S to številko je »Svit« nehal izhajati. Lahko sklepam, da se bodo kritike v prej omenjenem stilu ponovile, in ker takrat »Svita« ne bo več, omenjena glasila (Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, op. M.K.) pa ne bodo nič manj socialistična kot doslej in tudi mi ne bomo nič drugačni in nič manj vljudni, se ne bomo mogli več braniti oziroma popravljati ihtivost in zanesenost recenzentov, ker nam odgovorov pod kakršnim koli socialističnim motivom ne bodo objavljali.
Naj bi torej ta kozerija pokusila biti vnaprej odgovor na vse morebitne reprize časniških kritik.
»Svit« je preveč abstrakten pojem, zato je bolje govoriti o ljudeh, ki so pisali vanj. Zopet moramo torej biti sami tisti, ki se vživljamo v svojo rast in v dobo prehodnih napak, iz katere smo rasli. Kljub stalni rabi besed, kot so dialektika, dialektični materializem in metoda ocenjevanja in kritiziranja, ni še nobeden od kritikov našel poti od besed k dejanju. Zopet moramo biti vljudni, ljubeznivi in umirjeni tam, kjer so naši starejši vzorniki opletali s psovkami, negativnimi političnimi predznaki in z abotnim šolmaštrstvom. Objektivni bralec naj oprosti netaktno samopredstavljanje, ki se mu pa žal ni več mogoče ogniti.
Med vojno v ljudskih šolah in ob osvoboditvi stari deset ali enajst let, najbrž niso s polno zavestjo doživljali vojne. Bila je resničnost in reklo se ji je pomanjkanje, negotovost in strah. Bile so sanje o koncu vojne in pomenile so izpolnitev vseh želja. Otroci ljubijo pravljice in zgodbe o junakih. Tokrat so sanjarili z njimi tudi starejši bratje, starši in stari ljudje. Odisej - Winnetou - partizani. Razkošne sanjarije vseh ljudi.
Po vojni, šola: Predmeti: narodnoosvobodilna borba, ustava, dialektični materializem. Sončno jasni učbeniki Politzerja in drugih. Tu ni kaj diskutirati. Treba je samo prebrati, osvojiti snov, jo posredovati nekoč v poklicu dalje. Možgani so bili skladišča in tekoči trakovi, ne delavnica.
Zunaj šole: doba oddaj, odkupov, preklinjajočih kmetov. Razočarana naivnost odraslih in starcev in raztrgane tančice sanjarij. Doba gradnje in obnove in doba nestrpnosti, stremuštva, spodrivanja in borbe za stolčke. Med vojno je štelo mesto 2000 nemško govorečih in nemško nasmejanih ljudi, po vojni šteje mesto 2010 slovensko vzklikajočih ljudi, ki vsak teden ploskajo vsakemu govorniku.
Mlad človek vpraša: Zakaj? Kritičen človek ne ploska leto in dan vsakemu govorniku. Zakaj potem ploska? Profesor tako, oče drugače. Čemu? Politzer tako, mestni odbor drugače. Ena knjiga tako, druga drugače. Zakaj?
Šola: za zgodovino NOB - prav dobro, dobro, nezadostno, za ustavo - isto. Za dialektični materializem - odlično, nezadostno.
Učbenik: Profesor matematike je odkril v njem napako. Naslednji dan je sam naredil več napak na tabli.
Dijaki: Čemu ne bi bilo napak tudi v drugih učbenikih?
Profesor: V Politzerju ni problemov. Diskutirajmo. Ena ura diskusije. Toda potem - dovolj. Ni problemov.
Profesorski zbor: Mladina je duhovno pasivna. Delček, majhen delček je reakcionaren.
Nihče: Mladina je ob takšnem Politzerju duhovno brezposelna.
Rezultat: »Ne maramo nedotakljivih stvari. Ne maramo resnic iz mačjega srebra. Ne maramo resnic v vitrini. Naj se ideal ne zdrobi, če ga malo močneje primeš z roko. Ne verjamemo polituri imen. Ne istovetimo človeka s svetovnim nazorom, z domovino, z dialektičnim materializmom. Če grajamo človeka, ne grajamo svetovnega nazora, ki ga zastopa. Marksizem ni eksotična žival, ki bi znali z njo ravnati le redki posamezniki.«
Pardon. Zdajle bi lahko sedel pri črni kavi in igral šah. Prav tako bi isto lahko delali tudi drugi sodelavci »Svita«.
Mirne duše lahko napišem, da haltsmaulpolitika o nekaterih stvareh ni samo patent naših časnikov, temveč da smo je navajeni skozi vso dobo tako imenovanih prehodnih napak, ki o njej danes ne govorimo radi. Pišemo leto 1955, in še nismo tako daleč, da bi dopustili pismeno diskusijo vsakomur, kdor more slovnično pravilno povezati nekaj svojih misli ob aktualnem vprašanju.
Kaj zahtevamo danes še več od nekoga, ki se prijavi k diskusiji?
»Svit« je bil drobna revija. Iz ljubljanske perspektive (in tudi iz drugih) je bil neznaten, nepotreben, srednješolski, začetniški, včasih malo naiven, včasih smešen, drugič predrzen.
Iz neke perspektive pa so tudi kritiki, recenzenti in profesionalci peresa knjig in kulture neznatni, okoreli, patetični in neživljenjski. Stisnjeni so v plašnice glavnih ulic in v dekoracije bogatih izložb, uklenjeni so v svoj kulturnoposlanski osemurni delavnik. Privezani so ob naš kulturni voz, če je zunaj oken jesen, zima ali pomlad. Pisati morajo o stvareh, če ob njih kaj čutijo ali če ne čutijo ničesar. Dan na dan in leto za letom in vsako leto imajo samo tri tedne ali malo več dopusta. Imajo mnogo sestankov in konferenc. Biti morajo napredni vsak dan in vse leto in biti morajo na tekočem s kulturnimi dogodki vsega sveta in do vsega morajo imeti trden odnos. Hoditi morajo na koncerte, gledališke predstave in v kino. Prebirati morajo revije. Slovenske, srbske, nemške, angleške.
Najbrž samo še listajo. Težko da ostane kaj časa za temeljito branje.
Vemo tudi to, torej vemo, kaj so perspektive. Vemo tudi, da perspektive niso nekaj trdnega, da so trdne samo stojne točke in da je perspektiva odvisna samo od gibljivosti človeka. In nazadnje vemo, da dandanes mnogokrat pravijo mnogoperspektivnosti brezperspektivnost.
»Svitu« se da očitati mnogokaj ali nič, če razumemo pod očitki dosedanji način kritike, ki jo ločimo od kritike brez podtikanj, psovk in pisanja negativnih političnih karakteristik.
Ni ga pač več in tudi hude krvi ne bo več. Materialnih osnov ni, moralne podpore ni in končno ni več tistega idealizma, ki bi si dal za božji lon metati polena pod noge in se pustil pitati z nasprotniki marksizma zato, ker se ni držal pravil haltsmaulpolitike o nekaterih stvareh, temveč je z naivno odkritosrčnostjo nosil svoja mnenja in svoje dobro ime naprodaj.
Namesto da smo pisali v »Svit«, bi bili lahko sedeli v kavarnah, pili črno kavo, igrali tarok in zabavljali na razmere v našem javnem in kulturnem življenju, kot to počne toliko kvartaških krožkov po stari slovenski navadi. (Kaj je pač bilo bolje?)
(Svit, zadnja številka, 1955)
(odlomek)
S to številko je »Svit« nehal izhajati. Lahko sklepam, da se bodo kritike v prej omenjenem stilu ponovile, in ker takrat »Svita« ne bo več, omenjena glasila (Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, op. M.K.) pa ne bodo nič manj socialistična kot doslej in tudi mi ne bomo nič drugačni in nič manj vljudni, se ne bomo mogli več braniti oziroma popravljati ihtivost in zanesenost recenzentov, ker nam odgovorov pod kakršnim koli socialističnim motivom ne bodo objavljali.
Naj bi torej ta kozerija pokusila biti vnaprej odgovor na vse morebitne reprize časniških kritik.
»Svit« je preveč abstrakten pojem, zato je bolje govoriti o ljudeh, ki so pisali vanj. Zopet moramo torej biti sami tisti, ki se vživljamo v svojo rast in v dobo prehodnih napak, iz katere smo rasli. Kljub stalni rabi besed, kot so dialektika, dialektični materializem in metoda ocenjevanja in kritiziranja, ni še nobeden od kritikov našel poti od besed k dejanju. Zopet moramo biti vljudni, ljubeznivi in umirjeni tam, kjer so naši starejši vzorniki opletali s psovkami, negativnimi političnimi predznaki in z abotnim šolmaštrstvom. Objektivni bralec naj oprosti netaktno samopredstavljanje, ki se mu pa žal ni več mogoče ogniti.
Med vojno v ljudskih šolah in ob osvoboditvi stari deset ali enajst let, najbrž niso s polno zavestjo doživljali vojne. Bila je resničnost in reklo se ji je pomanjkanje, negotovost in strah. Bile so sanje o koncu vojne in pomenile so izpolnitev vseh želja. Otroci ljubijo pravljice in zgodbe o junakih. Tokrat so sanjarili z njimi tudi starejši bratje, starši in stari ljudje. Odisej - Winnetou - partizani. Razkošne sanjarije vseh ljudi.
Po vojni, šola: Predmeti: narodnoosvobodilna borba, ustava, dialektični materializem. Sončno jasni učbeniki Politzerja in drugih. Tu ni kaj diskutirati. Treba je samo prebrati, osvojiti snov, jo posredovati nekoč v poklicu dalje. Možgani so bili skladišča in tekoči trakovi, ne delavnica.
Zunaj šole: doba oddaj, odkupov, preklinjajočih kmetov. Razočarana naivnost odraslih in starcev in raztrgane tančice sanjarij. Doba gradnje in obnove in doba nestrpnosti, stremuštva, spodrivanja in borbe za stolčke. Med vojno je štelo mesto 2000 nemško govorečih in nemško nasmejanih ljudi, po vojni šteje mesto 2010 slovensko vzklikajočih ljudi, ki vsak teden ploskajo vsakemu govorniku.
Mlad človek vpraša: Zakaj? Kritičen človek ne ploska leto in dan vsakemu govorniku. Zakaj potem ploska? Profesor tako, oče drugače. Čemu? Politzer tako, mestni odbor drugače. Ena knjiga tako, druga drugače. Zakaj?
Šola: za zgodovino NOB - prav dobro, dobro, nezadostno, za ustavo - isto. Za dialektični materializem - odlično, nezadostno.
Učbenik: Profesor matematike je odkril v njem napako. Naslednji dan je sam naredil več napak na tabli.
Dijaki: Čemu ne bi bilo napak tudi v drugih učbenikih?
Profesor: V Politzerju ni problemov. Diskutirajmo. Ena ura diskusije. Toda potem - dovolj. Ni problemov.
Profesorski zbor: Mladina je duhovno pasivna. Delček, majhen delček je reakcionaren.
Nihče: Mladina je ob takšnem Politzerju duhovno brezposelna.
Rezultat: »Ne maramo nedotakljivih stvari. Ne maramo resnic iz mačjega srebra. Ne maramo resnic v vitrini. Naj se ideal ne zdrobi, če ga malo močneje primeš z roko. Ne verjamemo polituri imen. Ne istovetimo človeka s svetovnim nazorom, z domovino, z dialektičnim materializmom. Če grajamo človeka, ne grajamo svetovnega nazora, ki ga zastopa. Marksizem ni eksotična žival, ki bi znali z njo ravnati le redki posamezniki.«
Pardon. Zdajle bi lahko sedel pri črni kavi in igral šah. Prav tako bi isto lahko delali tudi drugi sodelavci »Svita«.
Mirne duše lahko napišem, da haltsmaulpolitika o nekaterih stvareh ni samo patent naših časnikov, temveč da smo je navajeni skozi vso dobo tako imenovanih prehodnih napak, ki o njej danes ne govorimo radi. Pišemo leto 1955, in še nismo tako daleč, da bi dopustili pismeno diskusijo vsakomur, kdor more slovnično pravilno povezati nekaj svojih misli ob aktualnem vprašanju.
Kaj zahtevamo danes še več od nekoga, ki se prijavi k diskusiji?
»Svit« je bil drobna revija. Iz ljubljanske perspektive (in tudi iz drugih) je bil neznaten, nepotreben, srednješolski, začetniški, včasih malo naiven, včasih smešen, drugič predrzen.
Iz neke perspektive pa so tudi kritiki, recenzenti in profesionalci peresa knjig in kulture neznatni, okoreli, patetični in neživljenjski. Stisnjeni so v plašnice glavnih ulic in v dekoracije bogatih izložb, uklenjeni so v svoj kulturnoposlanski osemurni delavnik. Privezani so ob naš kulturni voz, če je zunaj oken jesen, zima ali pomlad. Pisati morajo o stvareh, če ob njih kaj čutijo ali če ne čutijo ničesar. Dan na dan in leto za letom in vsako leto imajo samo tri tedne ali malo več dopusta. Imajo mnogo sestankov in konferenc. Biti morajo napredni vsak dan in vse leto in biti morajo na tekočem s kulturnimi dogodki vsega sveta in do vsega morajo imeti trden odnos. Hoditi morajo na koncerte, gledališke predstave in v kino. Prebirati morajo revije. Slovenske, srbske, nemške, angleške.
Najbrž samo še listajo. Težko da ostane kaj časa za temeljito branje.
Vemo tudi to, torej vemo, kaj so perspektive. Vemo tudi, da perspektive niso nekaj trdnega, da so trdne samo stojne točke in da je perspektiva odvisna samo od gibljivosti človeka. In nazadnje vemo, da dandanes mnogokrat pravijo mnogoperspektivnosti brezperspektivnost.
»Svitu« se da očitati mnogokaj ali nič, če razumemo pod očitki dosedanji način kritike, ki jo ločimo od kritike brez podtikanj, psovk in pisanja negativnih političnih karakteristik.
Ni ga pač več in tudi hude krvi ne bo več. Materialnih osnov ni, moralne podpore ni in končno ni več tistega idealizma, ki bi si dal za božji lon metati polena pod noge in se pustil pitati z nasprotniki marksizma zato, ker se ni držal pravil haltsmaulpolitike o nekaterih stvareh, temveč je z naivno odkritosrčnostjo nosil svoja mnenja in svoje dobro ime naprodaj.
Namesto da smo pisali v »Svit«, bi bili lahko sedeli v kavarnah, pili črno kavo, igrali tarok in zabavljali na razmere v našem javnem in kulturnem življenju, kot to počne toliko kvartaških krožkov po stari slovenski navadi. (Kaj je pač bilo bolje?)
