Prepotena, zaprašena in žejna se je počasi bližala mestu. Iz torbice je vzela jabolko, da si je osvežila suha usta in grlo. Kuhan fižol, ki si ga je doma bila nadevala v žepe, je že pojedla, sicer pa lakote sploh ni čutila. Le močno utrujenost, čeprav bi pri dvajsetih pa že morala kaj več prenesti. Po porodu je preveč shujšala, tako da nima dovolj mleka za svojo punčko. Če ji mati in teta ne bi skrivaj dajali hrane, bi bili obe že pokojni. Oče je po velikem moledovanju komajda privolil, da je z nezakonskim otrokom stanovala doma, ni pa dovolil, da bi doma tudi jedla.
Ni bilo torej čudno, da jo je mestna gospa, pri kateri je iskala službo, zavrnila:
»Take pa res ne morem sprejeti v službo. Po izgledu sodeč bi rekla, da imate tuberkulozo.«
Tudi Mirko, ki jo je obiskal po porodu, jo je premeril od nog do glave in dejal:
»Ja, kaj pa je s tvojo lepo postavo, s tvojimi bujnimi prsmi?«
Zaprlo ji je sapo, zato je sprva odgovorila le s solzami. Nato pa mu je pojasnila, da nima denarja za hrano in obljubil ji je, da ji bo redno dajal denar, po njega pa naj pride ob plačilnem dnevu, pred tovarno. Zatrdil ji je tudi, da se bosta poročila, ko bo zbral nekaj denarja in se bo ona malce »pozdravila« . Ni preveč verjela, da misli resno. Po drugi strani pa mogoče le, s slabo vestjo razmišlja o tem, da je dekle, precej mlajše od njega, pustila dobro službo v mestu, ko sta bila tik pred poroko, ki sta jo zaradi nosečnosti le preložila. Menil je namreč, da bi ga njegovi pobožni starši izobčili, če bi šel pred oltar z nosečo nevesto. Po rojstvu otroka pa bo vse drugače. Bilo je res. Žalostno se je nasmehnila, ko se je spomnila vseh njunih lepih trenutkov v mestu, kjer se je dekle, rešeno strogega očeta in neodločne matere, počutilo tako svobodno in ljubljeno. Morda pa se bo danes tudi Mirko spomnil česa lepega, ko jo bo videl in bo nato med njima zopet vse dobro...
Ohrabrena s to mislijo je stopila pred velika, železna vrata, za katerimi so že čakali delavci, da vratar ob uri odpre vrata. Postavila se je v bližino vrat, da ga med množico ne bi zgrešila. Tako je stala na ogledu čakajočih moških. Dva posebej razigrana sta jo začela ogovarjati:
»Hej, punca, ali čakaš name?«
» Kaj boš s tako? Same kosti, nič mesa!« je rekel drugi.
»Jaz pa bi se je usmilil zaradi mladosti,« se je zahehetal starejši debeluh, drugi pa so se mu pridružili s smehom. Bilo je čuti tudi žensko hihitanje.
Kljub poletju jo je zmrazilo po telesu in hotela je zapustiti sramotilni prostor, ko so se odprla vrata in množica jo je kar nesla s seboj, da se je komaj rešila k ograji. Šele, ko so zadnji zapuščali tovarniško dvorišče, je upala dvigniti pogled. Takrat pa sta ji roki od zadaj pokrili oči jn srce ji je začelo močno biti. Bila je skoraj prepričana, da mu bo marsikaj odpustila, ko se bo zazrla v njegove iskrive, modre oči. Ni pa hotela pokazati prevelikega veselja, zato se je obračala počasi... Zagledala je par izbuljenih oči, izpod košatih brk pa je vanjo vela topla sapa, pomešana z vonjem po žgani pijači.
Odskočila je, on pa se je zarežal s porumenelimi zobmi:
»Saj čakaš mene, ali ne?«
Solze so ji lile po obrazu, ko se je počasi vlekla ob zidovih hiš in so se mimoidoči zadevali vanjo. Obstala je pred izložbo, da bi si obrisala oči in si popravila lase in opazila je, da stoji pred gostilno, v kateri je sedelo le nekaj gostov, a so skoraj vsi imeli jedačo na mizah. Ob pogledu na hrano se ji je slina obilno nabrala v ustih.
»Kdaj bom lahko zavila v tako gostilno in si plačala kosilo?« se je spraševala, ko ji je pogled drsel od mize do mize in se ustavil pri mizi pod veliko sliko kralja Aleksandra. Tam sta sedela Mirko in ženska velike, močne postave. Pred sabo sta imela krožnik z ocvrtim piščancem in liter vina. Medtem ko sta jedla, sta se zaupno pomenkovala in se zaljubljeno gledala.
Stala je tam, gledala skozi steklo in premišljevala, kaj naj stori. Ponos ji je narekoval, naj odide dalje, jeza pa jo je pognala v gostilno. Samo par korakov in že je stala pred Mirkom, ženska ji je namreč kazala hrbet. Mrzlično je premišljevala, kaj naj reče, ko jo je zagledal:
»Katica..., kaj pa ti...?«
Ob imenu Katica se je ženska zdrznila in se sunkovito obrnila. Katica je ostala mirna, ko je v ženski spoznala Mirkovo gospodinjo, pri kateri je stanoval. Bilo je skoraj razumljivo, da se Mirko tolaži pri starejši, poročeni ženski, ki mu s svojim obilnim oprsjem in zajetnimi boki lahko nudi vrsto užitkov.
Kot da si je oddahnila, ker se je vse tako lepo razjasnilo, se je Katica ponosno zravnala, preslišala ženski pozdrav in Mirka strmo pogledala v oči:
»Oprosti, ker motim, a prišla sem po denar za otroka. Tega si mi namreč obljubil.«
»Seveda, seveda...Ampak danes, žal, nismo dobili plače...«
Hotela ga je vprašati, s katerim denarjem bo plačal kosilo, pa si je premislila. Vsaka nadaljnja beseda bi bila zanjo samo še večje ponižanje. Vendar se ni mogla premagati, da ne bi ženski odgovorila na njen izzivajoči, zmagoslavni nasmeh:
»Dober tek vam želim, gospa!«
Sedaj se na ulici ni več vlekla ob stenah hiš, ampak je odločno stopala naprej, ne da bi čutila boleče noge. Kmalu se je znašla v parku, na isti klopi, na kateri ji je Mirko tako pogosto govoril o ljubezni. Več ur je sedela pod drevesom in mirno urejala misli. Brez omahovanja je sklenila, da bo najprej, to je jutri, stopila na sodišče zaradi otrokove preživnine, nato pa bo dalje iskala službo.
»Čaka me veliko dela!« se je bodrila, ko je že v temi zapuščala park. Ni opazila cvetočega, dišečega grma ob robu parka, ki je zelo spominjal na njeno cvetočo mladost, ki je danes zagotovo ovenela.
Skrivaj kot tat se je pomikala proti vežnim vratom velike hiše in ko je ugotovila, da ni nikogar v bližini, je smuknila skozi vrata in nato spretno skozi temen hodnik na dvorišče. Tu je bilo svetleje kot na hodniku, svetloba je prihajala skozi okna, ki so bila večinoma razsvetljena. Tudi v Mirkovi sobi, v drugem nadstropju, je gorela luč. Vrata opuščene drvarnice so bila odprta. Sezula si je čevlje, odložila torbico, nato pa se je skrčila v kot, da je na pol sedela, na pol ležala. Oh, ko bi jo sedaj videla mama! Bi jo potolažila in jo bodrila? Ne, tega ne bi storila. Oponesla bi ji vse napake preteklosti in ji napovedala slabo prihodnost. Iz turobnih misli so jo predramile dežne kaplje, ki so začele počasi padati na streho njenega zatočišča., spanec pa je počasi, a vztrajno objemal njeno utrujeno telo ter od prahu in solz pordele veke.
Skozi okno v drugem nadstropju je pogledal moški in nekomu v sobi rekel:
»Dežuje. Kako prijetno bo nocoj spati.« Zagrnil je zaveso in ugasil luč...
NJENA POT V MESTO
Prepotena, zaprašena in žejna se je počasi bližala mestu. Iz torbice je vzela jabolko, da si je osvežila suha usta in grlo. Kuhan fižol, ki si ga je doma bila nadevala v žepe, je že pojedla, sicer pa lakote sploh ni čutila. Le močno utrujenost, čeprav bi pri dvajsetih pa že morala kaj več prenesti. Po porodu je preveč shujšala, tako da nima dovolj mleka za svojo punčko. Če ji mati in teta ne bi skrivaj dajali hrane, bi bili obe že pokojni. Oče je po velikem moledovanju komajda privolil, da je z nezakonskim otrokom stanovala doma, ni pa dovolil, da bi doma tudi jedla.
Ni bilo torej čudno, da jo je mestna gospa, pri kateri je iskala službo, zavrnila:
»Take pa res ne morem sprejeti v službo. Po izgledu sodeč bi rekla, da imate tuberkulozo.«
Tudi Mirko, ki jo je obiskal po porodu, jo je premeril od nog do glave in dejal:
»Ja, kaj pa je s tvojo lepo postavo, s tvojimi bujnimi prsmi?«
Zaprlo ji je sapo, zato je sprva odgovorila le s solzami. Nato pa mu je pojasnila, da nima denarja za hrano in obljubil ji je, da ji bo redno dajal denar, po njega pa naj pride ob plačilnem dnevu, pred tovarno. Zatrdil ji je tudi, da se bosta poročila, ko bo zbral nekaj denarja in se bo ona malce »pozdravila« . Ni preveč verjela, da misli resno. Po drugi strani pa mogoče le, s slabo vestjo razmišlja o tem, da je dekle, precej mlajše od njega, pustila dobro službo v mestu, ko sta bila tik pred poroko, ki sta jo zaradi nosečnosti le preložila. Menil je namreč, da bi ga njegovi pobožni starši izobčili, če bi šel pred oltar z nosečo nevesto. Po rojstvu otroka pa bo vse drugače. Bilo je res. Žalostno se je nasmehnila, ko se je spomnila vseh njunih lepih trenutkov v mestu, kjer se je dekle, rešeno strogega očeta in neodločne matere, počutilo tako svobodno in ljubljeno. Morda pa se bo danes tudi Mirko spomnil česa lepega, ko jo bo videl in bo nato med njima zopet vse dobro...
Ohrabrena s to mislijo je stopila pred velika, železna vrata, za katerimi so že čakali delavci, da vratar ob uri odpre vrata. Postavila se je v bližino vrat, da ga med množico ne bi zgrešila. Tako je stala na ogledu čakajočih moških. Dva posebej razigrana sta jo začela ogovarjati:
»Hej, punca, ali čakaš name?«
» Kaj boš s tako? Same kosti, nič mesa!« je rekel drugi.
»Jaz pa bi se je usmilil zaradi mladosti,« se je zahehetal starejši debeluh, drugi pa so se mu pridružili s smehom. Bilo je čuti tudi žensko hihitanje.
Kljub poletju jo je zmrazilo po telesu in hotela je zapustiti sramotilni prostor, ko so se odprla vrata in množica jo je kar nesla s seboj, da se je komaj rešila k ograji. Šele, ko so zadnji zapuščali tovarniško dvorišče, je upala dvigniti pogled. Takrat pa sta ji roki od zadaj pokrili oči jn srce ji je začelo močno biti. Bila je skoraj prepričana, da mu bo marsikaj odpustila, ko se bo zazrla v njegove iskrive, modre oči. Ni pa hotela pokazati prevelikega veselja, zato se je obračala počasi... Zagledala je par izbuljenih oči, izpod košatih brk pa je vanjo vela topla sapa, pomešana z vonjem po žgani pijači.
Odskočila je, on pa se je zarežal s porumenelimi zobmi:
»Saj čakaš mene, ali ne?«
Solze so ji lile po obrazu, ko se je počasi vlekla ob zidovih hiš in so se mimoidoči zadevali vanjo. Obstala je pred izložbo, da bi si obrisala oči in si popravila lase in opazila je, da stoji pred gostilno, v kateri je sedelo le nekaj gostov, a so skoraj vsi imeli jedačo na mizah. Ob pogledu na hrano se ji je slina obilno nabrala v ustih.
»Kdaj bom lahko zavila v tako gostilno in si plačala kosilo?« se je spraševala, ko ji je pogled drsel od mize do mize in se ustavil pri mizi pod veliko sliko kralja Aleksandra. Tam sta sedela Mirko in ženska velike, močne postave. Pred sabo sta imela krožnik z ocvrtim piščancem in liter vina. Medtem ko sta jedla, sta se zaupno pomenkovala in se zaljubljeno gledala.
Stala je tam, gledala skozi steklo in premišljevala, kaj naj stori. Ponos ji je narekoval, naj odide dalje, jeza pa jo je pognala v gostilno. Samo par korakov in že je stala pred Mirkom, ženska ji je namreč kazala hrbet. Mrzlično je premišljevala, kaj naj reče, ko jo je zagledal:
»Katica..., kaj pa ti...?«
Ob imenu Katica se je ženska zdrznila in se sunkovito obrnila. Katica je ostala mirna, ko je v ženski spoznala Mirkovo gospodinjo, pri kateri je stanoval. Bilo je skoraj razumljivo, da se Mirko tolaži pri starejši, poročeni ženski, ki mu s svojim obilnim oprsjem in zajetnimi boki lahko nudi vrsto užitkov.
Kot da si je oddahnila, ker se je vse tako lepo razjasnilo, se je Katica ponosno zravnala, preslišala ženski pozdrav in Mirka strmo pogledala v oči:
»Oprosti, ker motim, a prišla sem po denar za otroka. Tega si mi namreč obljubil.«
»Seveda, seveda...Ampak danes, žal, nismo dobili plače...«
Hotela ga je vprašati, s katerim denarjem bo plačal kosilo, pa si je premislila. Vsaka nadaljnja beseda bi bila zanjo samo še večje ponižanje. Vendar se ni mogla premagati, da ne bi ženski odgovorila na njen izzivajoči, zmagoslavni nasmeh:
»Dober tek vam želim, gospa!«
Sedaj se na ulici ni več vlekla ob stenah hiš, ampak je odločno stopala naprej, ne da bi čutila boleče noge. Kmalu se je znašla v parku, na isti klopi, na kateri ji je Mirko tako pogosto govoril o ljubezni. Več ur je sedela pod drevesom in mirno urejala misli. Brez omahovanja je sklenila, da bo najprej, to je jutri, stopila na sodišče zaradi otrokove preživnine, nato pa bo dalje iskala službo.
»Čaka me veliko dela!« se je bodrila, ko je že v temi zapuščala park. Ni opazila cvetočega, dišečega grma ob robu parka, ki je zelo spominjal na njeno cvetočo mladost, ki je danes zagotovo ovenela.
Skrivaj kot tat se je pomikala proti vežnim vratom velike hiše in ko je ugotovila, da ni nikogar v bližini, je smuknila skozi vrata in nato spretno skozi temen hodnik na dvorišče. Tu je bilo svetleje kot na hodniku, svetloba je prihajala skozi okna, ki so bila večinoma razsvetljena. Tudi v Mirkovi sobi, v drugem nadstropju, je gorela luč. Vrata opuščene drvarnice so bila odprta. Sezula si je čevlje, odložila torbico, nato pa se je skrčila v kot, da je na pol sedela, na pol ležala. Oh, ko bi jo sedaj videla mama! Bi jo potolažila in jo bodrila? Ne, tega ne bi storila. Oponesla bi ji vse napake preteklosti in ji napovedala slabo prihodnost. Iz turobnih misli so jo predramile dežne kaplje, ki so začele počasi padati na streho njenega zatočišča., spanec pa je počasi, a vztrajno objemal njeno utrujeno telo ter od prahu in solz pordele veke.
Skozi okno v drugem nadstropju je pogledal moški in nekomu v sobi rekel:
»Dežuje. Kako prijetno bo nocoj spati.« Zagrnil je zaveso in ugasil luč...
