V dih za prvi utrip
trepetaje vzame sapo,
ob dih je vzdih
v razlitju sreče,
na vdih je dan
v pričakovanja stkan,
umirjen vdih pomirja duh
v ritmu enakomerno,
vse bolj globoko in vse hitreje,
en vdih, izdih,
v dih, iz dih,
dihaj, dihaj,
vdihni, daj,
izdihni, zdaj,
še en močan
in
jokaj, jokaj, jokaj …
Leživa zakopana v poljube, stene še stokajo včerajšnje vzdihe.
Rada potujeva v pokrajine sonca, vedno se vračava v kraje mladosti.
Nešteto čudes z nama uživa, stotere podobe izginjajo v prah.
In ko vrnitev naplavi počitek, družno se skupaj razlijeva v strast.
Polnalunamenosi sečudnopočutimtedni ktebimevleče tvojvonjmeomamlja nekajvzrakudiši
tegledamiskrivo vešdasemvnet počasisedvigneš mojduhtisledi
zabliskneva sesprimeva menjavevrtiva
totraja intraja
o …
Izpod čolna pravic brzijo zamahi resnic.
A zdaj naj pa človek vsako sapico vdahne, ne da bi kihnil oblake neviht.
Kaj naj na slepo bolšči v tunele prikritih podob in poti brez luči?
A ne, dragi moji! Po toliko preplavanih juhah in padcih z Marsa in Lune se kot maček na noge ujameš.
Malokdo ve, da je čoln, ki drvi proti slapu, prazen, a nič ne de, jaz bom še pravi čas
skuhal čaj.
Daljave bližin ne potrebujejo poti, da bi našle cilje.
Davno pred nami so za nas zapustile čas
v trajanja ...
Ogenj,
kres vestalk na jasi brez obzorja,
mistični glasovi v brenčeči indijanščini ječaje dvignjenih frekvenc,
počasni takti na udarcih debel duhovom zemlje na kolena dvigajoč ves gozd,
v viharje razdivjana glasba plesa, krikov in vonjav vrtinčasto stopnjuje hurikan obreda,
ki kar naenkrat, ne da bi sploh kdo ukazal ali pa poslal urok, nepričakovano brez pravega razloga odreže v
tišino.
Prav zdajle se odpravljam jokat.
V suho strugo nočnega porečja bom izpustil slap gorja.
Dolgo bo vse tiho, a prav hitro vstane prva bilka sonca v razlivanja.
Ob tolmunih razdivjanja, ob obrežjih žalosti me nosi sem ter tja.
A bo vse prepozno, že davno sem utonil v globino nedopuščanja.
Zadnje čase sem truden samega sebe.
Noči tečejo začarane kroge, medtem ko se dnevi hihitajo v pozabe, v gozdu je stiska prezebla sadove, za praznike se predniki v grobovih budé.
Vonjave mladosti dehtijo v plesen, ljubezen življenja sorodstvo zapušča, mati je sama in umira očeta, v gori spominov album gori.
Celo življenje sem pred sabo potiskal, drugim obljubljal in sebi tajil, premraženih čutov se v samoto zatekam, lahko bi še ljubil, a si ne dovolim.
V željah si kurim, da srce mi ne zmrzne, v noč se odpravljam, da le ne zaspim.
Tako zelo jezen na samega sebe.
