V literarni skupini ŠENTa1 skušamo pomagati tako sebi kot drugim tako, da iščemo smisle življenja skozi pesmi in kratka razmišljanja.
TAK’LE ’MAMO
Brezbrižnih množica kroji usode nedokončanih poti,
usmerja jih na kriva pota,
za življenje vrata jim zapira.
Nebogljenost širi svoje lovke,
razpredene daleč zdaj so naokrog,
le um in trma naše so orožje,
razum pa zvesti spremljevalec usod.
Le komu naj ubogi človek toži?
Ariana Tekalec Babič
O SOČUTJU IN BREZBRIŽNOSTI
Ali je sočutje vrednota? Ali je prav, da je naše okolje veselo, da je takšno kot v vrtu, za katerega poskrbimo tako, da imajo rože dovolj vode in pozornosti za svojo rast? Menim, da je prav, da se zavemo, kako soodvisni smo drug od drugega. Poskrbeti moramo drug za drugega, da imamo pogoje za razvoj. Dom namreč ni samo družina očeta, matere oziroma skrbnika, otrok, ampak ga sestavljajo tudi vezi prijateljstev, znanstev ipd. Končno smo v neki državi kot domu družina prav vsi, pa tudi širše.
Brezbrižnost je rezilo, ki preseka veliko vezi, uniči številna upanja in onemogoči razvoj. Brezbrižnost je rak rana današnje družbe. Posledice brezbrižnosti so, da smo prav vsi vsaj malce označeni z njo in zato tudi tavamo na nedokončanih poteh, zasedệni in zagledani v to ali ono neumnost. Potem porečemo, če kdo pride mimo: »Moj čas je ena sama osamljenost.« Potem pride strah in z njim ptice norosti, ki popadejo vsak najmanjši up ...
Teh ptic ne premagamo tako, da se z njimi bojujemo, ampak da zaupamo ljubezni do svojega jaza in do Sveta kot celote. Če smo zavezani notranjemu Jazu in Svetu kot celoti, se pričnemo družiti s sebi podobnimi. Osamljenost pričnemo spreminjati z ustvarjanjem družine v širšem pomenu besede.
UVOD
Spoznal sem ljudi, ki potrebujejo duševno zdravje. Ravno takšni ponujajo iskrenost in izjemno zanimive sklepe – rešitve posameznih problemov, na katere lahko naleti prav vsakdo. Šele v problemih se običajno aktivirajo izjemni potenciali, ki se skrivajo v nas. Bil sem zelo presenečen, ko sem od uporabnikov ŠENTA zvedel številne modrosti, ki so v knjižici zapisane kot sklepi, aforizmi ali kratka mnenja. Sam sem ponudil drugi del »zgodbe« z oblikovanjem vprašanj, z ustvarjanjem ustrezne klime za pogovore in z moderiranjem sklepov. Redko je prišlo do nesoglasij in prerekanj. Kar z nejevero sem ugotavljal, kako hitro smo lahko oblikovali sklepe, s katerimi smo se prav vsi strinjali.
Prav je, da s knjižico podelimo veselje in spoznanja srečanj tudi z tudi s teboj – bralec.
Delavnice sem pred letom dni začel z vero v zdravilno moč poezije. In lahko rečem, da se je del te vere potrdil. Okrog sebe sem namreč imel nasmejane obraze. Ko se ozremo na prehojeno pot, vemo, da smo se tisti, ki smo bili na delavnicah, veliko naučili.
Tudi pesem je lahko napitek, toda kakšen? Če so pesmi veselje do življenja, ta napitek bralca (poslušalca) okrepi, če pa so razočaranje, lahko porušijo še tisto malo, kar bralec – poslušalec ima. Na delavnicah sem zato uporabljal vitalističnih pesmi. Z njimi sem ustvarjal ustrezno vzdušje za razvoj debate … Psihično se začnemo dokončno izgubljati šele, ko izgubimo svojo »orientacijo«. Takrat moramo očistiti svojo sposobnost za inspirativnost.
Če hočemo, da je oseba stabilna, mora biti stabilna tudi na glede čustev. Iz pesmi in kratkih proznih sestavkov se lahko marsikaj naučimo, saj je literatura lahko ubesedeno čutenje sveta, sočloveka … Takšna literatura je prava luč ujetim v miselne zablode.
Nekateri imamo radi pesmi, ki povezujejo, navdihujejo in govorijo o ljubezni, smislu in gradnji lepšega doma za vse. Doma, v katerem sta na prvem mestu sodelovanje in medsebojna pomoč pri razvoju najglobljega jaza. Umetnik raziskuje celostno, s tako imenovanim tretjim očesom, kot danes rečemo intuiciji. Prav je, da daje prednost intuiciji, prav pa je tudi, da ne gre v drugo skrajnost in si dovoli tudi razmišljanje, ki intuiciji večinoma sledi.
ŽIVLJENJE SI ŽELI VEČ ŽIVLJENJA
Življenje si želi več življenja,
zato ustvarilo mnogo je svetov
semen, ki klijejo in rastejo,
in ti tam daleč si, SONCE
– te obožuje
Življenje si želi več življenja
in zato ga kronaj s svojim več,
ponesi plamenico v vsako bilko,
da bo še bolj živela.
Prižigaj SONCA v očeh,
v sebi
in povsod v tem širnem svetu.
Življenje si želi več življenja
in nasmiha se, ko gleda našo zibel
ZEMLJO.
Vladislav Stres
Za vsako srečanje sem zato naredil »obsežne« priprave, določil izhodiščno temo, ki se je morala povezovati z prejšnjo, literarni uvod, morebitni slikovni material, tu in tam pa tudi okrasje npr.: šopek rož, borovnic … Navedeno sem potreboval za ustvarjanje dialoškega vzdušja. Večinoma smo zato prvo stopnico nezaupljivosti hitro prestopili in prešli v odprt, iskriv, sodelujoč klepet, v katerem so udeleženci predstavljali svoja videnja teme delavnice, nato pa smo teme skušali zapisati. Poseben izziv je bila predstavitev oziroma branje zapisanega. Po krajšem premoru, ki je bil lahko tudi klepet o slišanem, smo oblikovali sklepe – spoznanja srečanja. Številne sem tako kot večina drugih udeležencev prepoznaval kot učinkovite, poglobljene nasvete za reševanje osebnostno zahtevnih problemov, pred katere nas postavlja življenjska situacija. Ti sklepi so naše skupno dobro, saj so nastajali v skupini. Nanje bodite še posebej pozorni.
Osnovni cilj, ki sem si ga zastavil, je bil zelo visok in zato težko dosegljiv – prevrednotenje čustveno vrednostnega oz. konativnega sistema uporabnikov ŠENTA. V središče srečanj nisem postavil ustvarjalnosti uporabnikov, ampak revitalizacijo osebnosti – duhovno kondicijo. Zato sem šel v lov za tovrstno vitalistično literaturo, no vsaj namen je bil takšen. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin pa sem se naslonil predvsem na svojo poezijo, kar pa ob obilici knjig, ki sem jih napisal, ter vitalističnosti, ki je v jedru mojega pisanja, ni bilo težko.
Osnovni cilj vsakokratne delavnice je bil (poenostavljeno rečeno) najti recept za ponovno radostno življenje in se usposobiti za lasten preporod. Med srečanji sem doživel kar nekaj presenečenj. Nekatera sem že navedel. Tu bi dodal, da me je večkrat osebnostno vzradostila in presenetila javno, jasno in odločno povedana odločitev nekaterih uporabnikov, da si želijo živeti in se osebnostno razvijati. Poudarjanje pomena avtorskega pisanja udeležencev zunaj delavnice zato ni bil naš cilj2.
1ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje.
2Ko sem v letu 2008 urejal knjižico literarnih del uporabnikov ŠENTA, sem ugotavljal, da je zapisano večinoma le obnavljanje stanja ujetosti in nemoči. Tudi to dejstvo me je utrdilo v prepričanju, da za izvedbo vitalistično orientirane literarne delavnice niso pomembna.
V literarni skupini ŠENTa1 skušamo pomagati tako sebi kot drugim tako, da iščemo smisle življenja skozi pesmi in kratka razmišljanja.
TAK’LE ’MAMO
Brezbrižnih množica kroji usode nedokončanih poti,
usmerja jih na kriva pota,
za življenje vrata jim zapira.
Nebogljenost širi svoje lovke,
razpredene daleč zdaj so naokrog,
le um in trma naše so orožje,
razum pa zvesti spremljevalec usod.
Le komu naj ubogi človek toži?
Ariana Tekalec Babič
O SOČUTJU IN BREZBRIŽNOSTI
Ali je sočutje vrednota? Ali je prav, da je naše okolje veselo, da je takšno kot v vrtu, za katerega poskrbimo tako, da imajo rože dovolj vode in pozornosti za svojo rast? Menim, da je prav, da se zavemo, kako soodvisni smo drug od drugega. Poskrbeti moramo drug za drugega, da imamo pogoje za razvoj. Dom namreč ni samo družina očeta, matere oziroma skrbnika, otrok, ampak ga sestavljajo tudi vezi prijateljstev, znanstev ipd. Končno smo v neki državi kot domu družina prav vsi, pa tudi širše.
Brezbrižnost je rezilo, ki preseka veliko vezi, uniči številna upanja in onemogoči razvoj. Brezbrižnost je rak rana današnje družbe. Posledice brezbrižnosti so, da smo prav vsi vsaj malce označeni z njo in zato tudi tavamo na nedokončanih poteh, zasedệni in zagledani v to ali ono neumnost. Potem porečemo, če kdo pride mimo: »Moj čas je ena sama osamljenost.« Potem pride strah in z njim ptice norosti, ki popadejo vsak najmanjši up ...
Teh ptic ne premagamo tako, da se z njimi bojujemo, ampak da zaupamo ljubezni do svojega jaza in do Sveta kot celote. Če smo zavezani notranjemu Jazu in Svetu kot celoti, se pričnemo družiti s sebi podobnimi. Osamljenost pričnemo spreminjati z ustvarjanjem družine v širšem pomenu besede.
UVOD
Spoznal sem ljudi, ki potrebujejo duševno zdravje. Ravno takšni ponujajo iskrenost in izjemno zanimive sklepe – rešitve posameznih problemov, na katere lahko naleti prav vsakdo. Šele v problemih se običajno aktivirajo izjemni potenciali, ki se skrivajo v nas. Bil sem zelo presenečen, ko sem od uporabnikov ŠENTA zvedel številne modrosti, ki so v knjižici zapisane kot sklepi, aforizmi ali kratka mnenja. Sam sem ponudil drugi del »zgodbe« z oblikovanjem vprašanj, z ustvarjanjem ustrezne klime za pogovore in z moderiranjem sklepov. Redko je prišlo do nesoglasij in prerekanj. Kar z nejevero sem ugotavljal, kako hitro smo lahko oblikovali sklepe, s katerimi smo se prav vsi strinjali.
Prav je, da s knjižico podelimo veselje in spoznanja srečanj tudi z tudi s teboj – bralec.
Delavnice sem pred letom dni začel z vero v zdravilno moč poezije. In lahko rečem, da se je del te vere potrdil. Okrog sebe sem namreč imel nasmejane obraze. Ko se ozremo na prehojeno pot, vemo, da smo se tisti, ki smo bili na delavnicah, veliko naučili.
Tudi pesem je lahko napitek, toda kakšen? Če so pesmi veselje do življenja, ta napitek bralca (poslušalca) okrepi, če pa so razočaranje, lahko porušijo še tisto malo, kar bralec – poslušalec ima. Na delavnicah sem zato uporabljal vitalističnih pesmi. Z njimi sem ustvarjal ustrezno vzdušje za razvoj debate … Psihično se začnemo dokončno izgubljati šele, ko izgubimo svojo »orientacijo«. Takrat moramo očistiti svojo sposobnost za inspirativnost.
Če hočemo, da je oseba stabilna, mora biti stabilna tudi na glede čustev. Iz pesmi in kratkih proznih sestavkov se lahko marsikaj naučimo, saj je literatura lahko ubesedeno čutenje sveta, sočloveka … Takšna literatura je prava luč ujetim v miselne zablode.
Nekateri imamo radi pesmi, ki povezujejo, navdihujejo in govorijo o ljubezni, smislu in gradnji lepšega doma za vse. Doma, v katerem sta na prvem mestu sodelovanje in medsebojna pomoč pri razvoju najglobljega jaza. Umetnik raziskuje celostno, s tako imenovanim tretjim očesom, kot danes rečemo intuiciji. Prav je, da daje prednost intuiciji, prav pa je tudi, da ne gre v drugo skrajnost in si dovoli tudi razmišljanje, ki intuiciji večinoma sledi.
ŽIVLJENJE SI ŽELI VEČ ŽIVLJENJA
Življenje si želi več življenja,
zato ustvarilo mnogo je svetov
semen, ki klijejo in rastejo,
in ti tam daleč si, SONCE
– te obožuje
Življenje si želi več življenja
in zato ga kronaj s svojim več,
ponesi plamenico v vsako bilko,
da bo še bolj živela.
Prižigaj SONCA v očeh,
v sebi
in povsod v tem širnem svetu.
Življenje si želi več življenja
in nasmiha se, ko gleda našo zibel
ZEMLJO.
Vladislav Stres
Za vsako srečanje sem zato naredil »obsežne« priprave, določil izhodiščno temo, ki se je morala povezovati z prejšnjo, literarni uvod, morebitni slikovni material, tu in tam pa tudi okrasje npr.: šopek rož, borovnic … Navedeno sem potreboval za ustvarjanje dialoškega vzdušja. Večinoma smo zato prvo stopnico nezaupljivosti hitro prestopili in prešli v odprt, iskriv, sodelujoč klepet, v katerem so udeleženci predstavljali svoja videnja teme delavnice, nato pa smo teme skušali zapisati. Poseben izziv je bila predstavitev oziroma branje zapisanega. Po krajšem premoru, ki je bil lahko tudi klepet o slišanem, smo oblikovali sklepe – spoznanja srečanja. Številne sem tako kot večina drugih udeležencev prepoznaval kot učinkovite, poglobljene nasvete za reševanje osebnostno zahtevnih problemov, pred katere nas postavlja življenjska situacija. Ti sklepi so naše skupno dobro, saj so nastajali v skupini. Nanje bodite še posebej pozorni.
Osnovni cilj, ki sem si ga zastavil, je bil zelo visok in zato težko dosegljiv – prevrednotenje čustveno vrednostnega oz. konativnega sistema uporabnikov ŠENTA. V središče srečanj nisem postavil ustvarjalnosti uporabnikov, ampak revitalizacijo osebnosti – duhovno kondicijo. Zato sem šel v lov za tovrstno vitalistično literaturo, no vsaj namen je bil takšen. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin pa sem se naslonil predvsem na svojo poezijo, kar pa ob obilici knjig, ki sem jih napisal, ter vitalističnosti, ki je v jedru mojega pisanja, ni bilo težko.
Osnovni cilj vsakokratne delavnice je bil (poenostavljeno rečeno) najti recept za ponovno radostno življenje in se usposobiti za lasten preporod. Med srečanji sem doživel kar nekaj presenečenj. Nekatera sem že navedel. Tu bi dodal, da me je večkrat osebnostno vzradostila in presenetila javno, jasno in odločno povedana odločitev nekaterih uporabnikov, da si želijo živeti in se osebnostno razvijati. Poudarjanje pomena avtorskega pisanja udeležencev zunaj delavnice zato ni bil naš cilj2.
1ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje.
2Ko sem v letu 2008 urejal knjižico literarnih del uporabnikov ŠENTA, sem ugotavljal, da je zapisano večinoma le obnavljanje stanja ujetosti in nemoči. Tudi to dejstvo me je utrdilo v prepričanju, da za izvedbo vitalistično orientirane literarne delavnice niso pomembna.
