Z dnevnikom pod roko se je počasi vzpenjala po lesenih stopnicah, oprijemajoč se lesene ograje, ki je s svojo izrezljano ornamentiko delovala prijetno za oko in toplo za roko, ki jo je objemala. Za hip se je ustavila, da je lahko občudovala vitraž na oknu hodnika, skozi katerega je prodirala jutranja svetloba. Strmela je v lepoto, ki so jo, skupaj z barvnim steklom, ustvarili sončni žarki.
Kar naenkrat je začutila neko prijetno domačnost, v tej nekdanji poletni rezidenci grofov Herbersteinov. Nehote je pomislila na to, da se je nekoč morda tako počasi pomikala po istem stopnišču grofična njenih let, le da so bile njene misli takrat gotovo drugačne.Verjetno se je ubadala z vprašanjem, kaj obleči, da bo privlačnejša za mladeniče, s katerimi bo jezdila po okolici in zvečer plesala ob soju sveč…
No, Jana si je tega lepega septembrskega jutra zastavljala povsem drugačno vprašanje, namreč: kako naj se obnaša, da bo »ugajala« svojim učencem – prvim na svoji učiteljski poti. Res je, da je imela za sabo že nekaj izkušenj z otroki ob nastopih na učiteljišču in šolah, vendar so bile to mestne šole in mestni otroci. S podeželskimi učenci pa se ni še nikoli srečala, a temu sedaj ne bo mogla več uiti.
Z odločnimi koraki se je napotila proti učilnici in kljuka na vratih se ji je čudno zavrtela v roki, saj je prosto poplesavala v odprtini, vseeno pa je lahko zaprla vrata, ko je stopila v razred. Po mrtvaški začetni tišini jo je sprejel plašen, zatezujoč: »Zdravo…«, ki je ustrezal počasnemu vstajanju s klopi. S pogledi so jo prebadali do kosti, zato se je na hitro predstavila in kar začela s poukom. Tega se je oprijela kot rešilne bilke, da bi premostila medsebojno napetost, tudi sama se je namreč počutila nelagodno zaradi njihovega molka, ki se je nadaljeval vse do konca pouka. Kot da so se je bali..
Medtem ko so prepisovali s table, jih je začela ogledovati in kmalu ji je bilo jasno, da je pristala v revnem kraju nekdanjih viničarjev in manjših kmetov. V ušesih ji je ponovno zazvenel porogljiv glas ravnateljice v mestni šoli, kamor se je bila prijavila na razpisano mesto: »Kar v mestu bi radi učili? Kaj pa še! Na vrh Pohorja, mlada mestna gospodična! Tudi mi smo tako začeli.«
Sicer se ni znašla na vrhu Pohorja, vendar pa je stala tudi ta šola dovolj visoko in bila toliko oddaljena od mesta, da se bo Pohorja prav gotovo večkrat spomnila. Predvsem takrat, ko bo pešačila po vijugasti, makadamski cesti do naslednjega zaselka, od koder vozi avtobus v mesto.
Pregnala je neprijetne misli, ko se je že skoraj zasmilila sama sebi in svojo pozornost je znova usmerila na otroke. Fantič v predzadnji klopi si je sramežljivo vlekel skupaj srajco, ki so ji manjkali zgornji gumbi, njegov sosed v klopi pa je imel težave s smrkljem, ki mu je uhajal iz nosu. Poiskala je svoj čisti robček, da bi mu pomagala iz zadrege, a si je zadnji hip premislila; s to gesto bi samo še povečala njegovo zadrego, ker bi pritegnila pozornost in posmeh drugih učencev. Nekaj časa se je mučil z nadlogo s pomočjo roke, nato pa je skrivaj obrisal nos v rokav srajce.
Deklica v prvi klopi je venomer pogledovala svoji nogi in ju skušala skriti, da bi s tem prikrila strgane copatke, iz katerih so ji pogledovali prsti. Pa saj tudi pri njenih sošolcih ni bilo kaj bolje; nekateri copat sploh niso imeli in so jim prsti pač kukali iz nogavic. In na te noge s preluknjanimi nogavicami bodo nato obuli prav take gumijaste škornje, ki so jih čakali v veži...
Da bi jih z opazovanjem izpred katedra še bolj ne vznemirila, se je sprehodila med klopmi in se ustavila pri deklici, ki je po velikosti precej izstopala od drugih in je vneto prepisovala s table. A, groza! V njenem zvezku je sicer vztrajno nastajala vsebina, a v povsem neznanem jeziku. Ko jo je Jana vprašujoče gledala, se je deklica nasmehnila in proseče pogledala sošolce. Eden od njih je razumel njen pogled in pojasnil: »Nada ne zna ne čitati ne pisati in razred že tretjič ponavlja…Pa tudi Štefek ne zna.« Pokazal je na skuštranega dečka, ki je sramežljivo gledal v klop, kakor da so ga zalotili pri kraji. Da, tudi Štefkov zvezek je bil popisan s sicer čitljivimi črkami, a nečitljivimi besedami. Jano je zanimalo, zakaj ne hodita v »posebno« šolo v mesto, pa je dobila odgovor, da ne moreta vsak dan peš v mesto, tam pa tudi ne moreta stanovati…
Brez besed in z globokim vzdihom je poromala s pogledom med dekleta, kjer je vzravnano in samozavestno sedela deklica s svetlima kitama in rdečima pentljama. Kot da je čutila učiteljičin pogled, je odmaknila pogled z zvezka, se zazrla vanjo ter se ji prisrčno nasmehnila, pri čemer so se ji izbočila zdrava, rdeča lička. Jana ji je vrnila nasmeh in pri srcu ji je postalo toplo. Prešinil jo je prijeten občutek, da bodo odslej to »njeni« otroci…
Močan glas zvonca, ki je naznanil konec pouka, jih je rešil nadaljnjih razkrivanj in z olajšanjem jih je spustila domov – brez domače naloge. Tudi oni morajo imeti nekaj časa, da bodo uredili svoje vtise o prvem šolskem dnevu, v novem šolskem letu, z novo učiteljico.
Skozi okno je opazovala njihov sproščen odhod, ki ga je spremljalo prešerno otroštvo, v katerem so bili vsi enaki, tako tisti, ki so znali čitati in pisati, kot tisti, ki tega niso znali. Gledala je za njimi še takrat, ko so bili na vijugasti vaški cesti še samo drobne pike. Pri tem pa ni spregledala že nekoliko jesensko obarvanih vinogradov, gozdov in travnikov prelepe slovenjegoriške pokrajine, ki jo je močno impresionirala. Česa tako lepega v živo še ni videla.
Čez nekaj časa se je odmaknila od okna in se zazrla v prazno učilnico, ki je sedaj, brez otrok, kazala še bolj žalostno podobo. Klopi so prav gotovo izvirale iz časov, ko je Marija Terezija uvedla osnovno šolo na Slovenskem, častitljivo starost pa je kazal tudi pod, tako poln razpok in brazd, kot usta starca z manjkajočimi zobmi. Na steni je visela velika barvna slika z napisom »Bauernhof«, in je, kot je kazalo, služila že njenim predhodnikom za slikovno podlago pri spoznavanju kmečkega dvorišča.
V veži pred učilnicama je na omarici stal telefon z ročico, ki si jo moral zavrteti, da si vzpostavil zvezo s pošto v sosednji vasi, kjer so poleg pošte imeli tudi cerkev in gostilno. A, ker so na pošti delali samo do l4. ure, odtlej ni bilo mogoče telefonirati, pa četudi bi šlo za nujen klic vaščanov, ki niso imeli telefonov – šolski je bil namreč edini daleč naokoli.
Stvar, ki jo je postavila zopet nazaj v sedanjost, je bila Titova slika na steni nad katedrom, v katerega je nepremično strmela, po licih pa so ji drsele debele solze. Ni vedela, ali joče zaradi sebe ali zaradi otrok. Ali pa kar zaradi obojih?…
Z dnevnikom pod roko se je počasi vzpenjala po lesenih stopnicah, oprijemajoč se lesene ograje, ki je s svojo izrezljano ornamentiko delovala prijetno za oko in toplo za roko, ki jo je objemala. Za hip se je ustavila, da je lahko občudovala vitraž na oknu hodnika, skozi katerega je prodirala jutranja svetloba. Strmela je v lepoto, ki so jo, skupaj z barvnim steklom, ustvarili sončni žarki.
Kar naenkrat je začutila neko prijetno domačnost, v tej nekdanji poletni rezidenci grofov Herbersteinov. Nehote je pomislila na to, da se je nekoč morda tako počasi pomikala po istem stopnišču grofična njenih let, le da so bile njene misli takrat gotovo drugačne.Verjetno se je ubadala z vprašanjem, kaj obleči, da bo privlačnejša za mladeniče, s katerimi bo jezdila po okolici in zvečer plesala ob soju sveč…
No, Jana si je tega lepega septembrskega jutra zastavljala povsem drugačno vprašanje, namreč: kako naj se obnaša, da bo »ugajala« svojim učencem – prvim na svoji učiteljski poti. Res je, da je imela za sabo že nekaj izkušenj z otroki ob nastopih na učiteljišču in šolah, vendar so bile to mestne šole in mestni otroci. S podeželskimi učenci pa se ni še nikoli srečala, a temu sedaj ne bo mogla več uiti.
Z odločnimi koraki se je napotila proti učilnici in kljuka na vratih se ji je čudno zavrtela v roki, saj je prosto poplesavala v odprtini, vseeno pa je lahko zaprla vrata, ko je stopila v razred. Po mrtvaški začetni tišini jo je sprejel plašen, zatezujoč: »Zdravo…«, ki je ustrezal počasnemu vstajanju s klopi. S pogledi so jo prebadali do kosti, zato se je na hitro predstavila in kar začela s poukom. Tega se je oprijela kot rešilne bilke, da bi premostila medsebojno napetost, tudi sama se je namreč počutila nelagodno zaradi njihovega molka, ki se je nadaljeval vse do konca pouka. Kot da so se je bali..
Medtem ko so prepisovali s table, jih je začela ogledovati in kmalu ji je bilo jasno, da je pristala v revnem kraju nekdanjih viničarjev in manjših kmetov. V ušesih ji je ponovno zazvenel porogljiv glas ravnateljice v mestni šoli, kamor se je bila prijavila na razpisano mesto: »Kar v mestu bi radi učili? Kaj pa še! Na vrh Pohorja, mlada mestna gospodična! Tudi mi smo tako začeli.«
Sicer se ni znašla na vrhu Pohorja, vendar pa je stala tudi ta šola dovolj visoko in bila toliko oddaljena od mesta, da se bo Pohorja prav gotovo večkrat spomnila. Predvsem takrat, ko bo pešačila po vijugasti, makadamski cesti do naslednjega zaselka, od koder vozi avtobus v mesto.
Pregnala je neprijetne misli, ko se je že skoraj zasmilila sama sebi in svojo pozornost je znova usmerila na otroke. Fantič v predzadnji klopi si je sramežljivo vlekel skupaj srajco, ki so ji manjkali zgornji gumbi, njegov sosed v klopi pa je imel težave s smrkljem, ki mu je uhajal iz nosu. Poiskala je svoj čisti robček, da bi mu pomagala iz zadrege, a si je zadnji hip premislila; s to gesto bi samo še povečala njegovo zadrego, ker bi pritegnila pozornost in posmeh drugih učencev. Nekaj časa se je mučil z nadlogo s pomočjo roke, nato pa je skrivaj obrisal nos v rokav srajce.
Deklica v prvi klopi je venomer pogledovala svoji nogi in ju skušala skriti, da bi s tem prikrila strgane copatke, iz katerih so ji pogledovali prsti. Pa saj tudi pri njenih sošolcih ni bilo kaj bolje; nekateri copat sploh niso imeli in so jim prsti pač kukali iz nogavic. In na te noge s preluknjanimi nogavicami bodo nato obuli prav take gumijaste škornje, ki so jih čakali v veži...
Da bi jih z opazovanjem izpred katedra še bolj ne vznemirila, se je sprehodila med klopmi in se ustavila pri deklici, ki je po velikosti precej izstopala od drugih in je vneto prepisovala s table. A, groza! V njenem zvezku je sicer vztrajno nastajala vsebina, a v povsem neznanem jeziku. Ko jo je Jana vprašujoče gledala, se je deklica nasmehnila in proseče pogledala sošolce. Eden od njih je razumel njen pogled in pojasnil: »Nada ne zna ne čitati ne pisati in razred že tretjič ponavlja…Pa tudi Štefek ne zna.« Pokazal je na skuštranega dečka, ki je sramežljivo gledal v klop, kakor da so ga zalotili pri kraji. Da, tudi Štefkov zvezek je bil popisan s sicer čitljivimi črkami, a nečitljivimi besedami. Jano je zanimalo, zakaj ne hodita v »posebno« šolo v mesto, pa je dobila odgovor, da ne moreta vsak dan peš v mesto, tam pa tudi ne moreta stanovati…
Brez besed in z globokim vzdihom je poromala s pogledom med dekleta, kjer je vzravnano in samozavestno sedela deklica s svetlima kitama in rdečima pentljama. Kot da je čutila učiteljičin pogled, je odmaknila pogled z zvezka, se zazrla vanjo ter se ji prisrčno nasmehnila, pri čemer so se ji izbočila zdrava, rdeča lička. Jana ji je vrnila nasmeh in pri srcu ji je postalo toplo. Prešinil jo je prijeten občutek, da bodo odslej to »njeni« otroci…
Močan glas zvonca, ki je naznanil konec pouka, jih je rešil nadaljnjih razkrivanj in z olajšanjem jih je spustila domov – brez domače naloge. Tudi oni morajo imeti nekaj časa, da bodo uredili svoje vtise o prvem šolskem dnevu, v novem šolskem letu, z novo učiteljico.
Skozi okno je opazovala njihov sproščen odhod, ki ga je spremljalo prešerno otroštvo, v katerem so bili vsi enaki, tako tisti, ki so znali čitati in pisati, kot tisti, ki tega niso znali. Gledala je za njimi še takrat, ko so bili na vijugasti vaški cesti še samo drobne pike. Pri tem pa ni spregledala že nekoliko jesensko obarvanih vinogradov, gozdov in travnikov prelepe slovenjegoriške pokrajine, ki jo je močno impresionirala. Česa tako lepega v živo še ni videla.
Čez nekaj časa se je odmaknila od okna in se zazrla v prazno učilnico, ki je sedaj, brez otrok, kazala še bolj žalostno podobo. Klopi so prav gotovo izvirale iz časov, ko je Marija Terezija uvedla osnovno šolo na Slovenskem, častitljivo starost pa je kazal tudi pod, tako poln razpok in brazd, kot usta starca z manjkajočimi zobmi. Na steni je visela velika barvna slika z napisom »Bauernhof«, in je, kot je kazalo, služila že njenim predhodnikom za slikovno podlago pri spoznavanju kmečkega dvorišča.
V veži pred učilnicama je na omarici stal telefon z ročico, ki si jo moral zavrteti, da si vzpostavil zvezo s pošto v sosednji vasi, kjer so poleg pošte imeli tudi cerkev in gostilno. A, ker so na pošti delali samo do l4. ure, odtlej ni bilo mogoče telefonirati, pa četudi bi šlo za nujen klic vaščanov, ki niso imeli telefonov – šolski je bil namreč edini daleč naokoli.
Stvar, ki jo je postavila zopet nazaj v sedanjost, je bila Titova slika na steni nad katedrom, v katerega je nepremično strmela, po licih pa so ji drsele debele solze. Ni vedela, ali joče zaradi sebe ali zaradi otrok. Ali pa kar zaradi obojih?…
