Oh, Kalipso svobode nikoli ne bi zamenjala. Za nič. Še huje je bilo, da za nikogar. Kot si rekla, draga, led se za nikogar ne spremeni in za nikogar ne kuha kosila. Ljubezen v času svobode vedno zgreši bistvo. Žal ti je. Vem, da ti je tako prekleto svinjsko žal, da nisi ostala. Ob njem. Ob svojem najvišjem stebru. Ker je zmogel do neba in dlje. V tvoje srce. Strla me je, razumeš, tako zelo me ni mogla streti do takrat nobena izjava. To je bila izjava največje ljubezni. Večje nisem poznala. In večje od takrat nisem hotela poznati. Tako sem vsaj mislila.
Pred vsem tem.
Izmikam se, praskam in odrivam. In ko pride do soočenja, skoraj zbežim. Izmislim si nek puhli izgovor in zbežim. Samo, da grem stran. Samo, da mi ni treba doživljati teh repriz. Tako sem se naveličala....Ne da se mi.
Ne, nekdo kot si ti, ne obstaja.
Dobila sva se na kavi. V središču mesta, ki ga tako zelo obožujem. Pustimo razloge za to trditev. Ko ravnokar stopa iz svojega svežega, še novega dišečega črnega avta, cca. 300 metrov opazim v njegovi roki nekaj podobnega temu, kar pač moškim najprej pade na pamet, preden se odpravijo na tovrstno priložnost. Že si je nabral prvi minus pri meni, pomislim. Ne, spet roža!! Res jih ne maram! In zmeraj jih dobim. Kot zakleto.
Naročiva. Izmenjava vljudnostni frazi, hipen poljub na lička. Sledi petminutna debata o vremenu. Tipično angleško. In slovensko. Očitno. Vpraša, zakaj nikoli ne pokličem. Zasmejim se in z najbolj sladkim glasom, kar jih premorem, rečem, da tega jaz pač ne delam. Da moram videti, koliko srca vlaga v to. Da moram potem tudi ugotoviti, koliko ga sama. Prižge mi cigareto in gleda v reko. Ta reka je simbol zavezništva. Zasmejim se in pravim. Kako, si pozabil, kako hitro teče naprej. Ah daj, Ljubljanica je vendar ena najbolj počasnih rek. Ja, si mislim, in izliva se v tebi. Naslonim glavo na njegovo ramo, kot vedno, kadar potrebujem zavetje. On to čuti še iz časov, ko so pihali vetrovi. Potem se zasmeji, me pogleda in reče. Če bi vedel, da si dobila v teh mesecih tako barvo, če bi le vedel, bi te prej ugrabil. Ti ljudje te le požirajo. Izčrpavajo te, draga. Nimaš pojma, kako bi si to želela par tednov prej. Vendar me ne moreš zaklepati. Nikoli me ne bi mogel, tudi prej, razumeš, tudi če bi te ljubila bolj od lastne svobode. Po vseh skupnih prekrokanih nočeh bi vendar lahko ugotovil, da takrat nisem hotela stran, da pa sem naslednje jutro mogla. Ker sem morala spiti vodo in si oddahniti od tebe, ko te je v hipih bilo preveč. Obožujem te. Vendar si moram oddahniti od tebe. Spet se zasmeji in vpraša, če je to zaradi let. Še enkrat se zazrem v oči, in če me še enkrat vprašaš to, letiš, zadnjič ti sedaj lucidno razložim, da to dejstvo pri meni nikoli ni igralo bistvene vloge. Saj veš, kaj je vedno bilo na prvem, na zlatem mestu? Bojim se, mi pravi. Hudiča, česa se lahko bojiš? Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala in da te hočem. Bili so časi, ko nisem hotela nikogar. Tega ne bi zamenjala za pol mlajše. Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala. In jaz zmeraj izberem le najboljše. Leta so vendar samo abstraktna komponenta, predznak nečesa, kar ima vsebino, gola matematika. Te pa nikoli nisem marala, saj veš, da znam izračunati le popuste v svojih treh najljubših trgovinah in da mi vedno preračunavaš večino stvari v trgovini, ko me moraš ustaviti, ker samo mečem v tisti voziček. Saj ne, da si po naključju ekonomist. Zasmeji se s tistim prisrčnim smehom, ki me vedno ogreje do bistva. Torej, na zlatem mestu je srce. Slišati je klišejsko, a veva, kaj to pomeni. Vsi ljudje ga nimajo. Kako bi sicer lahko živeli z lažjo in varanjem?
Užitek tišine. Ker takoj za tem je treba misliti. Spet.
Kar srh me lovi, ko pomislim, za koliko ljudi, ki to dejansko prakticirajo, vem. Pa ne da bi hotela. Pa tudi sicer me nikoli niso zanimali vaški trači. Najbolj na živce mi je vedno šlo pametovanje ljudi, ki imajo največ fig v žepu in največ masla na glavi, kot se temu kmečko reče, jaz bi pa rekla praha v duši. Pravi mi, da se je zaljubil. Ljudem s tako prakso je treba povedati nekaj krepkih. Če si do najbližjih neiskren, nema veze, kakšen si do drugih, ker si v svojem bistvu itak zgrešen. Vpraša, če ga poslušam. Seveda, se zasmejim, a si ga ne upam pogledati v oči. Kar stopila bi se v njih. In potem postala majhna, še manjša in manjša in... Spet smeh. Tako luštno je s tabo. Vedno se smejim. Oprosti, povej. To rečem kar tako, avtomatsko, čeprav si predstavljam, kaj tiči za tem. V zraku je čutiti. Tudi Ljubljanica je začela teči hitreje.
Srček, kaj bo za aperitivom? Dajva nekaj močnejšega, da bova lažje prebavila tale pogovor. Poslušam. Samo poslušam. Vedno je bila os mojega življenja moja veza z njo. Ljudje so nama zavidali, ker živiva tako po visokih materialnih kot tudi moralnih standardih. Slovenski nacionalni šport pač. Zato so nalagali na ogenj. Vendar svoje ženske nikoli nisem varal, kaj šele iz takih bizarnih razlogov. Ko gre za nevoščljivost, ljudje postanejo to, kar so bili ves čas, a so prej nekako bolj ali manj uspešno prikrivali. Primitivci.
V lobiju hotela se vrti najina prejšnja melodija, se spomniš. Oči se zasolzijo, ti si me vedno pripravil do tega. Ob tebi še srake zajočejo. Sedanja melodija je lepša in predvsem bolj vesela. Tega v tistih vmesnih časih nisva mogla poslušati. Še vedno ga zanima. Zakaj mi ne pošlješ sporočila za lahko noč ali pa dobro jutro ali....kar tako...za lažji dan in boljši tek, ko se zbudim... lačen po tebi. To je ponavadi takrat, ko te prijateljice zvlečejo v tvoj najljubši klub v središču mesta. Skomignem in vprašam, če je prepričan, da me zvlečejo prijateljice, če nisem prej jaz tista, ki mora po polnilec za baterije in po kisik, si oddahniti od njega. Pove, da me razume. Tudi mojo patološko željo, da te nočem videti več kot trikrat na teden?
Ljubezen se povezuje z vesoljem. Kot užitek brez limite je. Zato so tudi sanje dovoljene v najinem raju. Eva je pojedla jabolko, tebe bom hranil z jagodami. Zakaj, se zasmejim, se bojiš, da bi si želela postati vsevedna ali bolj radovedna? Zakaj si takšen pesimist? Imaš vendar vse, kar sodobni ženski ne sme manjkati, predvsem imaš mene, reče in se nagajivo nasmehne. In tvoje znanje o gospodarstvu in javni porabi, pripomnim. Zasmejiva se.
Vedno igrava do konca. Vedno do mej. In nemalokrat čez. Ja, tako je bilo tudi prej. In poglej, kje potem pristane življenje. Za vogalom. Ali v pravljici. Spet smeh.
Veter lovi odpadlo jesensko listje. Tako dopolniš moje misli, za poletjem pride jesen. Mene dela otožnega. Jaz se počutim v stiski. Vedno je prekratka noč za še zadnji stih. Oba sva za vse ali nič. Ne igrava na varno. Vse ali nič. Kockarja. Hazarderja. Igralca na srečo. Igralca naključij. Pravijo mi, da si me spremenil. Spet odmeva nekje v mestne tlakovce tisti ljubljeni smeh; le kako, je radoveden. Samo odkimam in se zazrem v nebo. Nekdo že ve.
Svet odžira najlepše v ljudeh. Vsaj to sva se naučila. V tistih svinjsko mrzlih nočeh, ko sva se vozila ob jezeru in vdihavala mraz zato, da si oddahneva od zlobe ljudi, ki so zavidali nekaj tako lepega, kar se je šele rojevalo. V tistih nočeh ob kaminu in ginu s tonikom. Ko sem ti brala svojo poezijo. Ko sem pripravljala naslednjo zbirko. Ko si menjal službo. In avto. Mogla sva se izčistiti in se postiti. Ko sva žrla tablete, da sva naslednji dan bila vsaj približno normalna. A po taki pravljici nikoli več nisi normalen. Take pravljice v resnici ne obstajajo.
Vem, da samo pri resnično pravih stvareh lahko človek občuti to, za kar »gara« leta in leta. Kar ga popolnoma dopolnjuje, se pravi, posledično osrečuje. Ne bi mogel biti z nekom, ki ne razume tega gona v meni, ki me hrani, straši in narekuje tako tvegane stvari. A vem, da ne bi bilo vredno življenja, če bi jih nikoli ne naredil. Ne vem, koliko si se naučil, a najbrž dovolj, da, hipotetično, seveda, svoji naslednji ljubezni ne bi dovolil iti. Dovolj, da sedaj veš, da ni vredno žrtvovati ljubezni. Ker meni je sedaj to jasno. Preveč svinjsko jasno. Preroško jasno mi je.
Hotela sva spremeniti svet. Hotela sva posvojiti afriško deklico, hotela sva prebrati še tista dva slovenska klasika, ki ju še nisva, vsaka dva meseca sva bila v operi in v drami, na koncertih najinega najljubšega banda, vsak dan na fitnesu, čez vikende ob Zbilju in na sprehodih. Vikendi iz tebe v mene in iz mene v tebe.
Idealista, lačna dobrote. Ko bi bila vendar mogla poskrbeti, da bi nobeden od naju ne trpel.
Pravi mi, da vé, da ne bi mogla imeti tako blizu sebe nekoga ne srčnega. Res ne, ker jih voham kot pes voha kri. Na kilometre.
Ko bi me vsaj naučil, kako živeti dalje. Kot veter si, ki zastavi daje gib. Rabim te, da me umiriš. Da umiriš to žival v meni. Priganja me, da spet pišem. Zaradi tega dejstva sama sebi ustvarjam trpljenje in se bašem v nesrečo. Samo ljudi menjujem. A tudi te si skrbno zbiram, saj ponavadi ustrezajo vsaj petim od mojih šestih kriterijev.
Moraš me pustiti, da lahko še naprej zadovoljujem svojo najglobljo in najbolj iskreno potrebo. Potrebo po pisanju. Vleče me in me trga. Nekakšna bizarna recipročnost. Obupno me rabi, rabim jo, čeprav zaradi nje ne rabim tebe. To mi moraš dati, da bom srečna. Tudi za ceno najine ljubezni.
Življenje mi jemlje najljubše ljudi in imam občutek, da mi nastavlja neke druge ljudi. Sama delam selekcijo. Pregrobo?
Ne, nisem ista. Po čem takem nikoli več ne ostaneš isti. Mimo so časi sanjanja belih ptic in življenja v vatki. Od tebe naprej me ne bodo več obravnavali v rokavicah, se mi je zazdelo po nekem času. Začela se je akcija. Nisi me več čakal na parkirišču pred mojim blokom. Sama do mesta. Sama po mestu. Še vedno vrtoglave petke. Tako je lažje, to bi si želel. Z drugimi na dopust. Potem nenadoma v bolnici. To je bilo peklensko. Koliko infuzij tvoje krvi sem pravzaprav rabila prej, da sem nahranila srce, ko pa so sedaj komajda nahranile le fizični obstoj mene. Jasno je postalo, da je to, kar sem tam gledala, resnično. Stvarno. Popolna mizerija. Ljudje, vklenjeni v kvazi sterilno sobo tega in tega oddelka, z risom nemoči na obrazu. Tako sem si želela prisluhniti tem zgodbam, ki so skrite za sencami obrazov. Mladih, takih v najlepših letih in zgubanih. Pomagati. Ko pa s(m)o vsi hoteli samo živeti. Koliko je možnosti za povratek, brez da se te dotakne to, te sence neizbežnega, to, pred čemer si že vseskozi zatiskamo oči in tlačimo v smetnjake? Tako preprosto se sliši. Ali ni vse, kar želimo, le življenje?
Ne, ni mi žal. Nikoli mi ni bilo. Hodim po eni najdaljših ulic v mestu. Spet golobi. Te živali se samo množijo, pomislim, ko ura odbije poldrugo. Prihajaš. O bog, te tvoje črne kravate, prav nenormalno jih obožujem in vse tvoje obleke iz tistih konkretnih osemurnih italijanskih šopingov. Usedeva se. V kot. Po tem kosilu še sprehod, potem spet v službo in na faks. Spet mi ni treba iti peš. Od nekod še slišim glas, razvajenka. Nasmejim se, potem narediva plan, vse je domenjeno za zvečer. Preden se odpravim v tiste umazane sive hodnike še cigareta, dve. Za pomiritev, rečeš.
Ti veš, da si bila prva. In edina. Pravzaprav je bilo tako ves čas. On je samo zapolnjeval te dneve vmes. On je bil samo najboljši od najboljših. A ni mi bil dovolj. Mogla sem si ustvariti občutek, da je še nekaj več. Mislim, da se nikoli nisem naučila živeti brez da te ne bi pogrešala, draga. Vedno si bila na koncu glave, tudi ko je bilo z njim najlepše. Vrzeli mojega duha so bile prezahtevne, da bi mi tudi to bilo dovolj. Kot sem rekla, rabila sem več od življenja samega. Tako neznosno je življenje, ko si želiš drugam.
Že od nekdaj me je privlačila sla po letenju. Potem, v nekem trenutku življenja, ko sem zares, prav zares letela, sem opustila ta »šport«. Pustiti ljubezen. Na vrhuncu. To mi je tako pobralo vso veselje, da niti mnenja nimam več k temu. Velikodušnost? Dobrota? Ljubezen? Ne vem, nimam več moči za analize tega, a za tisto pravljico mi nikakor ni žal. Po njej sem vendar spoznala tebe. Sicer se kregava precej več, kot mi je to v navadi od prej, a vsaj jasno mi je, da najin svet ni samoumeven.
Včasih sem verjela, da obstaja dobrota v najbolj naivni obliki. Verjela sem v dobroto vseh ljudi. Le kako je kaj takega sploh mogoče, sem se spraševala, ko sem prvič ugotovila, da temu ni tako. Da nikoli ni bilo tako. Obdala sem se z ljudmi, ki so se naselili v meni, katerih srce bije v mojem. Za nič drugega jih ne bi zamenjala. Ker je to največ, kar je vredno v življenju. Moški so in niso, prijatelji ostanejo.
Nikomur ni bilo jasno, kako lahko dva taka človeka po čem tako popolnem gresta vsaksebi. In potem še tri mesece izpraševanja, vrtanja. Kako sem bila sita teh analiz, kako je vrelo. Iz mojih čustev bi v tistih trenutkih kot iz mošta lahko privrelo vino. Verjamem ti. Mene so takrat vsi gledali postrani. Tako postrani, da je tudi meni zavrelo. Ljudje so zahrbtni. Večina se jih nagnete tam, kjer je najbolj umazano, kar se posledično zdi, seveda, samoumevno. Pustil sem hišo in avto in šel. Odšel sem iz tega zakletega doma.
Poleg tega pa mi je tekom življenja postalo jasno, da vsak najprej poskrbi za svoj rep. Tudi jaz bi bila mogla. Prej. Misliš, da je velikodušnost tisti akt, ko nekoga sprejmeš za svoj del srca in ga hraniš z najboljšim delom sebe, potem pa ga pustiš, čeprav in ravno zaradi ljubezni? Ne, ni. To je ljubezen. Ker je ljubezen nadpomenka vsemu temu.
V ledeni noči zvezde ogrejejo. Utrne se supernova. Supernova utrne le enkrat, ko iz sebe iztisne vse iskre, in to najlepše hkrati pomeni tudi neizogiben konec. Pomislim, da je tako, da konec pride včasih tudi takrat, ko je najlepše. Tako, to je njeno poglavje, poveš. Mogoče je dala priložnost nama. Da zasijeva. Da pustiva izgnance in se ljubiva. Vsak si najde sam to, kar išče. Utiramo si poti skozi toliko viharjev. Le kje na koncu pristanemo, sprašuje. Tam, kjer nas odloži življenje, odgovorim. Nekako privzdignjen, poetično lep je tale večer. Ker ljubezen lebdi v tem zraku. Ko iz sebe iztisneš najlepše, umreš. Odpreš tisti svinjsko drag šampanjec. Pokrovček kot vedno pristane nekaj sto metrov nad drevesi. Tri metre, se zasmeji. Samo odvrnem, da pač....Ne bi spet o matematiki. Šampanjec mi še nikoli prej ni tako prijal.
Zbudim se zjutraj na jasi na obronku gozda. Tiha melodija iz avta. Še topli francoski rogljički za zajtrk. In kava iz avtomata. Sprašujem se, od kod mu vse to. Ma nema veze, odgovori. Gremo dalje.
Zakaj pravzaprav pišeš? Da dam stran te toksine, ki so delali sužnja iz mene in da se izčistim sranja, ki se mi je v žilah nabiralo skozi vsa ta leta in jih poapnilo. Trpela sem. Zato sem mogla najti način, kako uničiti to bolno žival in ji dati dozo strupa. To sem lahko le tako, da sem živela. Ko sem živela, nisem pisala.
Takrat sem prvič izbrala življenje. Spoznanje, da lahko ljubim, jo je uničilo huje kot bi jo prozac ali persen ali morfij. Zato nisem več pisala... Ker mi je življenje najlepšo pesem pisalo s tabo.
Kogar enkrat pustim, ga pustim za vedno. V življenju se vedno nekako najdemo ljudje, ki sodimo skupaj. Tako glede na fizično atrakcijo kot tudi z aspekta duhovne afinitete in srčne kulture. Verjamem v to, da dobrota seva na obrazu, da karizma osvetli človeka.
In sedaj ga bom spet izbrala. Življenje, namreč.
Ja, nekatere ljubezni se končajo zato, da se pričnejo nove.
Bila sem zaljubljena. In srečna.
Oh, Kalipso svobode nikoli ne bi zamenjala. Za nič. Še huje je bilo, da za nikogar. Kot si rekla, draga, led se za nikogar ne spremeni in za nikogar ne kuha kosila. Ljubezen v času svobode vedno zgreši bistvo. Žal ti je. Vem, da ti je tako prekleto svinjsko žal, da nisi ostala. Ob njem. Ob svojem najvišjem stebru. Ker je zmogel do neba in dlje. V tvoje srce. Strla me je, razumeš, tako zelo me ni mogla streti do takrat nobena izjava. To je bila izjava največje ljubezni. Večje nisem poznala. In večje od takrat nisem hotela poznati. Tako sem vsaj mislila.
Pred vsem tem.
Izmikam se, praskam in odrivam. In ko pride do soočenja, skoraj zbežim. Izmislim si nek puhli izgovor in zbežim. Samo, da grem stran. Samo, da mi ni treba doživljati teh repriz. Tako sem se naveličala....Ne da se mi.
Ne, nekdo kot si ti, ne obstaja.
Dobila sva se na kavi. V središču mesta, ki ga tako zelo obožujem. Pustimo razloge za to trditev. Ko ravnokar stopa iz svojega svežega, še novega dišečega črnega avta, cca. 300 metrov opazim v njegovi roki nekaj podobnega temu, kar pač moškim najprej pade na pamet, preden se odpravijo na tovrstno priložnost. Že si je nabral prvi minus pri meni, pomislim. Ne, spet roža!! Res jih ne maram! In zmeraj jih dobim. Kot zakleto.
Naročiva. Izmenjava vljudnostni frazi, hipen poljub na lička. Sledi petminutna debata o vremenu. Tipično angleško. In slovensko. Očitno. Vpraša, zakaj nikoli ne pokličem. Zasmejim se in z najbolj sladkim glasom, kar jih premorem, rečem, da tega jaz pač ne delam. Da moram videti, koliko srca vlaga v to. Da moram potem tudi ugotoviti, koliko ga sama. Prižge mi cigareto in gleda v reko. Ta reka je simbol zavezništva. Zasmejim se in pravim. Kako, si pozabil, kako hitro teče naprej. Ah daj, Ljubljanica je vendar ena najbolj počasnih rek. Ja, si mislim, in izliva se v tebi. Naslonim glavo na njegovo ramo, kot vedno, kadar potrebujem zavetje. On to čuti še iz časov, ko so pihali vetrovi. Potem se zasmeji, me pogleda in reče. Če bi vedel, da si dobila v teh mesecih tako barvo, če bi le vedel, bi te prej ugrabil. Ti ljudje te le požirajo. Izčrpavajo te, draga. Nimaš pojma, kako bi si to želela par tednov prej. Vendar me ne moreš zaklepati. Nikoli me ne bi mogel, tudi prej, razumeš, tudi če bi te ljubila bolj od lastne svobode. Po vseh skupnih prekrokanih nočeh bi vendar lahko ugotovil, da takrat nisem hotela stran, da pa sem naslednje jutro mogla. Ker sem morala spiti vodo in si oddahniti od tebe, ko te je v hipih bilo preveč. Obožujem te. Vendar si moram oddahniti od tebe. Spet se zasmeji in vpraša, če je to zaradi let. Še enkrat se zazrem v oči, in če me še enkrat vprašaš to, letiš, zadnjič ti sedaj lucidno razložim, da to dejstvo pri meni nikoli ni igralo bistvene vloge. Saj veš, kaj je vedno bilo na prvem, na zlatem mestu? Bojim se, mi pravi. Hudiča, česa se lahko bojiš? Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala in da te hočem. Bili so časi, ko nisem hotela nikogar. Tega ne bi zamenjala za pol mlajše. Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala. In jaz zmeraj izberem le najboljše. Leta so vendar samo abstraktna komponenta, predznak nečesa, kar ima vsebino, gola matematika. Te pa nikoli nisem marala, saj veš, da znam izračunati le popuste v svojih treh najljubših trgovinah in da mi vedno preračunavaš večino stvari v trgovini, ko me moraš ustaviti, ker samo mečem v tisti voziček. Saj ne, da si po naključju ekonomist. Zasmeji se s tistim prisrčnim smehom, ki me vedno ogreje do bistva. Torej, na zlatem mestu je srce. Slišati je klišejsko, a veva, kaj to pomeni. Vsi ljudje ga nimajo. Kako bi sicer lahko živeli z lažjo in varanjem?
Užitek tišine. Ker takoj za tem je treba misliti. Spet.
Kar srh me lovi, ko pomislim, za koliko ljudi, ki to dejansko prakticirajo, vem. Pa ne da bi hotela. Pa tudi sicer me nikoli niso zanimali vaški trači. Najbolj na živce mi je vedno šlo pametovanje ljudi, ki imajo največ fig v žepu in največ masla na glavi, kot se temu kmečko reče, jaz bi pa rekla praha v duši. Pravi mi, da se je zaljubil. Ljudem s tako prakso je treba povedati nekaj krepkih. Če si do najbližjih neiskren, nema veze, kakšen si do drugih, ker si v svojem bistvu itak zgrešen. Vpraša, če ga poslušam. Seveda, se zasmejim, a si ga ne upam pogledati v oči. Kar stopila bi se v njih. In potem postala majhna, še manjša in manjša in... Spet smeh. Tako luštno je s tabo. Vedno se smejim. Oprosti, povej. To rečem kar tako, avtomatsko, čeprav si predstavljam, kaj tiči za tem. V zraku je čutiti. Tudi Ljubljanica je začela teči hitreje.
Srček, kaj bo za aperitivom? Dajva nekaj močnejšega, da bova lažje prebavila tale pogovor. Poslušam. Samo poslušam. Vedno je bila os mojega življenja moja veza z njo. Ljudje so nama zavidali, ker živiva tako po visokih materialnih kot tudi moralnih standardih. Slovenski nacionalni šport pač. Zato so nalagali na ogenj. Vendar svoje ženske nikoli nisem varal, kaj šele iz takih bizarnih razlogov. Ko gre za nevoščljivost, ljudje postanejo to, kar so bili ves čas, a so prej nekako bolj ali manj uspešno prikrivali. Primitivci.
V lobiju hotela se vrti najina prejšnja melodija, se spomniš. Oči se zasolzijo, ti si me vedno pripravil do tega. Ob tebi še srake zajočejo. Sedanja melodija je lepša in predvsem bolj vesela. Tega v tistih vmesnih časih nisva mogla poslušati. Še vedno ga zanima. Zakaj mi ne pošlješ sporočila za lahko noč ali pa dobro jutro ali....kar tako...za lažji dan in boljši tek, ko se zbudim... lačen po tebi. To je ponavadi takrat, ko te prijateljice zvlečejo v tvoj najljubši klub v središču mesta. Skomignem in vprašam, če je prepričan, da me zvlečejo prijateljice, če nisem prej jaz tista, ki mora po polnilec za baterije in po kisik, si oddahniti od njega. Pove, da me razume. Tudi mojo patološko željo, da te nočem videti več kot trikrat na teden?
Ljubezen se povezuje z vesoljem. Kot užitek brez limite je. Zato so tudi sanje dovoljene v najinem raju. Eva je pojedla jabolko, tebe bom hranil z jagodami. Zakaj, se zasmejim, se bojiš, da bi si želela postati vsevedna ali bolj radovedna? Zakaj si takšen pesimist? Imaš vendar vse, kar sodobni ženski ne sme manjkati, predvsem imaš mene, reče in se nagajivo nasmehne. In tvoje znanje o gospodarstvu in javni porabi, pripomnim. Zasmejiva se.
Vedno igrava do konca. Vedno do mej. In nemalokrat čez. Ja, tako je bilo tudi prej. In poglej, kje potem pristane življenje. Za vogalom. Ali v pravljici. Spet smeh.
Veter lovi odpadlo jesensko listje. Tako dopolniš moje misli, za poletjem pride jesen. Mene dela otožnega. Jaz se počutim v stiski. Vedno je prekratka noč za še zadnji stih. Oba sva za vse ali nič. Ne igrava na varno. Vse ali nič. Kockarja. Hazarderja. Igralca na srečo. Igralca naključij. Pravijo mi, da si me spremenil. Spet odmeva nekje v mestne tlakovce tisti ljubljeni smeh; le kako, je radoveden. Samo odkimam in se zazrem v nebo. Nekdo že ve.
Svet odžira najlepše v ljudeh. Vsaj to sva se naučila. V tistih svinjsko mrzlih nočeh, ko sva se vozila ob jezeru in vdihavala mraz zato, da si oddahneva od zlobe ljudi, ki so zavidali nekaj tako lepega, kar se je šele rojevalo. V tistih nočeh ob kaminu in ginu s tonikom. Ko sem ti brala svojo poezijo. Ko sem pripravljala naslednjo zbirko. Ko si menjal službo. In avto. Mogla sva se izčistiti in se postiti. Ko sva žrla tablete, da sva naslednji dan bila vsaj približno normalna. A po taki pravljici nikoli več nisi normalen. Take pravljice v resnici ne obstajajo.
Vem, da samo pri resnično pravih stvareh lahko človek občuti to, za kar »gara« leta in leta. Kar ga popolnoma dopolnjuje, se pravi, posledično osrečuje. Ne bi mogel biti z nekom, ki ne razume tega gona v meni, ki me hrani, straši in narekuje tako tvegane stvari. A vem, da ne bi bilo vredno življenja, če bi jih nikoli ne naredil. Ne vem, koliko si se naučil, a najbrž dovolj, da, hipotetično, seveda, svoji naslednji ljubezni ne bi dovolil iti. Dovolj, da sedaj veš, da ni vredno žrtvovati ljubezni. Ker meni je sedaj to jasno. Preveč svinjsko jasno. Preroško jasno mi je.
Hotela sva spremeniti svet. Hotela sva posvojiti afriško deklico, hotela sva prebrati še tista dva slovenska klasika, ki ju še nisva, vsaka dva meseca sva bila v operi in v drami, na koncertih najinega najljubšega banda, vsak dan na fitnesu, čez vikende ob Zbilju in na sprehodih. Vikendi iz tebe v mene in iz mene v tebe.
Idealista, lačna dobrote. Ko bi bila vendar mogla poskrbeti, da bi nobeden od naju ne trpel.
Pravi mi, da vé, da ne bi mogla imeti tako blizu sebe nekoga ne srčnega. Res ne, ker jih voham kot pes voha kri. Na kilometre.
Ko bi me vsaj naučil, kako živeti dalje. Kot veter si, ki zastavi daje gib. Rabim te, da me umiriš. Da umiriš to žival v meni. Priganja me, da spet pišem. Zaradi tega dejstva sama sebi ustvarjam trpljenje in se bašem v nesrečo. Samo ljudi menjujem. A tudi te si skrbno zbiram, saj ponavadi ustrezajo vsaj petim od mojih šestih kriterijev.
Moraš me pustiti, da lahko še naprej zadovoljujem svojo najglobljo in najbolj iskreno potrebo. Potrebo po pisanju. Vleče me in me trga. Nekakšna bizarna recipročnost. Obupno me rabi, rabim jo, čeprav zaradi nje ne rabim tebe. To mi moraš dati, da bom srečna. Tudi za ceno najine ljubezni.
Življenje mi jemlje najljubše ljudi in imam občutek, da mi nastavlja neke druge ljudi. Sama delam selekcijo. Pregrobo?
Ne, nisem ista. Po čem takem nikoli več ne ostaneš isti. Mimo so časi sanjanja belih ptic in življenja v vatki. Od tebe naprej me ne bodo več obravnavali v rokavicah, se mi je zazdelo po nekem času. Začela se je akcija. Nisi me več čakal na parkirišču pred mojim blokom. Sama do mesta. Sama po mestu. Še vedno vrtoglave petke. Tako je lažje, to bi si želel. Z drugimi na dopust. Potem nenadoma v bolnici. To je bilo peklensko. Koliko infuzij tvoje krvi sem pravzaprav rabila prej, da sem nahranila srce, ko pa so sedaj komajda nahranile le fizični obstoj mene. Jasno je postalo, da je to, kar sem tam gledala, resnično. Stvarno. Popolna mizerija. Ljudje, vklenjeni v kvazi sterilno sobo tega in tega oddelka, z risom nemoči na obrazu. Tako sem si želela prisluhniti tem zgodbam, ki so skrite za sencami obrazov. Mladih, takih v najlepših letih in zgubanih. Pomagati. Ko pa s(m)o vsi hoteli samo živeti. Koliko je možnosti za povratek, brez da se te dotakne to, te sence neizbežnega, to, pred čemer si že vseskozi zatiskamo oči in tlačimo v smetnjake? Tako preprosto se sliši. Ali ni vse, kar želimo, le življenje?
Ne, ni mi žal. Nikoli mi ni bilo. Hodim po eni najdaljših ulic v mestu. Spet golobi. Te živali se samo množijo, pomislim, ko ura odbije poldrugo. Prihajaš. O bog, te tvoje črne kravate, prav nenormalno jih obožujem in vse tvoje obleke iz tistih konkretnih osemurnih italijanskih šopingov. Usedeva se. V kot. Po tem kosilu še sprehod, potem spet v službo in na faks. Spet mi ni treba iti peš. Od nekod še slišim glas, razvajenka. Nasmejim se, potem narediva plan, vse je domenjeno za zvečer. Preden se odpravim v tiste umazane sive hodnike še cigareta, dve. Za pomiritev, rečeš.
Ti veš, da si bila prva. In edina. Pravzaprav je bilo tako ves čas. On je samo zapolnjeval te dneve vmes. On je bil samo najboljši od najboljših. A ni mi bil dovolj. Mogla sem si ustvariti občutek, da je še nekaj več. Mislim, da se nikoli nisem naučila živeti brez da te ne bi pogrešala, draga. Vedno si bila na koncu glave, tudi ko je bilo z njim najlepše. Vrzeli mojega duha so bile prezahtevne, da bi mi tudi to bilo dovolj. Kot sem rekla, rabila sem več od življenja samega. Tako neznosno je življenje, ko si želiš drugam.
Že od nekdaj me je privlačila sla po letenju. Potem, v nekem trenutku življenja, ko sem zares, prav zares letela, sem opustila ta »šport«. Pustiti ljubezen. Na vrhuncu. To mi je tako pobralo vso veselje, da niti mnenja nimam več k temu. Velikodušnost? Dobrota? Ljubezen? Ne vem, nimam več moči za analize tega, a za tisto pravljico mi nikakor ni žal. Po njej sem vendar spoznala tebe. Sicer se kregava precej več, kot mi je to v navadi od prej, a vsaj jasno mi je, da najin svet ni samoumeven.
Včasih sem verjela, da obstaja dobrota v najbolj naivni obliki. Verjela sem v dobroto vseh ljudi. Le kako je kaj takega sploh mogoče, sem se spraševala, ko sem prvič ugotovila, da temu ni tako. Da nikoli ni bilo tako. Obdala sem se z ljudmi, ki so se naselili v meni, katerih srce bije v mojem. Za nič drugega jih ne bi zamenjala. Ker je to največ, kar je vredno v življenju. Moški so in niso, prijatelji ostanejo.
Nikomur ni bilo jasno, kako lahko dva taka človeka po čem tako popolnem gresta vsaksebi. In potem še tri mesece izpraševanja, vrtanja. Kako sem bila sita teh analiz, kako je vrelo. Iz mojih čustev bi v tistih trenutkih kot iz mošta lahko privrelo vino. Verjamem ti. Mene so takrat vsi gledali postrani. Tako postrani, da je tudi meni zavrelo. Ljudje so zahrbtni. Večina se jih nagnete tam, kjer je najbolj umazano, kar se posledično zdi, seveda, samoumevno. Pustil sem hišo in avto in šel. Odšel sem iz tega zakletega doma.
Poleg tega pa mi je tekom življenja postalo jasno, da vsak najprej poskrbi za svoj rep. Tudi jaz bi bila mogla. Prej. Misliš, da je velikodušnost tisti akt, ko nekoga sprejmeš za svoj del srca in ga hraniš z najboljšim delom sebe, potem pa ga pustiš, čeprav in ravno zaradi ljubezni? Ne, ni. To je ljubezen. Ker je ljubezen nadpomenka vsemu temu.
V ledeni noči zvezde ogrejejo. Utrne se supernova. Supernova utrne le enkrat, ko iz sebe iztisne vse iskre, in to najlepše hkrati pomeni tudi neizogiben konec. Pomislim, da je tako, da konec pride včasih tudi takrat, ko je najlepše. Tako, to je njeno poglavje, poveš. Mogoče je dala priložnost nama. Da zasijeva. Da pustiva izgnance in se ljubiva. Vsak si najde sam to, kar išče. Utiramo si poti skozi toliko viharjev. Le kje na koncu pristanemo, sprašuje. Tam, kjer nas odloži življenje, odgovorim. Nekako privzdignjen, poetično lep je tale večer. Ker ljubezen lebdi v tem zraku. Ko iz sebe iztisneš najlepše, umreš. Odpreš tisti svinjsko drag šampanjec. Pokrovček kot vedno pristane nekaj sto metrov nad drevesi. Tri metre, se zasmeji. Samo odvrnem, da pač....Ne bi spet o matematiki. Šampanjec mi še nikoli prej ni tako prijal.
Zbudim se zjutraj na jasi na obronku gozda. Tiha melodija iz avta. Še topli francoski rogljički za zajtrk. In kava iz avtomata. Sprašujem se, od kod mu vse to. Ma nema veze, odgovori. Gremo dalje.
Zakaj pravzaprav pišeš? Da dam stran te toksine, ki so delali sužnja iz mene in da se izčistim sranja, ki se mi je v žilah nabiralo skozi vsa ta leta in jih poapnilo. Trpela sem. Zato sem mogla najti način, kako uničiti to bolno žival in ji dati dozo strupa. To sem lahko le tako, da sem živela. Ko sem živela, nisem pisala.
Takrat sem prvič izbrala življenje. Spoznanje, da lahko ljubim, jo je uničilo huje kot bi jo prozac ali persen ali morfij. Zato nisem več pisala... Ker mi je življenje najlepšo pesem pisalo s tabo.
Kogar enkrat pustim, ga pustim za vedno. V življenju se vedno nekako najdemo ljudje, ki sodimo skupaj. Tako glede na fizično atrakcijo kot tudi z aspekta duhovne afinitete in srčne kulture. Verjamem v to, da dobrota seva na obrazu, da karizma osvetli človeka.
In sedaj ga bom spet izbrala. Življenje, namreč.
Ja, nekatere ljubezni se končajo zato, da se pričnejo nove.
