ŽIVLJENJE OBTEŠE, prebada, zlepi
razpre, diši
oblikuje krila ljubezni
Življenje obteše nos
zamrači oko
primaže klofuto
in se ti NORO SMEJI
ŽIVLJENJE GNETE, zgnete trde, oglate stvari
da postaneš lepa, načičkana ŠKATLA
ŽIVLJENJE OBTEŠE nos
primaže KLOFUTO
življenje GNETE v mehko TESTO
ŽIVLJENJE PREBADA
da se TESTO splošči, upogne
In vidimo starca
razžaloščenih oči
ŽIVLJENJE OBTEŠE v SONČNO KROGLO
STRAŠNA SVOBODA
Sem SVOBODEN
Opit od dolgih vrvi
sem poln STRASTI
Kako težko je biti brez KLETKE
brez OČETA, ki te kroti kot ŽIVAL
Kako težko je biti brez TIROV ravnih pred sabo
kjer je dovolj le da pristopiš
se vsedeš in gre civilizacija naprej
Sam sebi moram narediti KLETKO
sam moram narediti svoj TIR
sam moram brzdati svoje STRASTI
Res, veliko delo je MOJA SVOBODA
KAOS
V mesu se DVOBOJUJEJO
ostri MEČ, JEZA in NEMOČ
Vedno manj svetlih je trenutkov
vedno ožji je OBROČ
Noge pogrezajo se v blato
ki vleče vase...
šele tu spoznam
kaj je resnična SREČA
Vem, da je to moja LUČ in VESELJE
Pozabim na moč in bolest
Šele v ostrini groze in teme
spoznam svoj GLAS
ki je moj in domač
V KAOSU
Zgubljen, iščeš pot
do LJUBEZNI, svetle ZVEZDE svoje
In vse BRNI
kot da iz oblaka ČEBEL si
in kot da vsaka išče svojo lastno pot
Le eden je, ki druži vse
v TELO in DUŠO
ki ljubi bolj kot VSI
ki je kot DIAMANT iz kosa enega
In vseeno ti ponuja roke
da sreča se s tvojimi SANJAMI
V nori ples slasti te vabi
ples prepleta nove živosti
STAR si
Kot CIVILIZACIJA
ki postavila te na noge
Gledaš v SONCE
ki govori: »LJUBI«
Takrat vstane ROJEV STO
Umiraš živ
A čebele, ki so odšle
gradijo SONCE novo
Kar ostane pa razpiha VETER
kot PRAH na vse strani
JETNIK
Kako naj čustva dozorijo
če sem ves ZMEDEN
če ne vem NE KOD, NE KAM
Ko lahko le molim in upam, da bo bolje
Ko vidim napor tistih
ki me prezirajo
Kam naj pobegnem
kam naj se zatečem
Obdam se z bogastvom SLASTI
Pretežko je sestopiti v ŽIVLJENJE
preveč bi trpel
DUŠA IN TELO
DUŠA ga ljubkuje, raziskuje
mu svetuje, dan na dan
Išče najboljše poti
a tako hiti
TELO pa kot iz zgodovine
vleče svojo SLUZ
a edino ve za pot STVARJENJA TELES
JAZ pa sem nekje vmes
med TELESOM in SVETOSTJO
DUŠA telo muči s pedantnostjo
TELO davi dušo z nesramnostjo
in se bijeta v dobi KAOSA
In ko spoznaš, da DUŠA je kot SLAVEC
ki sladi življenje
jo daš v kletko in ji rečeš BOG
V nočeh se ji prilizuješ
ko ji rečeš poj, lepše bom zaspal
Zjutraj odpreš kletko in ji rečeš:
»ODLETI, TI VEŠ ZA MOJE KRIVDE, KI JIH
NI«
A ker noče odleteti, grabiš meč
ji kažeš nage babe, ritno odprtino
da se je znebiš
STAROST
Ko si otrok rasteš proti zvezdi
ki jo imaš pred sabo
Rasteš nežnih prstov in iskrečih oči
In potem vsak dan bolj čakaš
na KAMNE STAROSTI
Na vsakem posediš nekaj let ali dni...
misleč, da imaš prav
In ko se kot starec ozreš po poti nazaj
vidiš dolgo vrsto KAMNOV
svojih dvomov in upov
zaradi katerih si se zopet podajal na pot
Za trenutek se ti utrne da si MLAD
zopet staviš na ZVEZDO, ki jo imaš pred sabo
in v svojem srcu
Nato se strezniš, pogledaš kamen
na katerem sediš in prebereš napis: »PREPOZNO«
In zopet misliš, da imaš PRAV
OSTI SMISLA
Naj bo OST DREVO
naj OST tudi ČLOVEK bo
tudi, če vsi listi odpadejo
naj vsaj en LISTIČ raste
na vrhu krošnje
da KORENINE smisla se dotipajo
Smo kot GLAVE, ki spreminjajo svoje KORENINE
zato v življenju sanjamo
navidez nemočni smo
saj v podzavesti VOJSKE se premikajo
in bitke bijejo
a vse bolj ZALJUBLJENE POSTAJAJO
Dobivamo PEČAT LJUBEZNI
Ciklus iz zbirke »Stvarjenje«
ŽIVLJENJE OBTEŠE
ŽIVLJENJE OBTEŠE, prebada, zlepi
razpre, diši
oblikuje krila ljubezni
Življenje obteše nos
zamrači oko
primaže klofuto
in se ti NORO SMEJI
ŽIVLJENJE GNETE, zgnete trde, oglate stvari
da postaneš lepa, načičkana ŠKATLA
ŽIVLJENJE OBTEŠE nos
primaže KLOFUTO
življenje GNETE v mehko TESTO
ŽIVLJENJE PREBADA
da se TESTO splošči, upogne
In vidimo starca
razžaloščenih oči
ŽIVLJENJE OBTEŠE v SONČNO KROGLO
STRAŠNA SVOBODA
Sem SVOBODEN
Opit od dolgih vrvi
sem poln STRASTI
Kako težko je biti brez KLETKE
brez OČETA, ki te kroti kot ŽIVAL
Kako težko je biti brez TIROV ravnih pred sabo
kjer je dovolj le da pristopiš
se vsedeš in gre civilizacija naprej
Sam sebi moram narediti KLETKO
sam moram narediti svoj TIR
sam moram brzdati svoje STRASTI
Res, veliko delo je MOJA SVOBODA
KAOS
V mesu se DVOBOJUJEJO
ostri MEČ, JEZA in NEMOČ
Vedno manj svetlih je trenutkov
vedno ožji je OBROČ
Noge pogrezajo se v blato
ki vleče vase...
šele tu spoznam
kaj je resnična SREČA
Vem, da je to moja LUČ in VESELJE
Pozabim na moč in bolest
Šele v ostrini groze in teme
spoznam svoj GLAS
ki je moj in domač
V KAOSU
Zgubljen, iščeš pot
do LJUBEZNI, svetle ZVEZDE svoje
In vse BRNI
kot da iz oblaka ČEBEL si
in kot da vsaka išče svojo lastno pot
Le eden je, ki druži vse
v TELO in DUŠO
ki ljubi bolj kot VSI
ki je kot DIAMANT iz kosa enega
In vseeno ti ponuja roke
da sreča se s tvojimi SANJAMI
V nori ples slasti te vabi
ples prepleta nove živosti
STAR si
Kot CIVILIZACIJA
ki postavila te na noge
Gledaš v SONCE
ki govori: »LJUBI«
Takrat vstane ROJEV STO
Umiraš živ
A čebele, ki so odšle
gradijo SONCE novo
Kar ostane pa razpiha VETER
kot PRAH na vse strani
JETNIK
Kako naj čustva dozorijo
če sem ves ZMEDEN
če ne vem NE KOD, NE KAM
Ko lahko le molim in upam, da bo bolje
Ko vidim napor tistih
ki me prezirajo
Kam naj pobegnem
kam naj se zatečem
Obdam se z bogastvom SLASTI
Pretežko je sestopiti v ŽIVLJENJE
preveč bi trpel
DUŠA IN TELO
DUŠA ga ljubkuje, raziskuje
mu svetuje, dan na dan
Išče najboljše poti
a tako hiti
TELO pa kot iz zgodovine
vleče svojo SLUZ
a edino ve za pot STVARJENJA TELES
JAZ pa sem nekje vmes
med TELESOM in SVETOSTJO
DUŠA telo muči s pedantnostjo
TELO davi dušo z nesramnostjo
in se bijeta v dobi KAOSA
In ko spoznaš, da DUŠA je kot SLAVEC
ki sladi življenje
jo daš v kletko in ji rečeš BOG
V nočeh se ji prilizuješ
ko ji rečeš poj, lepše bom zaspal
Zjutraj odpreš kletko in ji rečeš:
»ODLETI, TI VEŠ ZA MOJE KRIVDE, KI JIH
NI«
A ker noče odleteti, grabiš meč
ji kažeš nage babe, ritno odprtino
da se je znebiš
STAROST
Ko si otrok rasteš proti zvezdi
ki jo imaš pred sabo
Rasteš nežnih prstov in iskrečih oči
In potem vsak dan bolj čakaš
na KAMNE STAROSTI
Na vsakem posediš nekaj let ali dni...
misleč, da imaš prav
In ko se kot starec ozreš po poti nazaj
vidiš dolgo vrsto KAMNOV
svojih dvomov in upov
zaradi katerih si se zopet podajal na pot
Za trenutek se ti utrne da si MLAD
zopet staviš na ZVEZDO, ki jo imaš pred sabo
in v svojem srcu
Nato se strezniš, pogledaš kamen
na katerem sediš in prebereš napis: »PREPOZNO«
In zopet misliš, da imaš PRAV
OSTI SMISLA
Naj bo OST DREVO
naj OST tudi ČLOVEK bo
tudi, če vsi listi odpadejo
naj vsaj en LISTIČ raste
na vrhu krošnje
da KORENINE smisla se dotipajo
Smo kot GLAVE, ki spreminjajo svoje KORENINE
zato v življenju sanjamo
navidez nemočni smo
saj v podzavesti VOJSKE se premikajo
in bitke bijejo
a vse bolj ZALJUBLJENE POSTAJAJO
