Kako je, če podpisan
pod večplastno razodetje,
vrineš svoje upe
zgolj za lastno doživetje?
Kako je, ko tako, mimogrede,
hrepenenje zapolni srce?
Znova kot bela vrana
med črnimi ne znajdeš se.
Hudo je, kadar sanjam
prerežeš popkovino,
sesuto v ravnovesju –
vse izgublja čar, milino…
NE TRKAJ MI NA VEKE
Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
laž brez preobleke
vedno najbolj zaboli.
Popelji me v svet,
brez hoje po kolenih,
pokaži mi tak cvet,
ki ni del ovenelih.
In tam naj sever
jugu v hrbet gleda,
naj črno-belo
v barvah zaživi.
Tam oseka
plimo naj presega,
kjer ti boš jaz
in jaz bom ti.
Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
bolečina gre v spomine,
ko v solzah dozori …
POČENE STRUNE
Zapel si mi pesem
zlepljeno iz najinih trenutkov,
sedel na dušo
s težo zgrešenih občutkov.
Pozabljeno rimo
si krpal z igrano krivico,
so pokale strune
kot pokajo krila ranjene ptice.
Zapel si mi pesem…
Zdaj v molku besede kričijo.
So pokale strune…
Zdaj pokajo stene tišine.
SESUTO V RAVNOVESJU
Kako je, če podpisan
pod večplastno razodetje,
vrineš svoje upe
zgolj za lastno doživetje?
Kako je, ko tako, mimogrede,
hrepenenje zapolni srce?
Znova kot bela vrana
med črnimi ne znajdeš se.
Hudo je, kadar sanjam
prerežeš popkovino,
sesuto v ravnovesju –
vse izgublja čar, milino…
NE TRKAJ MI NA VEKE
Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
laž brez preobleke
vedno najbolj zaboli.
Popelji me v svet,
brez hoje po kolenih,
pokaži mi tak cvet,
ki ni del ovenelih.
In tam naj sever
jugu v hrbet gleda,
naj črno-belo
v barvah zaživi.
Tam oseka
plimo naj presega,
kjer ti boš jaz
in jaz bom ti.
Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
bolečina gre v spomine,
ko v solzah dozori …
POČENE STRUNE
Zapel si mi pesem
zlepljeno iz najinih trenutkov,
sedel na dušo
s težo zgrešenih občutkov.
Pozabljeno rimo
si krpal z igrano krivico,
so pokale strune
kot pokajo krila ranjene ptice.
