SVOBODA

ŽIVLJENJE OBTEŠE

ŽIVLJENJE OBTEŠE, prebada, zlepi
razpre, diši
oblikuje krila ljubezni

Življenje obteše nos
zamrači oko
primaže klofuto
in se ti NORO SMEJI

ŽIVLJENJE GNETE, zgnete trde, oglate stvari
da postaneš lepa, načičkana ŠKATLA

ŽIVLJENJE OBTEŠE nos
primaže KLOFUTO
življenje GNETE v mehko TESTO

ŽIVLJENJE PREBADA
da se TESTO splošči, upogne
In vidimo starca
razžaloščenih oči

ŽIVLJENJE OBTEŠE v SONČNO KROGLO

STRAŠNA SVOBODA

Sem SVOBODEN
Opit od dolgih vrvi
sem poln STRASTI

Kako težko je biti brez KLETKE
brez OČETA, ki te kroti kot ŽIVAL
Kako težko je biti brez TIROV ravnih pred sabo
kjer je dovolj le da pristopiš
se vsedeš in gre civilizacija naprej

Sam sebi moram narediti KLETKO
sam moram narediti svoj TIR
sam moram brzdati svoje STRASTI
Res, veliko delo je MOJA SVOBODA

KAOS

V mesu se DVOBOJUJEJO
ostri MEČ, JEZA in NEMOČ
Vedno manj svetlih je trenutkov
vedno ožji je OBROČ

Noge pogrezajo se v blato
ki vleče vase...
šele tu spoznam
kaj je resnična SREČA
Vem, da je to moja LUČ in VESELJE
Pozabim na moč in bolest

Šele v ostrini groze in teme
spoznam svoj GLAS
ki je moj in domač

V KAOSU

Zgubljen, iščeš pot
do LJUBEZNI, svetle ZVEZDE svoje

In vse BRNI
kot da iz oblaka ČEBEL si
in kot da vsaka išče svojo lastno pot

Le eden je, ki druži vse
v TELO in DUŠO
ki ljubi bolj kot VSI
ki je kot DIAMANT iz kosa enega
In vseeno ti ponuja roke
da sreča se s tvojimi SANJAMI

V nori ples slasti te vabi
ples prepleta nove živosti

STAR si
Kot CIVILIZACIJA
ki postavila te na noge
Gledaš v SONCE
ki govori: »LJUBI«
Takrat vstane ROJEV STO
Umiraš živ
A čebele, ki so odšle
gradijo SONCE novo

Kar ostane pa razpiha VETER
kot PRAH na vse strani

JETNIK

Kako naj čustva dozorijo
če sem ves ZMEDEN
če ne vem NE KOD, NE KAM

Ko lahko le molim in upam, da bo bolje
Ko vidim napor tistih
ki me prezirajo

Kam naj pobegnem
kam naj se zatečem

Obdam se z bogastvom SLASTI
Pretežko je sestopiti v ŽIVLJENJE
                  preveč bi trpel

DUŠA IN TELO

DUŠA ga ljubkuje, raziskuje
mu svetuje, dan na dan
Išče najboljše poti
a tako hiti

TELO pa kot iz zgodovine
vleče svojo SLUZ
a edino ve za pot STVARJENJA TELES

JAZ pa sem nekje vmes
med TELESOM in SVETOSTJO

DUŠA telo muči s pedantnostjo
TELO davi dušo z nesramnostjo
in se bijeta v dobi KAOSA

In ko spoznaš, da DUŠA je kot SLAVEC
ki sladi življenje
jo daš v kletko in ji rečeš BOG

V nočeh se ji prilizuješ
ko ji rečeš poj, lepše bom zaspal
Zjutraj odpreš kletko in ji rečeš:
»ODLETI, TI VEŠ ZA MOJE KRIVDE, KI JIH
                                                               NI«
A ker noče odleteti, grabiš meč
ji kažeš nage babe, ritno odprtino
da se je znebiš

STAROST

Ko si otrok rasteš proti zvezdi
ki jo imaš pred sabo
Rasteš nežnih prstov in iskrečih oči

In potem vsak dan bolj čakaš
na KAMNE STAROSTI
Na vsakem posediš nekaj let ali dni...
misleč, da imaš prav

In ko se kot starec ozreš po poti nazaj
vidiš dolgo vrsto KAMNOV
svojih dvomov in upov
zaradi katerih si se zopet podajal na pot

Za trenutek se ti utrne da si MLAD
zopet staviš na ZVEZDO, ki jo imaš pred sabo
in v svojem srcu

Nato se strezniš, pogledaš kamen
na katerem sediš in prebereš napis: »PREPOZNO«

In zopet misliš, da imaš PRAV

OSTI SMISLA

Naj bo OST DREVO
naj OST tudi ČLOVEK bo
tudi, če vsi listi odpadejo
naj vsaj en LISTIČ raste
na vrhu krošnje
da KORENINE smisla se dotipajo

Smo kot GLAVE, ki spreminjajo svoje KORENINE
zato v življenju sanjamo
navidez nemočni smo
saj v podzavesti VOJSKE se premikajo
in bitke bijejo
a vse bolj ZALJUBLJENE POSTAJAJO

Dobivamo PEČAT LJUBEZNI

Ciklus iz zbirke »Stvarjenje«