V nič prestavim čas, naj trenutek čuti večnost, le en iz množice obraz razbije vso povprečnost.
Z upanjem na straži legam v ta pogled, z ranljivostjo me draži – potegne v svoj svet.
V nihanju prestopam stvarnost iluzije, premikam svoje meje, da vsa razsodnost mine.
Na bel papir stresam drobtine, dušo razgaljam – načenjam spomine… In črkam tako vzamem del diha, ko tlačim besede v boleči del stiha.
V globine tvojih misli naj zaplavam še en dan, da usidram se med čute, ko milini boš predan.
Iz razpoke starih časov mi ponudi svojo dlan, ko razparam se po šivih in se v tebi prepoznam.
Še prepriča me in gane sonce skrito za sivino, ko popivnaš moje sanje s svojo večno ironijo.
Natrgano dušo tlačim v povoje, sem reka brez struge – grem vedno po svoje.
Je pot smerokazov, predvideno stanje, izberem pa tisto, ki jo vodijo sanje.
Za danes in jutri dam tretjino stoletja – definiraj mi srečo brez boja in vetra!
