Tako kot če v kozarec vina
namočiš vejico pelina,
je v mojih pesmih skrita bolečina
nikoli prebolelega spomina.
In pesem, v duru započeta,
nazadnje v molu je izpeta.
KLIC V NOČI
»Si slišal, telefon zvoni!«
»Ja, ja, že grem,
le malo luč prižgem,
da najdem si copate,
hladno je, zebe me v podplate.«
Ura je pol tri.
»Halo, tu veterinar, želite?«
»Bi prišli, prosim, zdaj, takoj,
do Bistrice k tovarni,
kjer vas bom čakal, da bi šli z menoj
težak porod pri kravi, ki ne more vstati,
tri dni že leži, res je potrebna vaše pomoči.
Do IMPOLA se pripeljite!«
»Kmalu bom tam, le malo potrpite!«
Oblečem se, obujem, pobožam psa gredoč
in se odpravim v noč.
Sneg naletava...
počasi premaguje rezek mraz
v avtu vključena kurjava.
Šele na pol poti se led na šipah otopi
in cigareta, ki mi v ustih tli,
me zdaj dodobra prebudi.
»Dobro jutro, ste že tu?
Kakšna sreča, hvala bogu!
Kar proti TINJU, saj bo šlo,
ker cesta je bila orana
in mislim, da ne bo več padalo.«
Brisalci šip odkrivajo lepoto zimske pokrajine, v avtu je toplo;
motor počasi jemlje luknjaste vzpetine, skozi gozdove,
ki se pod belo težo upogibajo.
TINJE. »Zdaj pa na desno, tudi tod bo šlo;
orano sicer ni, a cesta j e kar trdna,
saj vas pod snegom led vzdrži
in tisti kupi, tam na poti, so samo zameti.«
No, pa naprej - močnejši plin
skoz kup snega, kot se izbija s klinom klin.
Hej, kaj pa to, ta velik kup snega?
straši kot nekaj tršega.
Ustavim, grem, pogledam in spoznam,
da skozi klaftro drv ne morem,
zatorej se predam.
Zdaj peš naprej - beseda da besedo,
tako izvem, da pome hodi vso noč za sosedo
in ker že ve, kako se taki stvari streže,
mi pot naprej nakaže,
sam pa, povprek po gozdu, jo še po soseda ureže.
Tako po zimskem gozdu sam,
pešačim, ne vedoč natanko kam.
Končno, glej v daljavi luč,
zaslišim tudi pohorski »ohoj«
in vem, da je pomoč že blizu
in hoja za menoj .
Vsi naenkrat smo tu.
Dva dobro prepotena
in eden, ki še drgeče od hladu.
Vstopimo v hlev in obnemimo brez pozdrava.
Sloneč na jaslih, z dečkom v naročju, joče mati,
na tleh leži z izpadlo maternico mrtva krava
in zraven nje teliček, ki poskuša vstati.
VETERANOVO SLOVO
Tam blizu rampe na železniški postaj i,
so stali konji, potniki, privezani k ograji.
Zvečine mladi, razigrani kot otroci, bi dejal,
le eden, čisto zadnji v vrsti, s povešeno glavo
je mirno stal.
Že ko so jih prignali,
se je od vseh razlikoval.
Njegova hoja, kot bi bil zaspan,
pa bele lise na hrbtišču, žig na vratu vžgan,
tako je s težko sapo in tresočimi nogami
odšel na zadnjo pot konj - veteran.
Vem, da si vedel, daje zate vse končano že tedaj,
ko so na sejmu tvoji ti povodec stari sneli
in so ti kupci novega, motvoznega nadeli,
ko so te tvoji samega pustili
in nisi z njimi smel nazaj .
Priznam, da me je sram,
ker sem pogledal ti v oči,
ki iz okvirov osivelih so vame zrle,
kot da so že umrle.
Ker pa ne moreš govoriti,
se bom poskusil namesto tebe posloviti
tako, kot bi se ti, od nas ljudi.
Dovoli, da napiše mi pero,
kar razodelo mi je tvoje žalostno oko:
»Ker ste ljudje usmerjali življenjsko mi povest,
odhajam tudi zdaj, na zadnjo pot, človeku zvest.
Hvaležno se spominjam vseh,
ki so sočustvovali z mano,
in vseh, ki ste dajali streho mi in hrano.
Če ni preveč, vas prosim za slovo,
za tisto bore malo,
ki je od nas jih še ostalo,
skrbite zanje, ki se sožitja z vami vdano veselijo,
tako, da ob slovesu
jim hvaležnost neskaljeno
boste lahko prebrali v očesu.
P. S.:
Četudi je za vas zdaj vse končano,
kar ste mi namenili še,
opravite na hitro in humano.«
VINSKA SKRIVNOST
Ko na prisojah so trte sadili,
so vedno ljudje se vnaprej veselili,
da delo bogato poplačal bo sad.
Rezali so, kopali, vezali, pleli,
škropili, prekapali, spet škropili in želi,
v jeseni pa s pesmijo prišli so brat.
Brali so, pute nosili, zobali,
vmes jedli in pili in se smejali,
grozdje so mleli, ga v prešo dajali.
Ko vsi so odš1i že domov vriskajoč,
je preša še dolgo stokala v noč.
Ko čaka moštnina na svet'ga Martina,
se v sodih dogajajo čudne reči.
Sladko zobanje se v njih spremeni:
slad iz sadu je zdaj poživilo,
ki zdravje in radost, bolezen in žalost nam bo delilo.
V vinu je sonce, je zemlja, je znoj,
sta radost in žalost, nemir in opoj.
V njem je razvada, pa tudi krepost,
pravo izbrati, to je skrivnost.
UTRINEK
Od ceste skozi gozd se vije v breg
do jase gaz, katero sproti zasipava sneg.
Poleti slišiš tu žgolenje ptic
in droben vir, ki gozd napaja,
pa divjad in tisoče cvetlic.
Zdaj je vsenaokrog belina,
hladna, skoroda boleča,
in v krošnjah gozda je tišina.
S torbo v roki gazim to belino
počasi proti hribu,
do zadnje hiše,
ki še spada k vasi.
MOJE PESMI
Tako kot če v kozarec vina
namočiš vejico pelina,
je v mojih pesmih skrita bolečina
nikoli prebolelega spomina.
In pesem, v duru započeta,
nazadnje v molu je izpeta.
KLIC V NOČI
»Si slišal, telefon zvoni!«
»Ja, ja, že grem,
le malo luč prižgem,
da najdem si copate,
hladno je, zebe me v podplate.«
Ura je pol tri.
»Halo, tu veterinar, želite?«
»Bi prišli, prosim, zdaj, takoj,
do Bistrice k tovarni,
kjer vas bom čakal, da bi šli z menoj
težak porod pri kravi, ki ne more vstati,
tri dni že leži, res je potrebna vaše pomoči.
Do IMPOLA se pripeljite!«
»Kmalu bom tam, le malo potrpite!«
Oblečem se, obujem, pobožam psa gredoč
in se odpravim v noč.
Sneg naletava...
počasi premaguje rezek mraz
v avtu vključena kurjava.
Šele na pol poti se led na šipah otopi
in cigareta, ki mi v ustih tli,
me zdaj dodobra prebudi.
»Dobro jutro, ste že tu?
Kakšna sreča, hvala bogu!
Kar proti TINJU, saj bo šlo,
ker cesta je bila orana
in mislim, da ne bo več padalo.«
Brisalci šip odkrivajo lepoto zimske pokrajine, v avtu je toplo;
motor počasi jemlje luknjaste vzpetine, skozi gozdove,
ki se pod belo težo upogibajo.
TINJE. »Zdaj pa na desno, tudi tod bo šlo;
orano sicer ni, a cesta j e kar trdna,
saj vas pod snegom led vzdrži
in tisti kupi, tam na poti, so samo zameti.«
No, pa naprej - močnejši plin
skoz kup snega, kot se izbija s klinom klin.
Hej, kaj pa to, ta velik kup snega?
straši kot nekaj tršega.
Ustavim, grem, pogledam in spoznam,
da skozi klaftro drv ne morem,
zatorej se predam.
Zdaj peš naprej - beseda da besedo,
tako izvem, da pome hodi vso noč za sosedo
in ker že ve, kako se taki stvari streže,
mi pot naprej nakaže,
sam pa, povprek po gozdu, jo še po soseda ureže.
Tako po zimskem gozdu sam,
pešačim, ne vedoč natanko kam.
Končno, glej v daljavi luč,
zaslišim tudi pohorski »ohoj«
in vem, da je pomoč že blizu
in hoja za menoj .
Vsi naenkrat smo tu.
Dva dobro prepotena
in eden, ki še drgeče od hladu.
Vstopimo v hlev in obnemimo brez pozdrava.
Sloneč na jaslih, z dečkom v naročju, joče mati,
na tleh leži z izpadlo maternico mrtva krava
in zraven nje teliček, ki poskuša vstati.
VETERANOVO SLOVO
Tam blizu rampe na železniški postaj i,
so stali konji, potniki, privezani k ograji.
Zvečine mladi, razigrani kot otroci, bi dejal,
le eden, čisto zadnji v vrsti, s povešeno glavo
je mirno stal.
Že ko so jih prignali,
se je od vseh razlikoval.
Njegova hoja, kot bi bil zaspan,
pa bele lise na hrbtišču, žig na vratu vžgan,
tako je s težko sapo in tresočimi nogami
odšel na zadnjo pot konj - veteran.
Vem, da si vedel, daje zate vse končano že tedaj,
ko so na sejmu tvoji ti povodec stari sneli
in so ti kupci novega, motvoznega nadeli,
ko so te tvoji samega pustili
in nisi z njimi smel nazaj .
Priznam, da me je sram,
ker sem pogledal ti v oči,
ki iz okvirov osivelih so vame zrle,
kot da so že umrle.
Ker pa ne moreš govoriti,
se bom poskusil namesto tebe posloviti
tako, kot bi se ti, od nas ljudi.
Dovoli, da napiše mi pero,
kar razodelo mi je tvoje žalostno oko:
»Ker ste ljudje usmerjali življenjsko mi povest,
odhajam tudi zdaj, na zadnjo pot, človeku zvest.
Hvaležno se spominjam vseh,
ki so sočustvovali z mano,
in vseh, ki ste dajali streho mi in hrano.
Če ni preveč, vas prosim za slovo,
za tisto bore malo,
ki je od nas jih še ostalo,
skrbite zanje, ki se sožitja z vami vdano veselijo,
tako, da ob slovesu
jim hvaležnost neskaljeno
boste lahko prebrali v očesu.
P. S.:
Četudi je za vas zdaj vse končano,
kar ste mi namenili še,
opravite na hitro in humano.«
VINSKA SKRIVNOST
Ko na prisojah so trte sadili,
so vedno ljudje se vnaprej veselili,
da delo bogato poplačal bo sad.
Rezali so, kopali, vezali, pleli,
škropili, prekapali, spet škropili in želi,
v jeseni pa s pesmijo prišli so brat.
Brali so, pute nosili, zobali,
vmes jedli in pili in se smejali,
grozdje so mleli, ga v prešo dajali.
Ko vsi so odš1i že domov vriskajoč,
je preša še dolgo stokala v noč.
Ko čaka moštnina na svet'ga Martina,
se v sodih dogajajo čudne reči.
Sladko zobanje se v njih spremeni:
slad iz sadu je zdaj poživilo,
ki zdravje in radost, bolezen in žalost nam bo delilo.
V vinu je sonce, je zemlja, je znoj,
sta radost in žalost, nemir in opoj.
V njem je razvada, pa tudi krepost,
pravo izbrati, to je skrivnost.
UTRINEK
Od ceste skozi gozd se vije v breg
do jase gaz, katero sproti zasipava sneg.
Poleti slišiš tu žgolenje ptic
in droben vir, ki gozd napaja,
pa divjad in tisoče cvetlic.
Zdaj je vsenaokrog belina,
hladna, skoroda boleča,
in v krošnjah gozda je tišina.
S torbo v roki gazim to belino
počasi proti hribu,
do zadnje hiše,
ki še spada k vasi.
