Obupno sem potreben
pesmi,
pa četudi brez rim.
Pesmi o ljubezni,
skriti,
hrepeneči,
prepovedani
ali samo srečni.
O žalosti,
smrti ali trpljenju,
mladosti
in radosti.
Zakaj?
Zato, ker je svet
brez pesmi
mrzel in leden,
ker so misli,
v verze ujete,
tople in
neskončne.
Pomislim nate
in začnem
pesem.
ONSTRAN
Turoben večer,
mrzló v izbi,
da zakurim v peči.
Počasnih korakov
pristavim za čaj.
Ogenj me greje, .
tresoča pa roka
skodelico boža.
Zagledan v plamene,
dremam spomine;
večina je budnih,
le nekaj jih spi.
Tik preden zasanjam
še žalosti duri
narahlo zaprem.
Mirno,
spokojno
razseljena vest
narahlo potrka,
po prstih vstopi
in vama obema
kamen s srca
odkotali.
Čas se že zdavnaj
je stekel,
a tvojo podobo
še vedno bedim.
ORHIDEJA
Cvet.
Neskončen opoj
razprto vabeč
začarano zasvaja
ptice.
Njih dotik
poraja žgečket
in močan kih.
OTROK V MENI
Obrnil sem
uro peščeno modrosti,
da poiščem otroka v sebi
in ga povprašam:
»Kam si se izgubil,
zakaj si odšel?«
Na postelji v temi,
diham samó,
ko k meni prisede
in me zajame,
pri Vesni prisežem,
da ne pustim ga več
proč.
Še vedno sva skupaj,
on me razume
in jaz ga živim.
HO
za gon
duha,
da um
zbudi
na mah.
za hip,
v srk
iztis
že že
že že
in še
in še
za stoj
in pisk,
a le
zamik
le trud
za bit,
ko čas
v iztek
za kaj
tako,
ni več
moči
da le
ne bo,
le tih
izdih
v
TI
ŠELESTENJE
V vetrovnem večeru
nama misli odpadajo,
približujeva voljo,
najprej vsaksebi,
sčasoma skupaj,
na krilih spokoja
spočenjava strast.
S prsti si iščeva
izgubljene sledi,
rahločutno prepletava
svoja občutja,
počasi popušča
čutom zavest.
Proti vrtincu drsiva,
sprva narahlo,
nato vedno močneje,
realnost izgublja zavest,
vse čutênje
topi se v enost.
Podarjava si naju
in
šelestiva v noč.
DEŽUJEM
Z neznancem
v srcu
praznim doživetja,
kriče molčeč,
raztrgan med spomine,
predramljen
iz grozeče more,
v oceanu žalosti lebdeč,
na poti v pekel stisk
in med skokom
iz pečin obupa,
me tvoj dotik
ujame
in odtlej,
v tisočerih koščkih,
dežujem kot
ljubezen.
NAMA
Našla sva se
na nenavaden način
ob prazniku,
med griči,
v zavetju noči.
Takoj na začetku
sva se dolgo iskala,
zmedenost mojo
in tvojo nemirnost
na koncu sva spela
v šopek cvetoč.
Sledijo
vsakdanjosti,
delo,
obdobja vojne – miru.
Moje srce se je na poti upehalo,
tvoje pa zdaj na novo dehti.
Iskrenost naju danes sooča,
jutri pa nove poti.
Tvojemu globokemu srcu zaupam
in
sanjam ...
O PESMI
Obupno sem potreben
pesmi,
pa četudi brez rim.
Pesmi o ljubezni,
skriti,
hrepeneči,
prepovedani
ali samo srečni.
O žalosti,
smrti ali trpljenju,
mladosti
in radosti.
Zakaj?
Zato, ker je svet
brez pesmi
mrzel in leden,
ker so misli,
v verze ujete,
tople in
neskončne.
Pomislim nate
in začnem
pesem.
ONSTRAN
Turoben večer,
mrzló v izbi,
da zakurim v peči.
Počasnih korakov
pristavim za čaj.
Ogenj me greje, .
tresoča pa roka
skodelico boža.
Zagledan v plamene,
dremam spomine;
večina je budnih,
le nekaj jih spi.
Tik preden zasanjam
še žalosti duri
narahlo zaprem.
Mirno,
spokojno
razseljena vest
narahlo potrka,
po prstih vstopi
in vama obema
kamen s srca
odkotali.
Čas se že zdavnaj
je stekel,
a tvojo podobo
še vedno bedim.
ORHIDEJA
Cvet.
Neskončen opoj
razprto vabeč
začarano zasvaja
ptice.
Njih dotik
poraja žgečket
in močan kih.
OTROK V MENI
Obrnil sem
uro peščeno modrosti,
da poiščem otroka v sebi
in ga povprašam:
»Kam si se izgubil,
zakaj si odšel?«
Na postelji v temi,
diham samó,
ko k meni prisede
in me zajame,
pri Vesni prisežem,
da ne pustim ga več
proč.
Še vedno sva skupaj,
on me razume
in jaz ga živim.
HO
za gon
duha,
da um
zbudi
na mah.
za hip,
v srk
iztis
že že
že že
in še
in še
za stoj
in pisk,
a le
zamik
le trud
za bit,
ko čas
v iztek
za kaj
tako,
ni več
moči
da le
ne bo,
le tih
izdih
v
TI
ŠELESTENJE
V vetrovnem večeru
nama misli odpadajo,
približujeva voljo,
najprej vsaksebi,
sčasoma skupaj,
na krilih spokoja
spočenjava strast.
S prsti si iščeva
izgubljene sledi,
rahločutno prepletava
svoja občutja,
počasi popušča
čutom zavest.
Proti vrtincu drsiva,
sprva narahlo,
nato vedno močneje,
realnost izgublja zavest,
vse čutênje
topi se v enost.
Podarjava si naju
in
šelestiva v noč.
DEŽUJEM
Z neznancem
v srcu
praznim doživetja,
kriče molčeč,
raztrgan med spomine,
predramljen
iz grozeče more,
v oceanu žalosti lebdeč,
na poti v pekel stisk
in med skokom
iz pečin obupa,
me tvoj dotik
ujame
in odtlej,
v tisočerih koščkih,
dežujem kot
ljubezen.
NAMA
Našla sva se
na nenavaden način
ob prazniku,
med griči,
v zavetju noči.
Takoj na začetku
sva se dolgo iskala,
zmedenost mojo
in tvojo nemirnost
na koncu sva spela
v šopek cvetoč.
Sledijo
vsakdanjosti,
delo,
obdobja vojne – miru.
Moje srce se je na poti upehalo,
tvoje pa zdaj na novo dehti.
