DALEČ GORA

Prebivati
v središču tako velikega mesta, kakor je bilo naše, je za nekatere sorodnike pomenilo vrhunec.

»Vrhunec česa?« je jedko, celo zajedljivo vprašala mama.

»No, vrhunec pač,« je rekel nedoločno sorodnik in se potegnil vase, stisnil glavo med ramena in se hudoval na našo mamo, ker je bila odločna ženska in ni marala nikoli odnehati ali prepustiti bojišče besednega boja kakršnemukoli naključju.

»Vrhunec nesramnosti je,« je tedaj rezko poudarila mama, »da stanujemo v tako slabem stanovanju, v tako visokem nadstropju in plačujemo tako visoko, oderuško najemnino.«

Sorodnik, tisti pač, ki je pomotoma načel pogovor, ker mu je ušlo iz spomina, kakšno ogorčenje bo vzvalovil v mami, se je potulil. Izkušnja in izkušenost sta mu pravili, da ga je polomil, hkrati pa ga opomnili, da je ne bo odnesel ravno poceni. V žepu ga je tiščala usodna praznina, v srcu je gorelo tiho upanje, da bo pri naši hiši naletel na nesebično gostoljubnost, s katero je navadno povezano kosilo, pa še večerja in zanavrh toplo prenočišče. Če tega ne bi potreboval, se ne bi oglasil. Ampak vse to se mu je pred očmi podiralo, ker je njegova pričakovanja kar takoj zaznamovala obtožba stanja, v katerem smo se, po predvidevanjih naše mame, znašli brez slehernega dvoma po krivdi nekoga, ve se koga.

»Za to razdrapano kuhinjo,« je povzdignila glas in na čelo so ji izpod temnih las jele polzeti vidne kaplje znoja, »pa za ti dve borni luknji in kamro in dvomljivo stranišče moramo odšteti dve tretjini očetove plače. Kaj pa živež? In vsakodnevni izdatki?« je kot boginja pravice, le brez meča, strogo spraševala prišleca, seveda zmerom tistega z malahornske strani, in mu nepremično zrla v oči, da se je nelagodno prestopal in kar tako nekaj mencal.

»Saj res, kaj, o hudika, ta je pa lepa,« je navadno drsal po pragu, tudi odločen nasprotnik družbenih krivic, nakar je mama rekla: »No, torej,« in ga potegnila noter, da si je sorodnik oddahnil, kdorkoli je bil, saj so se obnašali pred njo vsi podobno, če ne skoraj enako.

Ko se je najedel, je bil že malo manj pohleven in je že sukal misli okoli predloga, da bi ostal pri nas nekaj dni.

»Daleč imaš domov,« je po kratkem postopku, jasnovidna kot zmerom, rekla mama in skrbno zavila hlebec v hodnično krpo, pokrila lonček z mastjo, potem ko se ji je zmračil obraz zaradi površine, ki se je v tako kratkem času tako znižala, in oboje odnesla tja, od koder je prinesla. »In zdaj so dnevi že kratki,« je dodala odločno, da bi presekala sorodnikovo kakršnokoli kombinacijo, ki se mu je že pletla v glavi. Če pa je prišel obisk ob času dolgih dni, je imela navado omeniti, da je ob tem času na kmetih preveč dela, da bi se obiral, če te je že po naključju zaneslo v mesto.

Tako sorodniku ni preostalo drugega, kot da je zamrmral besedico v zahvalo za južino, vrgel pogled skozi kuhinjsko okno proti planini, kjer je nekje bil doma, kajti z maminimi sorodniki se taki prizori niso dogajali, ker so bili ti sorodniki obisk drugačne vrste, saj so zmerom prinašali izdatna darila, pa se pobral, z očitno zamero na licu, ki pa je na dolgi poti očitno splahnela, kajti obiski so se ponavljali redno in preveč pogosto, da bi ostali zgolj neljubo naključje.

Oče je zatrjeval, kadar je bil razpoložen za samogovore, da smo revni.

»Mi,« je imel navado poudarjati, ker mu je domače vino lepo leglo v ude in ga delalo ravno prav bojevitega, »smo se rodili z revščino v zibki.«

Prikril je zelo nespretno, da se mu že spahuje, in je vztrajno rinil predse svojo ogorčenost nad vsemi krivicami tega sveta.

»Mi?« je vprašala mama v njegovo rahlo zariplo lice, tak-šnega je naredilo vino sorodnika, ki je odšel poražen, odslovljen. »Kdo so to — mi?«

Bila je take volje, da si oče ni smel privoščiti z njo zobati češenj, zlasti še, ker je med sorodnikovim obiskom neopazno izpraznil steklenico do dna, kajti če že čemu, temu se ni bil sposoben ne upirati ne odreči za nobeno ceno.

»Mi — to smo pač mi iz Malahorne,« je bevsknil oče, ravno na meji poguma in ponižnosti in drobca strahu, kaj bo.

»Aha, za to gre,« je popolnoma mirno rekla mama in obrnila prazno steklenico. »No, seveda.«

»Nikoli se nihče ni povzpel više kot do prve veje,« je brž nadaljeval oče. Nekako je skušal prikriti mamino prezgovorno kretnjo.

»Ni se,« je mirno pribila mama. Postavila je steklenico spet z dnom na mizo.

»In se ni mogel,« je dodala razločno, z rahlo povzdignjenim glasom, »ni se mogel povzpeti niti do prve, zares ne.«

Očeta so vinski hlapi po malem že omamljali, nevarnost pa je vseeno vohal in je napel ušesa.

»To ne bo držalo,« je slabotno ugovarjal.

»Pa veš, da kar bo,« je vztrajala mama. »Zmerom samo obljubljate, da se že boste izkopali iz revščine, le da tedaj, če si najdete posebno močno vrv za posebno trdno vejo. Ampak samo gobezdate in gobcate in se napihujete, nihče pa se doslej še poskušal ni obesiti.« Prezirljivo je pristavila: »Celo za šalo ne.«

»Obešaš se, če si čez les,« je rekel brat.

»In kaj so ti Malahornčani drugega?« je z bleskom jasnovidnosti v očeh vprašala mama. »Rešujejo se v alkohol in grozijo s praznimi čvekarijami. Naredijo pa niti toliko, kot je za nohtom črnega.«

»Kdo pa govori o obešanju?« se je zdaj že vznemirjal oče. »To se samo tako reče, da zlezeš na prvo vejo, če si kam prilezel na boljše iz naše revščine.«

»Pri nas ne znamo samo gobezdati, zato tudi kaj naredimo,« je osorno omenila mama.

»Vi pa vaša domišljavost, s katero boš spridila otroke,« si je oče malo opomogel. »Niso poimenovali vašega kraja za Golo glavo brez razloga.«

»Gola mogoče, ne pa prazna,« se je ponosno zavzela mama za svoj rodni kraj, prelepo pobočje nad reko, ki je tekla skozi celo deželo. »Porasla z brinovjem, kamor pogledaš. Koder se ozre oko, samo cvetje.«

»Trnovje in bridko cvetje, samo resovje in ostra trava,« se je ponorčevaI, ker je vedel, kako jo prizadene taka opomba. »Na takem ne rastejo odprte glave.«

Oba hkrati sta prhnila, polna zaničevanja, drug na drugega.

»Nikoli se ne odvadiš čempuriti,« je sovražno vrgla mama. »Poštajna poštajnasta,« se je ponorčeval tudi on zaničljivo z njenim izrazom, kot si ga je izposodila ona z njegovim.

Otrokom ni bilo mogoče razvozlati, zakaj stojita vsak na svojem bregu.

Daleč gora,
je nekoč pripovedovala mama, leži nasproti Goli glavi. Obrasla je z lepim drevjem.

Zanimalo nas je, kaj sodi med lepo drevje.

»Lepo drevje pač,« je preudarno odgovorila mama in zamišljeno stresla s svojo prikupno glavo, da so zacingljali zvenkljajoči uhani v njenih drobnih ušesih, ki se jih je dalo občudovati tudi po uro, če si bil dovolj vztrajen. S temi uhani z vdelanim biserčkom je bila povezana nekakšna zgodba. Zmerom nas je mikala, čeprav so nam enkrat za vselej zabičili, da je ne bomo izvedeli nikdar. Vsaj do konca ne.

»Lepo drevje je rastlo že za časa starega očeta,« je ponosno rekla mama. »Se pravi očeta mojega očeta, vam bi bil praded. Ta je imel rad drevje vseh vrst in ker je bila reber čisto gola po nekem požaru ali kaj vem čem, mogoče je kdo vse skupaj posekal, ker je potreboval denar...«

»Kakšno zvezo ima sekanje drevja z denarjem?« je vprašal tisti, ki je zares sledil mamini pripovedi, se pravi jaz.

»Kako moreš biti tako trapasta,« je rekel kdo in bevsknil name, kajti mama je imela žameten glas in bujno domišljijo za dolge in zanimive zgodbe.

»Zares dobiš denar,« je kratko pojasnila mama. »Gola glava je bila nekoč bujen gozd, ki so ga posekali. No, in moj ded, se pravi očetov oče,« je naglasila, dane bi morebiti prišlo v nas otrocih do kakšne pomote v predstavah o sorodnikih, »je vse skušal znova pogozditi. Vendar se mu popolnoma nikoli ni posrečilo.«

Obrisala si je roke v predpasnik in se ozrla po nas. »Drevje moramo imeti radi,« je skoraj zaukazala.

Kateri od poslušalcev, mogoče sestra, ki ni imela v čislih starih zgodb, je zakašljala in se odhrkala.

»Gre za to, o kakšnem drevju je govor,« je rekla zaspano in sitno.

»Tam je veliko lepega brinovja,« je zasanjano in glasno mislila mama.

»Pa vresja je veliko. In brez. Lepo pobočje je to, kot nalašč za imenitno hišo in gospodarsko poslopje, kot ga je postavil oče.«

Z zaprtimi očmi smo dajali videz, kot da sledimo maminim podobam o pobočju nasproti Daleč gore, njeni Goli glavi, kjer je pasla in brala. Kdo izmed nas je zares tudi sanjaril z njenimi sanjami vred. Kdo je pa že zadremal in se samo napravljal, kakor da sanjari. Na primer brat, ki se je požvižgal na babje marnje in na Golo glavo in Malahorno in Daleč goro. Hrepenel je po pravih vrhovih, tistih skalnatih, po prepadih in drugačnem gorskem bogastvu, kakor je bilo to, o katerem smo slišali največkrat od mame, manjkrat pa od očeta, da je lep in vsega spoštovanja vreden svet, seveda ostro razmejen, ločen, zakoličen s čustvi in zagnanostjo njegovih branilcev, naše mame na eni in našega očeta na drugi strani.

»Tam znajo veje ljubimkati z vetrovi,« je skoraj zapela mama, kot bi verjela, da že trdno spimo in sme sama sanjariti naprej. »In z oblaki. In ni treba predolgo čakati, da se umirijo, poležejo na izprožene dlani pričakovanj, ki brez njih ni zate mesecev in let, kaj šele ur in dni.«

Poslušala sem z zelo potajenim dihom.

»Nikoli preveč ne sprašuj, otrok moj,« je govorila mama potihoma, kot bi brenkala na strune neznanega godala. »Ampak vse poti vodijo z Gole glave navzdol. Čisto vse.«

»Ampak saj stari oče ni postavil nobene lepe hiše,« sem slišala svoj lastni radovedni glas, ki se je bojeval z bojaznijo; drugim otrokom je bilo zelo dobro znano, kako malo je treba za mojo zamerljivost, in da mi solze tičijo zmerom pod vekami, kakor je rad govoril moj ded, tisti z Malahorne.

»Ni je, seveda ne,« je z zastrtim glasom takoj odgovorila mama. »Saj je ni mogel. Toda v načrtu jo je imel. Zmerom je sanjal o njej.«

Zdaj sva bedeli le še medve. Tako mi je bilo najbolj prav. Mami mogoče tudi. Brat je klečal, z glavo na klopi, sestra je legla na kuhinjski divan z znano kretnjo, z rokama pod glavo kot oče, ki je že dolgo spal na kmečko izdelani zakonski postelji, ker so mu bile zoprne mamine marnje.

»Upal je, da bo nekoč spravil h kruhu vse nas otroke. Potem bo očistil prostor pred staro hišo, tisti z brinovjem porasli ravni prostor. V ta namen je navozil že kamenje in jel je tudi skupaj spravljati les. Pa ni šlo.«

Vsi smo vedeli, da ni šlo. In zakaj ni šlo.

Vedeli smo tudi, da je do konca upal. Zaradi lepe Marije.

Seveda je bila zdaj stara kot zemlja. Otroci smo jo poznali samo tako. Smo pa verjeli mami, da je bil stari oče zmerom enako zatreskan vanjo, četudi je po tolikih porodih postala čisto drugačna. Neverjetno se nam je dozdevalo, da je bila kdaj vitka kot jelka, ko je zdaj hodila pripognjena skoraj v pravem kotu.

»To je od tega, ker je znosila toliko vode po bregu navzgor,« je jezno, močno užaljeno rekla naša mama, ko smo podvomili o zgodbi o lepoti stare matere, ker pač preprosto nismo še imeli življenjskih izkušenj.

»Ko je presahnil vodnjak zgoraj pred novim stanom,« zmerom je rekla tako za skedenj, ta nekdanji čudež skedenjskega gradbeništva v tistih krajih, »je morala vso tisto vodo za plenice, kuho in svinjsko kuhinjo znositi sama navzgor, ker oče ni utegnil. Zmerom je bil na zemlji ali v gozdu,« je pristavila kot v opravičilo, kajti svojega očeta je imela v čislih, da je še tedaj, ko je bil že dolgo v grobu, kadar je pomenek nanesel nanj, vsa vzdrgetala od spoštovanja in ljubezni kot v časih, ko je bil prisoten kje v njeni bližini.

Strašno sem ji zavidala privrženost njenemu očetu. Nič-kolikokrat bi jo rada vprašala, kako je s tem, da pa vsakdo ne more tako čutiti. Mi otroci menda tega nismo bili sposobni.

Včasih ponoči je mama bedela, kdo ve zakaj, skupaj z očetom. Takrat so padali očitki z enega konca njune zakonske postelje na drugega. Otroci smo spali ali ne. Brat pa sestra že menda, mene pa je pestila silna radovednost in sem slednji večer vtikala prste v oči, da bi premagala spanec in ujela kak drobec njunega pomenka, ki je bil, kot sem odkrila pozneje, navaden prepir, le da oče tega sploh ni tako jemal. Zato je bila mama v svojem življenju skoraj vedno nesrečna.

»Oče je nasajal tudi veliko lepega žlahtnega drevja,« je

spet začela pogovor mama, obrnjena k meni, ker je vedela, da edinole jaz še bedim, vsiljevala pa se ji je misel, da mora povedati še kar največ lepega o navadah svojega očeta, »pripravljal pa je tudi zemljišče za kosmulje in drugo grmičasto grozdičje. To ga je neznansko mikalo in zanimalo, skladovnico knjig je imel o tem. Potem ko smo mi otroci odhajali v šole, nam je naročal, da smo mu jih nabavljali.«

Zdaj se je bilo samo bati, da se je predramila in ji ni do spanja. Morala bo imeti poslušalca za naslednje poglavje; toda o sadjarskih sposobnostih njenega očeta smo se otroci prepričali že zdavnaj. Mogoče je tudi zaradi njih sčasoma moral opustiti misel na novo hišo, ki je o njej sanjaril, da bo dostojna za njegovo lepo Marijo.

Malo hudobno sem se pretegnila in zazehala.

»Saj res, pozno je že,« se je prestrašila naša mama in z obraza se ji je izbrisala ozarjenost, ki je tipala k nekajkrat povedani zgodbi iz preteklosti. Nikogar izmed nas otrok zdajle ni več zanimala.

Na Goli glavi je
mamin oče, naš stari oče, zgradil lep, prostoren skedenj, pravi čudež za tiste čase in kraje.

Ljudje so hodili ob blizu in daleč in so radi strmeli ali prodajali zgolj zijala. Opeharjeni niso bili; kogarkoli je pot zanesla mimo iz radovednosti ali po naključju, je dobil dober sadjevec ali veliko šilce žganja.

Stari oče je hotel sezidati tudi hišo, da bi bilo vse prav za njegovo izvoljenko Marijo, ki je bila lepotica. V glavnem mestu se je izučila za imenitno gospodinjo, sposobno voditi katerokoli gospodinjstvo, v mestu ali na deželi. Bila je nezakonski otrok, edina hči farovške gospodinje, župnikove nečakinje, in nekega madžarskega grofa, ki se je navadil zahajati v župnišče na bogate pojedine, najbrž pa mimogrede tudi k župnikovi nečakinji; njene jedi so bile neki tako okusno pripravljene, da je vsa fara govorila o njih. Ni se razjasnilo, čemu ali komu je dajal prednost. Toda še preden se je mala Marija rodila, ga je zmanjkalo. Da bi preprečil pohujšanje v svoji zanimivi fari, je župnik napodil nečakinjo. Govorilo se je„ da tega ni storil najraje in čisto po svoji želji. Vsekakor se je mlada mati vrnila k svojim staršem na Daleč goro in je ob svojih bratih in sestricah vzgajala še svojo malo hčerko, ki je nihče še v sanjah ni smel ozmerjati s pankrtom.

Po svojem očetu, ki se je za njim za zmerom zabrisala vsaka sled in o njem nikoli nihče ni smel spregovoriti niti besedice, je Marija podedovala bujne črne lase, lesketave črne oči in pokončno hojo. Po svoji materi je dobila bledo polt, dolge noge in vitko postavo. Kaj je dobila od katerega svojih staršev, si je izračunala sama, ko je odrasla dekliškim letom, na podlagi babjih čenč, ki so se vlekle za njo, kadar se je rahlo pozibavajoč v bokih napotila skozi vas, lepo belo naselje na vznožju Daleč gore, z vedno vodnatim potokom v sredi.

Marsikaj si je s svojo zgodaj razvito modrostjo samotnih otrok izračunala sama, kot si je pridobila, sicer z odporom, a s trmo, še imenitnejše gospodinjsko znanje kot njena mati. Te ni zanimalo niti najmanj, ali hčer mika morebiti kakšno drugo šolanje. Odkar je umrl na vsem lepem njen stric župnik, je bila namreč prepuščena svojim lastnim presojam in to je očitno bil prehud napor zanjo.

Bržčas Marija ni nasprotovala prav zaradi tega, ker je prerasla svojo mater z njeno okolico vred. V mestu se je naglo navzela tudi gosposkih navad, zaradi česar so vaške babnice ob nedeljah in praznikih, kadar je bilo dekle na njihovih očeh in na voljo njihovim jezikom, šepetale dovolj glasno, da jih je lahko slišala, kako je najbrž čisto taka kot njen oče, kdorkoli pač že je.

Kljub molku, ki ga je zapredla njena mati okoli njenega očeta, pa je lepa Marija vedela o sebi in dogodkih v zvezi s seboj dovolj, da je na ta rovaš lahko živela povsem spokojno in se ni prav nič razburjala. Včasih ji je priletelo na ušesa, da je hladna. Tudi to je ni oplazilo, kaj šele opazka, da so tako lepe ženske lahko nevarne.

Stari oče je bil prvi trenutek, ko je uzrl nekega nedeljskega dopoldneva Marijo pred cerkvijo, prepaden. Naslednji trenutek je vedel, da je do ušes zaljubljen vanjo.

In še ko jo je spremljal s pogledom, je s svojo čustveno naravo ugotovil, da bo njegova samo ta ali nobena.

Prav tedaj je bil začel urejati zanemarjeno posestvo po svojem očetu, ki mu je bil posestvo predal in se hkrati na veselje ali žalost, tega nikoli nihče ni razvozlal, tako napil, da je domov grede utonil v vaškem potoku, natanko pod gostilno oziroma lesenim mostom ob njej. Stari oče ni utegnil zelo žalovati. Moral je namreč natanko preudariti, v škripcih, v katerih se je znašel, kaj mu je storiti predvsem. Odločil se je za skedenj, lep in nov, kajti skedenj je pomenil različne možnosti, še posebej pa eno — vzrejo govedi. Meso je tisti čas bojda nekaj veljalo; bilo je namreč ravnokar po neki hudi mesni krizi. Stari oče je upal na ta način postaviti razmajano gospodarstvo, ki se mu je obesilo okrog vratu, nekako na trdnejše noge, hkrati pa pripeljati lepo Marijo v primerno in dostojno gospodinjstvo.

Prvo se mu je kar posrečilo. Skedenj je lepo rastel in lepa Marija se je že dvakrat ozrla po njem, kar je stari oče, ves v modrem delovnem kmečkem predpasniku, z zavihanimi rokavi in v težkih škornjih, takoj opazil, saj je zidal sam in si kot za stavo nabiral ugled.

Pri tem oziranju ni bilo, prvič, jasno, zakaj je sploh šla tam mimo, drugič, ali res občuduje ta vzor skednjev ali starega očeta, kajti tako prvi kot drugi sta bila vredna lepih oči lepe Marije. O starem očetu je krožil glas, da je bil spočet ob zvokih nekakšne rajske piščali, ki je zadonela na uho njegovemu očetu, ko se je na božično noč vračal od polnočnice po ovinku mimo vaške krčme na svojo Golo glavo, pa ga je njegova jezikava žena zaprla venkaj, nakar ji je jel trobiti o tej piščali tako prepričljivo, da se je končno omehčala, obrnila ključ in naložila v obilno kmečko peč še nekaj polen in panjev.

Stari oče je bil edini preživeli izmed nekaj otrok tega veselega in domišljijsko razgibanim zgodbam, porojenim iz vinskih hlapov, vdanega moža, ki žene ni tepel, ker se je zbogal s svojo usodo veseljaka, po kateri je bil tepen kdaj pa kdaj on sam. Mati je umrla malo pred očetom, zato je postalo vprašanje gospodinje na Goli glavi še bolj pereče.

Drugega dela načrta, namreč pripraviti dostojne možnosti za primerno gospodinjstvo, vredno lepe Marije, pa stari oče ni mogel uresničiti vse svoje življenje. Preprosto nobena priložnost se za to ni ponudila nikoli. Toga je menda žrlo, ker je bil znan kot mož beseda.

In tako je ostalo: najsi se je lepa Marija obrnila ali za novim skednjem, najlepšim v vsej vasi, ali za starim očetom, ki je bil prikupen mlad mož z zapeljivimi brki kljub spodrecanemu prreširokemu predpasniku, in najsi je stari oče, tedaj čvrst koI dren, postaven in obetajočih rok za objem, skrben gospodar, želel položiti svoji izvoljenki pred njene lepe dolge noge kot lovski plen kar največ je mogoče, tudi cel svet, se pravi vseh podedovanih trideset hektarov slabe zemlje, zanemarjenega vinograda in izsekanega bukovega gozda z nekaj macesni in bori pa sadovnjakom počez čez Golo glavo, ostalo je konec koncev zgolj pri polovičnem poslu: lepa Marija je privolila v poroko s starim očetom, ne da bi terjala zagotovilo o tistem dostojnem gospodinjstvu zase, da bo lahko uresničila svoje v mestu pridobljeno znanje. Glede hiše in posestva se pa, tako je neki izjavila, povsem zanese na moško čast starega očeta.

Vaške klepetulje so seveda gobezdale in čenčale drugače. Namreč, da se je želela samo čimbrž otresti svojega siromaštva in nezakonskosti, ki jo je vanj obsodila brezbrižnost njenega neznanega plemiškega očeta, kot tudi krutega dejstva, s katerim so jo neki pitali na domačiji njene nesrečne matere, da je njena mati namreč tako lahkomiselno zapravila svojo edino doto, gospodinjsko naobrazbo in nedolžnost, dvoje redkih prednosti za kmečko dekle, ki ima povrh še župnika za strica.

O kakšnih morebitnih dodatnih ponižanjih ali tepežu ni bilo podatkov, slutiti pa je mogoče, da so metali lepi Mariji pod noge polena v podobi grdih slutenj, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Ne mati ne hči nista omenjali nikoli niti z besedico kako pa kaj. Hudi jeziki so jima morali šteti to v čast in dobro, čeprav so znali povedati še to, da se je lepi Mariji zmračilo lice, kadar se je pomenek zasuknil na tisto stran, da bi utegnil oplaziti njuno usodo.

Tedaj je tak pomenek nanagloma utihnil.

Lepa Marija je prišla v zelo staro, že vegasto hišo poleg čudeža skedenjske gradnje, ki je moral razveseliti sleherno srce, ne samo že po naravi mehkobi vdano srce starega očeta, o pustu.

»Naša mama je bila zmerom med bolj molčečimi; in zelo razumna. In preudarna,« je počasi polglasno mislila mama, kadar je pripovedovala staro zgodbo, kar je počenjala tako rada. Se pravi samo eno edino. O svoji materi in vsem, kar se je vrtelo okoli nje. Kajti s tem je mogla poveličati predvsem svojega očeta, našega starega očeta.

Očitno je bila lepa Marija zadovoljna zategadelj, ker je bila prvikrat v svojem življenju sama svoja gospodarica.

»Svoji materi je dovolila, da jo kdaj pa kdaj obišče,« je z nekakšnim čudnim zadoščenjem pripovedovala naša mama, »drugače pa je ni hotela imeti pri sebi, čeprav ji je naš oče dolgo prigovarjal, ker je le bilo veliko garanja. Je že imela tehten razlog,« je pomišljala naša mama in se malce preplašeno smehljala.

No, lepa Marija je občutek svobode uživala menda dve leti. Potem je vse do konca svojih štiridesetih let, se pravi tri desetletja, polnila vse bolj vase se pogrezajočo hišo s kričači, od katerih jih je pri močeh ostalo petnajst, jih prebolelo vse otroške bolezni, stradež in druge težave, in se prebilo v zdravo otroštvo in zanimivo mladost. Hiša je bila krepko obljudena, veliko preveč za svoje stare stene, na katere je stari oče pribijal nove in nove deske.

Potem je umrla najstarejša hči, zelenooka in bakrenolasa Justa, za jetiko, pri sedemnajstih ali osemnajstih. Njej za petami je pobralo Justina kdo ve zaradi česa. Tako je ostalo pri hiši trinajst otrok. Ljudje so govorili, da ima stari oče v izbi dvanajst apostolov in enega. Tako ni bilo nikoli preveč očitno oziroma se ni vedelo, kateri bi bil Judež Iškarijot. Pozneje se je izkazalo, da je vendarle bil, najsi se ni vedelo ravno kako, še slutilo pa ne za vse okoliščine.

Mogoče je bil to za lepo Marijo edini najhujši udarec v njenem življenju, čeprav ni črhnila še besedice ne, ko so ji prišli povedat, kateri je bil. Tudi zajokala ni, kot je ob smrti Juste in Justina.

Zaradi tako obilne rodbine svojih računov z dostojnim gospodinjstvom seveda ni mogla uresničiti, čeprav se je stari oče trudil na vso moč. Razlogi so bili jasni in trdni. Najbrž se je že razmeroma kmalu popolnoma sprijaznila z neovrgljivim dejstvom. Toda stari oče se ni maral, saj je šlo za njegovo čast in nanjo je nekaj dal.

Vendar je pri vsem tem napornem in mučnem obračunavanju s svojo lastno vestjo, kajti bil je čustven, ljubezniv in do skrajnosti pošten mož le izšolal vse svoje otroke tako ali drugače. Enemu od pobov je namenil domačo zemljo, kot obvezujoč dolg pa novo hišo.

Otroci so se razšli po svetu za boljšim kosom kruha. Eden v Francijo za rudarja, kar je bilo najdalj, kamor je dospel kateri njegovih otrok. Najstarejši, tudi rudar, je prevzel posestvo. Dve sta postali učiteljici, naša mama poštarica, dve gospodinji v imovitih hišah, ena vzgojiteljica celo ministrskih otrok, ena šivilja v glavnem mestu. Dva sta se priženila na bogato posestvo. Najmlajša sta se posvetila politiki. Pri tem sta si obrnila dokončno hrbet.

»Ja, čisto tako je bilo in osupnilo nas je, zlasti očeta,« je ob smrti starega očeta priznala naša mama. »Ko sta skupaj pasla čez Golo glavo, sta skupaj pela in majila leskove piščalke.«

Dekleta so bila vitka, stasita. Tudi fantje razen dveh lepo raščeni. Vendar kot zakleto nobeden temnih las in oči, kot bi se narava hotela maščevati neznanemu madžarskemu grofu, temu plemiškemu dedu, skoraj do polovice plodnosti lepe Marije. Šele ko sta lepota in plodnost jeli usihati, se porodi redčiti, se je zadeva obrnila: na svet so prihajali otroci z vranjimi lasmi in globoko temnimi, črnimi očmi, kakršnih ni bilo tam naokrog. Med njimi je bila tudi deklica s posebno lepimi očmi. Z leti so postajale bleščeče lepe, trdi ravni lasje so se zmehčali in zrasli v dve bujni kiti, debeli kot moški roki. Lice se ji je naredilo po očetu in materi, pač kakor si ga znal pogledati ali uzreti in kakor si pač bolje ali slabše poznal njena starša.

Deklica je bila Rozi, s posebno zategnjenim, širokim o, kakor so se je privadili klicati domači, sicer pa naša mama, potem ko se je poročila z našim očetom.

Čeprav je bila temnejše polti, nikoli ni znala še malo uspešno ne prikriti zardelosti. Ta se je prikradla na njena lica ob najneprimernejšem trenutku in ji, kakor je nevoljno rada rekla, prizadejala marsikaj prav grenkega. Unesla se je veliko kasneje, med drugo svetovno vojno. Tedaj, ko so se žive prizadetosti v njej polegale, napetosti in razsrjenosti zaradi krivic ponehavale. Skratka tedaj, ko je bilo že vse za njo, kakor je naskrivoma kdaj pa kdaj priznala.

Otroci so se kolikor mogoče redno srečevali doma, na stari domačiji, navezani drug na drugega, čeprav sčasoma eni bolj, drugi manj, ker so se nekatere strune iz zgodnjega otroštva v njih potrgale ali preveč raztegnile, da bi izpod njih prišli stari, čustveni zvoki. Temu so rekli, da jih je življenje teplo; in otopilo njihovega čustva, je dodala naša mama, ki svojih čustev ne bi dala za nič na svetu. Kadar so pokukala iz nje, je temno zardela in si na svoj način, neponovljivo popravila lase. To je počela tudi, ko so bili že čisto sivi; njihovo bujnost in bogastvo pa je tako pogoltnila že prva vojna, v kateri je zbolela za hudo špansko smrt, ostala pa po zaslugi skrbi svojega očeta in njegovih obiskov v tisti šoli za poštarice, ki se je vanjo vpisala v tretjem letu vojne, da bi si priskrbela zanesljiv kruh. Z bolniške postelje je vstala za odhod v prvo službo s polovico svojih las, oslabela in nekam plašna. Imela je še zmerom svoje lepe, temne plahe oči, ko so se spet učistile, še ne sedemnajst let in je delila zmotno prepričanje svojega čustvenega očeta, da je poštarski poklic prihodnost za skromno dekle s kmetov, ki bi se rado prebilo v boljše življenje.

Kraj, kamor je prišla po svoj prvi kos kruha, je ležal pod planino, prav nič podobno domači Daleč gori, pač pa veliko bolj košato, ošabno in nadvse razsežno. Vsa nežnega srca, čustveno takoj prevzeta, je zrla k lepi planini s svojega okna, za katerim je sedela in urejala pisma, tisto prvo pomlad po prvi vojni, se pomalem cmerila zaradi domotožja, prebirala dopisnice, ki jih ji je precej pogosto pisaril njen oče, ker je vedel, kako ji je, mimo tega pa mu jih je bila stisnila v žep cel kup, ko je odhajal. Bil je edini domačih, ki jo je pospremil semkaj in ji kupil toplo čebuljo juho v gostilni, preden se je poslovil z željo, da bi se oglasila doma čimprej. Mogoče je potegnil iz žepa robček, kajti slišala ga je potihoma preklinjati, ko se je pod njenim uradnim oknom sklanjal za dopisnicami, ki so se mu skupaj z rdečim kmečkim robčkom pritočile na plano.

Naša mama je sanjarila o Daleč gori, o Goli glavi, o domu in družini, zlasti pa o svojem očetu. Zanjo ni bilo nič lepšega kot sedeti za veliko domačo mizo v izbi skupaj z brati in sestrami in se pogovarjati. Zelo rada je luščila fižol, kakor njen oče. Tolkla je orehe in prepustila drugim, da so jih čistili. Ličkala je koruzo in jo robkala na stari način, čeprav so jo zmerin bolele roke. Govorili so, da ima gosposke roke svojega deda, ki gotovo ni imel rok za trdo delo.

Naša mama zelo rada tudi brala. Pri srcu so ji bili vitezi, ki so vse pretege jezdarili po knjigah pravljic njenegega strica župnika. Te knjige so po smrti njene babice zašle v domačo hišo na polico nad vzglavjem postelje stare matere in starega očeta, odtam pa pod vzglavje postelje naše mame.

Prelepa planina, pod katero jo je zaneslo življenje, je našo mamo zamikala že prvo lepo pomladansko nedeljo. Nasploh je rada hodila na sprehode. Potrebna jih je bila, saj je samo posedala za svojim poštarskim oknom in pritiskala žige, pečate in številke na prispelo pošto. S tem se ni rada ubadala, zato si je hodila nabirat volje na zrak zunaj trga, zrla je k planini in daljnemu zaselku, ki se mu je reklo Malahorna.

Malahorna
je bil komaj omembe vreden kup hiš na obronku planine. Iz njega je prišel v trg, kjer je poštarila naša mama, očetov rod. Seveda manj plodno kot mamin. Od tam se je razlival v večje kraje, pravzaprav so vanje kapljali očetovi sorodniki od časa do časa. Izgubljali so se v velikem peščevju hiš in usihali mimogrede v tej čustveni puščavi. Tega niso marali priznati, kadar jih je pot zanesla nazaj na planino kot poražence ali kot presajence na druga tla, kjer so hiraje zamirali, hrepeneč po zdravi planini svojih prednikov.

Najbrž niso imeli dovolj trdnega značaja, ali pa so bili čustveno neuravnovešeni, ker niso zmerom počenjali človeka vrednih reči.

Planina je tisto pomlad po prvi vojni poslala za sodnega uradnika mladega Malahornčana, ki mu je vojna prekrižala študijske namere in ga usekala po živcih, da se je moral ozreti po prvi primerni službi. Bil je to hkrati prvi Malahornčan, ki je prilezel tako visoko in je sedel za novo pisarniško mizo na sodnijskem uradu v trgu pod planino, kjer so ga smeli občudovati njegovi rodni Malahornčani, če so si zaželeli pravice.

Okno njegove pisarne, ki si jo je delil še z nekaj mladimi uradniki, je zrlo na okno, za katerim je posedala naša mama.

Tisto pomlad sta jela skupaj hoditi po beli cesti proti planini. Skupaj sta včasih zaplesala, kadar je nanesla priložnost.

Oče je bil sicer precej lep, vendar neroden mlad moški.

»Pri nas na Malahorni,« je rekel in zategnil o tako na a, da se je naši mami od vsega začetka to zdelo grozno zabavno, »smo zmerom imeli preveč drugih opravkov, da bi sploh pomislili na ples.«

In ker je naša mama molčala in se pomalem čudila, v dolgi pomladanski svetložolti obleki, ki ji jo je za rojstni dan podaril njen oče, dobil pa jo je kdo ve kje, je oče živčno vzkliknil: »Kam pa naj bi hodili plesat, ko še gostilne nimamo?«

»Ampak saj si obiskoval gimnazijo,« je malce plašno omenila naša mama, ki je bila na to gimnazijsko šolanje svojega spremljevalca silovito ponosna.

»Gimnazijo,« je zaničljivo prhnil in obstal ob potočku, ki se je zelo romantično vil pod grajskimi razvalinami, na katere so bili tržani hudo navezani. »Kadar te grudi takšen glad, kot je mene vseh sedem let in nekaj, ti še na pamet ne pade, da bi si šel strest tiste zadnje kančke maščobe, kar si si jih nabral v svojih osemnajstih ali sedemnajstih letih.«

Gimnazijci tedaj niso smeli, vsaj v tem mestu, kjer se je šolal oče, plesati na javnem kraju pred vstopom v sedmo šolo.

»Aja,« je rahlo preplašeno, skoraj zbegano prikimala naša mama in se ponižno zadovoljila s pojasnilom.

»Mimo tega,« je nadaljeval oče in si odpihal nekaj suhih travic z lepo zlikanih hlač, »Malahornčani ne zapravljamo časa. Preveč imamo tule v glavi,« in se je zgovorno potrkal po visokem čelu.

Naša mama mu je skrivoma potegnila s suknjiča še eno suho bilko, kajti zmerom ga je raje videla kolikor toliko lepo opravljenega. Zato mu je tudi čedila tisti dve obleki, ki ju je premogel, in mu izmenično likala zdaj ene zdaj druge hlače. Prala mu je skupaj s svojim perilom s svojimi pridnimi rokami tudi spodnje perilo, se pravi ene dolge in ene skrajšane spodnjice, ki so bile skozinskoz prepleznjene. Po vsej verjetnosti je bila ona tisti usmiljeni voščilec, ki je očetu podaril za rojstni dan dva para hodničnih spodnjic, ki jih je oče s peklenskim posmehom zabrisal v kot, češ da se ni rodil v kaki vegasti bajti niti na slami, da bi nosil take obavtne in zoprne spodnjice. Pri tem je menda obžalovaje dejal: »Ko bi bile vsaj flanelaste, potem bi že nič ne rekel.«

In niti začudil se ni, ko je spet prejel zavoj po pošti, z istim natančnim naslovom, tokrat s parom flanelastih spodnjic, ko niti goda ni imel, rojstni dan pa je bil že tako daleč za njim.

Menda je naša mama pobrala hodnične spodnje hlače s pripombo, da v taki stiski, kot je sedaj po vojni, zares ni spodobno zametovati kakršnokoli blago. In čeprav se je oče spet grdo posmehljivo zarežal, jih je spravila. In imela je manj splašen izraz na obrazu.

Tiste spodnjice je omenila v drugi vojni, ko je bil oče spet brez njih in je v nekem hudem mrazu stokal, kako bi potreboval za svojo vneto kožo prave hodnične gate, take, da bi vpijale gnoj na njegovih ritnicah, ki pa bi vnetnine tudi hladile, kar da neki zmore samo hodnično platno.

»Koliko zarečenega kruha se poje na tem svetu,« je rekla mama v tišino, ki jo je prekinjalo samo očetovo stokanje.

Bila sem vajena njenega sloga, zato sem pozorno prisluhnila.

»Spet ena tistih tvojih bedastih,« je začel oče, pa hipoma obmolknil. Po vsej verjetnosti se je spomnil nečesa, ker je ošinil mamin obraz, sklonjen nad brezupno krpanje popolnoma zakrpanih hlač, in zazijal z usti.

»Misliš tiste od takrat,« je navrgel.

»Mislim,« je komaj opazno pokimala naša mama.

»Kje bi že bile, tudi če bi jih tedaj vzel z vso hvaležnostjo,« je pokuhano in skoraj prijazno, kot bi si ne drznil dregati v usodo, rekel oče.

»Saj ne rečem,« je rekla naša mama. »Ampak mogoče zdaj ne bi trpel zaradi vnete kože.«

Naša mama je izredno rada prtila usodi najrazličnejše zaplete in zaplete zapletov, prepričana, da se vsaka reč po neizprosni logiki stvari maščuje. Sčasoma je govorila samo o usodnih posledicah, kot je rada pretila z usodnimi zapletljaji.

»Pusti stare reči,« je bevsknil oče in, kot bi se nacedil s pogumom, brž pristavil: »Spravijo me v presneto slabo voljo. Ko bi se tedaj ne sprehajala, ne bi znorel, ne prišel bi na svet Abi, ne imel bi teh prekletih obveznosti in ostal bi sam. Nihče mi ne bi sedel na vratu.«

Ni bilo zmerom lahko sestavljati kamenčkov v mozaik. Toda ker sem imela precej lastnosti svoje matere in nekaj potez svojega očeta, se mi je še kar posrečilo.

Naša mama in oče sta se torej tedaj tisto pomlad po končani prvi vojni vneto sprehajala pod grajskimi razvalinami. Oče, ki je bil čeden mlad moški, je v naši mami vzbujal prijetne občutke, ker jo je na neki način spominjal na edinega moškega, kateremu je bila iz dna srca vdana, na očeta. Njen oče je bil prekleto zanesljiv mož in verjela je, da so vsi taki. Še preden bi utegnila doživeti neljubo presenečenje, so našega očeta, njenega skrivnega izvoljenca, poklicali v glavno mesto pokrajine in njuna zveza se je nenadoma pretrgala.

Naša mama je imela na pošti dovolj priložnosti za pisanje in odpošiljanje pisem. Zato je to počela vztrajno, zvesto in dosledno.

Oče te priložnosti ni imel. Ni pa imel tudi drugih treh lastnosti, ki so neogibno potrebne za tako početje.

Zato je naša mama neke nedelje, ko ni bila zadolžena z nalogami na trški pošti, sedla lepo na vlak in ta jo je potegnil v glavno mesto pokrajine, kjer je oče urejal neke pisarne, kar so mu naložili v zvezi z njegovo v vojni trdo preizkušeno narodno zavednostjo, zaradi katere je izgubil pol zdravja in živcev, ne da bi se tedaj tega zavedal. Tega smo se dobro zavedali šele mi, se pravi naša mama in mi otroci, ko smo od zamlada okušali njegovo živčnost in nezadovoljstvo z marsičim, pa tudi njegovo nezanesljivost v razpoloženju, hrani, oblačenju in še nekaterih rečeh.

Naša mama je odkrila zaradi točnega naslova stanovanje, kjer je prebival oče. Bila je to vlažna in smrdljiva luknja v starem in pol podrtem nekdanjem mestnem obzidju, klavrno ohranjen ostanek iz fevdalnoturških časov. Oče je še spal, ko je naša mama potrkala. Bil je grozno razburjen, ker si je drznila kaj takega.

»Končno,« je rekel, ko je vlekel nase flanelaste spodnjice, tisti dar denimo neznanega darovalca ob negodovnem in nerojstnem dnevu, »nimava drug do drugega nikakršnih obveznosti.«

»Aja,« je rekla naša mama. »Če jih nimava, jih seveda nimava.« Okrenila se je, da bi odšla, na vratih pa je pristavila, in to brez sledu plašnosti na obrazu: »Mislila sem, da je posredi nekakšno čustvo.«

»Čakaj!« je zaklical zatem oče. »O tem velja premisliti.«

»Kar sam premišljuj!« je zaklicala nazaj mama. »In temeljito.«

V svoji svetložolti obleki, o kateri je menila, da je očetu izredno všeč, pa je nikoli še opazil ni, je stekla po edinih črvivih dveh stopnicah, se pri tem ujela za izdajalski zarjavel cvek, ki je tičal na pragu vhodnih vrat, in padla. Tam jo je prestregel oče, še vedno samo v flanelastih spodnjicah, in s tem prestregel oziroma zavrl njeno usodo. Nenadoma ga je obšlo čustvo, katerega je tako odločno omenila naša mama, in v navalu tega doslej zatrtega dejstva v sebi je našo mamo stisnil na svoje kurje prsi, jo poljubil in trdnjava je nenadoma in brez predhodnih znakov padla, se pravi obvisela na teh drobnih prsih, ki se pod košatim suknjičem doslej niso videle take.

Oče je ostal v mestu. Zaradi službe, stanovanja, ki ga je vneto iskal, kot je zdaj redno v pismih zatrjeval naši mami, pa zaradi kopice reči, o katerih je govoril dokaj medlo in nejasno. Naša mama je celo leto hodila na obiske k njemu v zdaj dobro znano sobo, ki ni bila več smrdljiva, ker jo je vsaj dvakrat na mesec temeljito poribala, ki ni bila zanemarjena, ker je skrbno brisala prah, zamenjala je tudi zavese, se pravi star časopisni papir, s katerim je oče zavešal tiste klavrne šipice na svojih pritličnih linah, ki so nekoč bile strelske ali kaj podobnega.

Minila je zima, in potem se je rodil brat Abi.

Tedaj je naša mama izgubila že precej zaupanja v očeta in tudi vase. Stanovanja ni bilo mogoče izvrtati, oče pa je postavljal ta edini pogoj, če naj bi se odločil za poroko.

»V tej luknji prvič ni mogoče imeti otroka,« je rekel najbolj odločno v vsem svojem življenju, »drugič pa mi tega gospodinja sploh ne dovoli. Že tako se zmerom križa, ker tolikokrat prihajaš, zdaj pa še sploh, ko si taka.«

Naši mami ni preostalo drugega, kakor da odide domov na Golo glavo. V službi so namreč terjali, da se poroči. Nezakonskih mater preprosto niso priznavali. To je bilo nekaj nečednega.

Toda naša mama ni odšla, ne da bi se postavila zase in po sebi za vse ženske svoje usode.

»In vi?« je uperila svoj lepi prst v glavno poštarico, ki je sipala k njej toliko žvepla in ognja, da je smrdelo daleč naokoli. »To pa je lepo, da se vi vlačite z oženjenim dedcem? Kot da ne vem, da se plazi vsako drugo sredo, ko jaz dežuram, k vam v vašo sobo na drugem koncu pošte, kaj? In da se vi ravno tako plazite vsako nedeljo dopoldne v njegovo sobo, takrat, ko njegova družina odhaja s kolesljem v cerkev? Cel trg vam bo to zabrusil, če ga boste izzivali.«

Glavna poštarica je onemela.

»Ven!« je s kretnjo, vredno Sarah Bernhard, pokazala vrata mladi, visoko noseči nižji poštni uradnici, naši mami. »Poberi šila in kopita, preden te grem tožit!«

In zaradi točnejših podatkov, kakor jih je bila pač vajena navesti v svojem poslu, je še dodala: »Zaradi razžaljenja časti.«

»Podelam se na to vašo figavo, preperelo starodeviško čast!« je zavpila naša mama. V križu jo je jelo zbadati in zbala se je, da bo zaradi razburjenja prezgodaj rodila, saj se je ta dan razburila že pri otrokovem očetu v mestu. »Sem pa že raje takale, da sem le mati!« je zmagoslavno zavpila in porinila svoj napeti trebuh proti suhi trlici, ki se je v grozi odmaknila.

»Ne bom se te dotaknila, kavka klepetava, sraka kradljiva!« je rekla dalje naša mama, nekam z občutkom osvobojenosti. »Prišel bo čas, ko bodo nezakonske matere spoštovane bolj kot jalove tercijalke, da veš!«

»Ježeštenaprimojstokrat!« je rekla višja poštarica in se v svetem strahu prekrižala. »O ti moj Jezus, kaj takega iz tako mladih ust.«

Naša mama je obrnila strašilu hrbet in tudi ni trznila, ko je priletelo za njo: »Seveda, kako naj jabolko pade daleč od drevesa; tudi sicer si taka kot tvoja babica, vsi tako pravijo.«

Tudi če bi poskušal še tako premeteno, čeprav seveda ni, naša mama ne bi sprejela očetovega povabila na Malahorno.

Tja njena noga ni stopila dotlej, dokler nismo bili na svetu vsi otroci, dokler nismo znali hoditi in smo lahko pripešačili čez celo planino do očetove rodne Malahorne.

Doma na Goli glavi se ni rodil brat nič prezgodaj. Torej prepir ni bil usoden.

Odlomek iz romana Malahorna, katerega druga izdaja bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi.

Prebivati
v središču tako velikega mesta, kakor je bilo naše, je za nekatere sorodnike pomenilo vrhunec.

»Vrhunec česa?« je jedko, celo zajedljivo vprašala mama.

»No, vrhunec pač,« je rekel nedoločno sorodnik in se potegnil vase, stisnil glavo med ramena in se hudoval na našo mamo, ker je bila odločna ženska in ni marala nikoli odnehati ali prepustiti bojišče besednega boja kakršnemukoli naključju.

»Vrhunec nesramnosti je,« je tedaj rezko poudarila mama, »da stanujemo v tako slabem stanovanju, v tako visokem nadstropju in plačujemo tako visoko, oderuško najemnino.«

Sorodnik, tisti pač, ki je pomotoma načel pogovor, ker mu je ušlo iz spomina, kakšno ogorčenje bo vzvalovil v mami, se je potulil. Izkušnja in izkušenost sta mu pravili, da ga je polomil, hkrati pa ga opomnili, da je ne bo odnesel ravno poceni. V žepu ga je tiščala usodna praznina, v srcu je gorelo tiho upanje, da bo pri naši hiši naletel na nesebično gostoljubnost, s katero je navadno povezano kosilo, pa še večerja in zanavrh toplo prenočišče. Če tega ne bi potreboval, se ne bi oglasil. Ampak vse to se mu je pred očmi podiralo, ker je njegova pričakovanja kar takoj zaznamovala obtožba stanja, v katerem smo se, po predvidevanjih naše mame, znašli brez slehernega dvoma po krivdi nekoga, ve se koga.

»Za to razdrapano kuhinjo,« je povzdignila glas in na čelo so ji izpod temnih las jele polzeti vidne kaplje znoja, »pa za ti dve borni luknji in kamro in dvomljivo stranišče moramo odšteti dve tretjini očetove plače. Kaj pa živež? In vsakodnevni izdatki?« je kot boginja pravice, le brez meča, strogo spraševala prišleca, seveda zmerom tistega z malahornske strani, in mu nepremično zrla v oči, da se je nelagodno prestopal in kar tako nekaj mencal.

»Saj res, kaj, o hudika, ta je pa lepa,« je navadno drsal po pragu, tudi odločen nasprotnik družbenih krivic, nakar je mama rekla: »No, torej,« in ga potegnila noter, da si je sorodnik oddahnil, kdorkoli je bil, saj so se obnašali pred njo vsi podobno, če ne skoraj enako.

Ko se je najedel, je bil že malo manj pohleven in je že sukal misli okoli predloga, da bi ostal pri nas nekaj dni.

»Daleč imaš domov,« je po kratkem postopku, jasnovidna kot zmerom, rekla mama in skrbno zavila hlebec v hodnično krpo, pokrila lonček z mastjo, potem ko se ji je zmračil obraz zaradi površine, ki se je v tako kratkem času tako znižala, in oboje odnesla tja, od koder je prinesla. »In zdaj so dnevi že kratki,« je dodala odločno, da bi presekala sorodnikovo kakršnokoli kombinacijo, ki se mu je že pletla v glavi. Če pa je prišel obisk ob času dolgih dni, je imela navado omeniti, da je ob tem času na kmetih preveč dela, da bi se obiral, če te je že po naključju zaneslo v mesto.

Tako sorodniku ni preostalo drugega, kot da je zamrmral besedico v zahvalo za južino, vrgel pogled skozi kuhinjsko okno proti planini, kjer je nekje bil doma, kajti z maminimi sorodniki se taki prizori niso dogajali, ker so bili ti sorodniki obisk drugačne vrste, saj so zmerom prinašali izdatna darila, pa se pobral, z očitno zamero na licu, ki pa je na dolgi poti očitno splahnela, kajti obiski so se ponavljali redno in preveč pogosto, da bi ostali zgolj neljubo naključje.

Oče je zatrjeval, kadar je bil razpoložen za samogovore, da smo revni.

»Mi,« je imel navado poudarjati, ker mu je domače vino lepo leglo v ude in ga delalo ravno prav bojevitega, »smo se rodili z revščino v zibki.«

Prikril je zelo nespretno, da se mu že spahuje, in je vztrajno rinil predse svojo ogorčenost nad vsemi krivicami tega sveta.

»Mi?« je vprašala mama v njegovo rahlo zariplo lice, tak-šnega je naredilo vino sorodnika, ki je odšel poražen, odslovljen. »Kdo so to — mi?«

Bila je take volje, da si oče ni smel privoščiti z njo zobati češenj, zlasti še, ker je med sorodnikovim obiskom neopazno izpraznil steklenico do dna, kajti če že čemu, temu se ni bil sposoben ne upirati ne odreči za nobeno ceno.

»Mi — to smo pač mi iz Malahorne,« je bevsknil oče, ravno na meji poguma in ponižnosti in drobca strahu, kaj bo.

»Aha, za to gre,« je popolnoma mirno rekla mama in obrnila prazno steklenico. »No, seveda.«

»Nikoli se nihče ni povzpel više kot do prve veje,« je brž nadaljeval oče. Nekako je skušal prikriti mamino prezgovorno kretnjo.

»Ni se,« je mirno pribila mama. Postavila je steklenico spet z dnom na mizo.

»In se ni mogel,« je dodala razločno, z rahlo povzdignjenim glasom, »ni se mogel povzpeti niti do prve, zares ne.«

Očeta so vinski hlapi po malem že omamljali, nevarnost pa je vseeno vohal in je napel ušesa.

»To ne bo držalo,« je slabotno ugovarjal.

»Pa veš, da kar bo,« je vztrajala mama. »Zmerom samo obljubljate, da se že boste izkopali iz revščine, le da tedaj, če si najdete posebno močno vrv za posebno trdno vejo. Ampak samo gobezdate in gobcate in se napihujete, nihče pa se doslej še poskušal ni obesiti.« Prezirljivo je pristavila: »Celo za šalo ne.«

»Obešaš se, če si čez les,« je rekel brat.

»In kaj so ti Malahornčani drugega?« je z bleskom jasnovidnosti v očeh vprašala mama. »Rešujejo se v alkohol in grozijo s praznimi čvekarijami. Naredijo pa niti toliko, kot je za nohtom črnega.«

»Kdo pa govori o obešanju?« se je zdaj že vznemirjal oče. »To se samo tako reče, da zlezeš na prvo vejo, če si kam prilezel na boljše iz naše revščine.«

»Pri nas ne znamo samo gobezdati, zato tudi kaj naredimo,« je osorno omenila mama.

»Vi pa vaša domišljavost, s katero boš spridila otroke,« si je oče malo opomogel. »Niso poimenovali vašega kraja za Golo glavo brez razloga.«

»Gola mogoče, ne pa prazna,« se je ponosno zavzela mama za svoj rodni kraj, prelepo pobočje nad reko, ki je tekla skozi celo deželo. »Porasla z brinovjem, kamor pogledaš. Koder se ozre oko, samo cvetje.«

»Trnovje in bridko cvetje, samo resovje in ostra trava,« se je ponorčevaI, ker je vedel, kako jo prizadene taka opomba. »Na takem ne rastejo odprte glave.«

Oba hkrati sta prhnila, polna zaničevanja, drug na drugega.

»Nikoli se ne odvadiš čempuriti,« je sovražno vrgla mama. »Poštajna poštajnasta,« se je ponorčeval tudi on zaničljivo z njenim izrazom, kot si ga je izposodila ona z njegovim.

Otrokom ni bilo mogoče razvozlati, zakaj stojita vsak na svojem bregu.

Daleč gora,
je nekoč pripovedovala mama, leži nasproti Goli glavi. Obrasla je z lepim drevjem.

Zanimalo nas je, kaj sodi med lepo drevje.

»Lepo drevje pač,« je preudarno odgovorila mama in zamišljeno stresla s svojo prikupno glavo, da so zacingljali zvenkljajoči uhani v njenih drobnih ušesih, ki se jih je dalo občudovati tudi po uro, če si bil dovolj vztrajen. S temi uhani z vdelanim biserčkom je bila povezana nekakšna zgodba. Zmerom nas je mikala, čeprav so nam enkrat za vselej zabičili, da je ne bomo izvedeli nikdar. Vsaj do konca ne.

»Lepo drevje je rastlo že za časa starega očeta,« je ponosno rekla mama. »Se pravi očeta mojega očeta, vam bi bil praded. Ta je imel rad drevje vseh vrst in ker je bila reber čisto gola po nekem požaru ali kaj vem čem, mogoče je kdo vse skupaj posekal, ker je potreboval denar...«

»Kakšno zvezo ima sekanje drevja z denarjem?« je vprašal tisti, ki je zares sledil mamini pripovedi, se pravi jaz.

»Kako moreš biti tako trapasta,« je rekel kdo in bevsknil name, kajti mama je imela žameten glas in bujno domišljijo za dolge in zanimive zgodbe.

»Zares dobiš denar,« je kratko pojasnila mama. »Gola glava je bila nekoč bujen gozd, ki so ga posekali. No, in moj ded, se pravi očetov oče,« je naglasila, dane bi morebiti prišlo v nas otrocih do kakšne pomote v predstavah o sorodnikih, »je vse skušal znova pogozditi. Vendar se mu popolnoma nikoli ni posrečilo.«

Obrisala si je roke v predpasnik in se ozrla po nas. »Drevje moramo imeti radi,« je skoraj zaukazala.

Kateri od poslušalcev, mogoče sestra, ki ni imela v čislih starih zgodb, je zakašljala in se odhrkala.

»Gre za to, o kakšnem drevju je govor,« je rekla zaspano in sitno.

»Tam je veliko lepega brinovja,« je zasanjano in glasno mislila mama.

»Pa vresja je veliko. In brez. Lepo pobočje je to, kot nalašč za imenitno hišo in gospodarsko poslopje, kot ga je postavil oče.«

Z zaprtimi očmi smo dajali videz, kot da sledimo maminim podobam o pobočju nasproti Daleč gore, njeni Goli glavi, kjer je pasla in brala. Kdo izmed nas je zares tudi sanjaril z njenimi sanjami vred. Kdo je pa že zadremal in se samo napravljal, kakor da sanjari. Na primer brat, ki se je požvižgal na babje marnje in na Golo glavo in Malahorno in Daleč goro. Hrepenel je po pravih vrhovih, tistih skalnatih, po prepadih in drugačnem gorskem bogastvu, kakor je bilo to, o katerem smo slišali največkrat od mame, manjkrat pa od očeta, da je lep in vsega spoštovanja vreden svet, seveda ostro razmejen, ločen, zakoličen s čustvi in zagnanostjo njegovih branilcev, naše mame na eni in našega očeta na drugi strani.

»Tam znajo veje ljubimkati z vetrovi,« je skoraj zapela mama, kot bi verjela, da že trdno spimo in sme sama sanjariti naprej. »In z oblaki. In ni treba predolgo čakati, da se umirijo, poležejo na izprožene dlani pričakovanj, ki brez njih ni zate mesecev in let, kaj šele ur in dni.«

Poslušala sem z zelo potajenim dihom.

»Nikoli preveč ne sprašuj, otrok moj,« je govorila mama potihoma, kot bi brenkala na strune neznanega godala. »Ampak vse poti vodijo z Gole glave navzdol. Čisto vse.«

»Ampak saj stari oče ni postavil nobene lepe hiše,« sem slišala svoj lastni radovedni glas, ki se je bojeval z bojaznijo; drugim otrokom je bilo zelo dobro znano, kako malo je treba za mojo zamerljivost, in da mi solze tičijo zmerom pod vekami, kakor je rad govoril moj ded, tisti z Malahorne.

»Ni je, seveda ne,« je z zastrtim glasom takoj odgovorila mama. »Saj je ni mogel. Toda v načrtu jo je imel. Zmerom je sanjal o njej.«

Zdaj sva bedeli le še medve. Tako mi je bilo najbolj prav. Mami mogoče tudi. Brat je klečal, z glavo na klopi, sestra je legla na kuhinjski divan z znano kretnjo, z rokama pod glavo kot oče, ki je že dolgo spal na kmečko izdelani zakonski postelji, ker so mu bile zoprne mamine marnje.

»Upal je, da bo nekoč spravil h kruhu vse nas otroke. Potem bo očistil prostor pred staro hišo, tisti z brinovjem porasli ravni prostor. V ta namen je navozil že kamenje in jel je tudi skupaj spravljati les. Pa ni šlo.«

Vsi smo vedeli, da ni šlo. In zakaj ni šlo.

Vedeli smo tudi, da je do konca upal. Zaradi lepe Marije.

Seveda je bila zdaj stara kot zemlja. Otroci smo jo poznali samo tako. Smo pa verjeli mami, da je bil stari oče zmerom enako zatreskan vanjo, četudi je po tolikih porodih postala čisto drugačna. Neverjetno se nam je dozdevalo, da je bila kdaj vitka kot jelka, ko je zdaj hodila pripognjena skoraj v pravem kotu.

»To je od tega, ker je znosila toliko vode po bregu navzgor,« je jezno, močno užaljeno rekla naša mama, ko smo podvomili o zgodbi o lepoti stare matere, ker pač preprosto nismo še imeli življenjskih izkušenj.

»Ko je presahnil vodnjak zgoraj pred novim stanom,« zmerom je rekla tako za skedenj, ta nekdanji čudež skedenjskega gradbeništva v tistih krajih, »je morala vso tisto vodo za plenice, kuho in svinjsko kuhinjo znositi sama navzgor, ker oče ni utegnil. Zmerom je bil na zemlji ali v gozdu,« je pristavila kot v opravičilo, kajti svojega očeta je imela v čislih, da je še tedaj, ko je bil že dolgo v grobu, kadar je pomenek nanesel nanj, vsa vzdrgetala od spoštovanja in ljubezni kot v časih, ko je bil prisoten kje v njeni bližini.

Strašno sem ji zavidala privrženost njenemu očetu. Nič-kolikokrat bi jo rada vprašala, kako je s tem, da pa vsakdo ne more tako čutiti. Mi otroci menda tega nismo bili sposobni.

Včasih ponoči je mama bedela, kdo ve zakaj, skupaj z očetom. Takrat so padali očitki z enega konca njune zakonske postelje na drugega. Otroci smo spali ali ne. Brat pa sestra že menda, mene pa je pestila silna radovednost in sem slednji večer vtikala prste v oči, da bi premagala spanec in ujela kak drobec njunega pomenka, ki je bil, kot sem odkrila pozneje, navaden prepir, le da oče tega sploh ni tako jemal. Zato je bila mama v svojem življenju skoraj vedno nesrečna.

»Oče je nasajal tudi veliko lepega žlahtnega drevja,« je

spet začela pogovor mama, obrnjena k meni, ker je vedela, da edinole jaz še bedim, vsiljevala pa se ji je misel, da mora povedati še kar največ lepega o navadah svojega očeta, »pripravljal pa je tudi zemljišče za kosmulje in drugo grmičasto grozdičje. To ga je neznansko mikalo in zanimalo, skladovnico knjig je imel o tem. Potem ko smo mi otroci odhajali v šole, nam je naročal, da smo mu jih nabavljali.«

Zdaj se je bilo samo bati, da se je predramila in ji ni do spanja. Morala bo imeti poslušalca za naslednje poglavje; toda o sadjarskih sposobnostih njenega očeta smo se otroci prepričali že zdavnaj. Mogoče je tudi zaradi njih sčasoma moral opustiti misel na novo hišo, ki je o njej sanjaril, da bo dostojna za njegovo lepo Marijo.

Malo hudobno sem se pretegnila in zazehala.

»Saj res, pozno je že,« se je prestrašila naša mama in z obraza se ji je izbrisala ozarjenost, ki je tipala k nekajkrat povedani zgodbi iz preteklosti. Nikogar izmed nas otrok zdajle ni več zanimala.

Na Goli glavi je
mamin oče, naš stari oče, zgradil lep, prostoren skedenj, pravi čudež za tiste čase in kraje.

Ljudje so hodili ob blizu in daleč in so radi strmeli ali prodajali zgolj zijala. Opeharjeni niso bili; kogarkoli je pot zanesla mimo iz radovednosti ali po naključju, je dobil dober sadjevec ali veliko šilce žganja.

Stari oče je hotel sezidati tudi hišo, da bi bilo vse prav za njegovo izvoljenko Marijo, ki je bila lepotica. V glavnem mestu se je izučila za imenitno gospodinjo, sposobno voditi katerokoli gospodinjstvo, v mestu ali na deželi. Bila je nezakonski otrok, edina hči farovške gospodinje, župnikove nečakinje, in nekega madžarskega grofa, ki se je navadil zahajati v župnišče na bogate pojedine, najbrž pa mimogrede tudi k župnikovi nečakinji; njene jedi so bile neki tako okusno pripravljene, da je vsa fara govorila o njih. Ni se razjasnilo, čemu ali komu je dajal prednost. Toda še preden se je mala Marija rodila, ga je zmanjkalo. Da bi preprečil pohujšanje v svoji zanimivi fari, je župnik napodil nečakinjo. Govorilo se je„ da tega ni storil najraje in čisto po svoji želji. Vsekakor se je mlada mati vrnila k svojim staršem na Daleč goro in je ob svojih bratih in sestricah vzgajala še svojo malo hčerko, ki je nihče še v sanjah ni smel ozmerjati s pankrtom.

Po svojem očetu, ki se je za njim za zmerom zabrisala vsaka sled in o njem nikoli nihče ni smel spregovoriti niti besedice, je Marija podedovala bujne črne lase, lesketave črne oči in pokončno hojo. Po svoji materi je dobila bledo polt, dolge noge in vitko postavo. Kaj je dobila od katerega svojih staršev, si je izračunala sama, ko je odrasla dekliškim letom, na podlagi babjih čenč, ki so se vlekle za njo, kadar se je rahlo pozibavajoč v bokih napotila skozi vas, lepo belo naselje na vznožju Daleč gore, z vedno vodnatim potokom v sredi.

Marsikaj si je s svojo zgodaj razvito modrostjo samotnih otrok izračunala sama, kot si je pridobila, sicer z odporom, a s trmo, še imenitnejše gospodinjsko znanje kot njena mati. Te ni zanimalo niti najmanj, ali hčer mika morebiti kakšno drugo šolanje. Odkar je umrl na vsem lepem njen stric župnik, je bila namreč prepuščena svojim lastnim presojam in to je očitno bil prehud napor zanjo.

Bržčas Marija ni nasprotovala prav zaradi tega, ker je prerasla svojo mater z njeno okolico vred. V mestu se je naglo navzela tudi gosposkih navad, zaradi česar so vaške babnice ob nedeljah in praznikih, kadar je bilo dekle na njihovih očeh in na voljo njihovim jezikom, šepetale dovolj glasno, da jih je lahko slišala, kako je najbrž čisto taka kot njen oče, kdorkoli pač že je.

Kljub molku, ki ga je zapredla njena mati okoli njenega očeta, pa je lepa Marija vedela o sebi in dogodkih v zvezi s seboj dovolj, da je na ta rovaš lahko živela povsem spokojno in se ni prav nič razburjala. Včasih ji je priletelo na ušesa, da je hladna. Tudi to je ni oplazilo, kaj šele opazka, da so tako lepe ženske lahko nevarne.

Stari oče je bil prvi trenutek, ko je uzrl nekega nedeljskega dopoldneva Marijo pred cerkvijo, prepaden. Naslednji trenutek je vedel, da je do ušes zaljubljen vanjo.

In še ko jo je spremljal s pogledom, je s svojo čustveno naravo ugotovil, da bo njegova samo ta ali nobena.

Prav tedaj je bil začel urejati zanemarjeno posestvo po svojem očetu, ki mu je bil posestvo predal in se hkrati na veselje ali žalost, tega nikoli nihče ni razvozlal, tako napil, da je domov grede utonil v vaškem potoku, natanko pod gostilno oziroma lesenim mostom ob njej. Stari oče ni utegnil zelo žalovati. Moral je namreč natanko preudariti, v škripcih, v katerih se je znašel, kaj mu je storiti predvsem. Odločil se je za skedenj, lep in nov, kajti skedenj je pomenil različne možnosti, še posebej pa eno — vzrejo govedi. Meso je tisti čas bojda nekaj veljalo; bilo je namreč ravnokar po neki hudi mesni krizi. Stari oče je upal na ta način postaviti razmajano gospodarstvo, ki se mu je obesilo okrog vratu, nekako na trdnejše noge, hkrati pa pripeljati lepo Marijo v primerno in dostojno gospodinjstvo.

Prvo se mu je kar posrečilo. Skedenj je lepo rastel in lepa Marija se je že dvakrat ozrla po njem, kar je stari oče, ves v modrem delovnem kmečkem predpasniku, z zavihanimi rokavi in v težkih škornjih, takoj opazil, saj je zidal sam in si kot za stavo nabiral ugled.

Pri tem oziranju ni bilo, prvič, jasno, zakaj je sploh šla tam mimo, drugič, ali res občuduje ta vzor skednjev ali starega očeta, kajti tako prvi kot drugi sta bila vredna lepih oči lepe Marije. O starem očetu je krožil glas, da je bil spočet ob zvokih nekakšne rajske piščali, ki je zadonela na uho njegovemu očetu, ko se je na božično noč vračal od polnočnice po ovinku mimo vaške krčme na svojo Golo glavo, pa ga je njegova jezikava žena zaprla venkaj, nakar ji je jel trobiti o tej piščali tako prepričljivo, da se je končno omehčala, obrnila ključ in naložila v obilno kmečko peč še nekaj polen in panjev.

Stari oče je bil edini preživeli izmed nekaj otrok tega veselega in domišljijsko razgibanim zgodbam, porojenim iz vinskih hlapov, vdanega moža, ki žene ni tepel, ker se je zbogal s svojo usodo veseljaka, po kateri je bil tepen kdaj pa kdaj on sam. Mati je umrla malo pred očetom, zato je postalo vprašanje gospodinje na Goli glavi še bolj pereče.

Drugega dela načrta, namreč pripraviti dostojne možnosti za primerno gospodinjstvo, vredno lepe Marije, pa stari oče ni mogel uresničiti vse svoje življenje. Preprosto nobena priložnost se za to ni ponudila nikoli. Toga je menda žrlo, ker je bil znan kot mož beseda.

In tako je ostalo: najsi se je lepa Marija obrnila ali za novim skednjem, najlepšim v vsej vasi, ali za starim očetom, ki je bil prikupen mlad mož z zapeljivimi brki kljub spodrecanemu prreširokemu predpasniku, in najsi je stari oče, tedaj čvrst koI dren, postaven in obetajočih rok za objem, skrben gospodar, želel položiti svoji izvoljenki pred njene lepe dolge noge kot lovski plen kar največ je mogoče, tudi cel svet, se pravi vseh podedovanih trideset hektarov slabe zemlje, zanemarjenega vinograda in izsekanega bukovega gozda z nekaj macesni in bori pa sadovnjakom počez čez Golo glavo, ostalo je konec koncev zgolj pri polovičnem poslu: lepa Marija je privolila v poroko s starim očetom, ne da bi terjala zagotovilo o tistem dostojnem gospodinjstvu zase, da bo lahko uresničila svoje v mestu pridobljeno znanje. Glede hiše in posestva se pa, tako je neki izjavila, povsem zanese na moško čast starega očeta.

Vaške klepetulje so seveda gobezdale in čenčale drugače. Namreč, da se je želela samo čimbrž otresti svojega siromaštva in nezakonskosti, ki jo je vanj obsodila brezbrižnost njenega neznanega plemiškega očeta, kot tudi krutega dejstva, s katerim so jo neki pitali na domačiji njene nesrečne matere, da je njena mati namreč tako lahkomiselno zapravila svojo edino doto, gospodinjsko naobrazbo in nedolžnost, dvoje redkih prednosti za kmečko dekle, ki ima povrh še župnika za strica.

O kakšnih morebitnih dodatnih ponižanjih ali tepežu ni bilo podatkov, slutiti pa je mogoče, da so metali lepi Mariji pod noge polena v podobi grdih slutenj, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Ne mati ne hči nista omenjali nikoli niti z besedico kako pa kaj. Hudi jeziki so jima morali šteti to v čast in dobro, čeprav so znali povedati še to, da se je lepi Mariji zmračilo lice, kadar se je pomenek zasuknil na tisto stran, da bi utegnil oplaziti njuno usodo.

Tedaj je tak pomenek nanagloma utihnil.

Lepa Marija je prišla v zelo staro, že vegasto hišo poleg čudeža skedenjske gradnje, ki je moral razveseliti sleherno srce, ne samo že po naravi mehkobi vdano srce starega očeta, o pustu.

»Naša mama je bila zmerom med bolj molčečimi; in zelo razumna. In preudarna,« je počasi polglasno mislila mama, kadar je pripovedovala staro zgodbo, kar je počenjala tako rada. Se pravi samo eno edino. O svoji materi in vsem, kar se je vrtelo okoli nje. Kajti s tem je mogla poveličati predvsem svojega očeta, našega starega očeta.

Očitno je bila lepa Marija zadovoljna zategadelj, ker je bila prvikrat v svojem življenju sama svoja gospodarica.

»Svoji materi je dovolila, da jo kdaj pa kdaj obišče,« je z nekakšnim čudnim zadoščenjem pripovedovala naša mama, »drugače pa je ni hotela imeti pri sebi, čeprav ji je naš oče dolgo prigovarjal, ker je le bilo veliko garanja. Je že imela tehten razlog,« je pomišljala naša mama in se malce preplašeno smehljala.

No, lepa Marija je občutek svobode uživala menda dve leti. Potem je vse do konca svojih štiridesetih let, se pravi tri desetletja, polnila vse bolj vase se pogrezajočo hišo s kričači, od katerih jih je pri močeh ostalo petnajst, jih prebolelo vse otroške bolezni, stradež in druge težave, in se prebilo v zdravo otroštvo in zanimivo mladost. Hiša je bila krepko obljudena, veliko preveč za svoje stare stene, na katere je stari oče pribijal nove in nove deske.

Potem je umrla najstarejša hči, zelenooka in bakrenolasa Justa, za jetiko, pri sedemnajstih ali osemnajstih. Njej za petami je pobralo Justina kdo ve zaradi česa. Tako je ostalo pri hiši trinajst otrok. Ljudje so govorili, da ima stari oče v izbi dvanajst apostolov in enega. Tako ni bilo nikoli preveč očitno oziroma se ni vedelo, kateri bi bil Judež Iškarijot. Pozneje se je izkazalo, da je vendarle bil, najsi se ni vedelo ravno kako, še slutilo pa ne za vse okoliščine.

Mogoče je bil to za lepo Marijo edini najhujši udarec v njenem življenju, čeprav ni črhnila še besedice ne, ko so ji prišli povedat, kateri je bil. Tudi zajokala ni, kot je ob smrti Juste in Justina.

Zaradi tako obilne rodbine svojih računov z dostojnim gospodinjstvom seveda ni mogla uresničiti, čeprav se je stari oče trudil na vso moč. Razlogi so bili jasni in trdni. Najbrž se je že razmeroma kmalu popolnoma sprijaznila z neovrgljivim dejstvom. Toda stari oče se ni maral, saj je šlo za njegovo čast in nanjo je nekaj dal.

Vendar je pri vsem tem napornem in mučnem obračunavanju s svojo lastno vestjo, kajti bil je čustven, ljubezniv in do skrajnosti pošten mož le izšolal vse svoje otroke tako ali drugače. Enemu od pobov je namenil domačo zemljo, kot obvezujoč dolg pa novo hišo.

Otroci so se razšli po svetu za boljšim kosom kruha. Eden v Francijo za rudarja, kar je bilo najdalj, kamor je dospel kateri njegovih otrok. Najstarejši, tudi rudar, je prevzel posestvo. Dve sta postali učiteljici, naša mama poštarica, dve gospodinji v imovitih hišah, ena vzgojiteljica celo ministrskih otrok, ena šivilja v glavnem mestu. Dva sta se priženila na bogato posestvo. Najmlajša sta se posvetila politiki. Pri tem sta si obrnila dokončno hrbet.

»Ja, čisto tako je bilo in osupnilo nas je, zlasti očeta,« je ob smrti starega očeta priznala naša mama. »Ko sta skupaj pasla čez Golo glavo, sta skupaj pela in majila leskove piščalke.«

Dekleta so bila vitka, stasita. Tudi fantje razen dveh lepo raščeni. Vendar kot zakleto nobeden temnih las in oči, kot bi se narava hotela maščevati neznanemu madžarskemu grofu, temu plemiškemu dedu, skoraj do polovice plodnosti lepe Marije. Šele ko sta lepota in plodnost jeli usihati, se porodi redčiti, se je zadeva obrnila: na svet so prihajali otroci z vranjimi lasmi in globoko temnimi, črnimi očmi, kakršnih ni bilo tam naokrog. Med njimi je bila tudi deklica s posebno lepimi očmi. Z leti so postajale bleščeče lepe, trdi ravni lasje so se zmehčali in zrasli v dve bujni kiti, debeli kot moški roki. Lice se ji je naredilo po očetu in materi, pač kakor si ga znal pogledati ali uzreti in kakor si pač bolje ali slabše poznal njena starša.

Deklica je bila Rozi, s posebno zategnjenim, širokim o, kakor so se je privadili klicati domači, sicer pa naša mama, potem ko se je poročila z našim očetom.

Čeprav je bila temnejše polti, nikoli ni znala še malo uspešno ne prikriti zardelosti. Ta se je prikradla na njena lica ob najneprimernejšem trenutku in ji, kakor je nevoljno rada rekla, prizadejala marsikaj prav grenkega. Unesla se je veliko kasneje, med drugo svetovno vojno. Tedaj, ko so se žive prizadetosti v njej polegale, napetosti in razsrjenosti zaradi krivic ponehavale. Skratka tedaj, ko je bilo že vse za njo, kakor je naskrivoma kdaj pa kdaj priznala.

Otroci so se kolikor mogoče redno srečevali doma, na stari domačiji, navezani drug na drugega, čeprav sčasoma eni bolj, drugi manj, ker so se nekatere strune iz zgodnjega otroštva v njih potrgale ali preveč raztegnile, da bi izpod njih prišli stari, čustveni zvoki. Temu so rekli, da jih je življenje teplo; in otopilo njihovega čustva, je dodala naša mama, ki svojih čustev ne bi dala za nič na svetu. Kadar so pokukala iz nje, je temno zardela in si na svoj način, neponovljivo popravila lase. To je počela tudi, ko so bili že čisto sivi; njihovo bujnost in bogastvo pa je tako pogoltnila že prva vojna, v kateri je zbolela za hudo špansko smrt, ostala pa po zaslugi skrbi svojega očeta in njegovih obiskov v tisti šoli za poštarice, ki se je vanjo vpisala v tretjem letu vojne, da bi si priskrbela zanesljiv kruh. Z bolniške postelje je vstala za odhod v prvo službo s polovico svojih las, oslabela in nekam plašna. Imela je še zmerom svoje lepe, temne plahe oči, ko so se spet učistile, še ne sedemnajst let in je delila zmotno prepričanje svojega čustvenega očeta, da je poštarski poklic prihodnost za skromno dekle s kmetov, ki bi se rado prebilo v boljše življenje.

Kraj, kamor je prišla po svoj prvi kos kruha, je ležal pod planino, prav nič podobno domači Daleč gori, pač pa veliko bolj košato, ošabno in nadvse razsežno. Vsa nežnega srca, čustveno takoj prevzeta, je zrla k lepi planini s svojega okna, za katerim je sedela in urejala pisma, tisto prvo pomlad po prvi vojni, se pomalem cmerila zaradi domotožja, prebirala dopisnice, ki jih ji je precej pogosto pisaril njen oče, ker je vedel, kako ji je, mimo tega pa mu jih je bila stisnila v žep cel kup, ko je odhajal. Bil je edini domačih, ki jo je pospremil semkaj in ji kupil toplo čebuljo juho v gostilni, preden se je poslovil z željo, da bi se oglasila doma čimprej. Mogoče je potegnil iz žepa robček, kajti slišala ga je potihoma preklinjati, ko se je pod njenim uradnim oknom sklanjal za dopisnicami, ki so se mu skupaj z rdečim kmečkim robčkom pritočile na plano.

Naša mama je sanjarila o Daleč gori, o Goli glavi, o domu in družini, zlasti pa o svojem očetu. Zanjo ni bilo nič lepšega kot sedeti za veliko domačo mizo v izbi skupaj z brati in sestrami in se pogovarjati. Zelo rada je luščila fižol, kakor njen oče. Tolkla je orehe in prepustila drugim, da so jih čistili. Ličkala je koruzo in jo robkala na stari način, čeprav so jo zmerin bolele roke. Govorili so, da ima gosposke roke svojega deda, ki gotovo ni imel rok za trdo delo.

Naša mama zelo rada tudi brala. Pri srcu so ji bili vitezi, ki so vse pretege jezdarili po knjigah pravljic njenegega strica župnika. Te knjige so po smrti njene babice zašle v domačo hišo na polico nad vzglavjem postelje stare matere in starega očeta, odtam pa pod vzglavje postelje naše mame.

Prelepa planina, pod katero jo je zaneslo življenje, je našo mamo zamikala že prvo lepo pomladansko nedeljo. Nasploh je rada hodila na sprehode. Potrebna jih je bila, saj je samo posedala za svojim poštarskim oknom in pritiskala žige, pečate in številke na prispelo pošto. S tem se ni rada ubadala, zato si je hodila nabirat volje na zrak zunaj trga, zrla je k planini in daljnemu zaselku, ki se mu je reklo Malahorna.

Malahorna
je bil komaj omembe vreden kup hiš na obronku planine. Iz njega je prišel v trg, kjer je poštarila naša mama, očetov rod. Seveda manj plodno kot mamin. Od tam se je razlival v večje kraje, pravzaprav so vanje kapljali očetovi sorodniki od časa do časa. Izgubljali so se v velikem peščevju hiš in usihali mimogrede v tej čustveni puščavi. Tega niso marali priznati, kadar jih je pot zanesla nazaj na planino kot poražence ali kot presajence na druga tla, kjer so hiraje zamirali, hrepeneč po zdravi planini svojih prednikov.

Najbrž niso imeli dovolj trdnega značaja, ali pa so bili čustveno neuravnovešeni, ker niso zmerom počenjali človeka vrednih reči.

Planina je tisto pomlad po prvi vojni poslala za sodnega uradnika mladega Malahornčana, ki mu je vojna prekrižala študijske namere in ga usekala po živcih, da se je moral ozreti po prvi primerni službi. Bil je to hkrati prvi Malahornčan, ki je prilezel tako visoko in je sedel za novo pisarniško mizo na sodnijskem uradu v trgu pod planino, kjer so ga smeli občudovati njegovi rodni Malahornčani, če so si zaželeli pravice.

Okno njegove pisarne, ki si jo je delil še z nekaj mladimi uradniki, je zrlo na okno, za katerim je posedala naša mama.

Tisto pomlad sta jela skupaj hoditi po beli cesti proti planini. Skupaj sta včasih zaplesala, kadar je nanesla priložnost.

Oče je bil sicer precej lep, vendar neroden mlad moški.

»Pri nas na Malahorni,« je rekel in zategnil o tako na a, da se je naši mami od vsega začetka to zdelo grozno zabavno, »smo zmerom imeli preveč drugih opravkov, da bi sploh pomislili na ples.«

In ker je naša mama molčala in se pomalem čudila, v dolgi pomladanski svetložolti obleki, ki ji jo je za rojstni dan podaril njen oče, dobil pa jo je kdo ve kje, je oče živčno vzkliknil: »Kam pa naj bi hodili plesat, ko še gostilne nimamo?«

»Ampak saj si obiskoval gimnazijo,« je malce plašno omenila naša mama, ki je bila na to gimnazijsko šolanje svojega spremljevalca silovito ponosna.

»Gimnazijo,« je zaničljivo prhnil in obstal ob potočku, ki se je zelo romantično vil pod grajskimi razvalinami, na katere so bili tržani hudo navezani. »Kadar te grudi takšen glad, kot je mene vseh sedem let in nekaj, ti še na pamet ne pade, da bi si šel strest tiste zadnje kančke maščobe, kar si si jih nabral v svojih osemnajstih ali sedemnajstih letih.«

Gimnazijci tedaj niso smeli, vsaj v tem mestu, kjer se je šolal oče, plesati na javnem kraju pred vstopom v sedmo šolo.

»Aja,« je rahlo preplašeno, skoraj zbegano prikimala naša mama in se ponižno zadovoljila s pojasnilom.

»Mimo tega,« je nadaljeval oče in si odpihal nekaj suhih travic z lepo zlikanih hlač, »Malahornčani ne zapravljamo časa. Preveč imamo tule v glavi,« in se je zgovorno potrkal po visokem čelu.

Naša mama mu je skrivoma potegnila s suknjiča še eno suho bilko, kajti zmerom ga je raje videla kolikor toliko lepo opravljenega. Zato mu je tudi čedila tisti dve obleki, ki ju je premogel, in mu izmenično likala zdaj ene zdaj druge hlače. Prala mu je skupaj s svojim perilom s svojimi pridnimi rokami tudi spodnje perilo, se pravi ene dolge in ene skrajšane spodnjice, ki so bile skozinskoz prepleznjene. Po vsej verjetnosti je bila ona tisti usmiljeni voščilec, ki je očetu podaril za rojstni dan dva para hodničnih spodnjic, ki jih je oče s peklenskim posmehom zabrisal v kot, češ da se ni rodil v kaki vegasti bajti niti na slami, da bi nosil take obavtne in zoprne spodnjice. Pri tem je menda obžalovaje dejal: »Ko bi bile vsaj flanelaste, potem bi že nič ne rekel.«

In niti začudil se ni, ko je spet prejel zavoj po pošti, z istim natančnim naslovom, tokrat s parom flanelastih spodnjic, ko niti goda ni imel, rojstni dan pa je bil že tako daleč za njim.

Menda je naša mama pobrala hodnične spodnje hlače s pripombo, da v taki stiski, kot je sedaj po vojni, zares ni spodobno zametovati kakršnokoli blago. In čeprav se je oče spet grdo posmehljivo zarežal, jih je spravila. In imela je manj splašen izraz na obrazu.

Tiste spodnjice je omenila v drugi vojni, ko je bil oče spet brez njih in je v nekem hudem mrazu stokal, kako bi potreboval za svojo vneto kožo prave hodnične gate, take, da bi vpijale gnoj na njegovih ritnicah, ki pa bi vnetnine tudi hladile, kar da neki zmore samo hodnično platno.

»Koliko zarečenega kruha se poje na tem svetu,« je rekla mama v tišino, ki jo je prekinjalo samo očetovo stokanje.

Bila sem vajena njenega sloga, zato sem pozorno prisluhnila.

»Spet ena tistih tvojih bedastih,« je začel oče, pa hipoma obmolknil. Po vsej verjetnosti se je spomnil nečesa, ker je ošinil mamin obraz, sklonjen nad brezupno krpanje popolnoma zakrpanih hlač, in zazijal z usti.

»Misliš tiste od takrat,« je navrgel.

»Mislim,« je komaj opazno pokimala naša mama.

»Kje bi že bile, tudi če bi jih tedaj vzel z vso hvaležnostjo,« je pokuhano in skoraj prijazno, kot bi si ne drznil dregati v usodo, rekel oče.

»Saj ne rečem,« je rekla naša mama. »Ampak mogoče zdaj ne bi trpel zaradi vnete kože.«

Naša mama je izredno rada prtila usodi najrazličnejše zaplete in zaplete zapletov, prepričana, da se vsaka reč po neizprosni logiki stvari maščuje. Sčasoma je govorila samo o usodnih posledicah, kot je rada pretila z usodnimi zapletljaji.

»Pusti stare reči,« je bevsknil oče in, kot bi se nacedil s pogumom, brž pristavil: »Spravijo me v presneto slabo voljo. Ko bi se tedaj ne sprehajala, ne bi znorel, ne prišel bi na svet Abi, ne imel bi teh prekletih obveznosti in ostal bi sam. Nihče mi ne bi sedel na vratu.«

Ni bilo zmerom lahko sestavljati kamenčkov v mozaik. Toda ker sem imela precej lastnosti svoje matere in nekaj potez svojega očeta, se mi je še kar posrečilo.

Naša mama in oče sta se torej tedaj tisto pomlad po končani prvi vojni vneto sprehajala pod grajskimi razvalinami. Oče, ki je bil čeden mlad moški, je v naši mami vzbujal prijetne občutke, ker jo je na neki način spominjal na edinega moškega, kateremu je bila iz dna srca vdana, na očeta. Njen oče je bil prekleto zanesljiv mož in verjela je, da so vsi taki. Še preden bi utegnila doživeti neljubo presenečenje, so našega očeta, njenega skrivnega izvoljenca, poklicali v glavno mesto pokrajine in njuna zveza se je nenadoma pretrgala.

Naša mama je imela na pošti dovolj priložnosti za pisanje in odpošiljanje pisem. Zato je to počela vztrajno, zvesto in dosledno.

Oče te priložnosti ni imel. Ni pa imel tudi drugih treh lastnosti, ki so neogibno potrebne za tako početje.

Zato je naša mama neke nedelje, ko ni bila zadolžena z nalogami na trški pošti, sedla lepo na vlak in ta jo je potegnil v glavno mesto pokrajine, kjer je oče urejal neke pisarne, kar so mu naložili v zvezi z njegovo v vojni trdo preizkušeno narodno zavednostjo, zaradi katere je izgubil pol zdravja in živcev, ne da bi se tedaj tega zavedal. Tega smo se dobro zavedali šele mi, se pravi naša mama in mi otroci, ko smo od zamlada okušali njegovo živčnost in nezadovoljstvo z marsičim, pa tudi njegovo nezanesljivost v razpoloženju, hrani, oblačenju in še nekaterih rečeh.

Naša mama je odkrila zaradi točnega naslova stanovanje, kjer je prebival oče. Bila je to vlažna in smrdljiva luknja v starem in pol podrtem nekdanjem mestnem obzidju, klavrno ohranjen ostanek iz fevdalnoturških časov. Oče je še spal, ko je naša mama potrkala. Bil je grozno razburjen, ker si je drznila kaj takega.

»Končno,« je rekel, ko je vlekel nase flanelaste spodnjice, tisti dar denimo neznanega darovalca ob negodovnem in nerojstnem dnevu, »nimava drug do drugega nikakršnih obveznosti.«

»Aja,« je rekla naša mama. »Če jih nimava, jih seveda nimava.« Okrenila se je, da bi odšla, na vratih pa je pristavila, in to brez sledu plašnosti na obrazu: »Mislila sem, da je posredi nekakšno čustvo.«

»Čakaj!« je zaklical zatem oče. »O tem velja premisliti.«

»Kar sam premišljuj!« je zaklicala nazaj mama. »In temeljito.«

V svoji svetložolti obleki, o kateri je menila, da je očetu izredno všeč, pa je nikoli še opazil ni, je stekla po edinih črvivih dveh stopnicah, se pri tem ujela za izdajalski zarjavel cvek, ki je tičal na pragu vhodnih vrat, in padla. Tam jo je prestregel oče, še vedno samo v flanelastih spodnjicah, in s tem prestregel oziroma zavrl njeno usodo. Nenadoma ga je obšlo čustvo, katerega je tako odločno omenila naša mama, in v navalu tega doslej zatrtega dejstva v sebi je našo mamo stisnil na svoje kurje prsi, jo poljubil in trdnjava je nenadoma in brez predhodnih znakov padla, se pravi obvisela na teh drobnih prsih, ki se pod košatim suknjičem doslej niso videle take.

Oče je ostal v mestu. Zaradi službe, stanovanja, ki ga je vneto iskal, kot je zdaj redno v pismih zatrjeval naši mami, pa zaradi kopice reči, o katerih je govoril dokaj medlo in nejasno. Naša mama je celo leto hodila na obiske k njemu v zdaj dobro znano sobo, ki ni bila več smrdljiva, ker jo je vsaj dvakrat na mesec temeljito poribala, ki ni bila zanemarjena, ker je skrbno brisala prah, zamenjala je tudi zavese, se pravi star časopisni papir, s katerim je oče zavešal tiste klavrne šipice na svojih pritličnih linah, ki so nekoč bile strelske ali kaj podobnega.

Minila je zima, in potem se je rodil brat Abi.

Tedaj je naša mama izgubila že precej zaupanja v očeta in tudi vase. Stanovanja ni bilo mogoče izvrtati, oče pa je postavljal ta edini pogoj, če naj bi se odločil za poroko.

»V tej luknji prvič ni mogoče imeti otroka,« je rekel najbolj odločno v vsem svojem življenju, »drugič pa mi tega gospodinja sploh ne dovoli. Že tako se zmerom križa, ker tolikokrat prihajaš, zdaj pa še sploh, ko si taka.«

Naši mami ni preostalo drugega, kakor da odide domov na Golo glavo. V službi so namreč terjali, da se poroči. Nezakonskih mater preprosto niso priznavali. To je bilo nekaj nečednega.

Toda naša mama ni odšla, ne da bi se postavila zase in po sebi za vse ženske svoje usode.

»In vi?« je uperila svoj lepi prst v glavno poštarico, ki je sipala k njej toliko žvepla in ognja, da je smrdelo daleč naokoli. »To pa je lepo, da se vi vlačite z oženjenim dedcem? Kot da ne vem, da se plazi vsako drugo sredo, ko jaz dežuram, k vam v vašo sobo na drugem koncu pošte, kaj? In da se vi ravno tako plazite vsako nedeljo dopoldne v njegovo sobo, takrat, ko njegova družina odhaja s kolesljem v cerkev? Cel trg vam bo to zabrusil, če ga boste izzivali.«

Glavna poštarica je onemela.

»Ven!« je s kretnjo, vredno Sarah Bernhard, pokazala vrata mladi, visoko noseči nižji poštni uradnici, naši mami. »Poberi šila in kopita, preden te grem tožit!«

In zaradi točnejših podatkov, kakor jih je bila pač vajena navesti v svojem poslu, je še dodala: »Zaradi razžaljenja časti.«

»Podelam se na to vašo figavo, preperelo starodeviško čast!« je zavpila naša mama. V križu jo je jelo zbadati in zbala se je, da bo zaradi razburjenja prezgodaj rodila, saj se je ta dan razburila že pri otrokovem očetu v mestu. »Sem pa že raje takale, da sem le mati!« je zmagoslavno zavpila in porinila svoj napeti trebuh proti suhi trlici, ki se je v grozi odmaknila.

»Ne bom se te dotaknila, kavka klepetava, sraka kradljiva!« je rekla dalje naša mama, nekam z občutkom osvobojenosti. »Prišel bo čas, ko bodo nezakonske matere spoštovane bolj kot jalove tercijalke, da veš!«

»Ježeštenaprimojstokrat!« je rekla višja poštarica in se v svetem strahu prekrižala. »O ti moj Jezus, kaj takega iz tako mladih ust.«

Naša mama je obrnila strašilu hrbet in tudi ni trznila, ko je priletelo za njo: »Seveda, kako naj jabolko pade daleč od drevesa; tudi sicer si taka kot tvoja babica, vsi tako pravijo.«

Tudi če bi poskušal še tako premeteno, čeprav seveda ni, naša mama ne bi sprejela očetovega povabila na Malahorno.

Tja njena noga ni stopila dotlej, dokler nismo bili na svetu vsi otroci, dokler nismo znali hoditi in smo lahko pripešačili čez celo planino do očetove rodne Malahorne.

Doma na Goli glavi se ni rodil brat nič prezgodaj. Torej prepir ni bil usoden.

Odlomek iz romana Malahorna, katerega druga izdaja bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi.