Na obrazih najbližjih
zahrbtna zlohotnost
zgrožena in polna obžalovanja
ogorčena sovražnim mučiteljem.
Kdo je tako ohol in vzvišen
nad tem kar sledi in je pomembno
pravočasno maščevati se
kar tako odvržeš?
Med drugim:
nisem jaz tisti ki izbira.
Kar začni, pojdi v žep.
kjer papir zašumi ( in plamen zagori )
čuti se vonj zažgane kože
med skrčenimi prsti
v belino sije pesem.
Včasih se ustaviš
na razpotju.
Pokriješ si z dlanjo oči,
da bi skrajšal razdaljo.
Ne moreš se ne premakniti,
ne ostati na mestu
stojiš sam s seboj
sam z drugimi
sam s svojim razpotjem.
Zagotovo bo češnja zacvetela
Poletje ve za svoje delo
Dokler bom dvomila v vsem izdaja
bo rastla
Brezskrbna zmagovalna noč prihaja
Drevo ve za svoj cilj, da ozeleni
Domačija je čedežno krotka v oblasti cvetov
Nič posebnega v teh prehodih
Od gole veje do svetlobe listja komaj
opazen čas
V konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Tuje roke režejo žile
na pokrovu konzervi iz smetišča.
Veselim se konzervi polni podob
in prestrašen se zapiram
konzervirane podobe zakopljem
a en groznih črvov
vedno luknja te konzerve
ljube podobe odhajajo v pokrajino.
In še vedno v konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Od daleč slišim
jesenske sanje in listje rumeni
vse bolj se gole veje dvigajo v pozno nebo.
Glas. Nekdo se oglasi, nekdo ne,
nekdo si je izboril sanje le zase
ali za koga drugega, ki čaka težke čase.
Spite, ker sonce se nagiba v prepad.
Noč raste, poka in razmetava svoje seme,
prerase vse, kar pričenja sanjati.
In mala zver se priklanja veliki
dež in sonce v vetru umivata obraz.
Samo ptica na robu prepada še naprej sanja
ne da bi vedela za pomen svojih sanj.
Po prvi delitvi vlog
bi moral igrati
v prizoru kronane glave. Kot
posebno preverjen, mi je dodeljena
delikatna vloga razsodnika,
o njenih prednostih bi lahko na veliko razpravljali.
Kljub mojim napakam ( ki se jih zavedam )
je bilo na koncu prizorov slišati ploskanje rok
čemur se zdaj znova z rokami na srcu,
zahvaljujem.
Duša se razliva po vesolju
Mar je to veličastna poplava
O kateri si mi pripovedoval oče
O njej tako malo vem
Vse manjša je meja
V petem kolenu nima pomena
Samo pradom in spomin
okno na južni strani mlečnega hriba
Vulkan ki škropi mokro kožo
In mladi ima na čelu žig
Na obrazih najbližjih
zahrbtna zlohotnost
zgrožena in polna obžalovanja
ogorčena sovražnim mučiteljem.
Kdo je tako ohol in vzvišen
nad tem kar sledi in je pomembno
pravočasno maščevati se
kar tako odvržeš?
Med drugim:
nisem jaz tisti ki izbira.
Kar začni, pojdi v žep.
kjer papir zašumi ( in plamen zagori )
čuti se vonj zažgane kože
med skrčenimi prsti
v belino sije pesem.
Včasih se ustaviš
na razpotju.
Pokriješ si z dlanjo oči,
da bi skrajšal razdaljo.
Ne moreš se ne premakniti,
ne ostati na mestu
stojiš sam s seboj
sam z drugimi
sam s svojim razpotjem.
Zagotovo bo češnja zacvetela
Poletje ve za svoje delo
Dokler bom dvomila v vsem izdaja
bo rastla
Brezskrbna zmagovalna noč prihaja
Drevo ve za svoj cilj, da ozeleni
Domačija je čedežno krotka v oblasti cvetov
Nič posebnega v teh prehodih
Od gole veje do svetlobe listja komaj
opazen čas
V konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Tuje roke režejo žile
na pokrovu konzervi iz smetišča.
Veselim se konzervi polni podob
in prestrašen se zapiram
konzervirane podobe zakopljem
a en groznih črvov
vedno luknja te konzerve
ljube podobe odhajajo v pokrajino.
In še vedno v konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Od daleč slišim
jesenske sanje in listje rumeni
vse bolj se gole veje dvigajo v pozno nebo.
Glas. Nekdo se oglasi, nekdo ne,
nekdo si je izboril sanje le zase
ali za koga drugega, ki čaka težke čase.
Spite, ker sonce se nagiba v prepad.
Noč raste, poka in razmetava svoje seme,
prerase vse, kar pričenja sanjati.
In mala zver se priklanja veliki
dež in sonce v vetru umivata obraz.
Samo ptica na robu prepada še naprej sanja
ne da bi vedela za pomen svojih sanj.
Po prvi delitvi vlog
bi moral igrati
v prizoru kronane glave. Kot
posebno preverjen, mi je dodeljena
delikatna vloga razsodnika,
o njenih prednostih bi lahko na veliko razpravljali.
Kljub mojim napakam ( ki se jih zavedam )
je bilo na koncu prizorov slišati ploskanje rok
čemur se zdaj znova z rokami na srcu,
zahvaljujem.
Duša se razliva po vesolju
Mar je to veličastna poplava
O kateri si mi pripovedoval oče
O njej tako malo vem
Vse manjša je meja
V petem kolenu nima pomena
Samo pradom in spomin
okno na južni strani mlečnega hriba
Vulkan ki škropi mokro kožo
In mladi ima na čelu žig
