Zapadel je sneg, v množici obležanih snežink se zrcali luč. Sosed, ki mu ne vem niti imena, in zame edini relevanten podatek o njem, je hči, ki postaja ženska, čisti cesto, da bo žena lahko v miru parkirala avto. Po ulici zaveje mrzel vzhodnik, ki opominja – Sibirija je blizu. Nekje na poti do tja so legalizirali heroin, vendar le do grama in pol, kasneje si v prekršku. Vedno redkeje pomislim na to, da bi si v žilo pognal smrt, vedno pogosteje slavim treznost. Lopata drgne po asfaltu in pred očmi je podoba prav tako odraščajoče sosede, ki zgleda kot modrooka vila iz tolmuna, z eno majhno napako – njen glas je raskav in nesposoben peti uspavanke. Spušča se noč in z neba padajo dežne kaplje, ki počasi, a vztrajno ližejo snežaka vilinega slabega približka. Jugo pa pravi: pomlad je blizu.
* * *
Zunaj je pravljica – neumorne snežinke se vrtinčijo v vetru in skozi priprto okno pihlja zima. Utapljam se v verzih prijatelja in se ustavim pri Violinskem koncertu – prežarčen. Glas iz globin možganov mi veli – piši. In kapljica za kapljico črnila nastaja pričujoče. Prijatelj je cent kilometrov od tod obsedel pred televizorjem – menda angleška liga, mene pa kot vetrič izza okna boža želja po večnosti. Zazrt predse ugotavljam, da vse mine – včeraj sem pokopal najstarejšega prebivalca svoje sobe – četrt stoletja star filodendron. Na mestu, kjer so se bohotile njegove korenine je danes petindvajset knjig, starih skoraj stoletje – nažirajo jih žužki – vse mine.
* * *
Za oknom se ziblje zavesa in ogledalo na steni, preko zrcali podobo najstnika, ki nekaj brska po zaprašenem 7D-ju. Ustavi se na strani poleg humorja, kjer se bohoti golo telo lepotice. Prešine ga misel, da je dedek pred leti poljubil babico, ko mu je kupila revijo in odpre šlic. V minuti ali dveh po ogledalu kaplja prosojna sluz in revija obvisi v levi roki, v desni začuti mlahavost tiča. Le zakaj, se vpraša, ko zapira zadrgo in briše ogledalo, le zakaj nad mojo glavo gori ogenj in le zakaj lepotica v reviji zardeva in si zakriva goloto. Morda, morda le zato, ker prah prekriva njene prsi.
* * *
Če bi se ustavil pri prvi pesmi, bi mi bilo žal. Vse navzoča Amerika, neimenovane ženske in trava, dosti trave. Njegov otroški nasmeh na zadnji platnici in zavihek prve platnice, ki mu manjka kos kartona. Verjetno je prejšnji lastnik knjige potreboval filter za joint in je s tem pohabil knjigo, ki je izšla brez prispevka ministrstva za kulturo. Trava, dosti trave.
Zdaj leži pred menoj – knjiga, ena izmed mnogih – prebrana. Vedno znova odmev stavka, da je preveč knjig, vedno znova glas v glavi, ki ukazuje in mu sledim. Komu pri vragu ja sploh namenjeno naše početje? Založbam in založnikom, bralcem in policam, depojem in mlinom za papir.
V upanju, da ti verzi nekoč končajo kot sekret papir, vas lepo pozdravljam.
* * *
Zapadel je sneg, v množici obležanih snežink se zrcali luč. Sosed, ki mu ne vem niti imena, in zame edini relevanten podatek o njem, je hči, ki postaja ženska, čisti cesto, da bo žena lahko v miru parkirala avto. Po ulici zaveje mrzel vzhodnik, ki opominja – Sibirija je blizu. Nekje na poti do tja so legalizirali heroin, vendar le do grama in pol, kasneje si v prekršku. Vedno redkeje pomislim na to, da bi si v žilo pognal smrt, vedno pogosteje slavim treznost. Lopata drgne po asfaltu in pred očmi je podoba prav tako odraščajoče sosede, ki zgleda kot modrooka vila iz tolmuna, z eno majhno napako – njen glas je raskav in nesposoben peti uspavanke. Spušča se noč in z neba padajo dežne kaplje, ki počasi, a vztrajno ližejo snežaka vilinega slabega približka. Jugo pa pravi: pomlad je blizu.
* * *
Zunaj je pravljica – neumorne snežinke se vrtinčijo v vetru in skozi priprto okno pihlja zima. Utapljam se v verzih prijatelja in se ustavim pri Violinskem koncertu – prežarčen. Glas iz globin možganov mi veli – piši. In kapljica za kapljico črnila nastaja pričujoče. Prijatelj je cent kilometrov od tod obsedel pred televizorjem – menda angleška liga, mene pa kot vetrič izza okna boža želja po večnosti. Zazrt predse ugotavljam, da vse mine – včeraj sem pokopal najstarejšega prebivalca svoje sobe – četrt stoletja star filodendron. Na mestu, kjer so se bohotile njegove korenine je danes petindvajset knjig, starih skoraj stoletje – nažirajo jih žužki – vse mine.
* * *
Za oknom se ziblje zavesa in ogledalo na steni, preko zrcali podobo najstnika, ki nekaj brska po zaprašenem 7D-ju. Ustavi se na strani poleg humorja, kjer se bohoti golo telo lepotice. Prešine ga misel, da je dedek pred leti poljubil babico, ko mu je kupila revijo in odpre šlic. V minuti ali dveh po ogledalu kaplja prosojna sluz in revija obvisi v levi roki, v desni začuti mlahavost tiča. Le zakaj, se vpraša, ko zapira zadrgo in briše ogledalo, le zakaj nad mojo glavo gori ogenj in le zakaj lepotica v reviji zardeva in si zakriva goloto. Morda, morda le zato, ker prah prekriva njene prsi.
* * *
Če bi se ustavil pri prvi pesmi, bi mi bilo žal. Vse navzoča Amerika, neimenovane ženske in trava, dosti trave. Njegov otroški nasmeh na zadnji platnici in zavihek prve platnice, ki mu manjka kos kartona. Verjetno je prejšnji lastnik knjige potreboval filter za joint in je s tem pohabil knjigo, ki je izšla brez prispevka ministrstva za kulturo. Trava, dosti trave.
Zdaj leži pred menoj – knjiga, ena izmed mnogih – prebrana. Vedno znova odmev stavka, da je preveč knjig, vedno znova glas v glavi, ki ukazuje in mu sledim. Komu pri vragu ja sploh namenjeno naše početje? Založbam in založnikom, bralcem in policam, depojem in mlinom za papir.
V upanju, da ti verzi nekoč končajo kot sekret papir, vas lepo pozdravljam.
