Vrnil sem se, iskala si me.
Tridnevje čez Savo,
kjer najdeš navdih.
Povedala si mi,
da on ni edini.
Ne, nisem jokal,
le zamislil sem se
in sanjal njo,
ki je študirala pet let.
* * *
Uživaj v razgledu,
so mi dejali,
ko so pred mojimi očmi
švigali modro – rdeči pajaci.
V njihovem taktu se je zibala
rjavolasa princesa.
»Pomisli,« je dejala,
»jaz in ti.«
»Morda pa res,«
sem pomislil.
* * *
Ta prekleta vročina
in vonj avtomobilov,
manj jih je,
izbrala sva noč.
Kakor da se peljeva v raj
Alamuta.
Zaužiješ, zaspiš in greš.
Prebudiš se drugje –
vonj morja in glas trajekta.
Popotniki in ribiči,
kurve in vazali.
Le eno jih bliža –
prostranost morja.
Kakor kobilice
zaužijejo hrano in vedo:
Tam je Vajtapu.
Vajtapu je meja –
onstran si ti.
* * *
Kakor da sonce zahaja,
se zdi, kakor da
odhaja poletje
in tvoj obraz,
prelep,
neka muza je v tebi,
nek preobrat in odločitev.
In vendar, kakor da veva:
Vrani so črni,
Ne, ne, ne boš dejala,
jaz sem izbrala življenje.
Si ga res?
Zašlo bo sonce in
v njegovem zadnjem odblesku
senci v avtomobilu.
* * *
Ko v tvojih očeh ni več sonca,
ko se vsak dotik zazdi,
kakor da tipaš meglo,
in ko veš, da je jutro samota,
ni več prostora zate.
Tedaj oprtaj nahrbtnik
in ga napolni s pelinom.
Pojdi po poti,
ki jo hodi davnina,
pojdi in se ne vračaj.
S sandalov otresi prah.
* * *
Neka preprostost
je v tvojih očeh in
ko tipkaš na računalnik,
se kakor otrok,
ki so mu podtaknili
pokvarjeno igračo,
jeziš na tehniko.
Nato odpreš rokovnik
in si zapišeš termin,
ki ti bo za nadaljnje mesece
omogočil kruh.
Ne spomnim se ti imena,
čeprav te že mesec dni
srečujem v pisarni in
ponoči sanjam tvoje boke.
Verjetno bova ostala
v pripravljenosti,
saj ne znam in
nočem ukati v jutro.
* * *
Dan je krajši,
ko čakam nate,
ker vem,
da boš prišla,
sicer boš zamudila,
ker se nisva sporazumela
o kraju zmenka.
Čebljala boš o upanju,
ki ga na novo gradiš.
Jaz bom čakal komitenta,
ki bo zavaroval avto.
* * *
Na praznih parkiriščih
v soju večernih luči
ustavljava avto.
Kakor tata skrivava zaklad.
Potem pripraviva pribor
in si na vrhuncu zapičiva iglo v žilo.
In potem…
Ostane le glasba.
Ne plujeva,
le v miru mrtvih vran strmiva v prazno.
Potem me objameš, rekoč:
»Danes je zadnjič«.
* * *
Govorijo mi, da me izkoriščaš,
da piješ sokove mojih dlani.
Žalosten vem –
oni vedo,
a vendar
je v tebi nekaj živega,
neko nagajivo dekle,
sanje o uspehu
in prelep obraz.
V nagovoru sem te označil
za muzo –
romantični diskurz?
Kakorkoli –
spet bova v avtu
kadila smotke.
* * *
Kje so tvoje dlani,
križci, ki si jih pred spanjem
risala na čelo.
Kje so tvoji objemi,
nežne roke
in tople prsi.
Kje so tvoje ustne,
sladek okus labele
in žareči poljubi.
Kje si, dekle,
tvoja majhna postava
in vedno nasmejan obraz.
Vem kje si,
vem s kom si,
vem, koga pestuješ.
A ne vem,
kje sem jaz.
* * *
Prazen sem,
izpil sem zadnji kozarec,
ovekovečil misel nanjo,
pripovedoval svojo zgodbo,
občinstvu pred ekranom,
dal duhovno hrano.
Prazen sem,
prazen,
s solzami v očeh.
* * *
Poje mi Elvis –
o snegu in
detetu geta.
Je vedel, da bodo njegova usta utihnila –
ostal bo le zvočni zapis.
Večen si, Elvis – Magnus,
večen je tvoj glas.
Si vedel – Veliki,
da boš še večji,
še težji, in da ti bo
hamburger ustavil srce.
»Are you lonesome tonight?«
ko zreš v televizor
in ga ustreliš v ekran.
Poje mi Elvis –
večen je glas,
hamburger na mizi
slastno diši.Jan Šmarčan
* * *
Vrnil sem se, iskala si me.
Tridnevje čez Savo,
kjer najdeš navdih.
Povedala si mi,
da on ni edini.
Ne, nisem jokal,
le zamislil sem se
in sanjal njo,
ki je študirala pet let.
* * *
Uživaj v razgledu,
so mi dejali,
ko so pred mojimi očmi
švigali modro – rdeči pajaci.
V njihovem taktu se je zibala
rjavolasa princesa.
»Pomisli,« je dejala,
»jaz in ti.«
»Morda pa res,«
sem pomislil.
* * *
Ta prekleta vročina
in vonj avtomobilov,
manj jih je,
izbrala sva noč.
Kakor da se peljeva v raj
Alamuta.
Zaužiješ, zaspiš in greš.
Prebudiš se drugje –
vonj morja in glas trajekta.
Popotniki in ribiči,
kurve in vazali.
Le eno jih bliža –
prostranost morja.
Kakor kobilice
zaužijejo hrano in vedo:
Tam je Vajtapu.
Vajtapu je meja –
onstran si ti.
* * *
Kakor da sonce zahaja,
se zdi, kakor da
odhaja poletje
in tvoj obraz,
prelep,
neka muza je v tebi,
nek preobrat in odločitev.
In vendar, kakor da veva:
Vrani so črni,
Ne, ne, ne boš dejala,
jaz sem izbrala življenje.
Si ga res?
Zašlo bo sonce in
v njegovem zadnjem odblesku
senci v avtomobilu.
* * *
Ko v tvojih očeh ni več sonca,
ko se vsak dotik zazdi,
kakor da tipaš meglo,
in ko veš, da je jutro samota,
ni več prostora zate.
Tedaj oprtaj nahrbtnik
in ga napolni s pelinom.
Pojdi po poti,
ki jo hodi davnina,
pojdi in se ne vračaj.
S sandalov otresi prah.
* * *
Neka preprostost
je v tvojih očeh in
ko tipkaš na računalnik,
se kakor otrok,
ki so mu podtaknili
pokvarjeno igračo,
jeziš na tehniko.
Nato odpreš rokovnik
in si zapišeš termin,
ki ti bo za nadaljnje mesece
omogočil kruh.
Ne spomnim se ti imena,
čeprav te že mesec dni
srečujem v pisarni in
ponoči sanjam tvoje boke.
Verjetno bova ostala
v pripravljenosti,
saj ne znam in
nočem ukati v jutro.
* * *
Dan je krajši,
ko čakam nate,
ker vem,
da boš prišla,
sicer boš zamudila,
ker se nisva sporazumela
o kraju zmenka.
Čebljala boš o upanju,
ki ga na novo gradiš.
Jaz bom čakal komitenta,
ki bo zavaroval avto.
* * *
Na praznih parkiriščih
v soju večernih luči
ustavljava avto.
Kakor tata skrivava zaklad.
Potem pripraviva pribor
in si na vrhuncu zapičiva iglo v žilo.
In potem…
Ostane le glasba.
Ne plujeva,
le v miru mrtvih vran strmiva v prazno.
Potem me objameš, rekoč:
»Danes je zadnjič«.
* * *
Govorijo mi, da me izkoriščaš,
da piješ sokove mojih dlani.
Žalosten vem –
oni vedo,
a vendar
je v tebi nekaj živega,
neko nagajivo dekle,
sanje o uspehu
in prelep obraz.
V nagovoru sem te označil
za muzo –
romantični diskurz?
Kakorkoli –
spet bova v avtu
kadila smotke.
* * *
Kje so tvoje dlani,
križci, ki si jih pred spanjem
risala na čelo.
Kje so tvoji objemi,
nežne roke
in tople prsi.
Kje so tvoje ustne,
sladek okus labele
in žareči poljubi.
Kje si, dekle,
tvoja majhna postava
in vedno nasmejan obraz.
Vem kje si,
vem s kom si,
vem, koga pestuješ.
A ne vem,
kje sem jaz.
* * *
Prazen sem,
izpil sem zadnji kozarec,
ovekovečil misel nanjo,
pripovedoval svojo zgodbo,
občinstvu pred ekranom,
dal duhovno hrano.
Prazen sem,
prazen,
s solzami v očeh.
* * *
Poje mi Elvis –
o snegu in
detetu geta.
Je vedel, da bodo njegova usta utihnila –
ostal bo le zvočni zapis.
Večen si, Elvis – Magnus,
večen je tvoj glas.
Si vedel – Veliki,
da boš še večji,
še težji, in da ti bo
hamburger ustavil srce.
»Are you lonesome tonight?«
ko zreš v televizor
in ga ustreliš v ekran.
Poje mi Elvis –
večen je glas,
hamburger na mizi
slastno diši.
