v mehko in zdrsljivo zemljo
se ugrezajo noge
na pomlad
sonce je že toplo
če zapreš oči
presevajo skozi veke
migljajoče mavrice
rečne bregove so pokrili
drobni in veseli cvetki
kmalu se bo zmračilo
domov bomo prinesli
nemirne šopke zvončkov
rdeča otroška lica
in iskrice v laseh
letos se ne bom zavila
v spomladansko žalost
raje bom jaz spreminjala svet
kot da bi ta spremenil mene
SVOBODEN KOT PTICA
po enem mesecu
te ne spoznam
vendar te prepoznam
že prvič
takoj zaznam
(da tako banalno rečem)
da si domač od vedno
čeprav živiš drugače
in drugje
so tvoje misli
tako kot moje
zazrte v jutri
v svobodo
sva se zato srečala
danes
tukaj
tako pozno
da si je ne bi jemala
vsak dan malo
vsak dan malo več?
ČAS JE
čas je
da gremo vsak po svoje
tako se bomo imeli raje
čas ni prišel čez noč
počasi se je kalil
skozi kopreno
mnogih mojih solz
loputanja vrat
nedeljskih kosil
drobnih zamer
prebranih knjig
in uničenih čevljev
vsak dan
je stekla ena kaplja
čez rob
in ena solza po licu
dokler nisem
razumela
in sprejela
da je prišel čas
CHOPIN
od zadaj je videti
kakor vitka vaza
deklica ki igra klavir
zamišljeno ji počivajo roke
na slonokoščenih tipkah
ne morejo se odločiti
kaj bi igrale
včasih
ko sem posebne
nedorečene volje
ji rečem
zaigraj mi kaj lepega
in ko se v malem stanovanju
razbobnijo akordi
in se trepet not
dotakne mojih temnih sanj
me preplavi blaga srečna misel
saj bo jutri bolje
KRAS
kadar grem na kras
me obletava mila
kosovelova duša
nisem prepričana
da je že našla svoj mir
(samo jaz se je ne bojim
niti malo
veliko bolj me je strah
živih ljudi)
burja še vedno silovito piha
mrši lase in kratke tenke trave
suši pršute v lokvi
zahajajoče sonce
je večje kot drugje
v daljavi se bleščijo luči
izbrane gostilne
nekje brnijo zvoki
mlakarjeve vendime
lanski teran
preganja slabo voljo domačinov
ker ne morejo obrezati trt
in zorati svojih polj
letos pomlad zamuja
tudi v tomaju
MOJI UDI SO OBLITI Z MEDOM
ta pomlad
je poleg mojega travnika
prekrila z dehtečimi cvetki
tudi vse moje misli
in hrepenenja
takoj sem vedela
sploh pa
ko si me prvič
po moško pogledal
in me potem poklical
moji udi so obliti
z medom
in moja koža
se leskeče
od nemirnih
toplih sap
ki se vrtinčijo
okoli naju
ko si stojiva nasproti
in je vse tako čudovito novo
in vendar
kot da se od vedno poznava
NEVROLOŠKI, KLINIČNI CENTER V LJUBLJANI
kaj naj rečem
gospe mariji
ko mi pove
da je nedavno skoraj oslepela
od druge kapi
zdaj se njene zastrte oči
borijo za vsako senco
kar čez noč
se mora naučiti ljudi
prepoznati po glasu
včasih bežno zaspi
kadar je budna
sedi na robu postelje
in pripoveduje
ni mi mar
če me roka ne uboga
zdaj dobro jem tudi z levo
a ko bi vedeli
kako sem ljubila
naravo in knjige
vse križanke sem rešila do konca
vseeno mi je
če me dajo v dom
usoda me je izdala
vedno sem upala
da bom šla
kar na eks
ne pa tako na obroke
NAJINO SLADKO POLETJE
na verandi cvetijo bršljinke
veter se lovi v lila verbene
in v bambusova ropotala
ki zvenijo podobno
kot zvonci bohinjskih krav
ves dan sadim pisane rože
okrog hiše
in upam da bodo poleti
ko prideš
cvetele sladko kot med
kakršni bodo
takrat tudi tvoji poljubi
OBREKLJIVKAM
draga gospa
pustite nas pri miru
s svojimi natolcevanji
z zvedavimi pogledi
v naše stanovanje
kadar pri odprtih vratih
plačujem inkasantu
s sladkobnim kako je v šoli
z mojimi otroki
da bi zvedeli kako živimo
in z o včeraj ste imeli pa obisk
kako je pa bilo
ker ne morete spati od skrbi
če je bil to moj ljubimec
ali morda le serviser
s trkanjem na naša vrata
mi posodite dva jajčka
kadar prav na glas rohnim
zaradi nenapisanih nalog
z brskajočimi očmi
v moji nakupovalni košari
draga gospa
pustite nas pri miru
in raje poglejte svojega gospoda
ki vam je revež že čisto podoben
samo v petek popoldne uide v bife
in potem ves zaripel pilotira proti domu
(pa čeprav bi najraje ušel na sedmi kontinent)
GREMO PO ZVONČKE ZA SAVO
v mehko in zdrsljivo zemljo
se ugrezajo noge
na pomlad
sonce je že toplo
če zapreš oči
presevajo skozi veke
migljajoče mavrice
rečne bregove so pokrili
drobni in veseli cvetki
kmalu se bo zmračilo
domov bomo prinesli
nemirne šopke zvončkov
rdeča otroška lica
in iskrice v laseh
letos se ne bom zavila
v spomladansko žalost
raje bom jaz spreminjala svet
kot da bi ta spremenil mene
SVOBODEN KOT PTICA
po enem mesecu
te ne spoznam
vendar te prepoznam
že prvič
takoj zaznam
(da tako banalno rečem)
da si domač od vedno
čeprav živiš drugače
in drugje
so tvoje misli
tako kot moje
zazrte v jutri
v svobodo
sva se zato srečala
danes
tukaj
tako pozno
da si je ne bi jemala
vsak dan malo
vsak dan malo več?
ČAS JE
čas je
da gremo vsak po svoje
tako se bomo imeli raje
čas ni prišel čez noč
počasi se je kalil
skozi kopreno
mnogih mojih solz
loputanja vrat
nedeljskih kosil
drobnih zamer
prebranih knjig
in uničenih čevljev
vsak dan
je stekla ena kaplja
čez rob
in ena solza po licu
dokler nisem
razumela
in sprejela
da je prišel čas
CHOPIN
od zadaj je videti
kakor vitka vaza
deklica ki igra klavir
zamišljeno ji počivajo roke
na slonokoščenih tipkah
ne morejo se odločiti
kaj bi igrale
včasih
ko sem posebne
nedorečene volje
ji rečem
zaigraj mi kaj lepega
in ko se v malem stanovanju
razbobnijo akordi
in se trepet not
dotakne mojih temnih sanj
me preplavi blaga srečna misel
saj bo jutri bolje
KRAS
kadar grem na kras
me obletava mila
kosovelova duša
nisem prepričana
da je že našla svoj mir
(samo jaz se je ne bojim
niti malo
veliko bolj me je strah
živih ljudi)
burja še vedno silovito piha
mrši lase in kratke tenke trave
suši pršute v lokvi
zahajajoče sonce
je večje kot drugje
v daljavi se bleščijo luči
izbrane gostilne
nekje brnijo zvoki
mlakarjeve vendime
lanski teran
preganja slabo voljo domačinov
ker ne morejo obrezati trt
in zorati svojih polj
letos pomlad zamuja
tudi v tomaju
MOJI UDI SO OBLITI Z MEDOM
ta pomlad
je poleg mojega travnika
prekrila z dehtečimi cvetki
tudi vse moje misli
in hrepenenja
takoj sem vedela
sploh pa
ko si me prvič
po moško pogledal
in me potem poklical
moji udi so obliti
z medom
in moja koža
se leskeče
od nemirnih
toplih sap
ki se vrtinčijo
okoli naju
ko si stojiva nasproti
in je vse tako čudovito novo
in vendar
kot da se od vedno poznava
NEVROLOŠKI, KLINIČNI CENTER V LJUBLJANI
kaj naj rečem
gospe mariji
ko mi pove
da je nedavno skoraj oslepela
od druge kapi
zdaj se njene zastrte oči
borijo za vsako senco
kar čez noč
se mora naučiti ljudi
prepoznati po glasu
včasih bežno zaspi
kadar je budna
sedi na robu postelje
in pripoveduje
ni mi mar
če me roka ne uboga
zdaj dobro jem tudi z levo
a ko bi vedeli
kako sem ljubila
naravo in knjige
vse križanke sem rešila do konca
vseeno mi je
če me dajo v dom
usoda me je izdala
vedno sem upala
da bom šla
kar na eks
ne pa tako na obroke
NAJINO SLADKO POLETJE
na verandi cvetijo bršljinke
veter se lovi v lila verbene
in v bambusova ropotala
ki zvenijo podobno
kot zvonci bohinjskih krav
ves dan sadim pisane rože
okrog hiše
in upam da bodo poleti
ko prideš
cvetele sladko kot med
kakršni bodo
takrat tudi tvoji poljubi
OBREKLJIVKAM
draga gospa
pustite nas pri miru
s svojimi natolcevanji
z zvedavimi pogledi
v naše stanovanje
kadar pri odprtih vratih
plačujem inkasantu
s sladkobnim kako je v šoli
z mojimi otroki
da bi zvedeli kako živimo
in z o včeraj ste imeli pa obisk
kako je pa bilo
ker ne morete spati od skrbi
če je bil to moj ljubimec
ali morda le serviser
s trkanjem na naša vrata
mi posodite dva jajčka
kadar prav na glas rohnim
zaradi nenapisanih nalog
z brskajočimi očmi
v moji nakupovalni košari
draga gospa
pustite nas pri miru
in raje poglejte svojega gospoda
ki vam je revež že čisto podoben
samo v petek popoldne uide v bife
in potem ves zaripel pilotira proti domu
(pa čeprav bi najraje ušel na sedmi kontinent)
