in se ne zna dvigniti nad te reči. Na srečo je njena soseda gluha nos pa ima dober. Včasih jo rešuje tako, da pobuta po pisateljičinih vratih in zadeva je rešena – kolikor toliko.
Ker so vse dobre ali sla stvari tri, naj napišem še nekaj o tretji vrsti nevšečnosti, ki kalijo življenjski mir pisateljici in so – po moji presoji – najhujše vrste sploh. Z njimi je namreč tako, da se jim ne more postaviti v bran, kar prilepijo se nanjo in se je držijo kot klop, kratkomalo njihov ujetnik je. Zaradi njih ne more na pomenek s prijateljico, ne more v gledališče, na izlet, na sprehod ali kamor bi jo vleklo. Kajti naj bi jo katera teh reči še tako mikala, mora se ji odreči. Takoj jo namreč zbode pri srcu in ji pravi: Ne moreš. Saj moraš napisati še poglavje romana! Kdo bo pa pisal? Čaka te tudi črtica za radio. Navdihnjenje je neizprosno in terja svoje! Gorje, če bi se mu uprla!
Kadar snuje novo pripoved, ki jo je čisto osvojila, ji mora posvetiti sebe celo. Mora se odpovedati želji, ki spi v njej. Postane zelo ranljiva in ne kaže ji drugega, kot da sede spet za pisalni stroj, se nagne nad tipke in skuša zadostiti, kar jo spremlja dan in noč, noč in dan. Ne preostane ji drugega, kot da spet sede za pisalni stroj in skuša zadostiti temu, kar jo spremlja brez prestanka. In tako se znova potopi v svoj svet in zaživi s svojimi junaki, z dogajanjem, va plaha in v dvomih, ali bo zmogla ujeti vse to občutljivo ustvarjalno tkanje v svoje besede in stavke, poglavja. Zaradi večnega spremljevalca, hotenja in bojazni v enem, ne more biti svobodna, sprijaznila se je s svojo zavezanostjo pisanju.
Naj zaključim svojo nalogo z ugotovitvijo, da tega jaz ne bi zmogla, zato sem se odločila postati karkoli drugega, le pisateljica ne.
Pripis:
Dala sem pisateljici to nalogo v branje. Čeprav ve, da ima vsakdo pravico do lastne presoje, odnosa in ocene, ni bila ravno zadovoljna. Ni pa mi zamerila. Kako naj bi mi tudi, saj sem njena najljubša hči.
Iz zapuščine
Učiteljica je rekla: »Do prihodnjič napišite, kaj želite postati.« Osmošolka je napisala, potem ko je dolgo tuhtala: Kaj nameravam postati, še ne vem. Sicer pa zanesljivo vem, da ne bi marala postati pisatelj, sploh pa ne pisatelj ženskega spola, ki se mu pravi pisateljica. To utemeljujem med drugim tudi s tem, da pisatelji, najsi so ženskega ali moškega spola niso več tako v čislih med ljudmi, da bi jih lahko vzdignili nad druge tako sloveče ljudi, na primer popevkarje, nogometaše ali košarkarje. Nekoč so prihajali zelo do izraza in so se uvrstili med naše znamenite ljudi, o katerih se učimo v šoli.
Danes namreč srečaš na cesti pisatelja, ki se v ničemer ne razlikuje od navadnega Zemljana. Nosi polne vrečke kot čisto navaden povprečen nakupovalec in se še spomni ne več, da bi po vseh pravilih moral biti lačen ali žejen, kot so bili pisatelji nekoč (in o čemer smo se učili v šoli).
Takega pisatelja, se pravi pisateljico, imamo v našem bloku. Je popolnoma navadna oseba, nosi čevlje številka šetst, temno krilo in bluzo z visokim ovratnikom, zmerom se ji mudi, zato bolj teče kot hodi, kadar hiti v službo ali iz nje, saj kot sodobna pisateljica brez službe ne bi mogla shajati, kakor na primer Ivan Cankar, ki je umrl 1918 razmeroma še mlad.
Pri tem, ko tako hiti, je pisateljica našega bloka nesrečna, kadar jo zaustavi eden od nesporazumov sodobnega časa: dvigalo, ki se zmerom pokvari, saj je potem prisiljena iti v svoje šesto nadstropje peš. Ker je po sili okoliščin – doma ima namreč dobre jedce – oprtana s torbo ali dvema, ji dvigujejo te neskončne stopnice tlak in tedaj se ji je bolje ogniti.
Včasih jo naskrivoma opazujem in začenjam verjeti, da enda edinole velja staro pravilo, da pisatelji nikoli ne zlezejo na zeleno vejo in jih spremljajo same težave, ki so trle pisatelje nekoč. Pisateljica iz našega bloka sicer ni zabredla v stiske stare sorte, ki so trle pisatelje nekoč, saj se ne vdaja pijači, ni nesrečno zaljubljena v kakšno Primičevo Julijo moškega spola, ne stavi na loteriji, kot je Simon Jenko, niti je niso doma silili v zoprn poklic, kot se je dogajalo nekoč. Vendar pa moram pripomniti, da ni varna pred zaprekami, ki so nasploh glavna značilnost v življenju pisateljev. Menim celo, da ji ni bila prihrajena nobena nevšečnost, izhajajoča iz njenega pisateljevanja.
Prva takšna nevšečnost so pretenke stene našega bloka. Resda je to problem sodobne stanovanjske graditve, s čimer pa ni rečeno, da bi bil kaj prizanesljivejši od tistih problemov, ki so kvarili življenje pisateljem v preteklih časih. Tanke stene namreč prepuščajo sleherni zvok, in kadar pisateljica piše na pisalni stroj, kar je za sosede zanesljivo zmerom ob nepravem času, nastane neprijetno razburjenje v petem, četrtem in šestem nadstropju, kamor najbolj jasno prodirajo njeni udarci po tipkah.
»Za vraga,« rentači levi sosed, ki ima sicer navado naravnati radio ali televizor na najmočnejši glas, pri čemer se požvižga na tanke stene in celotno soseščino, »za vraga vendar, naj ta ženska udriha po tem stroju takrat, ko mene ni doma, saj tega ni mogoče prenašati!« Skuša se razelektriti s šilcem žgane uvožene pijače i dolži pisateljico, da bo zaradi nje nazadnje še alkoholik.
»Kaj hudiča ji je tega treba, ko ima redno službo« robanti desni sosed, ki ima stalne pevske vaje ob spremljavi gramofona, ker je še danes ta dan neomajno prepričan, da mu je kos edinole pokojni Fjodor Šaljapin. Razločno razlaga celemu stopnišču, da ga klopotanje pisalneg stroja ovira v njegovih umetniških izlivih, in dolži pisateljico, da še ni postal velik pevec.
Sosed zgoraj ni nasilen. Redno namreč vadi v svoji sobi namizni tenis in nabija na vso moč, tako da se nevarno trese lestenec nad psateljičino glavo. Rad pa kljub temu zabavlja čez pisateljico, zlasti če to poteka ob ponujeni čaši nesrečnega možnega alkoholika, ali koga drugega, ogroženega od udarcev pisalnega stroja.
Sosed spodaj pa trdi, da se bo treba pritožiti in zahtevati nadomestilo za ukradeni mir v bloku.
So pa še težave drugačnega značaja. Kajti ko pisateljica piše, pogosto prezre, da se v njeni kuhinji dogajajo čudne stvari, nepojmljive: mleko nenadoma prekipi, ričet se na vsem lepem prismodi, skratka nobena jed nima razumevanja za pisateljičino pisateljevanje. Najhuje je, če se prižgo buhteljni, ki so njena kuharska posebnost, ampak zgodi se tudi to. Nasprotno je z jajci, ki imajo to lastnost, da se ne marajo skuhati v mehko, pač pa postajajo bolj in bolj trda. Seveda pisateljici ne bi smelo biti niti malo mar tega, kajti umetnost je umetnost.
Ker pa je pisateljska srenja dandanes smrtniška, je pisateljica zaradi vsega tega žalostna in se ne zna dvigniti nad te reči. Na srečo je njena soseda gluha nos pa ima dober. Včasih jo rešuje tako, da pobuta po pisateljičinih vratih in zadeva je rešena – kolikor toliko.
Ker so vse dobre ali sla stvari tri, naj napišem še nekaj o tretji vrsti nevšečnosti, ki kalijo življenjski mir pisateljici in so – po moji presoji – najhujše vrste sploh. Z njimi je namreč tako, da se jim ne more postaviti v bran, kar prilepijo se nanjo in se je držijo kot klop, kratkomalo njihov ujetnik je. Zaradi njih ne more na pomenek s prijateljico, ne more v gledališče, na izlet, na sprehod ali kamor bi jo vleklo. Kajti naj bi jo katera teh reči še tako mikala, mora se ji odreči. Takoj jo namreč zbode pri srcu in ji pravi: Ne moreš. Saj moraš napisati še poglavje romana! Kdo bo pa pisal? Čaka te tudi črtica za radio. Navdihnjenje je neizprosno in terja svoje! Gorje, če bi se mu uprla!
Kadar snuje novo pripoved, ki jo je čisto osvojila, ji mora posvetiti sebe celo. Mora se odpovedati želji, ki spi v njej. Postane zelo ranljiva in ne kaže ji drugega, kot da sede spet za pisalni stroj, se nagne nad tipke in skuša zadostiti, kar jo spremlja dan in noč, noč in dan. Ne preostane ji drugega, kot da spet sede za pisalni stroj in skuša zadostiti temu, kar jo spremlja brez prestanka. In tako se znova potopi v svoj svet in zaživi s svojimi junaki, z dogajanjem, va plaha in v dvomih, ali bo zmogla ujeti vse to občutljivo ustvarjalno tkanje v svoje besede in stavke, poglavja. Zaradi večnega spremljevalca, hotenja in bojazni v enem, ne more biti svobodna, sprijaznila se je s svojo zavezanostjo pisanju.
Naj zaključim svojo nalogo z ugotovitvijo, da tega jaz ne bi zmogla, zato sem se odločila postati karkoli drugega, le pisateljica ne.
Pripis:
Dala sem pisateljici to nalogo v branje. Čeprav ve, da ima vsakdo pravico do lastne presoje, odnosa in ocene, ni bila ravno zadovoljna. Ni pa mi zamerila. Kako naj bi mi tudi, saj sem njena najljubša hči.
