Odpenjam škornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zaprašeni omari,
spominjam jo,
spreminjam,
a noče zazveneti,
kot takrat,
ko so cveteli jasminovi grmi.
Prosim te,
ne tetoviraj se!
Kozarce zlagam v piramido,
skoz tisto steklo ne vidim.
Drsi pod čvrsto kožo,
kri,
vroča,
plahni iz telesa,
ko porivam skrinjo,
zlagam domine in
postavljam ceno.
Zmoti me dretje tvojega greha.
Prekleto,
zakaj ga ne vzameš v naročje?
Plahnim,
kuščarji in kače
slačijo telo na epitafih
in jih brišejo.
Kot senca prihaja,
prihajajo vate,
ne zaznaš se.
Vročina je
zbita z ledeno prho
in tvoj maj se plazi po trati pokošenih marjetic.
Zreli obrazi,
zaprašene oči,
ko noge otrpnejo
in se spomnijo.
Polagal si ploščice na travi,
vlažni od rose,
v molitvi so obstrmeli slavci,
trdi od zemlje.
Tvoj otrok je lačen.
Ubijam živali,
branim se gnusobe.
Nekdo je gnile rože sadil na tebe,
po tebi.
Vonj smrekovih iglic,
sonce nad strastjo soli,
ugaša.
Obrežje napolnjujejo sline iz gobcev morskih medvedov,
ti plešeš salso z njmi,
požirajo te,
z repom mahajo proti tebi.
Jahaš lastovke.
Tako jasno je obzorje.
Andale, andale.
Amore, perqe?
osladnost se liže s krvjo,
ki je morala steči,
da je dobil dokaz.
Naslonjen na tvoj utrip;
dokaz, da si predal,
da si dal,
da je iz tebe zrasla. Amore …
Gott hat Dich geschickt.
Wie könntest du doch?
barbika …
strgana,
poleg kozarca,
ki jo je porezal.
Tista plesišča še dišijo po naju,
pogrešajo naju.
Divje plese kot kamilica
na stokrat oblizano rano,
neodrešeno od viharjev
in sladostrastja.
Mein letztes Wort.
Sei doch mein Engel, bitte …
Ko je napolnjeval telefon,
se je vrtelo,
plesalo,
kot tam –
za zaprtimi vrati.
Džankiji,
igle,
dilanje.
Obujem škornje.
Pospremiš me na zadnji ples.
Žabi v mlaki so odpadle oči.
Sol sem posipala na Berlin.
Ampak …
še vedno si neznansko …
v svoji roza odpeti srajci.
Berem Kersnika,
naslednjič nemško antologijo,
ki me spomni,
da je bilo potrebno,
da se zliva v zadnji.
Vinski griči in
daljne oaze.
Vleče nase erotiko morja in galebov,
ljubi se z ustnicami,
ki izsušene od njega dobivajo kri
in jo zaradi vetra izgubljajo.
Ljubi me izven telesa,
slači me izven sveta.
Drhtim …
Želim biti večna s Teboj.
Tvoj West silver je padel na blazino.
Zrak je postal sladek.
Tako nežno …
tako zadnje sladek.
Odpenjam škornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zaprašeni omari,
spominjam jo,
spreminjam,
a noče zazveneti,
kot takrat,
ko so cveteli jasminovi grmi.
Prosim te,
ne tetoviraj se!
Kozarce zlagam v piramido,
skoz tisto steklo ne vidim.
Drsi pod čvrsto kožo,
kri,
vroča,
plahni iz telesa,
ko porivam skrinjo,
zlagam domine in
postavljam ceno.
Zmoti me dretje tvojega greha.
Prekleto,
zakaj ga ne vzameš v naročje?
Plahnim,
kuščarji in kače
slačijo telo na epitafih
in jih brišejo.
Kot senca prihaja,
prihajajo vate,
ne zaznaš se.
Vročina je
zbita z ledeno prho
in tvoj maj se plazi po trati pokošenih marjetic.
Zreli obrazi,
zaprašene oči,
ko noge otrpnejo
in se spomnijo.
Polagal si ploščice na travi,
vlažni od rose,
v molitvi so obstrmeli slavci,
trdi od zemlje.
Tvoj otrok je lačen.
Ubijam živali,
branim se gnusobe.
Nekdo je gnile rože sadil na tebe,
po tebi.
Vonj smrekovih iglic,
sonce nad strastjo soli,
ugaša.
Obrežje napolnjujejo sline iz gobcev morskih medvedov,
ti plešeš salso z njmi,
požirajo te,
z repom mahajo proti tebi.
Jahaš lastovke.
Tako jasno je obzorje.
Andale, andale.
Amore, perqe?
osladnost se liže s krvjo,
ki je morala steči,
da je dobil dokaz.
Naslonjen na tvoj utrip;
dokaz, da si predal,
da si dal,
da je iz tebe zrasla. Amore …
Gott hat Dich geschickt.
Wie könntest du doch?
barbika …
strgana,
poleg kozarca,
ki jo je porezal.
Tista plesišča še dišijo po naju,
pogrešajo naju.
Divje plese kot kamilica
na stokrat oblizano rano,
neodrešeno od viharjev
in sladostrastja.
Mein letztes Wort.
Sei doch mein Engel, bitte …
Ko je napolnjeval telefon,
se je vrtelo,
plesalo,
kot tam –
za zaprtimi vrati.
Džankiji,
igle,
dilanje.
Obujem škornje.
Pospremiš me na zadnji ples.
Žabi v mlaki so odpadle oči.
Sol sem posipala na Berlin.
Ampak …
še vedno si neznansko …
v svoji roza odpeti srajci.
Berem Kersnika,
naslednjič nemško antologijo,
ki me spomni,
da je bilo potrebno,
da se zliva v zadnji.
Vinski griči in
daljne oaze.
Vleče nase erotiko morja in galebov,
ljubi se z ustnicami,
ki izsušene od njega dobivajo kri
in jo zaradi vetra izgubljajo.
Ljubi me izven telesa,
slači me izven sveta.
Drhtim …
Želim biti večna s Teboj.
Tvoj West silver je padel na blazino.
Zrak je postal sladek.
Tako nežno …
tako zadnje sladek.
