Moja sončna žarka
bit sta biti moje,
ne bom vaju vklenila
v verige ljubezni.
Poletita lastovici moji,
bojim se vajinih višav,
trhlih vej, polomljenih kril.
Podarila sem vama močna krila,
v peruti sem vtkala
neminljivo moč materinske ljubezni.
Iz razprostrtega naročja
zletita, poletita neslutenim
višavam naproti,
sem neskončno bogata
obsijana z vajino svetlobo.
ODMEV
Od stene kamnite odbiti odmev,
strune zveneče izvabljajo napev.
Prsti premrli iščejo toplino,
iz napetih strun izvabljajo milino.
Melodija predrami ljudi
ustavi korak,
roka vrže desetak,
kot da bi se hotela odkupiti
vest potešiti.
Na tlaku pohojen kos kruha leži,
od trdih korakov zdrobljen ječi …
Solzi v mimoidoče strmita,
za drobtine pesem delita.
UGASNILI SO OGNJI
Kje hiške so male,
kje prijazni ljudje?
Ugasnili so ognji,
kjer greli smo se.
Ni več pastirjev,
ki bi pred mrazom
toploto noči varovali.
Tudi oni
so že zdavnaj
zaspali.
OBSIJANA S SVETLOBO
Moja sončna žarka
bit sta biti moje,
ne bom vaju vklenila
v verige ljubezni.
Poletita lastovici moji,
bojim se vajinih višav,
trhlih vej, polomljenih kril.
Podarila sem vama močna krila,
v peruti sem vtkala
neminljivo moč materinske ljubezni.
Iz razprostrtega naročja
zletita, poletita neslutenim
višavam naproti,
sem neskončno bogata
obsijana z vajino svetlobo.
ODMEV
Od stene kamnite odbiti odmev,
strune zveneče izvabljajo napev.
Prsti premrli iščejo toplino,
iz napetih strun izvabljajo milino.
Melodija predrami ljudi
ustavi korak,
roka vrže desetak,
kot da bi se hotela odkupiti
vest potešiti.
Na tlaku pohojen kos kruha leži,
od trdih korakov zdrobljen ječi …
Solzi v mimoidoče strmita,
za drobtine pesem delita.
UGASNILI SO OGNJI
Kje hiške so male,
kje prijazni ljudje?
Ugasnili so ognji,
kjer greli smo se.
Ni več pastirjev,
ki bi pred mrazom
toploto noči varovali.
Tudi oni
so že zdavnaj
zaspali.
