Prevajalci in pesniki: Franjo Frančič

ŠTIRINAJST VOJVODINSKIH PESNIKOV

POČASI ODHAJAM

Beseda, ki odpira pesem,
ni moja beseda. Star sem kot vojak,
ki se v bleščečem poletju odkriva
kot pozabljeni zlatnik.

V živem sončnem pogledu pomena
še en dan in morda noč tople tišine
in potem led, ki seva smrt
in klice, polne daljave.

Odhajam počasi kot osvajalec,
nikjer ne živim le prebivam,
ob večerih sem in ni me ob zori,
ker skrivam se, zelo pazljivo se skrivam.

Polje mojega miru je tam, kjer ni ničesar,
in tam, kjer bo popolni nič.

BAČKA POKRAJINA

Med strnišči polj sijaj asfalta
zapeljal se je v čas.
In osamljene ženske na robu.
In samotni topoli ob vsem tem.

Po poti, bos po tišini,
hodi otrok nikogaršnji.
Od zgoraj iz neba se zdi,
kot da vse miruje.

ČUDEŽNA HIŠA

Odprejo se vrata
Nič se še ne vidi
A vendar nas zapušča spomin

Odprejo se vrata
Nemogoče je vstopiti
Pozabljen bo naš obraz

Odprejo se vrata
Sliši se dihanje morja
Lovec se zbudi
Knjiga modrosti poleti

TRPEL SEM SAM

Trpel sem sam
V čarovniškem cvetju
Vrtinci vonjav
Duša v zatonu

Bil sem okras
Opazovali so in se čudili
Tisti ki so verjeli
Namesto mene čakali

Ki so se bali
Ki so se zapustili
Iz dvojnika
Odletela je duša

Dolgo pripravljena
Nad ljudmi za let
Komaj za vzorec
Preden pobegne v svet

Od takrat jo sprejemam
In s primerjavami sprejmem
Samo verjetnost je
Vsaka beseda postala je fraza

Na obrazih najbližjih
zahrbtna zlohotnost
zgrožena in polna obžalovanja
ogorčena sovražnim mučiteljem.
Kdo je tako ohol in vzvišen
nad tem kar sledi in je pomembno
pravočasno maščevati se
kar tako odvržeš?
Med drugim:
nisem jaz tisti ki izbira.
Kar začni, pojdi v žep.
kjer papir zašumi ( in plamen zagori )
čuti se vonj zažgane kože
med skrčenimi prsti
v belino sije pesem.

Gojko Janjušević

ustvarim te iz peska in pepela,
ko prebudiš mi samotni kvadrat obraza,
ustvarim te iz krvi, da boš prezrela,
jagode spanca, črne luske telesa;

zato, ker te ne dam ven iz črne skrinje,
prekletstvo je gosto tkanje v glavi
mejna gora privida, ki je v meni,
v moji krvavi zmedi

odpiram gozd z roko, pa se potopi
v razvejani prostor ali v tišino,
v širni zemlji zanosno odmeva
svetloba, ki jo z jezo vdihnem.

Mihai Avramescu

SAMOTA

Včasih se ustaviš
na razpotju.
Pokriješ si z dlanjo oči,
da bi skrajšal razdaljo.
Ne moreš se ne premakniti,
ne ostati na mestu
stojiš sam s seboj
sam z drugimi
sam s svojim razpotjem.

Jasna Melinger

DOKLER BOM DVOMILA

Zagotovo bo češnja zacvetela
Poletje ve za svoje delo
Dokler bom dvomila v vsem izdaja
bo rastla

Brezskrbna zmagovalna noč prihaja
Drevo ve za svoj cilj, da ozeleni
Domačija je čedežno krotka v oblasti cvetov
Nič posebnega v teh prehodih
Od gole veje do svetlobe listja komaj
opazen čas

József Papp

CVETOVI M.

Pred odhodom na delo
se sprehodi po vrtu.
Poslovi se od mene
s pogledom cvetov.

Potem se vrne brez njih.
Kje jih pušča,
kdo jih jemlje
Jutro na ulici
Iz dneva v dan
Pridno gara v tovarni.

Mar v resnici vedo kam z njimi?

Rade Obrenović

LJUBE PODOBE BEŽIJO IZ KONZERV

V konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Tuje roke režejo žile
na pokrovu konzervi iz smetišča.
Veselim se konzervi polni podob
in prestrašen se zapiram
konzervirane podobe zakopljem
a en groznih črvov
vedno luknja te konzerve
ljube podobe odhajajo v pokrajino.

In še vedno v konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.

Dušan Belča

Od daleč slišim
jesenske sanje in listje rumeni
vse bolj se gole veje dvigajo v pozno nebo.
Glas. Nekdo se oglasi, nekdo ne,
nekdo si je izboril sanje le zase
ali za koga drugega, ki čaka težke čase.
Spite, ker sonce se nagiba v prepad.
Noč raste, poka in razmetava svoje seme,
prerase vse, kar pričenja sanjati.
In mala zver se priklanja veliki
dež in sonce v vetru umivata obraz.
Samo ptica na robu prepada še naprej sanja
ne da bi vedela za pomen svojih sanj.

Böndör Pál

AVTOPORTRET MED DVEMA TOČKAMA

Po prvi delitvi vlog
bi moral igrati
v prizoru kronane glave. Kot
posebno preverjen, mi je dodeljena
delikatna vloga razsodnika,
o njenih prednostih bi lahko na veliko razpravljali.

Kljub mojim napakam ( ki se jih zavedam )
je bilo na koncu prizorov slišati ploskanje rok
čemur se zdaj znova z rokami na srcu,
zahvaljujem.

Ion Bălan

NOČ

Med sencami skrit
Tihi korak teme
Morda oddaljen krik
Med sencami skrit.

V noči iz pepela
Izginejo sanje in prividi
Zdaj nekje potujejo in spijo
V noči iz pepela.

Sama je pri zidu starem
Zaljubljena v kaplje dežja
Misel moja in nič več
Sama pri zidovih starih.

Raša Perović

OČETOV DOM

Duša se razliva po vesolju
Mar je to veličastna poplava
O kateri si mi pripovedoval oče
O njej tako malo vem
Vse manjša je meja
V petem kolenu nima pomena

Samo pradom in spomin
okno na južni strani mlečnega hriba
Vulkan ki škropi mokro kožo
In mladi ima na čelu žig

Prevod Franjo Frančič