Lokomotiva je zahropla, vlak se je zganil. Ropotajoča kolesa: so se vse hitreje sukala. Postaja se je počasi odmikala očem in izginila v daljavo.
Enakomeren ropot koles udarja ob tračnice in brzovlak se premika hitreje. Mimo beže mestne hiše, okoliške hišice, drevje, vrtovi, oddaljuje se mesto in že se zasveti v dalji odmaknjeni Grajski grič v bleščavi popoldanakega sonca.
Martin je stal ob oknu na hodniku Opazoval je in opazoval je odmikajoča se polja, griče, Savo, ki se je penila tik ob progi in gnala svoj tok v smeri drvečega vlaka. Zdelo se mu je, da tek mujeta vlak in reka, kdo bo prehitel drug drugega. Od vsepovsod je sevalo toplo življenje poznopoletnega popoldneva. Ozračje je trepetalo v žarkem soncu, čez polja in gozdove je vel veter, ki je blažilno hladil od vročine puhtečo zemljo; poljubljal je glavice cveticam na travnikih, mehko božal klasje, ki ge valovilo po poljih in lahno nihal sadeže na sadnem drevju. Vlak drvi, vse bolj drvi... Skozi dolge soteske se utaplja med porasle gozdove. Drevje se sklanja z robov nad progo in med šumom in ropotom koles trepečejo njih listi neslišno pesem v vetru drvečega vlaka.
Martina je objel prijeten hlad in osvežujoči vonj gozda. Globoko je zadihal in vsrknil osvežujoč vonj po smoli; ki je prihajal iz bližnjih lesov. Stal je z odpetim suknjičem in skozi srajco mu je prodiral hlad. Dolgi valoviti lasje so mu plesali igraje se po njegovem širokem čelu; popravljal si jih je, da mu ne bi zakrivali obraza in mu zastirali pogleda..
Počasi mu je stopal v dušo nemir, polaščala se ga otožnost; nemir pred neznanim, podoben strahu, ki ga občuti otrok ob dolgih sencah, ki pošastno legajo v tihih večerih na zemljo.
Iz hladne soteske je privozil vlak na sončno ravnino, posuto s polji in travniki, dotikajočimi se svetlih gozdov, ki so se valovajc izgubljali v modre in temnozelene hribe. Vasice z belimi hišami so se stiskale ob robovih gozdičev, ki so jih že ojemale modrikaste sence v svoj hlad, kakor objema koklja s perutmi svoja piščeta. Vrhovi cerkvenih zvonikov so se še sem ter tja svetlikali v soncu.Prav gori, med hribi, na široki, svetli planoti, je spala vasica v naročju sončne svetlobe. Nekaj hiš, na široko posejanih, je obkrožalo nekoliko više na griču stoječo cerkvico svetega Miklavža. Martin se je zdrznil: vas, domača vas je stala pred njim kakor na dlani. Njegov dom je sameval med komaj zaznavnimi polji in zdel se mu je svtllejši, bolj bel kakor takrat, ko je bil zadnjikrat doma. To srečanje z domačo vasjo na poti v neznane svetove, k neznanim usodam, je vznemirilo njegovo brezbrižnost. Nemir in strah hkrati sta spremljala njegov božajoči pogled na domačo vas. Nagnil se je skozi okno, da bi jo dalj časa videl. Žalostno je gledal nazaj, ko se je izgubljal njen obraz... Ko jo je hrib povsem zakril očem; komaj je še razločeval svetlobo, ki je padala v mehkih žarkih senca nad njio in se pobliskavala izza skalnatega roba.
V sebi je začutil slabost, medlo bolečino v glavi. Zavedal se je, da ne zapušča v svoji vasi samo razposajeno otroško preteklost, temveč tudi vse svoje načrte in upe. Sedel je in se predal otožnosti.
Mimo njegovih oči so nenadoma šinili vsi lepi trenutki, ki jih je kdajkoli doživel doma, na trati, na polju in po razsežnih gozdovih. Zaskelelo ga je vse, na kar je pozabil zadnje mesece, na vse tisto, česar ni govorilo srce.
Samovoljno se je odtrgal od doma. Ni ga priklenila domača gruda, da bi obdeloval zemljo. Vleklo ga je iz tesnega prostora, v svet. Že kot deček se je z domačega holma oziral na vse strani in gnala ga je neutešena želja: prehoditi vse to, kar je videl okoli sebe. Povzpel se je na hrib, ki se je dvigal nad vasjo na nasprotni strani, vleklo ga je naprej na drugi hrib, na tretji... odpirala se mu je nova pokrajina, nov svet. Ni bil zadovoljen. Žejalo ga je po daljnem svetu, po mestih.
Ko se je oče po daljšem oklevanju vendaarle vdal njegovi želji, sta se s sestro odpeljala v Ljubljano in se vpisal na slikarsko šolo. Oče dolgo ni hotel ničesar slišati o tem. Šele po prigovarjanju drugih mu je končno dovolil, čeprav ga je popreboval na posestvu. Ostal je sam s hčerjo, kimu je pridno pomagala. V počitnicah pa je bil še sam vesel fanta, ko mu je poslikal čebelnjak, karšnemu ni bilo para daleč naokrog.
Z lepim uspehom je končal slikarsko šolo in posrečilo se mu je dobiti štipendijo za nadaljevanje študija. Polovico so u takoj izplačali. Ostalo si bo preskrbel s priložnostnim zaslužkom, ki si ga je obetal poleg študija. Saj je že v Ljubljani kdaj pa kdaj koga narisal in si prislužil nekaj denarja, da je mogel na razstave in v gledališče. V kino ni zahajal, ker se mu je zdelo bedasto početje, ki se je odigravalo na platnu. K temu je pripomogel še slab film, ki ga je videl še takrat, ko je bil prvič in, kakor je sklenil takoj, tudi zadnjič v kinu.
Martin se je zganil.Spet je vstal, ko se je domislil pogleda z dolmačega holma na vas. Stopil je iz zatohlega prostora nazaj na hodnik, se uprl s komolcem na odprto okno in naslonil glavo na roko. Zaželel si je zraka in svetlobe; svežine, ki bi mu pahljala vroča lica, sapice, ki bi mu mršila lase.
S sestro sta nekega večera strmela s holma globoko na domačo vas, ki je počivala v sinjini lepega večera; samo medeninasto jabolko na farnem zvoniku se je še lesketalo v odsevu daljnega sonca, kot bi bilo zlato. Me hišami se je plazil modri in vijoličasti mrak in ovijal zelenje dreves in travnikov, ki so temneli v njem. Spokojno tiho je bilo v vasi in vsepovsod. Držala sta se za roke in nemo strmela v prečudežno podobo. Martina je objelo neznano čustvo lepote, spreletelo ga je kakor ljubezen. Ničesar več ni videl poleg sebe; ni čutil sestrine roke, ki jo je držal v svoji, niti slišal njenega globokega dihanja, podobnega onemelemu strahu pred skrivnostnimi silami. Vzhičen je stal ob sestri in čutil nemir, ki se ga je polaščal, ko se je odmikal privid sonca s stolpnega jabolka in so rahlo prosojne meglice zavijale vasice v svoj skrivnostni šepet. V duši mu je rojilo nekaj, česar še sam ni mogel doumeti. Šele čez nekaj dni je spet zaslutil notranji klic tistega večera na holmu, ki ga je jel dojemati z uvpravičeno resnostjo in z občutjem veličastja, ki ga je ves čas nesluteno uklepalo v svoj objem in mu v glavi zarisalo pečat: postati slikar narave.
Misli so ga močno utrudile. Težile so mu glavo in mu omotično zapirale oči. Skelele so ga od vetra, ki ga je sapa na ovinku zanašala skozi okno. Obrisal si je oči in se obrnil, da bi šel nazaj v kupe, ko je zagledal poleg sebe Sonjo, znanko iz Ljubljane, doma izpod zelenega Pohorja. Ni slišal, kdaj se mu je približala.
»Pozdravljen, Martin!« mu je veselo segla v roke. »Pa se menda ne pelješ tudi ti na Dunaj?«
Martin je bil malce v zadregi. Ni se nadejal tega snidenja, čeprav se ga je močno razveselil. Podržal je njeno roko v svoji dlani in jo lahno stresel; hotel ji je pokazati, kako je vesel njene prisotnosti. Nato je pokimal in bolj vzkliknil kot vprašal:
»Ti tudi, Son... «
Ni izgovoril do konca njenega imena, vznemirili so ga lesketajoči se zobje med njenimi veselo smejočimi se ustni. V sinjih očeh so se ji zrcalili vsi odtenki veselja nad potovanjem, ki ga je spremljalo nekaj velikega, nepričakovanega.
Bila sta dobra znanca. Zadnji čas ni bil pogosto v njeni družbi, vendar sta se v Ljubljani večkrat srečala. Nekajkrat sta se srečala v gledališču in izmenjala nekaj vljudnostnih besed. Že takrat mu je govorila, da pojde v Pariz študirat balet.
»Kako da si se zdaj odločila za Dunaj?«
»Pred dvema mesecema sem bila nekaj časa na počitnicah pri svoji prijateljici Milki, ki se jee preselila na Dunaj k sorodnikom. Takrat sem se zanimala za baletno šolo, čeprava nisem imela pravega namena študirati na Dunaju. Milka, saj jo boš imel priliko spoznati, me je preprosila, da sem se končno vendarle odločila za Dunaj. Z baletnim mojstrom sem imela celo sama priložnost govoriti. Pri malem poizkusu se je navduševal za moje roke in neoge. Bil je vzhičen nad lahkotnostjo in pravilno držo telesa. Sprejemni izpit pred komisijo pa bom opravila te dni!«
O uspehu je bila prepričana, z njo tudi Maritin, saj je v družbi večkrat slišal o njenih sposobnostih za ples. Iz živahnih oči ji je spet razbral veselje, ki jo je prešinjalo ob mislih na gledališki oder, na ples, na slavo...
Sonja se je lahko veselila koraka v bodočnost, saj ji je bilo zagotovljeno udobno življenje za ves čas študija. Stanovala bo pri prijateljici, hrano in denar ji bodo pošiljali starši; Martin pa se je naslanjal zgolj na štipendijo in še te ni prejel vse. Kako bo vzdržal, sam ni vedel.
Sonji tega ni prikrival. Sploh sta si med vožnjo mnogo zaupala in se v prijetnem kramljanju zbližala. Oba sta se vozila v isto mesto študirat, oba sta imela pred seboj povsem novo življenje. Družila ju je volja za uspehom, ki jima je čvrsto sijala iz oči: zdržati in zmagati.
Martin niti ni prikrival, da mu je bilo prijetno slišati njeno hvalo, da je nadarjen in da bo prav gotovo uspel. Zastrmel se je v njo in kar ni mogel odvrniti pogleda od lepega obraza in sinjih oči. V Sonji je videl poosebljeno lepoto. Po naravi je bil plah do žensk, ob njej pa ni prav nič dutil tiste boječnosti. Položil je roko v njeno, ni je odtegnila, in prešinila ga je prijetna toplota njenih prstov. Zamišljeno je gledal mimo njene glave v samotno drevje ob poti. Zdajci je Sonja odmaknila roko in mu jo položiola na glavo, naslanjajoč se skozi okno:
»Kmalu bo meja!«
Zrla sta na plano: mimo so drvele poredko posejane domačije, polja in gozdovi — zadnja pesem domovine. Nekaj kmečkih rok je s polja pozdravljalo vlak. Sonja jim je razposajeno mahala. Martin pa je zrl na rumene kalužnice in modre spominčice ob potoku, ki so švigale mimo njegovih oči. In že je domača zemlja ostala za njima.
Padel je večer in v njem se je pogrezala pokrajina pred njim, on pa je vedel, da na domačem holmu še zdaj sveti sonce. Razpredajoči se mrak, ki ga je rezal sopihajoči stroj vlaka proti severu, se je naselil tudi v Martinovo dušo.
Dunaj! Nehote se je domislil mesta, kamor se pelje, mesta v tujini, o katerem je sanjal še kot dijak. Stopil bo v novo življenje, v tisto neznano, v katerem mora uresničiti svoje sanje.
Sonja je vedrega lica in nestrpno neugnana čakala postaje, kjer jo bodo pozdravili znanci: Milka in Ernest. Ernest, da! Prav gotovo jo bo čakal, saj ji je pisal, da jo nestrpno pričakuje.
Martin je prijel Sonjo za roke in jo povabil v svoj kupe. Iz sosednjega je prinesel njeno prtljago in ji pripravil mesto poleg svojega sedeža. V prostoru je že gorela temnomodra luč in mrko razsvetljevala ljudi, ki so zibaje se na pol dremali. Zadušljiv zrak ju je omamljal in po mali južini jima je spanec počasi legel čez trudne oči.
Jutro se je že povsem izluščilo iz megle, ko je vlak prisopihal na Semering. Sonja in Maritn sta stala na hodniku in se čudila prostrani lepoti gozdov in planot ter vilam, hotelom in počitniškim hišicam. Jutranji hlad jima je svežil slabo prespana obraza in v tem hladu sta se nehote objela in pritisnila drug k drugemu; čutila sta prijetno toploto svojih teles. Tudi drugi potniki so se predramili in stoje ob oknih občudovali po dolinicah posejane hišice in ponosne hotele po osojnih bregovih. Jutranja rosa se je lesketala v soncu; vsaka kaplja je s prešinjajočim zaupanjem pozdravljala prihajajoče sonce, ki je obsijalo pokrajino.
Martin je bil v mislih spet pri domači vasi, ki jo je večkrat gledal s homa v svežih jutrih, ko se je kopala v svetli rosi. Gledal je v veliko rdeče-zlato sonce, ki se je dvigalo kakor žareča krogla izza vijoličastih, še v rahlo tenčico zastrtih hribov. Že je sonce barvalo streho cerkvenega stopa inse razlivalo po zvoniku; se dotaknilo belega zidovja, oplazilo slamnate strehe kmetij, se razširjalo kakor ogenj na bele zidove, grape in polja na pobočjih, dokler se ni lotilo še kozolcev in po njih kamenja, trave in zemlje. Vse bolj se je razlivala sončna luč po travnikih po poljih in gozdovih, vse bolj se je lesketala v izpreminjajočih se barvah rosna pokrajina pred njim. Njive in polja so izpuhtevai zdrav duh po zemlji, ki se je dvigal proti nebu in omamljal svetlo jutro, kakor kadilo pred bleščeče razsvetljenim oltarjem.
Nekje v svoji globini je Maritin začutil neprijetno težo. Na licu se mu je zalesketala solza kakor odsev rosnega jutra iz njegovih oči. Nehote se je prebudila v njegovi duši, zatajevana še od včera, ko se je v mislih pogovarjal in se poslavljal od domačega kraja, ki ga je bil gledal med vožnjo.
Vlak se je po ovinkih in predorih spuščal v dolino.
»Kmalu bomo na Dunaju!« se je Sonja veselo oprostila Marinovih rok in se razposajeno zavrtela. »Zdaj pride postaja Dunajsko novo mesto,« mu je pojasnjevala, »nato še nekaj vmesnih postaj in kmalu bomo na Dunaju!«
Čim bolj je drvel vlak po ravnini, tem bolj nestrpna je postajala. Hodila je iz hodnika v kupe in nazaj, gnetla se med gručo ljudi na hodniku. Venomer si je popravljala lase in obleko, venomer si je zatikala bluzo v pasu, ki ji je pri vzakem vzgibu zlezla izza krila. Martina, ki je ves čas stal na hodniku pri oknu, je prosila, da ji je držal ogledalo, ko se je česala. Čez roko mu je vrgla svoj šal, v roko pa stisnila nekaj lasnih sponk in si jih potem spretno vtikala v svoje lase.
Na drugem koncu hodnika je nekdo glasno zaklical, da je že videti Dunaj. Ko je to slišala, je vsa zmedena zgrabila iz njegovih rok ogledalo in planila v kupe. Odklenila je svoje tri kovčke, brskala po knjih in jih spet zaklepala; sama ni vedela, kaj pravzaprav išče. Ko je tako že vse prebrskala, je skočila k oknu in pogledala v smeR, kjer se je v obrisih prikazovalo mesto. S sproščeno radostjo je iztegnila roke in pomahala mestu v pozdrav.
Martinu ni bilo dotega. Toda ko ga je Sonja zgrabila za roko in z njo večkrat močno zamahnila skozi okno, je tudi Martin postal boljše volje. Sonjina neskaljena radost je prešla tudi nanj. Nato ga je povlekla za roko kakor otroka in ga vodila v kupe. Iz kovčka je vzela škatlo, v kateri je imela v vlažno krpo ovit šop nageljnjov. Stresla ga je in kapljice so se vsule na tla. Iz šopka je izbrala najlepši cvet in mu ga zataknila v gumnico.
Martinu je bilo nekoliko nerodno, ko so se njene roke dotaknile njegovega suknjiča. Začutil je, da je preslabo oblečen. Toda Sonja ga je pogledala tako ljubko, da je takoj zatrl v sebi to misel. Prijel jo je za roke; drznil bi se jo tudi poljubiti, če bi bila sama.
V vozu je bilo slišati živahno govorjenje in ropotanje s kovčki in ostalo prtljago, ki so jo potniki jemali s polic in se pripravljali na izstop. Sonja je bila vsa iz sebe. Ni vedela, ali naj stoji pri oknu in gleda, če jo kdo čaka na postaji, ali naj s kovčki kar pohiti iz vlaka.
Vlak je pripeljal na postajo. Komaj je pogledala skozi okno, že je videla Ernesta, ki jo je na peronu čakal s postreščkom . Martin je pomagal podajati njene težke kovčke postreščku pod oknom. Nazadnje mu je dal še svojega.
Ko sta izstopila iz voza, je Ernest poklonil Sonji zavitek in majhen šopek rož. Prisrčno sta se pozdravila.
»Oprosti, Milka ni utegnila priti. Čaka te doma!«
Martinu je bilo tesno in najraje bi zbežal. Iz postreščkovih rok je že vzel svoj kovček, da bi odšel, toda Sonja mu je ta namen preprečila. Potegnila ga je k sebi in ga seznanila z Ernestom.
Skozi široka vrata in po stopnicah navzdol so se pridrenjali pred postajo. Tu jih je že čakal ob pripravljenem taksiju postrešček s kovčkom.
Sonja in Ernest sta povabila Martina, naj se pelje z njima, vendar je to odklonil. Izgovarjal se je, da je truden in da gre počivat v najbližji hotel. Sonja mu je dala naslov in dogovorila sta se, kje se drugi dan sestaneta. Do takrat mu bo po možnosti preskrbela sobo, kakor mu je obljubila v vlaku.
Taksi se je izgubil izpred oči. Ostal je sam in objela ga je neizmerna zapuščenost. Če bi v tem trenutku odpeljal vlak v Ljubljano, bi prv gotovo sedel nanj in se vrnil.
Pograbil je kovček, se ozrl okrog sebe, nato pa nameril korak izpred postajnega poslopja. Kam?
Prišel je do križišča in odločil prtljago, da bi se odpočil. Na nasprotni strani je zagledal gostilno in menil, da bi bilo najbolje, če se okrepča in tam pusti kovček čez dan. Nerodno je, da bi ga človek vlačil s seboj po cestah.
Naročil je jedače in izpil vrček piva. Ni dosti poznal jezika, vendar je uvidel, da se je še kar dobro znašel. Zadovoljen se je nato napotil po mestu. Nekoliko ga je skrbelo zaradi prtljage, če bi nazaj grede zgrešil to gostilno. Mesto je veliko! Zato se ni hotel preveč oddaljiti iz okraja. Vendar ga je mikalo, da bi vsaj od zunaj videl slikarsko akademijo. Ob tračnicah cestne železnice je zavil naravnost do parka, ter spotoma spraševal za pravo smer. Vsakdo, kogar je vprašal, je že po govoru spoznal, da ima opravka s tujcem. Z zgledno ljubeznivostjo so mu tolmačili pot, kod naj hodi, da bo prišele do zaželenega cilja. Predal se je valu množice. S čudečimi se očmi se je spotoma ustavljal pri vvelikih izložbah in strmel nad tolikim razkošjem.
Ob izložbi knjigarne se je ustavil in si ogledal knjge in prebral z njih naslove. Med njimi je bilo mnogo takih, ki bi jih potreboval pri študiju. Ni si jih upal kupiti. Skrbelo ga je stanovanje in šolnina, na hrano še pomislil ni. Med knjigami je našel imena slavnih umetnikov kakor Rembrant, Dürer, Goya, Velasques in še mnogo druigh, ki jih je po imenih in reprodukcijah poznal še iz slikarske šole. V teh knjigah je videl in čutil strnjeno vso tisto tujo učenost, ki ga je vznemirjala in ga navdajala s strahom. Živčen je pričel brskati po svojih žepih za ostankom cigarete.
Popoldansko sonce je pripekalo z vso močjo. Vročina je puthela od vročega zidovja hiš in asfalta, ki se je topil v soncu in razširjal soparo in žgoč duh po smrdeči smoli, pomešan z duhom nafte. Postalo mu je vroče in bolela ga je glava. Žgali so ga podplati čevljev, ki so se lepili na vroča tla iz razmehčane črne smole. Zavil je v park. V senci visokih dreve si je slekel suknjič, se naslonil truden in si sposebnim užitkom prižgal ogorek, ki ga je bil končno našel v hlačnem žepu. S slastnim nemirom je vdihaval iz cigarete dim in se navduševal nad življenjskih razmahom mesta. Iznebil se je plašnosti, ki ga je obdajala v začetku, in postal dojemljivejši. Kamorkoli je pogledal, je z občutljivim slikarskim čutom zagotavljal razkošne motive. Prava paša za slikarja! Ponosne palače iz dobe baroka in renesanse, tisoči ponosnih gotskih stolpov in kupol, široke ceste, prostrani parki in trgi, predmestne hiše, vrvenje po ulicah, tihaota parkov, vse, vse ga je zagrabilo z neznano slo po delu.
Prevzet od vsega tega je vstal in krenil na cesto. Medtem se je tudi sonce že pomaknilo niže in prašne ceste so se pogrezale v sence visokih hiš, katrih zidovi so še vedno izpuhtevali soparico vročega popoldneva.
Končno je tudi našel gostilno, kjer je imel spravljen kovček. Do slikarske akademije pa ni prišel. Srce ga je vleklo, da bi jo poiskal, oči so se radovedno ozirale naokrog, toda noge so ga bolele in utrujenost je oklepala telo.
Zvečer je sedel spet v prarku blizu železniške postaje. V mraku je opazoval prižigajoče se luči po cestah, medtem pa so se na svetlem nebu druga za drugo prižigale zvezde. Tesnilo ga je v duši. Nočilo se je, pa še ni vedel, kje bo nocoj legel. Že tako neprespanega je omamljal spanec, da bi se najraje zleknil kar na klob. V hotel ni mogel, ker bi mu bilo predrago. Preštel je denar in izračunal, da bo s tem, kar ima pri sebi, shajal kvečjemu mesec in pol in da se v tem času ne bo mogel do sitega najesti.
Dajal si je poguma in v galvi se mu je porodila zlata misel:
»Če spim v parku na klopi, me lahko zapro kot postopača, v postajni čakalnici pa lahko zadremljem v kotu, ne da bi me kdo nagnal, ker bo vsakdo mislil, da čakam na vlak.«
V slabo razsvetljeni čakalnici je sedelo nekaj potnikov. Iz kota je bilo slišati čebljanje, vmes so se oglašali klici železničarjev s tirov, ropot premikajočih se vagonov. Kovček je odložil pod klop ob mizi, pri kateri je nekdo iz zmečkanega, mastnega papirja odvil klobaso in jo z velikim tekom jedel s kosom kruha. Tudi Martin je začutil lahkoto. Odkar je bil po prihodu v mesto obedoval v gostilni, ni zaužil še ničesar. Saj mu ni bilo do jedače, a vendar je občutil veliko praznino v želodcu. Odprl je kovček in pojedel skoraj vse, kar je bil vzel s seboj na potovanje.
Najedel se je do sitega. Potem ga je spanec premamil, naslonil je glavo na mizo in zadremal. Dvakrat se je ponoči prebudil, ko je železniški uradnik opozarjal potnike k odhodu. Od trdega zglavja ga je bolela glava. Poskušal je spet zaspati. Iz kovčka je vzel površnik, se dobro zavil vanj in legel na klop. Kmalu nato je trdno zaspal.
Na isti klopi je ležal še nekdo. Z glavo se je skoraj dotikal njegove. Zelo je bil nemiren. Od trde klopi so tudi njega bolele kosti. Ves čas se je obračal in na vse načine poizkušal najti boljšo lego. Pritajeno se je pridušal in se trudil, da bi zaspal.
»Hudiča!« je naenkrat planil pokonci.
Martin se je zbudil. V mežikajoče oči mu je prodrla sivkasto umazana jutranja svetloba. Pomencal si jih je in sedel na klop. Poleg sebe je zagledal moža, po zunanjosti sodeč delavca, ne več mladega, srednjih let, najbrž priložnostnega poklica na železnici. Vsaj čepica je bila podobna železničarski. Ogledal si ga je natančneje. Spomnil se je, da je prav tisti, ki se je sinoči tu pri mizi mastil s klobaso. Kar naprej je godrnjal in se jezil na klop.
»Prekleta klop! Vse kosti me bole!«
Martin se je razveselil: domača govorica! Čeprav prihaja iz surovih ust, vendar mu je bil njen zvok mil v tej osamelosti. Ni ga motila oguljena obleka, saj tudi njegova ni bila dosti boljša, niti ovela in pomečkana roža v gumbnici — njegova je bila prav takšna. V vsem je videl nekakšno podobnost sebi. Bratovsko ga je bil vesel.
»Se jezite na trdo klop?« ga je ogovoril.-
»O poglej ga, hudiča!« se je obrnil do njega. »Tudi ti Kranjec?!«
Pogledal ga je natančno, pa ni vedel, kam naj bi ga prištel. Popravil si je pomečkano čepico na glavi in vprašal brezbrižno, kakor bi hotel s tem zabrisati svojo radovednost:
»Najbrž študent?«
»Uganili ste. Študent sem!«
Martin se je pričel sramovati, da nosi prav tako uvel in zmečkan nagelj na prsih kakor neznanec pred njim Iztaknil si ga je iz gumbnice in ne da bi pomislil, od koga ga je dobil, ga je vrgel pod klop.
»Ali morda veste, kje bi našel kako ceneno sobo?«
Neznanec se je na ves glas zakrohotal. Kaj takega je bilo otročje spraševati moža, ki hodi spat v hleve, v prarke ali na klop v železniško čakalnico. Tega se je najbrž zavedel tudi Maritin in popravil:
»Mislil sem, morda boste vedeli, ker ste v mestu bolj znani.«
»Koliko mi daš?« ga je kar tikal. Mahoma se mu je zresnil obraz, hitro, kakor bi mu misel na morebitni zaslužek presekala smeh.
Martin je videl njegove male zvijačne oči. Trenutek se je obotavljal, ker ga je plašil ostri pogled.
»Koliko pa zahtevate?«
»Od tebe nič, ker nič nimaš!« se je obregnil vanj precej zadirčno in pljunil v stran. Pri tem je postisnil čepico s čela nazaj, skoraj do tilnika. Na temenu so se pokazali redki in razmršeni lasje, ki so kakor slama štrleli na vse strani. Pljunil je v roko in si z njo gladil in urejeval lase.
Martin je bil še bolj v zadregi. Ni razumel, da bi mu rojak v tujini ne hotel pomagati. O, če bi bil Martina kdo prosil pomoči! On bi vsakomur, če bi ga poznal ali ne, pomagal v neznanem mestu, kakršnekoli usluge bi ga bil prosil.
Ko si je nekoliko uredil lase, si je spet potisnil čepico do čela. Pogledal je zamišljenega Martina.
»Poznam nekoga. Že več let študira glasbo. Če se ne motim, bo profesor. Zelo nadarjen in pameten fant je. Na harmoniko in violino je igral doma kakor malokdo. Znal je igrati na vse instrumente, kar si mu dal v roke, pa se ni nikjer učil. Zdaj pa pesmice zlaga in tolče na klavir, kot kakšna mestna gospodična. Ne bi mu prisodil človek toliko zmožnosti.Včasih smo se skupaj podili po gmajni in vsakdo ga je nabil, kdor ga je le hotel. Zdaj pa je takšen fant, da bi še mene potlačil v koš. Večkrat grem k njemu. Iz istega kraja sva doma. On bo najbrž vedel za kakšno sobo.«
Dogovorila sta se. Martin je na košček časopisnega papirja napisal naslov tega domačina.
»Pri njem se oglasi!« ga je še trdovratno tikal naprej, čeprav ga je Martin ves čas vikal. »Mogoče se tam še kdaj vidiva!«
Njegovo bistro oko je ujelo postavo stražnika, ki je stopal mimo okna postaje. S prsti se je dotaknil roba čepice in v hipu odšel iz čakalnice.
Martin se niti zavedel ni, kdaj je izginil, tako hitro se je to zgodilo. Ni si znal razložiti neznančnevega čudaškega vedenja, niti ni razumel njegove naglice. Čimbolj je mislil nanj, tem bolj mu je postajal skrivnosten. Vesel ga je bil pa vseeno. Bližji mu je bil tu, kakor če bi se srečala doma.
Prvo poglavje iz romana, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi
Prvo poglavje
Lokomotiva je zahropla, vlak se je zganil. Ropotajoča kolesa: so se vse hitreje sukala. Postaja se je počasi odmikala očem in izginila v daljavo.
Enakomeren ropot koles udarja ob tračnice in brzovlak se premika hitreje. Mimo beže mestne hiše, okoliške hišice, drevje, vrtovi, oddaljuje se mesto in že se zasveti v dalji odmaknjeni Grajski grič v bleščavi popoldanakega sonca.
Martin je stal ob oknu na hodniku Opazoval je in opazoval je odmikajoča se polja, griče, Savo, ki se je penila tik ob progi in gnala svoj tok v smeri drvečega vlaka. Zdelo se mu je, da tek mujeta vlak in reka, kdo bo prehitel drug drugega. Od vsepovsod je sevalo toplo življenje poznopoletnega popoldneva. Ozračje je trepetalo v žarkem soncu, čez polja in gozdove je vel veter, ki je blažilno hladil od vročine puhtečo zemljo; poljubljal je glavice cveticam na travnikih, mehko božal klasje, ki ge valovilo po poljih in lahno nihal sadeže na sadnem drevju. Vlak drvi, vse bolj drvi... Skozi dolge soteske se utaplja med porasle gozdove. Drevje se sklanja z robov nad progo in med šumom in ropotom koles trepečejo njih listi neslišno pesem v vetru drvečega vlaka.
Martina je objel prijeten hlad in osvežujoči vonj gozda. Globoko je zadihal in vsrknil osvežujoč vonj po smoli; ki je prihajal iz bližnjih lesov. Stal je z odpetim suknjičem in skozi srajco mu je prodiral hlad. Dolgi valoviti lasje so mu plesali igraje se po njegovem širokem čelu; popravljal si jih je, da mu ne bi zakrivali obraza in mu zastirali pogleda..
Počasi mu je stopal v dušo nemir, polaščala se ga otožnost; nemir pred neznanim, podoben strahu, ki ga občuti otrok ob dolgih sencah, ki pošastno legajo v tihih večerih na zemljo.
Iz hladne soteske je privozil vlak na sončno ravnino, posuto s polji in travniki, dotikajočimi se svetlih gozdov, ki so se valovajc izgubljali v modre in temnozelene hribe. Vasice z belimi hišami so se stiskale ob robovih gozdičev, ki so jih že ojemale modrikaste sence v svoj hlad, kakor objema koklja s perutmi svoja piščeta. Vrhovi cerkvenih zvonikov so se še sem ter tja svetlikali v soncu.Prav gori, med hribi, na široki, svetli planoti, je spala vasica v naročju sončne svetlobe. Nekaj hiš, na široko posejanih, je obkrožalo nekoliko više na griču stoječo cerkvico svetega Miklavža. Martin se je zdrznil: vas, domača vas je stala pred njim kakor na dlani. Njegov dom je sameval med komaj zaznavnimi polji in zdel se mu je svtllejši, bolj bel kakor takrat, ko je bil zadnjikrat doma. To srečanje z domačo vasjo na poti v neznane svetove, k neznanim usodam, je vznemirilo njegovo brezbrižnost. Nemir in strah hkrati sta spremljala njegov božajoči pogled na domačo vas. Nagnil se je skozi okno, da bi jo dalj časa videl. Žalostno je gledal nazaj, ko se je izgubljal njen obraz... Ko jo je hrib povsem zakril očem; komaj je še razločeval svetlobo, ki je padala v mehkih žarkih senca nad njio in se pobliskavala izza skalnatega roba.
V sebi je začutil slabost, medlo bolečino v glavi. Zavedal se je, da ne zapušča v svoji vasi samo razposajeno otroško preteklost, temveč tudi vse svoje načrte in upe. Sedel je in se predal otožnosti.
Mimo njegovih oči so nenadoma šinili vsi lepi trenutki, ki jih je kdajkoli doživel doma, na trati, na polju in po razsežnih gozdovih. Zaskelelo ga je vse, na kar je pozabil zadnje mesece, na vse tisto, česar ni govorilo srce.
Samovoljno se je odtrgal od doma. Ni ga priklenila domača gruda, da bi obdeloval zemljo. Vleklo ga je iz tesnega prostora, v svet. Že kot deček se je z domačega holma oziral na vse strani in gnala ga je neutešena želja: prehoditi vse to, kar je videl okoli sebe. Povzpel se je na hrib, ki se je dvigal nad vasjo na nasprotni strani, vleklo ga je naprej na drugi hrib, na tretji... odpirala se mu je nova pokrajina, nov svet. Ni bil zadovoljen. Žejalo ga je po daljnem svetu, po mestih.
Ko se je oče po daljšem oklevanju vendaarle vdal njegovi želji, sta se s sestro odpeljala v Ljubljano in se vpisal na slikarsko šolo. Oče dolgo ni hotel ničesar slišati o tem. Šele po prigovarjanju drugih mu je končno dovolil, čeprav ga je popreboval na posestvu. Ostal je sam s hčerjo, kimu je pridno pomagala. V počitnicah pa je bil še sam vesel fanta, ko mu je poslikal čebelnjak, karšnemu ni bilo para daleč naokrog.
Z lepim uspehom je končal slikarsko šolo in posrečilo se mu je dobiti štipendijo za nadaljevanje študija. Polovico so u takoj izplačali. Ostalo si bo preskrbel s priložnostnim zaslužkom, ki si ga je obetal poleg študija. Saj je že v Ljubljani kdaj pa kdaj koga narisal in si prislužil nekaj denarja, da je mogel na razstave in v gledališče. V kino ni zahajal, ker se mu je zdelo bedasto početje, ki se je odigravalo na platnu. K temu je pripomogel še slab film, ki ga je videl še takrat, ko je bil prvič in, kakor je sklenil takoj, tudi zadnjič v kinu.
Martin se je zganil.Spet je vstal, ko se je domislil pogleda z dolmačega holma na vas. Stopil je iz zatohlega prostora nazaj na hodnik, se uprl s komolcem na odprto okno in naslonil glavo na roko. Zaželel si je zraka in svetlobe; svežine, ki bi mu pahljala vroča lica, sapice, ki bi mu mršila lase.
S sestro sta nekega večera strmela s holma globoko na domačo vas, ki je počivala v sinjini lepega večera; samo medeninasto jabolko na farnem zvoniku se je še lesketalo v odsevu daljnega sonca, kot bi bilo zlato. Me hišami se je plazil modri in vijoličasti mrak in ovijal zelenje dreves in travnikov, ki so temneli v njem. Spokojno tiho je bilo v vasi in vsepovsod. Držala sta se za roke in nemo strmela v prečudežno podobo. Martina je objelo neznano čustvo lepote, spreletelo ga je kakor ljubezen. Ničesar več ni videl poleg sebe; ni čutil sestrine roke, ki jo je držal v svoji, niti slišal njenega globokega dihanja, podobnega onemelemu strahu pred skrivnostnimi silami. Vzhičen je stal ob sestri in čutil nemir, ki se ga je polaščal, ko se je odmikal privid sonca s stolpnega jabolka in so rahlo prosojne meglice zavijale vasice v svoj skrivnostni šepet. V duši mu je rojilo nekaj, česar še sam ni mogel doumeti. Šele čez nekaj dni je spet zaslutil notranji klic tistega večera na holmu, ki ga je jel dojemati z uvpravičeno resnostjo in z občutjem veličastja, ki ga je ves čas nesluteno uklepalo v svoj objem in mu v glavi zarisalo pečat: postati slikar narave.
Misli so ga močno utrudile. Težile so mu glavo in mu omotično zapirale oči. Skelele so ga od vetra, ki ga je sapa na ovinku zanašala skozi okno. Obrisal si je oči in se obrnil, da bi šel nazaj v kupe, ko je zagledal poleg sebe Sonjo, znanko iz Ljubljane, doma izpod zelenega Pohorja. Ni slišal, kdaj se mu je približala.
»Pozdravljen, Martin!« mu je veselo segla v roke. »Pa se menda ne pelješ tudi ti na Dunaj?«
Martin je bil malce v zadregi. Ni se nadejal tega snidenja, čeprav se ga je močno razveselil. Podržal je njeno roko v svoji dlani in jo lahno stresel; hotel ji je pokazati, kako je vesel njene prisotnosti. Nato je pokimal in bolj vzkliknil kot vprašal:
»Ti tudi, Son... «
Ni izgovoril do konca njenega imena, vznemirili so ga lesketajoči se zobje med njenimi veselo smejočimi se ustni. V sinjih očeh so se ji zrcalili vsi odtenki veselja nad potovanjem, ki ga je spremljalo nekaj velikega, nepričakovanega.
Bila sta dobra znanca. Zadnji čas ni bil pogosto v njeni družbi, vendar sta se v Ljubljani večkrat srečala. Nekajkrat sta se srečala v gledališču in izmenjala nekaj vljudnostnih besed. Že takrat mu je govorila, da pojde v Pariz študirat balet.
»Kako da si se zdaj odločila za Dunaj?«
»Pred dvema mesecema sem bila nekaj časa na počitnicah pri svoji prijateljici Milki, ki se jee preselila na Dunaj k sorodnikom. Takrat sem se zanimala za baletno šolo, čeprava nisem imela pravega namena študirati na Dunaju. Milka, saj jo boš imel priliko spoznati, me je preprosila, da sem se končno vendarle odločila za Dunaj. Z baletnim mojstrom sem imela celo sama priložnost govoriti. Pri malem poizkusu se je navduševal za moje roke in neoge. Bil je vzhičen nad lahkotnostjo in pravilno držo telesa. Sprejemni izpit pred komisijo pa bom opravila te dni!«
O uspehu je bila prepričana, z njo tudi Maritin, saj je v družbi večkrat slišal o njenih sposobnostih za ples. Iz živahnih oči ji je spet razbral veselje, ki jo je prešinjalo ob mislih na gledališki oder, na ples, na slavo...
Sonja se je lahko veselila koraka v bodočnost, saj ji je bilo zagotovljeno udobno življenje za ves čas študija. Stanovala bo pri prijateljici, hrano in denar ji bodo pošiljali starši; Martin pa se je naslanjal zgolj na štipendijo in še te ni prejel vse. Kako bo vzdržal, sam ni vedel.
Sonji tega ni prikrival. Sploh sta si med vožnjo mnogo zaupala in se v prijetnem kramljanju zbližala. Oba sta se vozila v isto mesto študirat, oba sta imela pred seboj povsem novo življenje. Družila ju je volja za uspehom, ki jima je čvrsto sijala iz oči: zdržati in zmagati.
Martin niti ni prikrival, da mu je bilo prijetno slišati njeno hvalo, da je nadarjen in da bo prav gotovo uspel. Zastrmel se je v njo in kar ni mogel odvrniti pogleda od lepega obraza in sinjih oči. V Sonji je videl poosebljeno lepoto. Po naravi je bil plah do žensk, ob njej pa ni prav nič dutil tiste boječnosti. Položil je roko v njeno, ni je odtegnila, in prešinila ga je prijetna toplota njenih prstov. Zamišljeno je gledal mimo njene glave v samotno drevje ob poti. Zdajci je Sonja odmaknila roko in mu jo položiola na glavo, naslanjajoč se skozi okno:
»Kmalu bo meja!«
Zrla sta na plano: mimo so drvele poredko posejane domačije, polja in gozdovi — zadnja pesem domovine. Nekaj kmečkih rok je s polja pozdravljalo vlak. Sonja jim je razposajeno mahala. Martin pa je zrl na rumene kalužnice in modre spominčice ob potoku, ki so švigale mimo njegovih oči. In že je domača zemlja ostala za njima.
Padel je večer in v njem se je pogrezala pokrajina pred njim, on pa je vedel, da na domačem holmu še zdaj sveti sonce. Razpredajoči se mrak, ki ga je rezal sopihajoči stroj vlaka proti severu, se je naselil tudi v Martinovo dušo.
Dunaj! Nehote se je domislil mesta, kamor se pelje, mesta v tujini, o katerem je sanjal še kot dijak. Stopil bo v novo življenje, v tisto neznano, v katerem mora uresničiti svoje sanje.
Sonja je vedrega lica in nestrpno neugnana čakala postaje, kjer jo bodo pozdravili znanci: Milka in Ernest. Ernest, da! Prav gotovo jo bo čakal, saj ji je pisal, da jo nestrpno pričakuje.
Martin je prijel Sonjo za roke in jo povabil v svoj kupe. Iz sosednjega je prinesel njeno prtljago in ji pripravil mesto poleg svojega sedeža. V prostoru je že gorela temnomodra luč in mrko razsvetljevala ljudi, ki so zibaje se na pol dremali. Zadušljiv zrak ju je omamljal in po mali južini jima je spanec počasi legel čez trudne oči.
Jutro se je že povsem izluščilo iz megle, ko je vlak prisopihal na Semering. Sonja in Maritn sta stala na hodniku in se čudila prostrani lepoti gozdov in planot ter vilam, hotelom in počitniškim hišicam. Jutranji hlad jima je svežil slabo prespana obraza in v tem hladu sta se nehote objela in pritisnila drug k drugemu; čutila sta prijetno toploto svojih teles. Tudi drugi potniki so se predramili in stoje ob oknih občudovali po dolinicah posejane hišice in ponosne hotele po osojnih bregovih. Jutranja rosa se je lesketala v soncu; vsaka kaplja je s prešinjajočim zaupanjem pozdravljala prihajajoče sonce, ki je obsijalo pokrajino.
Martin je bil v mislih spet pri domači vasi, ki jo je večkrat gledal s homa v svežih jutrih, ko se je kopala v svetli rosi. Gledal je v veliko rdeče-zlato sonce, ki se je dvigalo kakor žareča krogla izza vijoličastih, še v rahlo tenčico zastrtih hribov. Že je sonce barvalo streho cerkvenega stopa inse razlivalo po zvoniku; se dotaknilo belega zidovja, oplazilo slamnate strehe kmetij, se razširjalo kakor ogenj na bele zidove, grape in polja na pobočjih, dokler se ni lotilo še kozolcev in po njih kamenja, trave in zemlje. Vse bolj se je razlivala sončna luč po travnikih po poljih in gozdovih, vse bolj se je lesketala v izpreminjajočih se barvah rosna pokrajina pred njim. Njive in polja so izpuhtevai zdrav duh po zemlji, ki se je dvigal proti nebu in omamljal svetlo jutro, kakor kadilo pred bleščeče razsvetljenim oltarjem.
Nekje v svoji globini je Maritin začutil neprijetno težo. Na licu se mu je zalesketala solza kakor odsev rosnega jutra iz njegovih oči. Nehote se je prebudila v njegovi duši, zatajevana še od včera, ko se je v mislih pogovarjal in se poslavljal od domačega kraja, ki ga je bil gledal med vožnjo.
Vlak se je po ovinkih in predorih spuščal v dolino.
»Kmalu bomo na Dunaju!« se je Sonja veselo oprostila Marinovih rok in se razposajeno zavrtela. »Zdaj pride postaja Dunajsko novo mesto,« mu je pojasnjevala, »nato še nekaj vmesnih postaj in kmalu bomo na Dunaju!«
Čim bolj je drvel vlak po ravnini, tem bolj nestrpna je postajala. Hodila je iz hodnika v kupe in nazaj, gnetla se med gručo ljudi na hodniku. Venomer si je popravljala lase in obleko, venomer si je zatikala bluzo v pasu, ki ji je pri vzakem vzgibu zlezla izza krila. Martina, ki je ves čas stal na hodniku pri oknu, je prosila, da ji je držal ogledalo, ko se je česala. Čez roko mu je vrgla svoj šal, v roko pa stisnila nekaj lasnih sponk in si jih potem spretno vtikala v svoje lase.
Na drugem koncu hodnika je nekdo glasno zaklical, da je že videti Dunaj. Ko je to slišala, je vsa zmedena zgrabila iz njegovih rok ogledalo in planila v kupe. Odklenila je svoje tri kovčke, brskala po knjih in jih spet zaklepala; sama ni vedela, kaj pravzaprav išče. Ko je tako že vse prebrskala, je skočila k oknu in pogledala v smeR, kjer se je v obrisih prikazovalo mesto. S sproščeno radostjo je iztegnila roke in pomahala mestu v pozdrav.
Martinu ni bilo dotega. Toda ko ga je Sonja zgrabila za roko in z njo večkrat močno zamahnila skozi okno, je tudi Martin postal boljše volje. Sonjina neskaljena radost je prešla tudi nanj. Nato ga je povlekla za roko kakor otroka in ga vodila v kupe. Iz kovčka je vzela škatlo, v kateri je imela v vlažno krpo ovit šop nageljnjov. Stresla ga je in kapljice so se vsule na tla. Iz šopka je izbrala najlepši cvet in mu ga zataknila v gumnico.
Martinu je bilo nekoliko nerodno, ko so se njene roke dotaknile njegovega suknjiča. Začutil je, da je preslabo oblečen. Toda Sonja ga je pogledala tako ljubko, da je takoj zatrl v sebi to misel. Prijel jo je za roke; drznil bi se jo tudi poljubiti, če bi bila sama.
V vozu je bilo slišati živahno govorjenje in ropotanje s kovčki in ostalo prtljago, ki so jo potniki jemali s polic in se pripravljali na izstop. Sonja je bila vsa iz sebe. Ni vedela, ali naj stoji pri oknu in gleda, če jo kdo čaka na postaji, ali naj s kovčki kar pohiti iz vlaka.
Vlak je pripeljal na postajo. Komaj je pogledala skozi okno, že je videla Ernesta, ki jo je na peronu čakal s postreščkom . Martin je pomagal podajati njene težke kovčke postreščku pod oknom. Nazadnje mu je dal še svojega.
Ko sta izstopila iz voza, je Ernest poklonil Sonji zavitek in majhen šopek rož. Prisrčno sta se pozdravila.
»Oprosti, Milka ni utegnila priti. Čaka te doma!«
Martinu je bilo tesno in najraje bi zbežal. Iz postreščkovih rok je že vzel svoj kovček, da bi odšel, toda Sonja mu je ta namen preprečila. Potegnila ga je k sebi in ga seznanila z Ernestom.
Skozi široka vrata in po stopnicah navzdol so se pridrenjali pred postajo. Tu jih je že čakal ob pripravljenem taksiju postrešček s kovčkom.
Sonja in Ernest sta povabila Martina, naj se pelje z njima, vendar je to odklonil. Izgovarjal se je, da je truden in da gre počivat v najbližji hotel. Sonja mu je dala naslov in dogovorila sta se, kje se drugi dan sestaneta. Do takrat mu bo po možnosti preskrbela sobo, kakor mu je obljubila v vlaku.
Taksi se je izgubil izpred oči. Ostal je sam in objela ga je neizmerna zapuščenost. Če bi v tem trenutku odpeljal vlak v Ljubljano, bi prv gotovo sedel nanj in se vrnil.
Pograbil je kovček, se ozrl okrog sebe, nato pa nameril korak izpred postajnega poslopja. Kam?
Prišel je do križišča in odločil prtljago, da bi se odpočil. Na nasprotni strani je zagledal gostilno in menil, da bi bilo najbolje, če se okrepča in tam pusti kovček čez dan. Nerodno je, da bi ga človek vlačil s seboj po cestah.
Naročil je jedače in izpil vrček piva. Ni dosti poznal jezika, vendar je uvidel, da se je še kar dobro znašel. Zadovoljen se je nato napotil po mestu. Nekoliko ga je skrbelo zaradi prtljage, če bi nazaj grede zgrešil to gostilno. Mesto je veliko! Zato se ni hotel preveč oddaljiti iz okraja. Vendar ga je mikalo, da bi vsaj od zunaj videl slikarsko akademijo. Ob tračnicah cestne železnice je zavil naravnost do parka, ter spotoma spraševal za pravo smer. Vsakdo, kogar je vprašal, je že po govoru spoznal, da ima opravka s tujcem. Z zgledno ljubeznivostjo so mu tolmačili pot, kod naj hodi, da bo prišele do zaželenega cilja. Predal se je valu množice. S čudečimi se očmi se je spotoma ustavljal pri vvelikih izložbah in strmel nad tolikim razkošjem.
Ob izložbi knjigarne se je ustavil in si ogledal knjge in prebral z njih naslove. Med njimi je bilo mnogo takih, ki bi jih potreboval pri študiju. Ni si jih upal kupiti. Skrbelo ga je stanovanje in šolnina, na hrano še pomislil ni. Med knjigami je našel imena slavnih umetnikov kakor Rembrant, Dürer, Goya, Velasques in še mnogo druigh, ki jih je po imenih in reprodukcijah poznal še iz slikarske šole. V teh knjigah je videl in čutil strnjeno vso tisto tujo učenost, ki ga je vznemirjala in ga navdajala s strahom. Živčen je pričel brskati po svojih žepih za ostankom cigarete.
Popoldansko sonce je pripekalo z vso močjo. Vročina je puthela od vročega zidovja hiš in asfalta, ki se je topil v soncu in razširjal soparo in žgoč duh po smrdeči smoli, pomešan z duhom nafte. Postalo mu je vroče in bolela ga je glava. Žgali so ga podplati čevljev, ki so se lepili na vroča tla iz razmehčane črne smole. Zavil je v park. V senci visokih dreve si je slekel suknjič, se naslonil truden in si sposebnim užitkom prižgal ogorek, ki ga je bil končno našel v hlačnem žepu. S slastnim nemirom je vdihaval iz cigarete dim in se navduševal nad življenjskih razmahom mesta. Iznebil se je plašnosti, ki ga je obdajala v začetku, in postal dojemljivejši. Kamorkoli je pogledal, je z občutljivim slikarskim čutom zagotavljal razkošne motive. Prava paša za slikarja! Ponosne palače iz dobe baroka in renesanse, tisoči ponosnih gotskih stolpov in kupol, široke ceste, prostrani parki in trgi, predmestne hiše, vrvenje po ulicah, tihaota parkov, vse, vse ga je zagrabilo z neznano slo po delu.
Prevzet od vsega tega je vstal in krenil na cesto. Medtem se je tudi sonce že pomaknilo niže in prašne ceste so se pogrezale v sence visokih hiš, katrih zidovi so še vedno izpuhtevali soparico vročega popoldneva.
Končno je tudi našel gostilno, kjer je imel spravljen kovček. Do slikarske akademije pa ni prišel. Srce ga je vleklo, da bi jo poiskal, oči so se radovedno ozirale naokrog, toda noge so ga bolele in utrujenost je oklepala telo.
Zvečer je sedel spet v prarku blizu železniške postaje. V mraku je opazoval prižigajoče se luči po cestah, medtem pa so se na svetlem nebu druga za drugo prižigale zvezde. Tesnilo ga je v duši. Nočilo se je, pa še ni vedel, kje bo nocoj legel. Že tako neprespanega je omamljal spanec, da bi se najraje zleknil kar na klob. V hotel ni mogel, ker bi mu bilo predrago. Preštel je denar in izračunal, da bo s tem, kar ima pri sebi, shajal kvečjemu mesec in pol in da se v tem času ne bo mogel do sitega najesti.
Dajal si je poguma in v galvi se mu je porodila zlata misel:
»Če spim v parku na klopi, me lahko zapro kot postopača, v postajni čakalnici pa lahko zadremljem v kotu, ne da bi me kdo nagnal, ker bo vsakdo mislil, da čakam na vlak.«
V slabo razsvetljeni čakalnici je sedelo nekaj potnikov. Iz kota je bilo slišati čebljanje, vmes so se oglašali klici železničarjev s tirov, ropot premikajočih se vagonov. Kovček je odložil pod klop ob mizi, pri kateri je nekdo iz zmečkanega, mastnega papirja odvil klobaso in jo z velikim tekom jedel s kosom kruha. Tudi Martin je začutil lahkoto. Odkar je bil po prihodu v mesto obedoval v gostilni, ni zaužil še ničesar. Saj mu ni bilo do jedače, a vendar je občutil veliko praznino v želodcu. Odprl je kovček in pojedel skoraj vse, kar je bil vzel s seboj na potovanje.
Najedel se je do sitega. Potem ga je spanec premamil, naslonil je glavo na mizo in zadremal. Dvakrat se je ponoči prebudil, ko je železniški uradnik opozarjal potnike k odhodu. Od trdega zglavja ga je bolela glava. Poskušal je spet zaspati. Iz kovčka je vzel površnik, se dobro zavil vanj in legel na klop. Kmalu nato je trdno zaspal.
Na isti klopi je ležal še nekdo. Z glavo se je skoraj dotikal njegove. Zelo je bil nemiren. Od trde klopi so tudi njega bolele kosti. Ves čas se je obračal in na vse načine poizkušal najti boljšo lego. Pritajeno se je pridušal in se trudil, da bi zaspal.
»Hudiča!« je naenkrat planil pokonci.
Martin se je zbudil. V mežikajoče oči mu je prodrla sivkasto umazana jutranja svetloba. Pomencal si jih je in sedel na klop. Poleg sebe je zagledal moža, po zunanjosti sodeč delavca, ne več mladega, srednjih let, najbrž priložnostnega poklica na železnici. Vsaj čepica je bila podobna železničarski. Ogledal si ga je natančneje. Spomnil se je, da je prav tisti, ki se je sinoči tu pri mizi mastil s klobaso. Kar naprej je godrnjal in se jezil na klop.
»Prekleta klop! Vse kosti me bole!«
Martin se je razveselil: domača govorica! Čeprav prihaja iz surovih ust, vendar mu je bil njen zvok mil v tej osamelosti. Ni ga motila oguljena obleka, saj tudi njegova ni bila dosti boljša, niti ovela in pomečkana roža v gumbnici — njegova je bila prav takšna. V vsem je videl nekakšno podobnost sebi. Bratovsko ga je bil vesel.
»Se jezite na trdo klop?« ga je ogovoril.-
»O poglej ga, hudiča!« se je obrnil do njega. »Tudi ti Kranjec?!«
Pogledal ga je natančno, pa ni vedel, kam naj bi ga prištel. Popravil si je pomečkano čepico na glavi in vprašal brezbrižno, kakor bi hotel s tem zabrisati svojo radovednost:
»Najbrž študent?«
»Uganili ste. Študent sem!«
Martin se je pričel sramovati, da nosi prav tako uvel in zmečkan nagelj na prsih kakor neznanec pred njim Iztaknil si ga je iz gumbnice in ne da bi pomislil, od koga ga je dobil, ga je vrgel pod klop.
»Ali morda veste, kje bi našel kako ceneno sobo?«
Neznanec se je na ves glas zakrohotal. Kaj takega je bilo otročje spraševati moža, ki hodi spat v hleve, v prarke ali na klop v železniško čakalnico. Tega se je najbrž zavedel tudi Maritin in popravil:
»Mislil sem, morda boste vedeli, ker ste v mestu bolj znani.«
»Koliko mi daš?« ga je kar tikal. Mahoma se mu je zresnil obraz, hitro, kakor bi mu misel na morebitni zaslužek presekala smeh.
Martin je videl njegove male zvijačne oči. Trenutek se je obotavljal, ker ga je plašil ostri pogled.
»Koliko pa zahtevate?«
»Od tebe nič, ker nič nimaš!« se je obregnil vanj precej zadirčno in pljunil v stran. Pri tem je postisnil čepico s čela nazaj, skoraj do tilnika. Na temenu so se pokazali redki in razmršeni lasje, ki so kakor slama štrleli na vse strani. Pljunil je v roko in si z njo gladil in urejeval lase.
Martin je bil še bolj v zadregi. Ni razumel, da bi mu rojak v tujini ne hotel pomagati. O, če bi bil Martina kdo prosil pomoči! On bi vsakomur, če bi ga poznal ali ne, pomagal v neznanem mestu, kakršnekoli usluge bi ga bil prosil.
Ko si je nekoliko uredil lase, si je spet potisnil čepico do čela. Pogledal je zamišljenega Martina.
»Poznam nekoga. Že več let študira glasbo. Če se ne motim, bo profesor. Zelo nadarjen in pameten fant je. Na harmoniko in violino je igral doma kakor malokdo. Znal je igrati na vse instrumente, kar si mu dal v roke, pa se ni nikjer učil. Zdaj pa pesmice zlaga in tolče na klavir, kot kakšna mestna gospodična. Ne bi mu prisodil človek toliko zmožnosti.Včasih smo se skupaj podili po gmajni in vsakdo ga je nabil, kdor ga je le hotel. Zdaj pa je takšen fant, da bi še mene potlačil v koš. Večkrat grem k njemu. Iz istega kraja sva doma. On bo najbrž vedel za kakšno sobo.«
Dogovorila sta se. Martin je na košček časopisnega papirja napisal naslov tega domačina.
»Pri njem se oglasi!« ga je še trdovratno tikal naprej, čeprav ga je Martin ves čas vikal. »Mogoče se tam še kdaj vidiva!«
Njegovo bistro oko je ujelo postavo stražnika, ki je stopal mimo okna postaje. S prsti se je dotaknil roba čepice in v hipu odšel iz čakalnice.
Martin se niti zavedel ni, kdaj je izginil, tako hitro se je to zgodilo. Ni si znal razložiti neznančnevega čudaškega vedenja, niti ni razumel njegove naglice. Čimbolj je mislil nanj, tem bolj mu je postajal skrivnosten. Vesel ga je bil pa vseeno. Bližji mu je bil tu, kakor če bi se srečala doma.
Prvo poglavje iz romana, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi
