Rjav, opraskan lesonit je oklepal prostor od vrha do tal kot velikanski zaboj, ki mu visijo s pokrova cevasti lestenci in pršijo na tla rumeno svetlobo kot razredčeno oranžado. Cigaretni dim se je spajal z ostrim zadahom po politem vinu in stari slanini v zadušljivo meglo, ki se je plazila ob stenah in lizala scefrane zavese na oknih, reklamni karton »Segestica«, sliko maršala Tita in avtobusni vozni red, na katerega je bil nekdo napisal z rdečim svinčnikom: »Franc je prasica«.
»Petdeset,« je rekel fant pri biljardu in potisnil roke v žep.
»Vi mislite, da sem pijan, pa nisem, tovariš,« je rekel moški človeku poleg sebe in dvignil kozarec z mokre plošče točilne mize.
»Liter črnega, tovarišica!« je zaklical človek v plavem žametnem suknjiču izza mize, za katero sta sedela še dva in jedla golaž.
»Lep vzorček imate na bluzi, gospodična,« je rekel človek v kotu in segel preko mize v prsi dekletu z vijolično šminko na ustnicah in s trajno nakodrano grivo trdih kostanjevih las.
»... in nikdar ne smemo pozabiti onih strašnih časov, ko so vse noči tulile nad mesti sirene in se je paral zrak od žvižgajočih bomb,« je recitiral napovedovalec nemške radijske postaje, ko je nenadoma utihnil šlager »Kleiner Bär von Berlin, komm’ zurück.«
»Dvainšestdeset,« je rekel fant pri biljardu in mazal konec palice s kredo.
»Vi boste slabo mislili o meni, tovariš, ker sem malo okajen; pa so problemi, tovariš, problemi.«
»Dva brizganca je šestdeset, sendvič je osemdeset,« je rekla natakarica in povlekla »brizzganec«.
»Huda?« je potegnil človek v kotu roko do polovice mize nazaj, ko ga je dekle rahlo oplazilo. »Lep prstan imate (pijte vendar, gospodična!) Spomin, a? Lep mlad dečko, športna postava, ozke hlače, a? Spomin od mame? Bežite no. Tudi jaz sem jih delil.« Roka je gladila prstan, debele prste z razcepljeno kožo ob nohtih in ščegetala po dlani.
»... žene so umirale z dojenčki v naročju, starci so umirali, mlada dekleta. Bombe, fosfor, ulice so gorele bežečim ljudem pod nogami. Nikjer izhoda. Mesto je bilo morje ognja, polno dima, saj in smrada po ožganem mesu, polno prasketanja gorečega lesa, razpadajočih hiš in nad vsem zlovešče tuljenje letal, enakomerno, nenehno, nevidno, val za valom, vsako noč. Nikdar varnosti, nikdar miru. Nemci, nikdar več vojne!«
»Osemdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal cigareto.
Moški v žametnem suknjiču je pil in mlaskal z jezikom, druga dva sta drobila žemlje v golaž.
»Problemi, tovariš,« je rekel moški za pultom in trkal s praznim kozarcem ob kozarec soseda, ki je gledal biljard. »Delavsko samouopravljanje, k’c. Jaz sem izobražen, tovariš. Preberem Borbo in Obzornik. Kaj pravite? Jaz sem izobražen. Dva deci, Gusta!«
Natakarica se je praskala po glavi, nalila kozarec, preložila sendviče z dveh krožnikov na enega in splaknila dva kozarca.
»... mar je danes ozračje drugačno kot pred desetimi leti? Mar je bolj mirno zato, ker v njem ne zvenijo več drobci topovskih izstrelkov, temveč zvočni valovi z vzhoda in zahoda, ki se stikajo nad nami in se bijejo? Mar je spanje lažje, če brenkajo v zraku bajalajke in tolčejo zamorci na boben, če blebečejo oboji o miru?« recitator je zakašljal, se odhrkal in nadaljeval: »O miru ...«
»Jaz sem delil prave, gospodična, to je moja napaka.« Iz kota se je presedel k njej. »Vse naredim prehitro. V trenutku se zaljubim, dam vse in potem je prepozno. Vi tudi, kajne, gospodična?« Noga v jahalnih hlačah je poskušala dvigniti njeno, roka je božala komolec in se kradla pod bluzo.
»Devetdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal drugo cigareto.
»K’c, tovariš. Pred eno uro nisem bil pijan. Jaz sem izobražen. Evo: pripravim referat. Ponoči. Podnevi delam, hodim po terenu. Ponoči. Nato skličem sestanek. Tako in tako, tovariši. Nepravilnosti. Kaj, tovariš? Četrt jih pride, tričetrt jih ne pride. Kaj, tovariš? Tričetrt jih ne pride. Jaz pripravim referat. Ponoči. Kaj, tovariš?«
»Ne kričite,« je rekel moški poleg njega in srknil malo vina.
»Ne pridejo, kaj? So bolj izobraženi kot jaz? Grem domov. Vrgel bi bombo. V partizanih sem metal bombe, smo metali bombe, kaj? Smo napadali in vse je bilo v redu. Kaj? Doma žena:
‘S katero si se vlačil, kje si bil? Ne laži! S tisto prekleto candrasto Miro si bil. Večerja? Takšnemu prascu bom dala večerjo? Kaj, tovariš?«
»Križ je z ženskami, križ,« je rekel moški poleg njega in gledal kotaljenje krogel na biljardu.
»K’c, tovariš! Tričetrt jih ne pride, kaj, žena te ozmerja, kaj? Včasih smo metali bombe, kaj pa zdaj, kaj, tovariš?«
» ... nič ni zanesljivega, Nemci. Nikjer ni opore, nikjer trdne točke, zavetja. Mir in sreča - preperele cunje v seznamih muzejev. Ne verujte v ljudi, Nemci, ne spite. Kaj morete spati in sanjati, ko gorijo mesta? Ognjena štafeta teče po zemlji. Predali smo jo pred desetimi leti. Bombe žvižgajo drugje, otroci umirajo drugje, ali moremo spati in sanjati? Sanje so skorja čudovitih kristalov pod žlindro. Sunek, skorja izgine in ostane samo smrad razlite tekočine ...«
»Vi ste prav takšni kot jaz, gospodična Vida.« Noga v jahalnih hlačah med njenimi koleni je drgetala kot v taktu fox - trota, roka je gnetla leve prsi. »Prav takšni kot jaz, gospodična Vida. Tu imam sobo v prvem nadstropju, radio. Stoli so pretrdi. Kakšen liker imate najrajši, gospodična Vida?«
»Za sto dinarjev ponoči ne začnem nove partije. Dve sto?« je rekel fant pri biljardu.
Moški v žametnem suknjiču je ponudil kozarec sosedu, ki je obrisal krožnik z žemljo. Drugi si je trebil zobe z vžigalico.
»K’c, tovariš, vse skupaj. Metali smo bombe. Pred desetimi leti, k’c.«
» ... brali smo sestavek mladega nemškega pisatelja. Ura bo vsak čas dvaindvajset. Še nekaj sekund ...«
»Jajčni konjak, ne liker,« je reklo dekle z vijolično šminko in stiskalo nogo v jahalnih hlačah.
Natakarica je zazehala in pogledala na zapestno uro.
»Še eno uro.«
Potem se je zastrmela v vrsto miz s kockastimi prti, s pepelniki, polnimi jabolčnih olupkov, papirji in pepela, s šmarnicami v kozarcih za dva deci, s krožniki in steklenicami piva, po katerih se je cedila pena.
(Svit 1954)
Tuš
Rjav, opraskan lesonit je oklepal prostor od vrha do tal kot velikanski zaboj, ki mu visijo s pokrova cevasti lestenci in pršijo na tla rumeno svetlobo kot razredčeno oranžado. Cigaretni dim se je spajal z ostrim zadahom po politem vinu in stari slanini v zadušljivo meglo, ki se je plazila ob stenah in lizala scefrane zavese na oknih, reklamni karton »Segestica«, sliko maršala Tita in avtobusni vozni red, na katerega je bil nekdo napisal z rdečim svinčnikom: »Franc je prasica«.
»Petdeset,« je rekel fant pri biljardu in potisnil roke v žep.
»Vi mislite, da sem pijan, pa nisem, tovariš,« je rekel moški človeku poleg sebe in dvignil kozarec z mokre plošče točilne mize.
»Liter črnega, tovarišica!« je zaklical človek v plavem žametnem suknjiču izza mize, za katero sta sedela še dva in jedla golaž.
»Lep vzorček imate na bluzi, gospodična,« je rekel človek v kotu in segel preko mize v prsi dekletu z vijolično šminko na ustnicah in s trajno nakodrano grivo trdih kostanjevih las.
»... in nikdar ne smemo pozabiti onih strašnih časov, ko so vse noči tulile nad mesti sirene in se je paral zrak od žvižgajočih bomb,« je recitiral napovedovalec nemške radijske postaje, ko je nenadoma utihnil šlager »Kleiner Bär von Berlin, komm’ zurück.«
»Dvainšestdeset,« je rekel fant pri biljardu in mazal konec palice s kredo.
»Vi boste slabo mislili o meni, tovariš, ker sem malo okajen; pa so problemi, tovariš, problemi.«
»Dva brizganca je šestdeset, sendvič je osemdeset,« je rekla natakarica in povlekla »brizzganec«.
»Huda?« je potegnil človek v kotu roko do polovice mize nazaj, ko ga je dekle rahlo oplazilo. »Lep prstan imate (pijte vendar, gospodična!) Spomin, a? Lep mlad dečko, športna postava, ozke hlače, a? Spomin od mame? Bežite no. Tudi jaz sem jih delil.« Roka je gladila prstan, debele prste z razcepljeno kožo ob nohtih in ščegetala po dlani.
»... žene so umirale z dojenčki v naročju, starci so umirali, mlada dekleta. Bombe, fosfor, ulice so gorele bežečim ljudem pod nogami. Nikjer izhoda. Mesto je bilo morje ognja, polno dima, saj in smrada po ožganem mesu, polno prasketanja gorečega lesa, razpadajočih hiš in nad vsem zlovešče tuljenje letal, enakomerno, nenehno, nevidno, val za valom, vsako noč. Nikdar varnosti, nikdar miru. Nemci, nikdar več vojne!«
»Osemdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal cigareto.
Moški v žametnem suknjiču je pil in mlaskal z jezikom, druga dva sta drobila žemlje v golaž.
»Problemi, tovariš,« je rekel moški za pultom in trkal s praznim kozarcem ob kozarec soseda, ki je gledal biljard. »Delavsko samouopravljanje, k’c. Jaz sem izobražen, tovariš. Preberem Borbo in Obzornik. Kaj pravite? Jaz sem izobražen. Dva deci, Gusta!«
Natakarica se je praskala po glavi, nalila kozarec, preložila sendviče z dveh krožnikov na enega in splaknila dva kozarca.
»... mar je danes ozračje drugačno kot pred desetimi leti? Mar je bolj mirno zato, ker v njem ne zvenijo več drobci topovskih izstrelkov, temveč zvočni valovi z vzhoda in zahoda, ki se stikajo nad nami in se bijejo? Mar je spanje lažje, če brenkajo v zraku bajalajke in tolčejo zamorci na boben, če blebečejo oboji o miru?« recitator je zakašljal, se odhrkal in nadaljeval: »O miru ...«
»Jaz sem delil prave, gospodična, to je moja napaka.« Iz kota se je presedel k njej. »Vse naredim prehitro. V trenutku se zaljubim, dam vse in potem je prepozno. Vi tudi, kajne, gospodična?« Noga v jahalnih hlačah je poskušala dvigniti njeno, roka je božala komolec in se kradla pod bluzo.
»Devetdeset,« je rekel fant pri biljardu in si prižgal drugo cigareto.
»K’c, tovariš. Pred eno uro nisem bil pijan. Jaz sem izobražen. Evo: pripravim referat. Ponoči. Podnevi delam, hodim po terenu. Ponoči. Nato skličem sestanek. Tako in tako, tovariši. Nepravilnosti. Kaj, tovariš? Četrt jih pride, tričetrt jih ne pride. Kaj, tovariš? Tričetrt jih ne pride. Jaz pripravim referat. Ponoči. Kaj, tovariš?«
»Ne kričite,« je rekel moški poleg njega in srknil malo vina.
»Ne pridejo, kaj? So bolj izobraženi kot jaz? Grem domov. Vrgel bi bombo. V partizanih sem metal bombe, smo metali bombe, kaj? Smo napadali in vse je bilo v redu. Kaj? Doma žena:
‘S katero si se vlačil, kje si bil? Ne laži! S tisto prekleto candrasto Miro si bil. Večerja? Takšnemu prascu bom dala večerjo? Kaj, tovariš?«
»Križ je z ženskami, križ,« je rekel moški poleg njega in gledal kotaljenje krogel na biljardu.
»K’c, tovariš! Tričetrt jih ne pride, kaj, žena te ozmerja, kaj? Včasih smo metali bombe, kaj pa zdaj, kaj, tovariš?«
» ... nič ni zanesljivega, Nemci. Nikjer ni opore, nikjer trdne točke, zavetja. Mir in sreča - preperele cunje v seznamih muzejev. Ne verujte v ljudi, Nemci, ne spite. Kaj morete spati in sanjati, ko gorijo mesta? Ognjena štafeta teče po zemlji. Predali smo jo pred desetimi leti. Bombe žvižgajo drugje, otroci umirajo drugje, ali moremo spati in sanjati? Sanje so skorja čudovitih kristalov pod žlindro. Sunek, skorja izgine in ostane samo smrad razlite tekočine ...«
»Vi ste prav takšni kot jaz, gospodična Vida.« Noga v jahalnih hlačah med njenimi koleni je drgetala kot v taktu fox - trota, roka je gnetla leve prsi. »Prav takšni kot jaz, gospodična Vida. Tu imam sobo v prvem nadstropju, radio. Stoli so pretrdi. Kakšen liker imate najrajši, gospodična Vida?«
»Za sto dinarjev ponoči ne začnem nove partije. Dve sto?« je rekel fant pri biljardu.
Moški v žametnem suknjiču je ponudil kozarec sosedu, ki je obrisal krožnik z žemljo. Drugi si je trebil zobe z vžigalico.
»K’c, tovariš, vse skupaj. Metali smo bombe. Pred desetimi leti, k’c.«
» ... brali smo sestavek mladega nemškega pisatelja. Ura bo vsak čas dvaindvajset. Še nekaj sekund ...«
»Jajčni konjak, ne liker,« je reklo dekle z vijolično šminko in stiskalo nogo v jahalnih hlačah.
Natakarica je zazehala in pogledala na zapestno uro.
»Še eno uro.«
Potem se je zastrmela v vrsto miz s kockastimi prti, s pepelniki, polnimi jabolčnih olupkov, papirji in pepela, s šmarnicami v kozarcih za dva deci, s krožniki in steklenicami piva, po katerih se je cedila pena.
