KRATKO
haiku

KRATKO

* * *

Prikradlo iz uma
V bledih štrcljih
Se je zbrala beseda.

* * *

Odmevi iščejo
Izgubljene glasove
Od ust do ust.

* * *

Stojte, zablode!
Moja zvonko maršira…
Jo slišite?

* * *

Ograjena beseda.
Ko se napoti v višino
Odpade opora.

* * *

Kako veličastno!
V treh malih vrsticah
Izpisati se. * * *

Strnile so se misli
Vzdolž zvezdnega obzorja.
Ognjemet barv.

* * *

Praznovanje
Groze. Mrtvi žive
V snu pokopavajo.

* * *

Z zamahom roke
Izginjajo zvezde in svod.
Ukradena neskončnost.

* * *

Buden sem.
Iz omotičnih oči
pade zvezda.

* * *

Svetlobo sem pogoltnil.
In temo. Že zdavnaj.
Tavam po želodcu.

* * *

Bolj črno je bil
Od črnega. Kot resnica
V resnici pa laž.

* * *

Zvezdna horda
Vse bližja je pogledu
z mrakom zgoščenim.

* * *

Kozmos cvetja.
Pijane zvezde mešajo
Človeške usode.

* * *

Zven tisočev
Ali ene – Harfe.
Nismo prešteli.

POMLAD

* * *

Od zemeljskega prahu
V življenje in nazaj.
Enakonočje.

* * *

Sneta bunda
S pomodrelega Sonca
Trešči na tla…

* * *

Odviharil!
Skaljenost pred oknom
Svetloba razprši.

* * *

Po svetu zasijala
Iz zanesenega očesa
Pesnikova beseda.

POLETJE

* * *

Vročina se je razsula
Čez dlani brezkončnosti.
Po licu polzi znoj.

* * *

Mravlje rišejo
Nove zemljevide zardisuše.
Razpokana tla.

* * *

Krajnik neba
Se je razžarel s smrtjo
Zapadlega sonca.

* * *

Ogenj je treščil
Po golem kamnitem polju.
Hrib se topi.

JESEN

* * *

Septembrska noč
S prvim žarkom soca
S senco zadrhti.

* * *

Zlato (listje) so po polju
Zbrali vetrovi.
Drevje svisne.

* * *

V burji sence
Zapletejo usode
Svojih lastnikov.

* * *

Vznemirjen svod
Iz sinjega akvarela
postane plamen.

* * *

Jahači v diru
Zaparajo nebo.
Utrga se oblak… Poplava…

ZIMA

* * *

Zimska krajina
Se je ogrnila z dimom
Grlenih ognjišč.

* * *

Ob obali mraz.
Drhtavo kreketanje žab
Mlako zaledeni.

* * *

Pobelela pot
Razmeče sledi povsod,
Da ne zaide.

* * *

Zakašlja sneg
Pred ugaslim ognjem.
Pomladno jutro.

**** * *

* * *

Popek drhti
Pod peresom, ki ga je ustvarilo.
Drevo pričakuje.

* * *

Japonska pesem
Daljna. Zbor cvetov
In odmev češen…

ENAKONOČJE

* * *

Zabliska obzorje
Iz globine je sončev sij
Obarval sanje.

* * *

Z oči sen
Ostal od včerah
Se je zabrisal.

* * *

Sijaj z višine
Ko se spuščaš v oči,
Te bolijo?

* * *

Mar je planina
Skrila zemeljska čudesa
Nabreklega dne?

ŽIVLJENJE (niz)

* * *

Za brezkočnostjo
Čarobno sliko Bog tke
Na svojih statvah:

»Zlato pregrinjalo
Se po vzgibih morja
Vrezuje.

V senci sonca
Kljuni cepijo svod.
Albatros drhti…

… zvit v lok.
Z izstreljeno puščico blisne
Do svojega plena.

Na obali mladiči
Iz gnezda skače
Že lačno.«

ČEŠNJA

* * *

Češnjo po zraku
Sem posejal. Nad Japonsko
Stih zadiši.

* * *

Na kimonu stih
In češnjev cvet. Spodaj zori
Srce bojevnika.

Prevod: Marjan Pungartnik

KRATKO

* * *

Prikradlo iz uma
V bledih štrcljih
Se je zbrala beseda.

* * *

Odmevi iščejo
Izgubljene glasove
Od ust do ust.

* * *

Stojte, zablode!
Moja zvonko maršira…
Jo slišite?

* * *

Ograjena beseda.
Ko se napoti v višino
Odpade opora.

* * *

Kako veličastno!
V treh malih vrsticah
Izpisati se. * * *

Strnile so se misli
Vzdolž zvezdnega obzorja.
Ognjemet barv.

* * *

Praznovanje
Groze. Mrtvi žive
V snu pokopavajo.

* * *

Z zamahom roke
Izginjajo zvezde in svod.
Ukradena neskončnost.

* * *

Buden sem.
Iz omotičnih oči
pade zvezda.

* * *

Svetlobo sem pogoltnil.
In temo. Že zdavnaj.
Tavam po želodcu.

* * *

Bolj črno je bil
Od črnega. Kot resnica
V resnici pa laž.

* * *

Zvezdna horda
Vse bližja je pogledu
z mrakom zgoščenim.

* * *

Kozmos cvetja.
Pijane zvezde mešajo
Človeške usode.

* * *

Zven tisočev
Ali ene – Harfe.
Nismo prešteli.

POMLAD

* * *

Od zemeljskega prahu
V življenje in nazaj.
Enakonočje.

* * *

Sneta bunda
S pomodrelega Sonca
Trešči na tla…

* * *

Odviharil!
Skaljenost pred oknom
Svetloba razprši.

* * *

Po svetu zasijala
Iz zanesenega očesa
Pesnikova beseda.

POLETJE

* * *

Vročina se je razsula
Čez dlani brezkončnosti.
Po licu polzi znoj.

* * *

Mravlje rišejo
Nove zemljevide zardisuše.
Razpokana tla.

* * *

Krajnik neba
Se je razžarel s smrtjo
Zapadlega sonca.

* * *

Ogenj je treščil
Po golem kamnitem polju.
Hrib se topi.

JESEN

* * *

Septembrska noč
S prvim žarkom soca
S senco zadrhti.

* * *

Zlato (listje) so po polju
Zbrali vetrovi.
Drevje svisne.

* * *

V burji sence
Zapletejo usode
Svojih lastnikov.

* * *

Vznemirjen svod
Iz sinjega akvarela
postane plamen.

* * *

Jahači v diru
Zaparajo nebo.
Utrga se oblak… Poplava…

ZIMA

* * *

Zimska krajina
Se je ogrnila z dimom
Grlenih ognjišč.

* * *

Ob obali mraz.
Drhtavo kreketanje žab
Mlako zaledeni.

* * *

Pobelela pot
Razmeče sledi povsod,
Da ne zaide.

* * *

Zakašlja sneg
Pred ugaslim ognjem.
Pomladno jutro.

**** * *

* * *

Popek drhti
Pod peresom, ki ga je ustvarilo.
Drevo pričakuje.

* * *

Japonska pesem
Daljna. Zbor cvetov
In odmev češen…

ENAKONOČJE

* * *

Zabliska obzorje
Iz globine je sončev sij
Obarval sanje.

* * *

Z oči sen
Ostal od včerah
Se je zabrisal.

* * *

Sijaj z višine
Ko se spuščaš v oči,
Te bolijo?

* * *

Mar je planina
Skrila zemeljska čudesa
Nabreklega dne?

ŽIVLJENJE (niz)

* * *

Za brezkočnostjo
Čarobno sliko Bog tke
Na svojih statvah:

»Zlato pregrinjalo
Se po vzgibih morja
Vrezuje.

V senci sonca
Kljuni cepijo svod.
Albatros drhti…

… zvit v lok.
Z izstreljeno puščico blisne
Do svojega plena.

Na obali mladiči
Iz gnezda skače
Že lačno.«

ČEŠNJA

* * *

Češnjo po zraku
Sem posejal. Nad Japonsko
Stih zadiši.

* * *

Na kimonu stih
In češnjev cvet. Spodaj zori
Srce bojevnika.

Prevod: Marjan Pungartnik